Jedro

Presoja materialnopravne pravilnosti odmerjene denarne odškodnine.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se ob delni zavrnitvi pritožbe tožene stranke in delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da se sodba sodišča prve stopnje poslej v celoti glasi: "1. Tožena stranka - zavarovalnica, je dolžna plačati tožnici T. H. odškodnino v višini 1,946.474 (en milijon devetsto šestinštirideset tisoč štiristo štiriinsedemdeset) SIT z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 21.6.1999 do plačila, vse v 15 dneh.

2. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 170.473 (sto sedemdeset tisoč štiristo triinsedemdeset) SIT stroškov pravdnega postopka z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 56.500 SIT od 13.4.1999 do plačila, - od zneska 113.973 SIT od 21.6.1999 do plačila, v 15 dneh." V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine in ocenilo kot primerno odškodnino: za telesne bolečine 800.000 SIT od zahtevanih 1,700.000 SIT, za strah 200.000 SIT od zahtevanih 500.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,800.000 SIT od zahtevanih 2,000.000 SIT. Od tako določene odškodnine je odštelo valorizirano akontacijo v višini 653.526 SIT in toženi stranki naložilo v plačilo znesek 2,146.774 SIT, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in ocenilo pravično odškodnino za telesne bolečine na 500.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 1,200.000 SIT. Od tako določene odškodnine (skupaj 1,900.000 SIT) je odštelo valorizirano akontacijo in skladno s tem znižalo toženi stranki naloženo plačilo. V ostalem delu je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo, ker je ocenilo, da nista utemeljeni.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji trdi, da ni bilo nobene dejanske ali pravne osnove za znižanje odškodnine.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila v tem, ker višje sodišče ni v celoti odločilo o tožbenem zahtevku, ker ni odločilo o zahtevanih obrestih od glavnice, ki jo je zavrnilo.

Revizija obširno povzema dejanske ugotovitve postopka, poudarja vse tožničine poškodbe in neugodnosti med zdravljenjem. Trdi, da je tožnica prestajala zelo intenziven primarni strah, ko se je bala, da bo izgubila levo oko. Pritožbenemu sodišču očita, da ni dalo ustrezne teže dejstvu, da je tožnici ostal dvojni vid. Ves delovni čas ima tožnica dvojni vid, kar jo zelo moti in zaradi tega znatno duševno trpi. Pritožbeno sodišče je prezrlo, da je zaradi te posledice tožnica ves čas prizadeta, saj se ji pojavlja pri vseh opravilih, pri katerih gleda navzdol, dvojni vid. Pri odmeri odškodnine sodišče ni upoštevalo časa, ki je pretekel med poškodbo in dosojo odškodnine, in bi moralo zato dosoditi ustrezno višjo odškodnino. Končno revizija predlaga, da revizijsko sodišče v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred 14.7.1999, ko je stopil v veljavo Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena tega zakona pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP 1977, tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti najprej preverilo (386. člen ZPP 1977), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Revident pa očita, da višje sodišče ni odločilo o celem tožbenem zahtevku. Tega očitka ni mogoče opredeliti kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj sodišče ni sodilo mimo zahtevka ali preko njega. Svojo morebitno pomanjkljivost bo po potrebi odpravilo z dopolnilno sodbo (339. člen ZPP 1977). Ne glede na to revizijsko sodišče pripominja, da so zamudne obresti akcesorna terjatev, torej odvisna od glavne terjatve. Višje sodišče je zavrnilo zahtevan višji glavnični znesek, ki ga je tožeča stranka terjala še z obrestmi. Samih obresti (kot glavne terjatve) tožeča stranka ni zahtevala. Kadar pa ni glavne terjatve, tudi morebitne stranske terjatve - nanjo vezane, ne zahtevajo (samostojne) odločitve.

Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve postopka (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977) pri presoji pravilne uporabe materialnega prava. Tudi pravdni stranki sta vezani nanje, saj ne moreta izpodbijati pravnomočne sodbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Povzetek tega pokaže, da je bila tožnica poškodovana 15.1.1995 v prometni nesreči, njene poškodbe so bile diagnosticirane kot zlom nosne kosti, odrgnine kože obraza, zlom - razpoka stene levega etmoidalnega sinusa, poškodba živca in mišične mase obračalke levega zrkla, kar je povzročilo trajno posledico: dvojni vid. Zdravljenje tožničinih poškodb je potekalo najprej v bolnišnici 10 dni, kjer je bila zaradi otekline nad nosom in levim očesom. Sledilo je ambulantno zdravljenje pri izbranem okulistu. Bolečine zaradi poškodbe so bile od trenutka poškodbe do prihoda v bolnišnico zelo hude, sledilo je obdobje 14 dni srednje hudih bolečin, ki so se nadaljevale še 10 dni z lahkimi bolečinami. Strah ob samem dogodku in še 10 dni zaradi morebitne nevarnosti izgube očesa je bil intenziven, tožnici pa je ostal strah pred prometom. Dvojni vid je najhujša posledica, ki je tožnici ostala po poškodbi. Povzroča ji težave pri vsakem opravilu, ki je povezano z gledanjem navzdol do razdalje 75 centimetrov. Delno si lahko pomaga z naklonom glave, vendar se zato hitreje utrudi.

Denarno odškodnino za prestane telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmeri sodišče glede na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter ob tem upošteva, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR). Sodišče je torej dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so in še bodo vplivale na zmanjšano aktivnost oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS), in da tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine: ta naj pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti.

Revizijsko sodišče je ocenilo, da je višje sodišče pravilno upoštevalo opisane materialnopravne kriterije pri oceni pravične odškodnine za telesne bolečine, ne pa tudi za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Bolečinsko obdobje in obdobje nevšečnosti med zdravljenjem nista bila niti posebno dolga niti posebno zapletena. Zdravljenje je bilo relativno hitro zaključeno in je potekalo brez kakršnihkoli nasilnih posegov v telo, saj tožnica ni bila operirana, ampak je bila v bolnišnici predvsem zaradi opazovanja oteklin. Bolečine so bile sprva res neznosne, vendar so relativno kmalu prešle v bolečine lažje intenzivnosti.

Odmerjena odškodnina v višini 500.000 SIT je zato povsem primerna.

Dvojni vid je trajna in relativno huda posledica. Tožničina življenjska aktivnost je zato pri vseh delih, ki zahtevajo gledanje navzdol do razdalje 75 centimetrov, bistveno ovirana. Povečan napor, ki ga po poškodbi od tožnice zahtevajo taka dela, zahteva primerno odmero odškodnine. Utemeljeno revizija graja znižanje odškodnine v pritožbenem postopku, medtem ko neutemeljeno zahteva ugoditev njenemu zahtevku iz tega naslova v celoti. Pri odmeri odškodnine je treba res upoštevati tožničino mladost (letnik rojstva 1966) in pričakovano starost. Vendar je treba upoštevati še obseg trajnih posledic: dvojni vid ima tožnica na omejeni razdalji na bližino, medtem ko njen vid na razdalji nad 75 centimetrov sicer ni prizadet zaradi posledic prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo pri odmeri odškodnine iz tega naslova. Revizijsko sodišče je zato moralo spremeniti odmerjeno odškodnino iz tega naslova tako, da je zavrnilo pritožbo tožene stranke v tem delu in odmerilo enako odškodnino kot že prvostopenjsko sodišče. Strah, ki ga je tožnica doživela ob nasilnem dogodku v prometu, v katerem je bilo med drugim poškodovano njeno oko, za katerega 10 dni ni vedela, ali in v kakšni meri bo poškodba trajna, je bil zelo intenziven. To je okoliščina, ki terja določeno individualizacijo pri odmeri odškodnine iz tega naslova, ki pa sta jo sodišči nižjih stopenj zanemarili. Revizijsko sodišče je zato delno ugodilo tožbenemu zahtevku in v zvezi s tem tožbenemu zahtevku, pritožbi in reviziji tožeče stranke delno ugodilo ter zvišalo odmerjeno odškodnino za strah na 300.000 SIT. Tako odmerjena odškodnina po oceni revizijskega sodišča ustrezno odseva tako subjektivne kot objektivne kriterije za odmero pravične denarne odškodnine. Višja odškodnina pa ne bi bila v skladu z njenim namenom.

Revizijsko sodišče je presodilo, da je bilo delno zmotno uporabljeno materialno pravo in je zato revizija delno utemeljena (395. člen ZPP 1977). V skladu s pravilno uporabo opisanih materialnopravnih izhodišč za odmero odškodnine, uporabljenih v zvezi z ugotovljenimi dejanskimi okoliščinami, je odmerilo drugačno odškodnino, kot pred njim nižji sodišči. Ne glede na to, da "preusmerjanje" odškodnin iz enega pravno priznanega temelja v drugega, ni običajna praksa revizijskega sodišča, kadar je odmerjena odškodnina v celotnem znesku primerna, gre za poseben primer, ki je tak poseg revizijskega sodišča terjal zaradi ustalitve kriterijev, ki jih oblikuje sodna praksa, na katero je revizijsko sodišče dolžno posebej opozarjati in paziti. Zaradi preglednosti zadeve pa je bilo treba povzeti izrek sodbe v celoti.

Postopek od vložitve tožbe do izdaje sodbe sodišča prve stopnje je tekel korektno, ni mogoče pritrditi trditvi, da bi katera izmed strank zlorabljala svoje procesne pravice in tako zavlačevala postopek. Tudi ni preteklo toliko časa, da bi bilo zaradi tega treba dosoditi višjo odškodnino. Revizijsko sodišče še opozarja, da je tožeča stranka celo prejela določeno akontacijo odškodnine. In to kljub temu, da je bil med postopkom sporen tožničin morebitni soprispevek k obsegu nastalih posledic, čeprav se je izkazalo, da temu ni bilo tako. Revizija v tej smeri torej nikakor ni utemeljena. Sojenje v razumnem času pa je drugačen pravni institut, ki ga ni mogoče enačiti z dolgotrajnostjo postopka zaradi prej opisane zlorabe pravic ene izmed pravdnih strank (običajno tožene). Tako ravnanje stranke je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej in presoditi ali je utemeljeno zaradi krivdno povzročene dolgotrajnosti postopka odmeriti višjo odškodnino. Revizijsko sodišče je ocenilo, da v konkretnem primeru take okoliščine niso podane in so revizijske trditve neutemeljene.

Delna ugoditev reviziji je povzročila drugačno razmerje uspeha v postopku na vseh stopnjah. Revizijsko sodišče je zato ponovno odločilo o pravdnih stroških, kar je v skladu s 166. v zvezi s 154. členom ZPP 1977. Pravdne stroške obeh pravdnih strank je zato odmerilo glede na uspeh, jih medsebojno pobotalo, presežek pa naložilo v plačilo toženi stranki.