Jedro

Ker sodišče tudi o povrnitvi stroškov postopka lahko odloča le v mejah postavljenih zahtevkov in ker tega v zvezi s stroški plačila takse za pritožbo tožnik ni postavil, tudi ni ostalo nič za odločanje še odprtega v postopku na drugi stopnji, o čemer bi moralo sodišče odločiti z dopolnilno odločbo in kar je nujni pogoj za njeno izdajo glede na določbo 325. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo dopolnilne sodbe oziroma za popravo sodbe sodišča druge stopnje, s katero so mu sicer že bili prisojeni stroški pritožbenega postopka v znesku 817,20 EUR, ne pa tudi stroški takse za pritožbo v znesku 1.200,00 EUR, ki jo je tožnik plačal na podlagi plačilnega naloga sodišča in ki prav tako spada med stroške postopka; tako je sodišče odločilo, ker tožnik v pritožbi oziroma do izteka pritožbenega roka (torej še pravočasno) ni zahteval povrnitve stroškov v zvezi s plačilom sodne takse za pritožbo.

2. Zoper tak sklep je tožnik vložil pritožbo. Po njegovih trditvah ga izpodbija iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. V pritožbi navaja, da stroškov plačila sodne takse za pritožbo ni mogel priglasiti že ob vložitvi pritožbe, saj je taksni plačilni nalog, ki ga je izdalo Okrožno sodišče v Ljubljani, prejel šele po tem, ko je bila pritožba vložena in ob vložitvi pritožbe še ni vedel ali in v kolikšnem znesku bo moral plačati takso za pritožbo. Ta izdatek, ki sodi med stroške postopka, je tožeča stranka s predložitvijo potrdila o plačilu tudi izkazala in je po njenem mnenju nedvomno upravičena do povrnitve tudi tega zneska na podlagi določbe 163. člena v zvezi s 155. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V tem smislu predlaga tudi spremembo izpodbijanega sklepa oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v nov postopek.

3. Izvod tožnikove pritožbe je bil poslan toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Takso je treba plačati takrat, ko nastane taksna obveznost (prvi odstavek 5. člena Zakona o sodnih taksah). Po določbi 1. točke drugega odstavka 5. člena istega zakona se to, upoštevno za obravnavani primer, zgodi z vložitvijo pritožbe in je zato brezpredmetno tožnikovo pritožbeno sklicevanje na šele poznejši prejem taksnega plačilnega naloga, ki je že posledica opustitve tožnikove zakonske obveznosti, s tem pa tudi njegovo sklicevanje na nevednost obstoja oziroma obsega take njegove obveznosti. Predvsem pa je pomembno, da tožnik v pritožbenem postopku nikoli ni na pravno upošteven način zahteval povrnitve stroškov plačila sodne takse za pritožbo. Ker sodišče tudi o povrnitvi stroškov postopka lahko odloča le v mejah postavljenih zahtevkov in ker tega v zvezi s stroški plačila takse za pritožbo tožnik ni postavil, tudi ni ostalo nič za odločanje še odprtega v postopku na drugi stopnji, o čemer bi moralo sodišče odločiti z dopolnilno odločbo in kar je nujni pogoj za njeno izdajo glede na določbo 325. člena ZPP. V zvezi s predlogom za popravo sodbe pa velja, da tožnik kakšnih relevantnih okoliščin iz določbe 328. člena ZPP, ki bi terjale popravo domnevnih napak v odločbi sodišča druge in s tem izdajo odločbe o popravi v smislu navedene zakonske določbe, sploh ni zatrjeval. Ker se tako izkaže, da niso podani ne uveljavljani niti po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je bilo treba tožnikovo pritožbo na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep.