Jedro

Tudi za kolesarja velja določba 94. člena ZTVCP, da so dolžni imeti varnostno razdaljo.

V konkretnem primeru tožnikova kršitev tega zakonskega določila glede na vožnjo zavarovanke tožene stranke (ki je najprej prehitela kolesarja, nato pa takoj za križiščem zmanjšala hitrost in brez nakazane smeri zavila na desno) predstavlja tako majhno neprevidnost, da se njegov prispevek lahko zanemari.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se tožniku prizna še odškodnina za negmotno škodo v višini 876.000,00 SIT, skupno torej 3,213.813,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 3.180.000,00 SIT tečejo 1.1.2002 do 5.5.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 6.5.2003 dalje do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, in od zneska 33.813,00 SIT od 13.07.1998 dalje do plačila, in se tako zavrne zahtevek za 2.020.000,00 SIT z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.08.1998 dalje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 532.278,00 SIT stroškov pravdnega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 431.278,00SIT od 5.5.2003 dalje do plačila in od zneska 101.000,00 SIT od 6.6.2001 dalje do plačila, vse v 15. dneh pod izvršbo; V preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba tožeče stranke, v celoti pa pritožba tožene stranke zavrneta in se v neizpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 33.886,00 SIT stroškov pritožbenega postopka v zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.4.2006 dalje do plačila v 15. dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku tožeče stranke za plačilo škode, ki jo je tožnik utrpel v prometni nezgodi 8.3.1998 kot kolesar in ki jo je povzročila zavarovanka tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik sam s svojo vožnjo z 20 % soprispeval k škodnemu dogodku in je tako tožniku priznalo odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem od zahtevanega zneska 2,200.000,00 SIT, 1,200.000,00 SIT, za strah 180.000,00 SIT od zahtevanih 400.000,00 SIT, zahtevek za psihične bolečin za skaženost je v višini 100.000,00 SIT zavrnilo, za psihične bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa mu je prisodilo 1,500.000,00 SIT od zahtevanih 2,500.000,00 SIT. Tako mu je priznalo celotno odškodnino v višini 2,880.000,00 SIT, zaradi tožnikovega soprispevka pa to odškodnino znižalo za 20 % in mu tako priznalo odškodnino v višini 2,304.000,00 SIT. Priznalo pa mu je tudi materialno škodo v višini 33.813,00 SIT za izdatke s potnimi stroški v zvezi z pregledi in fizioterapijami, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.7.1998 dalje, ko so mu ti stroški nastali. Od odškodnine za negmotno škodo mu je priznalo zakonske zamudne obrest od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, v presežku pa je zahtevek zavrnilo. O stroških postopka je odločilo glede na uspeh tožnika v pravdi.

Obe pravdni stranki sta se zoper sodbo pravočasno pritožili.

