Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je med drugim odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 2.337.813 SIT (9.755,52 EUR) z zamudnimi obrestmi, ki od zneska 2.304.000 SIT (9.614,42 EUR) Šodškodnina iz naslova nepremoženjske škode z upoštevanjem 20% soprispevka tožnikaĆ tečejo od 5.5.2003. V presežku do višine vtoževanega zneska s presežno zahtevanimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbo toženke zavrnilo v celoti, pritožbi tožnika pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje med drugim spremenilo tako, da je odslej iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo toženka dolžna plačati tožniku znesek 3.180.000 SIT (13.269,90 EUR) (odmerilo je višjo odškodnino in ugotovilo, da ni podan soprispevek tožnika k nastanku škodeĆ z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 5.5.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 6.5.2003 dalje pa v višini predpisane obrestne mere. V preostalem delu je zavrnilo tožnikovo pritožbo in v nespremenjenem in še izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi je tožnik iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka vložil pravočasno revizijo. Predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženki naloži plačilo nadaljnje odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 2.020.000 SIT (8.429,31 EUR), zamudnih obresti od celotne odškodnine za nepremoženjsko škodo od 15.8.1998 in vseh v pravdi zaznamovanih stroškov. V reviziji ponavlja ugotovitve nižjih sodišč in meni, da jih sodišči nista v zadostni meri upoštevali pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj bi morali ob pravilni uporabi materialnega prava tožniku prisoditi vso zahtevano odškodnino. Revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Stališče sodišč, da tožnik ni ničesar izpovedal, da bi ga brazgotine motile, je v nasprotju s spisnim gradivom, saj je tožnik v pisnih vlogah navajal, da ga brazgotine motijo in ob tem tudi opisal duševne bolečine. Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) ne določa dolžnosti, da bi moral pisne navedbe ponoviti na zapisnik. Če je imelo sodišče pomisleke glede pisnih navedb tožnika, ga je imelo možnost zaslišati. Zgolj dejstvo, da tega ni storilo, ne utemeljuje zavrnitve zahtevka. Tožnik vztraja pri zahtevku za plačilo zamudnih obresti od celotne odškodnine za nepremoženjsko škodo od 15.8.1998, saj je toženka ves ta čas uporabljala njegov denar zastonj. Če se bo revizijsko sodišče sklicevalo pri načelnem pravnem mnenju z dne 26.6.2006 na spremembo zakonodaje, naj se mu pojasni, v čem je ta sprememba. Tožnik se strinja s sprejetim mnenjem, vendar meni, da je bilo sprejeto prepozno. Postavljen je v neenakopraven položaj z oškodovanci, katerih terjatev je zapadla v plačilo po 1.1.2002. Načelno pravno mnenje in sodna praksa, ki temelji na njem, grobo kršita ustavno načelo enakosti pred zakonom in pravico do privatne lastnine.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po presoji revizijskega sodišča je drugostopenjsko sodišče z odmero denarne odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine tožnika v višini 1.200.000 SIT (5.007,51 EUR), za strah v višini 180.000 SIT (751,13 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 1.800.000 SIT (7.511,27 EUR) pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe ter sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Podroben dejanski obseg vseh oblik tožnikove nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na šesti do osmi strani prvostopenjske sodbe in peti do sedmi strani pritožbene sodbe, zato revizijsko sodišče povzema le najpomembnejšo dejansko ugotovitev, in sicer, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zdrobljen zlom desne koželjnice na tipičnem mestu, ki je segal v sklep, in natrganje vezi med ključnico in akrominalnim nastavkom lopatice levo. Natančne in izčrpne ugotovitve sodišč o telesnih bolečinah, strahu in duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine. Pritožbeno sodišče je pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevalo vse ugotovljene okoliščine in je tožniku odmerilo višjo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, glede odškodnine za ostali dve obliki nepremoženjske škode pa je pritrdilo odmeri prvostopenjskega sodišča. Revizijsko sodišče glede na konkretne okoliščine primera nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine.

Skupni odmerjeni znesek 3.180.000 SIT (13.269,90 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 20,4 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Tudi sami zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in se revizija zato neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine.

Tožnikova zahteva za prisojo zamudnih obresti od odmerjene odškodnine tudi za čas pred 1.1.2002 ni utemeljena iz razlogov, ki jih je revizijsko sodišče njegovemu pooblaščencu v svojih odločbah že velikokrat pojasnilo in so navedeni tudi v obrazložitvi načelnega pravnega mnenja Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002, zato obširen odgovor revizijskim očitkom ni potreben. Načelno pravno mnenje je bilo sprejeto zaradi spremenjenih gospodarskih razmer (zaradi zmanjšanja inflacije in zaradi ustalitve obrestne mere), sprememba predpisov, ki je prav tako opisana v obrazložitvi načelnega pravnega mnenja, pa je njegov sprejem le omogočala. Revizijsko sodišče na tem mestu tako le ugotavlja, da je sprememba prvostopenjske sodbe glede začetka teka zamudnih obresti od prisojenega zneska pravične denarne odškodnine, do katere je v tej zadevi prišlo v pritožbenem sojenju (obrazložitev v četrtem odstavku na sedmi strani pritožbene sodbe), skladna s sprejetim načelnim pravnim mnenjem. Razlogi za sprejem takega mnenja so pooblaščencu dobro znani, kar izhaja tudi iz samih revizijskih navedb (npr. da se strinja s sprejetim mnenjem), zavzemanje za drugačno odločitev v tožnikovi zadevi pa je neutemeljeno ne samo zato, ker je vrhovno sodišče vezano na načelno pravno mnenje, ampak tudi zato, ker bi prav taka odločitev pomenila neenako obravnavanje drugih oškodovancev, ki so v enakem položaju s tožnikom.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo revident uveljavlja (in ob tem niti ne navede določno, za katero kršitev naj bi šlo, vendar iz vsebine revizije izhaja, da gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma za t.i. protispisnost) v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, ni podana. T.i. protispisnost obstaja le, ko sodišče listinam ali zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Sodišči sta na podlagi izvedenskega mnenja ugotovili, da skaženost ni podana. Tožnikova izpovedba, ki jo zmotno enači s svojimi navedbami v pisnih vlogah, v kateri ni omenjal, da bi ga brazgotine motile, je dokazno tolmačenje izvedenskega mnenja še bolj utrdila. Sodišči nista upoštevali navajanj tožnika v njegovih pisnih vlogah, pri čemer gre lahko le za dokazno oceno, ki, četudi bi bila nepravilna, ne predstavlja t.i. protispisnosti. Glede na dejanske ugotovitve sodišč, da so tožniku ostale štiri manjše brazgotine na koželjnični strani desne podlahti in iztezni strani desne dlani, kar predstavlja spremembo zunanjosti, ne predstavlja pa skaženosti, je zahtevek za odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti neutemeljen in kot tak pravilno zavrnjen.

Ker je revizija neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).