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija celotni zavrnilni del sodbe, v delu, ko je sodišče zavrnilo njegov zahtevek za plačilo glavnice in v delu, ko je zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice za nepremoženjsko škodo od 15.8.1998 pa do 5.5.2003 ter v odločitvi sodišča prve stopnje o sokrivdi tožeče stranke in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 353. čl. ZPP. V pritožbi z obširnimi navedbami izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o oškodovančevem 20 % soprispevku in sodišču očita, da je dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovilo, saj ni ugotovilo kje je prišlo do prometne nezgode ali pred prehodom za pešce ali na prehodu ali po prehodu, kako sta pred nezgodo vozila oba udeleženca in po katerem delu ceste sta vozila. Do prometne nezgode je namreč prišlo več kot 20 metrov za prehodom za pešce, zato sodišče ni ugotavljalo vzročne zveze med kršitvijo, da je tožnik vozil prehitro glede na prehod za pešce, in med nastalo posledico. Zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in tudi nesmiselno trdilo, da bi moral tožnik zaradi prehoda za pešce zmanjšati hitrost. Sodišče pa je tudi nepravilno zaključilo, da tožnik ni vozil za zavarovanko tožene stranke na zadostni varnostni razdalji, saj sploh ni vozil za zavarovanko, ampak je bil prehiten in izsiljen. Zato tudi v tem delu ni podana tožnikova sokrivda. Sodišče je tudi neutemeljeno zaključilo, da bi moral pričakovati protipravno ravnanje zavarovanke tožene stranke, zato ker je po prehitevanju začela zmanjševati hitrost, saj tega ni bil dolžan pričakovati. Zato je sodišče v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku. Sicer pa bi bila tožena stranka dolžna dokazati, da je tožnik vozil napačno, da je vozil s preveliko hitrostjo in da po kolesarski stezi ne bi smel voziti vzporedno z zavarovanko tožene stranke. Sodišče bi mu lahko glede takšna dejstva očitalo kvečjemu 5 % sokrivdo in ne višje. Sodišče pa je prisodilo tudi prenizko odškodnino za vse oblike škode, neutemeljeno pa je zavrnilo njegov zahtevek za plačilo odškodnine za psihične bolečine zaradi skaženosti. Neutemeljeno mu niso bile priznane obresti od prisojene odškodnine za negmotno škodo, najmanj kar pa bi mu moralo sodišče priznati, pa bi bile obresti od 1.1.2002 v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča. Napačno je tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožena stranka ugovarjala temelju, s temeljem pa je tožnik v pretežnem delu uspel, zato bi moralo sodišče izračunati povprečen uspeh. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se mu prisodi še nadaljnjih 2,896,00 SIT ter zakonske zamudne obresti od celotne odškodnine od 15.8.1998 dalje ter vse pravdne stroške. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka v višini 136.356,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka izpodbija prisodilni del sodbe v višini 2,337.813,00 SIT in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Zaključki sodišča o tem, da je njen zavarovanec odgovoren v 80 %, so pravno zmotni in temeljijo na zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Ves čas postopka je predlagala, da sodišče v tej zadevi pridobi izvedensko mnenje cestnoprometne stroke, saj bi le izvedenec lahko pojasnil način vožnje obeh udeležencev. Sodišče je iz nerazumljivih razlogov ni sledilo temu dokaznemu predlogu, zato je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tožnik sam je priznal, da ga njihova zavarovanka sploh ni zadela. Tako po njihovem mnenju ni podana vzročna zveza med vožnjo zavarovanke in nastalo škodo, ampak je vzrok za škodo v ravnanju tožnika samega, v njegovi prehitri vožnji, v vožnji tik za tožnico ter v njegovi nepozornosti na dogajanje pred sabo. Skozi križišče je namreč vozil z veliko hitrostjo in športnim kolesom in ni bil pozoren na promet pred sabo. Moral bi se ustaviti že zaradi prehoda za pešce ali vsaj zmanjšati hitrost, pa tega ni storil. Vozil je ob tožnici, moral pa bi voziti za tožnico, ker je tudi tožnik eden od udeležencev v cestnem prometu. Če bi vozil za tožnico in v primerni razdalji za njo, do škode ne bi prišlo. Vse to pa so okoliščine, ki bi jih lahko pojasnil le izvedenec cestnoprometne stroke, pa še ta ni bil postavljen niti v kazenskem postopku niti v tej pravdi. Ravnanje tožnika je po njihovem mnenju pripisati več kot 20 %. Sodišče pa je prisodilo tudi previsoko odškodnino, saj je tožnik utrpel zlom koželjnice na tipičnem mestu na zapestju in bil zaradi tega nezmožen za delo od 9.3.1998 do 22.5.1998, dobra dva meseca. V tem času pa ni mogel prenašati takšnih bolečin in neugodnosti, da bi opravičevalo odškodnino v višini 1,200.000,00 SIT. Tudi odškodnina za strah je previsoka, kot tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče pa mu tudi ni utemeljeno prisodilo odškodnine za materialno škodo, za potne stroške za vožnjo iz M. v C., saj tožena stranka ni zatrjevala, da naj bi tožnik stanoval pri starših v M., ampak je zatrjevala, da tožnik stanuje v C., kar je razvidno tudi iz medicinske dokumentacije. Predlaga, da se njihovi pritožbi ugodi in da se sodba spremeni tako, da se zavrne še nadaljnji tožbeni zahtevek za 2,337.813,00 SIT in da se tožniku naloži, da toženi stranki povrne vse stroške postopka skupno s pritožbenimi stroški.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Ad1: O pritožbi obeh pravdnih strank glede temelja odškodninske odgovornosti in glede soprispevka tožnika: Pravna podlaga za odločanje o odškodninski odgovornosti tožene stranke so pravila ZOR, ki se glede na to, da je bil škodni dogodek 8.3.1998 uporabljajo na podlagi 1060. čl. OZ, ki urejajo objektivno odgovornost. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno navedlo, da je avtomobil nasproti kolesarju nevarna stvar. Zato se uporabljajo določbe čl. 173. in 174. čl., za oprostitev odgovornosti pa tudi določba 177. čl. ZOR.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je po 14. čl. ZPP vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Glede tega je na podlagi kazenskega spisa ugotovilo, da je bila zavarovanka tožene stranke s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu, opr. št. K 47/99 z dne 23.6.1999 spoznana za krivo, da je kot udeleženka v prometu kršila določbo čl. 38/I Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP) in s tem iz malomarnosti povzročila prometno nesrečo, v kateri je bila ena oseba hudo telesno poškodovana s tem, da je dne 8.3.1998 okoli 11.45 ure kot voznica osebnega avtomobila reg. št. C. ... med vožnjo po Š. t. v Ž. iz smeri C. c. proti S. c., takoj po prehitevanju kolesarja K. K., ki je vozil v isti smeri, ob desnem robu vozišča, zavila v desno na parkirni prostor pred gostiščem Š. in tako izsilila prednost kolesarju, ki je v izogib trčenju v njeno vozilo močno zavrl in ga je zaradi tega preko krmila vrglo naprej na vozišče, pri tem pa je utrpel prelom koželjnice z večimi kostnimi odlomki desno in raztrganino sklepne ovojnice sklepa med levo ključnico in levo lopatico prve stopnje, kar je huda telesna poškodba. S tem je storila kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po I. odst. 325. čl. Kazenskega zakonika. Iz tega pa že izhaja odškodninska odgovornost tožene stranke, saj je njen zavarovanec krivdno povzročil škodo. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zaključilo, da obsodilna kazenska sodba ne onemogoča ugovorov povzročitelja škode, da ni povzročil vse iztoževane škode in da je podana tudi soodgovornost oškodovanca. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi navedlo, da je podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke glede na to, da je vozilo v razmerju do šibkejših udeležencev v prometu, tudi do kolesarja, nevarna stvar.

Pritožba tožene stranke, v kateri izpodbija celotno odškodninsko odgovornost svoje zavarovanke, ni utemeljena. Utemeljena pa je v tem delu pritožba tožeče stranke, saj je po mnenju pritožbenega sodišča soprispevek tožnika minimalen, takšen, da se lahko zanemari. Sodišče prve stopnje je v tem delu sicer popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa nepravilno uporabilo materialno pravo, določbi II. in III. odst. 177. čl. ZOR.

Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče glede vožnje enega in drugega ugotovilo naslednja dejstva: -ugotovilo je, da je bila zavarovanka tožene stranke obsojena s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti; -sodišče je verjelo tožnikovi izpovedbi, da je ves čas skozi naselje vozil z enako hitrostjo od 20 do 25 km/h, v križišču pa je vozil naravnost, verjelo mu je tudi, da je bil pozoren na to, če bo voznica, ki ga je pred tem prehitela v križišču, zavila v desno, česar pa ni storila in da je vozil tik za njo; -sodišče je ugotovilo, da je v križišču, skozi katerega je vozil, označen prehod za pešce; -voznica osebnega avtomobila, zavarovanka tožene stranke J. L. je potem, ko je prehitela tožnika, začela zmanjševati hitrost vožnje, nato pa nenadoma zavila na desno na parkirni prostor, zaradi česar je tožnik, da se ne bi zaletel vanjo, tako močno zavrl, da ga je vrglo preko krmila kolesa, pri tem pa se je poškodoval. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, to pa med strankama tudi ni bilo sporno, da bi med obema voziloma prišlo do fizičnega kontakta.

Tako ugotovljenega dejanskega stanja pritožnika ne izpodbijata. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče napačno uporabilo materialno pravo v delu, ko je zaključilo, da je podan soprispevek tožnika zato, ker pred prehodom za pešce ni zmanjševal hitrosti, saj ta kršitev (II. odst. 30. čl. ZTVCP) ni v vzročni zvezi z nastalo nezgodo. Do prometne nezgode ni prišlo niti v križišču niti na prehodu in zaradi prehoda za pešce. Tožniku se lahko očita glede soprispevka le tista kršitev, zaradi katere je bila škoda večja, torej, ki je v vzročni zvezi z nastalo poškodbo. Samo dejstvo prehoda za pešce pa ni, saj je prišlo do nezgode, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, zaradi drugih kršitev in izven prehoda in križišča zato, ker je osebni avtomobil, ki je pred tem prehitel kolesarja, nenadoma zavil na desno na parkirni prostor.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je potem, ko je L. pred križiščem tožnika prehitela oz. zapeljala mimo, peljala naravnost čez križišče, tožnik pa je vozil "tik za njo" (kot je povedal sam tožnik in kot mu je sodišče verjelo). Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi sodišče ugotovilo (oz. da bi tožena stranka to dokazala) da je zavarovanka tožene stranke nakazala, da bo zavila na desno, tožnik pa je povedal, da je bil pozoren na to, ali bo zavila na desno v križišču, kar pa ni. Res je, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, da so dolžni tudi kolesarji, ki morajo voziti čimbližje desnemu robu ceste, imeti varnostno razdaljo, saj tudi za njih velja določba 94. čl. ZTVCP. Vendar pa je, po mnenju pritožbenega sodišča, glede na objektivno odgovornost voznice, kršitev tožnika minimalna, saj je bila vožnja druge udeleženke, ki je najprej prehitela kolesarja, nato pa, takoj za križiščem in izven križišča zmanjšala hitrost in zavila na desno, pri tem pa sodišče ni ugotovilo, da bi smer nakazala, veliko bolj neprevidna. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožniku sicer možno očitati manjšo neprevidnost, vendar pa glede na to, da je vozil naravnost, se lahko njegov soprispevek zanemari. Zato po mnenju pritožbenega sodišča niso podani ekskulpacijski razlogi iz II. in III. odst. 177. čl. ZOR. V tem delu je pritožba tožeče stranke utemeljena, ni pa utemeljena pritožba tožene stranke.

Očitki tožene stranke, da bi lahko le izvedenec prometne stroke pojasnil in ocenil način vožnje obeh udeležencev in ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, niso utemeljeni. Že tekom kazenskega postopka je bil predlagan ta dokaz in je pritožbeno sodišče v sodbi Kp 380/99 navedlo, da dokaz ni potreben in obrazložilo zakaj. Civilno sodišče pri odločanju o tem, katere dokaze bo izvedlo, sicer ni vezano na takšne zaključke kazenskega sodišča, vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno tudi glede ugotavljanja ekskulpacijskih razlogov. Dejstva, ki jih je sodišče ugotovilo in ki so pravnorelevantna, izhajajo iz izpovedb obeh udeležencev, ki sta opisala svojo vožnjo, na podlagi teh dejstev in ob objektivni odgovornosti zavarovanca tožene stranke, je sodišče prve stopnje lahko uporabilo materialno pravo. Pritožbenim trditvam tožene stranke, da ni vzročne zveze med vožnjo njihove zavarovanke in tožnikovim padcem, ker da zadetja sploh ni bilo, ni mogoče pritrditi. Že kazensko sodišče, ki je ugotavljalo kazensko odgovornost tožnice, pa tudi sodišče prve stopnje, sta nedvomno zaključili, da je bil vzrok nezgode v ravnanju voznice, ki je bilo za tožnika nepričakovano, pritožbeno sodišče pa v takšne zaključke ne dvomi. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pojasnilo v čem je vzročna zveza med nepravilno vožnjo zavarovanke tožene stranke in poškodbo tožeče stranke.

Pritožbeno zatrjevanje, da bi moral tožnik voziti za tožnico, ne pa ob voznici, niso relevantne. Dogajanje pred nezgodo je bilo takšno, da je voznica najprej prehitela tožnika, nato pa zavila na desno, zato ni moč govoriti o kakšni dalj časa trajajoči vožnji. Sicer pa je treba pritožnico tudi opozoriti na določbo čl. 97 takrat veljavnega ZTVCP, po kateri morata kolesar in voznik kolesa z motorjem voziti čim bližje desnemu robu vozišča. Pritožnica ni povedala, katere okoliščine bi lahko pojasnil le izvedenec cestnoprometne stroke. To, kako so dolžni voziti udeleženci določajo predpisi in to ni stvar ocene izvedenca. Ob nespornih dejstvih je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, zato dokaz z zaslišanjem izvedenca tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni bil potreben. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je dejansko stanje z izvedenim postopkom dovolj razjasnjeno in pravilno zavrnilo predlog tožene stranke z zaslišanjem izvedenca cestnoprometne stroke. Zato pritožba tožene stranke v tem delu ni utemeljena.

Ad2: O pritožbi obeh pravdnih strank glede primerne višine odškodninske odgovornosti: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik ob padcu zadobil zdrobljen zlom desne koželjnice, ki je segal v sklep, natrganje vezi med ključnico in akromialnim nastavkom lopatice levo. Izvedenec je to poškodbo ocenil kot hudo telesno poškodbo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedbe tožnika, ki je bilo objektivizirano z mnenjem izvedenca, je odškodnina za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem v prisojeni višini 1,200.000,00 SIT popolnoma primerna. Ob odmeri te odškodnine je sodišče upoštevalo tako starost oškodovanca, bodoče bolečine in prognozo, koliko časa bo oškodovanec takšne bolečine še prenašal. Sodišče je ugotovilo, da bo tožnik prenašal blage in občasne bolečine tudi v bodoče ob ponavljajočih se gibih v zapestju, ob dvigovanju bremen težjih od 8 kg z desno roko, ob vožnjah s kolesom zaradi vibracij krmila ter ob spremembah vremena ter ob napornem delu z desnico. Glede na vse to pa ni utemeljena pritožba tožene stranke, da je odškodnina previsoka. Oškodovanec je bil ob nezgodi star 30 let in bo moral bodoče bolečine prenašati še precej časa, še posebno, ko opravlja delo prodajalca in ko je njegovo delo vezano tudi s prenašanjem bremen. Glede na čas trajanja bolečinskih obdobij in neugodnosti pa višja odškodnina, kot jo je zahteval tožnik, ne bi bila v skladu z določbami čl. 200 in 203 ZOR.

Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odškodnino za strah v višini 180.000,00 SIT, višji zahtevek do 400.000,00 SIT pa je zavrnilo. Pri tem je pravilno upoštevalo, da je tožnik prenašal hud primarni strah trenutno, nato pa sekundarni strah srednje intenzitete mesec dni, blag strah srednje intenzitete pa še najmanj dva meseca. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v tem delu popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vse okoliščine, ki so odločilne za presojo te odškodnine. Prisojena odškodnina v višini 180.000,00 SIT je primerna. Pravdni stranki dejanskega stanja, ki ga je v zvezi s strahom ugotovilo sodišče prve stopnje ne izpodbijata, pritožbeno sodišče pa zaključuje, da je sodišče prve stopnje tudi v tem delu popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbena navajanja tožene stranke, da je odškodnina za strah neutemeljena, ker tožnik glede na mehanizem poškodbe ni mogel trpeti pravno upoštevnega strahu, pa so najmanj neresna. Sodišče je v razlogih sodbe obrazložilo reakcijo tožnika na prometno nezgodo in pravilno zaključilo, da je prestajal takšen strah, da je upravičen do odškodnine.

Pritožba tožeče stranke v delu, ko izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o tem, da skaženosti pri oškodovancu ni, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obrazložilo, da gre pri oškodovancu le za estetske posledice in sicer za štiri manjše brazgotine na koželjčnični strani desne podlahti in iztezni strani desne dlani in da tudi iz izpovedbe tožnika ne izhaja, da bi ga te brazgotine motile. Ker iz tožnikove izpovedbe ne izhaja, da trpi zaradi skaženosti in da ga brazgotine motijo, sodišče tudi ni ugotovilo subjektivnih znakov skaženosti. Pritožbene trditve, da je skaženost podana, ker da je tožnik trdil, da ga brazgotine motijo in tudi opisal v čem se kažejo njegove duševne bolečine in da ni potrebno, da bi tožnik kaj takšnega tudi izpovedal, niso utemeljene. Sodišče je tožnika kot stranko zaslišalo, tožeča stranka oz. pooblaščenec pa po zaslišanju tožnika ni vprašal ali in kako ga takšne brazgotine motijo. Sicer pa je sodišče ugotovilo, da niso podani tudi objektivni znaki skaženosti, saj se je pri tem oprlo na izvedenca, ki je navedel, da ima tožnik le štiri manjše brazgotine na koželjčnični strani desne podlahti in iztezni strani desne dlani, ki predstavljajo le spremembo zunanjosti ne pa tudi skaženosti. Vsaka sprememba zunanjosti pa še ne pomeni skaženosti. Zato je sodišče v tem delu popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno tožniku iz tega naslova ni priznalo odškodnine. Pritožba tožeče stranke tako ni utemeljena.

Delno pa je utemeljena pritožba tožeče stranke v delu, ko izpodbija odškodnino zaradi psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je tožniku iz tega naslova prisodilo odškodnino 1,500.000,00 SIT, za 1,000.000,00 SIT pa je zahtevek zavrnilo. Po mnenju pritožbenega sodišča je primerna odškodnina 1,800.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je v tem delu sicer popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, nepravilno pa uporabilo določbe čl. 200 in 203 ZOR. Iz mnenja izvedenca medicinske stroke, na katerega se je sodišče prve stopnje oprlo, izhaja, da ima tožnik trajne posledice, ki se v anatomskem smislu kažejo v zaraslem zlomu desne koželjnice s tvorbo nove kostnine v prebitku. V funkcionalnem smislu pa se te posledice kažejo v zavrti gibljivosti desnega zapestja srednje stopnje. Sodišče je ugotovilo za kakšna dela je tožnik manj sposoben kot tudi, da pri oceni trajnih posledic izvedenec ni upošteval močno zmanjšane grobe mišične moči desne roke, ker ta izvira iz poškodbe živca iz leta 1993. Ob tem, da je bil tožnik ob poškodbi star 30 let in da je sodišče ugotovilo, da je bil pred poškodbo izredno športno aktiven in to že od otroštva ter da je dosegel tudi viden rezultate v tekmovalnem kolesarjenju ter da vsega tega sedaj ne more več opravljati enako, je po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina nekoliko več kot jo je določilo sodišče prve stopnje. Tožnik bo namreč moral tako pri vsakodnevnem delu, kot pri svojih športnih aktivnostih vlagati veliko več truda, določenim oblikam aktivnosti pa se bo moral tudi odpovedati. Višja odškodnina, to je takšna, kot jo je zahteval tožnik pa ne bi bila primerna, saj tožnik še vedno lahko opravlja vsa dela. Prav tako pa tudi ni utemeljena pritožba tožene stranke, ki bagatelizira tožnikove posledice, kot tudi ni utemeljena pritožba v delu, ko sodišču očita, da ni upoštevalo, da je imel tožnik težave z roko že prej, saj je sodišče to v razlogih sodbe izrecno navedlo, pa tudi izvedenec je to okoliščino upošteval in ocenil le težave, ki jih ima in jih bo imel tožnik zaradi te poškodbe. Očitki tožene stranke, da sodišče ni dovolj objektiviziralo navedbe tožnika, niso utemeljeni, razglabljanja o tem, da ima tožnik sedaj družino, ki mu vzame določen čas in da opravlja delo samostojnega podjetnika, kar vse ga manj obremenjuje, pa je neprimerno. Sodišče je natančno navedlo, kakšne so omejitve tožnika, upoštevalo okoliščino, da je bil ob dogodku star 30 let in aktiven športnik, zato ga je takšna nezgoda prav gotovo prizadela in je odškodnina v višini 1,800.000,00 SIT tudi primerna satisfakcija za to obliko škode.

Sodišče je tožniku priznalo materialno škodo in sicer potne stroške za vožnje iz M. v C.. Pri tem je v razlogih sodbe navedlo, da je verjelo tožniku o zatrjevanih potnih stroških v zvezi z pregledi in fizioterapijami kot tudi, da je tožnik v času zdravljenja zaradi pomoči živel pri starših v M., zato se je moral voziti v C.. Pritožbeno sodišče v takšne zaključke sodišča prve stopnje nima in je pritožba tožene stranke v tem delu neutemeljena. Tožnik je tekom postopka povedal, da je živel v času zdravljenja pri starših, zato ni zatrjeval, da bi živel v C..

Sodišče prve stopnje je priznalo tožniku od negmotne škode zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, to je od 5.5.2003 dalje. Zavrnilo pa je obrestni zahtevek od 15.8.1998 dalje. Pritožba tožeče stranke je v tem delu delno utemeljena. Pritožba sicer nima prav, ko zatrjuje, da bi sodišče moralo prisoditi tožniku obresti od negmotne škode od 15.8.1998 dalje do plačila, to je od 15. dne potem, ko je tožena stranka prejela njegov odškodninski zahtevek. Uporaba 919. čl. ZOR v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj je predmet spora odškodninska in ne pogodbena odgovornost zavarovanca tožene stranke, ki se presoja po določbah ZOR, ki urejajo odškodninsko odgovornost. Upoštevati je treba ustaljeno stališče sodne prakse, da se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo prisoja ob analogni uporabi določila II. odst. 189. čl. ZOR, torej se višina odmerja po ocenah ob izdaji sodne odločbe. Takrat postane višina odškodnine znana in od takrat naprej gredo oškodovancu tudi zakonske zamudne obresti. Sodišče določbo uporabi vedno, kadar oškodovanec odškodnino zahteva neposredno od odgovorne osebe. Uporabiti pa jo mora tudi v primeru, ko oškodovanec zahteva odškodnino iz istega škodnega dogodka od zavarovalnice, ki je zavarovala tujo odgovornost, ker zaradi tega odgovarja oškodovancu le in v enakem okviru kakor sama odgovorna oseba. Prisojanje zamudnih obresti pred 1.1.2002, kot to uveljavlja pritožba za posamezne konkretne primere kljub sprejetju Obligacijskega zakonika in predpisov o obrestni meri zamudnih obresti ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. čl. Ustave Republike Slovenije - URS) in enako varstvo pravic pred sodiščem (22. čl. URS), kot je sodišče druge stopnje pooblaščencem tožnika že večkrat pojasnilo.

Glede teka zamudnih obresti po 1.1.2002 pa pritožba tožnika pravilno opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS, izraženo v načelnem pravnem mnenju z dne 26.6.2002. Po tem stališču namreč oškodovancu od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo od dneva uveljavitve OZ, to je od 1.1.2002, če zamuda ni nastala pozneje, pa vse do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje oz. do 27.6.2003, ko še ni veljal Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS, št. 135/2003, v nadaljevanju ZPOMZO-1), ki je ukinil temeljno obrestno mero, pripadajo zamudne obresti po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu izdaje sodbe sodišča prve stopnje oz. od 28.6.2003, ko je začel veljati ZPOMZO-1 pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti spremenilo tako, da mu gredo od dosojenega zneska odškodnina za negmotno škodo od 1.1.2002 pa do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, to je 5.5.2003 zamudne obresti po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. V toliko je pritožba tožeče stranke utemeljena in je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremeniti kot izhaja iz izreka sodbe.

Pritožba tožeče stranke, ko izpodbija odločitev o stroških postopka ni utemeljena. Tožnik navaja, da bi moralo sodišče pri izračunu uspeha upoštevati uspeh glede temelja odškodninske odgovornosti in uspeh glede višine in izračunati povprečen uspeh, kar pa ni pravilno. Sodišče prve stopnje je pravilno izračunalo uspeh glede na iztoževano vrednost zahtevka in ZPP, ki ureja pravila o povrnitvi stroškov postopka, ne daje podlage za to, da bi se oškodovancu priznalo za opravila , kjer je sodišču obravnavalo samo temelj odškodninske odgovornosti, nagrado ne glede na uspeh. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Ker je sodišče prve stopnje delno zvišalo odškodnino, pa je bilo potrebno glede na višji uspeh tožnika spremeniti odločitev o stroških postopka. Uspeh tožnika je 61%, zato je sodišče tožniku priznalo ustrezen del stroškov.

Tožeča stranka je delno uspela s pritožbo, njen uspeh je 30%, zato ji je tožena stranka glede na uspeh pritožbenega postopka tudi dolžna povrniti stroške postopka, ki jih je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo za sestavo pritožbe in za poročilo stranki o vloženi pritožbi ter za stroške poštnine in korespondenco s stranko v višini 630,00 SIT in za plačilo DDV, ne pa tudi za opravila: poročilo tožnika o prejeti sodbi, obrestni izračun in poročilo stranki o vloženi pritožbi, saj ta opravila niso bila potrebna. Od teh stroškov je tožeči stranki priznalo tudi zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sodbe pritožbenega sodišča. Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo kot vrednost izpodbijanega dela samo vrednost glavnice, ne pa tudi obresti ( ZPP čl 39). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka.