Jedro

Ni sporno, da tožnik v postopku ni dokazal identitete, ni sporno, da tožnik nasprotuje vračanju v matično državo, kar izrecno navede tudi v tožbi in potrdi zaslišan na glavni obravnavi. S strani tožnika so neprerekane ugotovitve toženke: (i) da v postopku identifikacije tožnik ne sodeluje, (ii) da ni aktiven pri pridobivanju kakršnekoli dokumentacije, ki bi potrjevala njegovo identiteto, zato se ta dejstva na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) štejejo za priznana. Tožnik ne prereka niti ugotovitev toženke: (i) da svojo identiteto prikriva; (ii) da se je v več državah predstavljal z različnimi podatki (v Grčiji se je predstavljal s podatki B. B., rojen ... 11. 1986 in A. A., rojen ... 11. 1991 v Libiji; na Madžarskem s podatki C. C., rojen ... 5. 1985 v Alžiriji); (iii) da je v Republiko Slovenijo vstopil na nedovoljen način; (iv) da nima možnosti za bivanje v Sloveniji, kjer nima sorodnikov ali drugih znancev, pri katerih bi lahko bival; (v) da tožnik ni spoštoval odločbe o vrnitvi. Upoštevaje te neprerekane ugotovitve toženke in nesporno dejstvo, da se tožnik nima namena in ne želi vrniti v svojo matično državo, je tudi po presoji sodišča ugotovitev toženke, da še obstajajo okoliščine za izrek ukrepa, ki se torej niso v ničemer spremenile od ugotovljenih v Odločbi PPIU 23-2-23, pravilna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi._

1. Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka) je na podlagi četrtega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 79. a člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) po uradni dolžnosti v zadevi preizkusa utemeljenosti omejitve gibanja tožniku, začasno nastanjenemu v Centru za tujce, Veliki otok 44, Postojna z odločbo Policijske postaje za izravnalne ukrepe (v nadaljevanju PPIU) Ljubljana št. 225-636/2022/6 (3E651-30) z dne 23. 2. 2023 (v nadaljevanju Odločba PPIU 23-2-23) z izpodbijano odločbo ugotovilo, da je omejitev gibanja tujcu, ki trdi, da je A. A., rojen ... 10. 1990, Tiared, Alžirija, državljan Ljudske demokratične republike Alžirije (v nadaljevanju Alžirija), še utemeljena (1. točka izreka). Toženka je še ugotovila, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka).

2. Tožnika so policisti obravnavali 20. 6. 2022 v kraju Turški vrh, Občina Zavrč. V postopku je bilo ugotovljeno, da je državljan Alžirije, ki ne poseduje veljavnih osebnih dokumentov. Matično državo je zapustil leta 2016 zaradi slabih ekonomskih razmer s ciljno državo Francijo. Odšel je v Turčijo, kjer je ostal približno teden dni, nato pot nadaljeval v Grčijo, kjer je bil v azilnem domu dve leti, nadaljeval čez Severno Makedonijo do Republike Srbije, kjer je ostal leto in pol do dve leti. V Bosni in Hercegovini je ostal tri leta, nato pa se je preko Hrvaške odpravil do Slovenije ter 20. 6. 2022 ob 17:50 nedovoljeno prestopil državno mejo iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo.

3. Ugotovljeno je bilo, da je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito v Sloveniji zavrnjena kot očitno neutemeljena z odločbo št. 2142-3113/2022/4 (1222-08) z dne 4. 8. 2022 (pravnomočna in izvršljiva 26. 8. 2022). Tožnik Republike Slovenije ni zapustil v roku, določenem za prostovoljni odhod, ki se je iztekel 4. 9. 2022 in bil zato 8. 9. 2022 nastanjen v Centru za tujce (na podlagi odločbe o nastanitvi Policijske postaje Gorišnica številka 2253-230/2022/11). Ker je tožnik 13. 9. 2022 izrazil željo, da želi v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, je bil zato ponovno nastanjen v azilni dom v Ljubljani. Tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka je bil zavržen 22. 9. 2022. Tožnik je nato 3. 3. 2023 podal drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite.

4. Tožnik je bil nato 23. 2. 2023 na podlagi Odločbe PPIU 23-2-23 ponovno nastanjen v Center za tujce. V postopku je policija ugotovila, da nastanitve tožnika v Center za tujce ni mogoče nadomestiti z milejšimi ukrepi, ker obstaja nevarnost, da bo tožnik pobegnil in se s tem izognil odstranitvi iz države. Tožnik nima stalnega ali začasnega bivališča na območju Republike Slovenije, na katerem bi mu bilo možno določiti bivanje izven Centra za tujce. Nevarnost tožnikovega pobega je po oceni PPIU utemeljena tudi z dejstvi: (i) da v postopku identifikacije ne sodeluje, (ii) da ni aktiven pri pridobivanju kakršnekoli dokumentacije, ki bi potrjevala njegovo identiteto, čeprav ima na razpolago sredstva za komuniciranje, (iii) da nasprotuje vračanju v matično državo. PPIU je ugotovila, da je zaradi organizacije in izvedbe odstranitve njegova prisotnost v postopku obvezna, da je bila tožniku ponujena možnost sodelovanja v postopku prostovoljnega vračanja, vendar odklanja vsako sodelovanje pri vračanju v Alžirijo. Policija je, zaradi čim krajše nastanitve tožnika v Centru za tujce, zaprosila varnostne organe članic Interpola za preverjanje podatkov in potrditev tožnikove identitete. Preko Veleposlaništva Republike Slovenije v Budimpešti je zaprosila Veleposlaništvo Alžirije v Budimpešti za potrditev tožnikove identitete in izdaje potovalnega dokumenta za vrnitev tožnika v matično državo, vendar odgovora še ni prejela. Iz obrazložitve še izhaja, da je policija ugotovila, da tožnik svojo identiteto prikriva, saj se je v več državah predstavljal z različnimi podatki. Ugotovljeno je bilo, da se je tožnik v Grčiji predstavljal s podatki B. B., rojen ... 11. 1986 in A. A., rojen ... 11. 1991 v Libiji, na Madžarskem pa se je predstavljal s podatki C. C., rojen ... 5. 1985 v Alžiriji.

5. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka ugotovila, da tožnik v postopku ugotavljanja identitete ne sodeluje oziroma ne želi podati dodatnih informacij, s katerimi bi se ugotovila njegova identiteta in v postopku ne navaja resničnih podatkov. Toženka je po ugotovitvi, da je tožnik v Republiko Slovenijo vstopil na nedovoljen način, da nima možnosti za bivanje v Sloveniji, kjer nima sorodnikov ali drugih znancev, pri katerih bi lahko bival, da tožnik ni spoštoval odločbe o vrnitvi, da se nima namena vrniti v svojo državo, ugotovila, da glede na tožnikovo predhodno ilegalno bivanje v Evropi, obstajajo okoliščine, da se želi tožnik s pobegom izogniti odstranitvi iz Slovenije. Toženka je ugotovila, da je za organizacijo in izvedbo odstranitve, tožnikova prisotnost v postopku obvezna in zaradi povzetih ugotovitev po oceni toženke za tožnika ni možno učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih, oziroma milejših ukrepov. Toženka je po ugotovitvi, da so pri tožniku še vedno podani razlogi za omejitev gibanja po prvem in drugem odstavku 76. člena v povezavi z 68. členom Zakona o tujcih, saj še vedno obstaja nevarnost tožnikovega, ugotovila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

_Povzetek relevantnih navedb tožnika_

6. Tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe, v kateri, naj bi toženka ugotovila, kot povzema: da je omejitev gibanja tožniku še vedno utemeljena, saj prošnja za priznanje mednarodne zaščite še ni rešena; da še vedno obstaja nevarnost tožnikovega pobega iz azilnega doma, saj nima nobenih dokumentov, ki bi potrjevali njegovo identiteto; da naj bi tožnik matično državo zapustil že v letu 2016 in se zadrževal v različnih državah; da tožnik ni izvršil pravnomočne odločbe o odstranitvi iz Republike Slovenije; da je že drugič zaprosil za mednarodno zaščito.

7. Tožnik poudarja, da nima namena nikamor bežati, saj bi sicer Slovenijo zapustil že lansko leto, ko mu je bila izdana odločba o odstranitvi iz Slovenije in v Sloveniji ne bi ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. V matično državo se ne more vrniti, saj je bil tam politično preganjan in bi njegova vrnitev v matično državo pomenila nevarnost za njegovo življenje.

_Povzetek relevantnih navedb toženke_

8. Toženka predlaga zavrnitev tožbe. Ugovarja, da tožnikov naslov, naveden v tožbi, ni pravilen. Tožnik se namreč ne nahaja v azilnem domu, ampak v Centru za tujce, zato je pravilni naslov za vročanje tožniku Veliki otok 44, Postojna.

9. Toženka povzema dosedanji postopek, da je bil tožnik v Centru za tujce zaradi postopka vračanja nastanjen dvakrat: prvič dne 8. 9. 2022 ob 11:40, zaključeno 13. 9. 2022 ob 14:15 uri in drugič 23. 2. 2023 ob 17:00 uri, nastanitev še ni zaključena. Ugovarja, da tožnik za svojo trditev, da naj bi bil ob vrnitvi v matično državo politično preganjan, ni predložil nobene listinske dokumentacije. Tožnikove trditve so po ceni toženke nove in prirejene na potrebe tega postopka. Toženka ugotavlja, da tožnik med različnimi postopki spreminja razloge, zakaj se ne more vrniti v Alžirijo (od revščine, ogroženosti s strani delodajalca, spora z očetom dekleta, da tam nima nikogar več, da nima staršev, v drugem postopku navaja, da sta se vsak od staršev poročila z novim partnerjem).

10. Toženka še poudarja, da je bil tožnik nastanjen v Center za tujce z namenom priprave in izvedbe postopka odstranitve, predaje ali izročitve tujca pristojnim organom. Ponavlja, da je bilo ugotovljeno, da obstaja nevarnost, da bo tožnik pobegnil in se s tem poskušal izogniti odstranitvi iz države, da nima stalnega ali začasnega bivališča na območju Republike Slovenije, da ni zaprosil za izrek milejšega ukrepa.

_O sodni presoji:_

11. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1, A2, B1 do B15, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-3113/2022 ter tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je toženka na podlagi 79.a člena ZTuj-2 pravilno ugotovila, da je omejitev gibanja tožniku, odrejena z Odločbo PPIU 23-2-23 za čas od 23. 2. 2023 od 13. 30 ure do tožnikove odstranitve, predaje oziroma izročitve, a ne za dalj kot šest mesecev (priloga B5), še utemeljena, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

13. Policija odredi z namenom priprave ali izvedbe postopka odstranitve, predaje ali izročitve, omejitev gibanja in nastanitev v centru tujcu: (i) ki ga je treba odstraniti v skladu z določbami ZTUj-2; (ii) ki ga je v skladu z mednarodno pogodbo treba vrniti, predati ali izročiti pristojnim organom (prvi odstavek 76. člena Ztuj-2). Z namenom ugotovitve istovetnosti tujca se lahko tujcu, katerega istovetnost ni ugotovljena ali obstaja utemeljen sum glede njegove izkazane istovetnosti, izreče omejitev gibanja in nastanitev v centru, če obstaja nevarnost, da bo tujec zapustil ozemlje Republike Slovenije (drugi odstavek 76. člena ZTuj-2). Če se oceni, da se lahko namen iz prvega ali drugega odstavka 76. člena ZTuj-2 doseže z milejšimi ukrepi, policija namesto ukrepa omejitve gibanja in nastanitve v centru, uporabi ukrep iz drugega odstavka 81. člena ZTuj-2, ki določa, da lahko policija tujcu z odločbo dovoli bivanje izven centra in mu določi eno ali več obveznosti: določitev kraja prebivanja na določenem naslovu; naložitev obveznosti rednega javljanja na policijski postaji; predložitev osebnih dokumentov. Omejitev gibanja lahko traja le toliko časa, kolikor je potrebno, da se doseže namen iz prvega oziroma drugega odstavka 76. člena ZTuj-2, vendar ne dlje kot šest mesecev (šesti odstavek 76. člena ZTuj-2).

14. Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, po uradni dolžnosti pred iztekom treh mesecev od odreditve omejitve gibanja v centru, preveri utemeljenost omejitve gibanja po 78. členu ZTuj-2. V primeru, da ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja niso več podani, policiji naloži, da tujca nemudoma izpusti iz centra (prvi odstavek 79. a člena ZTuj-2). V primeru omejitve gibanja po prejšnjem členu, ki je daljše od treh mesecev, preizkus utemeljenosti omejitve gibanja po uradni dolžnosti pred iztekom treh mesecev od določitve omejitve gibanja opravi upravno sodišče. V primeru, da sodišče ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja niso več podani, policiji naloži, da tujca nemudoma izpusti iz centra (drugi odstavek 79.a člena ZTuj-2).

15. Sodišče pojasnjuje, da je primarna podlaga za izvajanje ukrepa omejitve gibanja tožniku pravnomočna Odločba PPIU 23-2-23. Predmet presoje tega upravnega spora torej ni zakonitost Odločbe PPIU 23-2-23, ampak ugotovitev toženke, da so še vedno podani razlogi za odrejeni ukrep omejitve gibanja. Za ta upravni spor, v katerem je predmet presoje torej zakonitost ugotovitve, da je omejitev gibanja tožniku še utemeljena, zato niso relevantne tožbene navedbe, da se tožnik ne more vrniti v Alžirijo in zakaj ne (ker naj bi bil tam politično preganjan in bi njegova vrnitev v matično državo pomenila nevarnost za njegovo življenje), zato se sodišče do njih ne opredeljuje.

16. Ni sporno, da tožnik v postopku ni dokazal identitete, ni sporno, da tožnik nasprotuje vračanju v matično državo, kar izrecno navede tudi v tožbi in potrdi zaslišan na glavni obravnavi. S strani tožnika so neprerekane ugotovitve toženke: (i) da v postopku identifikacije tožnik ne sodeluje, (ii) da ni aktiven pri pridobivanju kakršnekoli dokumentacije, ki bi potrjevala njegovo identiteto, zato se ta dejstva na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) štejejo za priznana. Tožnik ne prereka niti ugotovitev toženke: (i) da svojo identiteto prikriva; (ii) da se je v več državah predstavljal z različnimi podatki (v Grčiji se je predstavljal s podatki B. B., rojen ... 11. 1986 in A. A., rojen ... 11. 1991 v Libiji; na Madžarskem s podatki C. C., rojen ... 5. 1985 v Alžiriji); (iii) da je v Republiko Slovenijo vstopil na nedovoljen način; (iv) da nima možnosti za bivanje v Sloveniji, kjer nima sorodnikov ali drugih znancev, pri katerih bi lahko bival; (v) da tožnik ni spoštoval odločbe o vrnitvi. Upoštevaje te neprerekane ugotovitve toženke in nesporno dejstvo, da se tožnik nima namena in ne želi vrniti v svojo matično državo, je tudi po presoji sodišča ugotovitev toženke, da še obstajajo okoliščine za izrek ukrepa, ki se torej niso v ničemer spremenile od ugotovljenih v Odločbi PPIU 23-2-23, pravilna.

17. Tožnik namreč ne navaja nobenih relevantnih trditev, ki bi izpodbile odločitev toženke. Zgolj tožbena navedba, da tožnik nima namena nikamor bežati z utemeljitvijo, da bi, če bi imel tak namen, Slovenijo zapustil že lansko leto, ko mu je bila izdana odločba o odstranitvi iz Slovenije in v Sloveniji ne bi ponovno zaprosil za mednarodno zaščito, po presoji sodišča ne zadošča. Toženka namreč prepričljivo utemelji nevarnost tožnikovega pobega iz Slovenije z večimi dejstvi, ki s strani tožnika, kot že navedeno, niso prerekana in sicer: (i) da svojo identiteto prikriva; (ii) da se je v več državah predstavljal z različnimi podatki, (iii) da je v Republiko Slovenijo vstopil na nedovoljen način; (iv) da nima možnosti za bivanje v Sloveniji, kjer nima sorodnikov ali drugih znancev, pri katerih bi lahko bival; (v) da tožnik ni spoštoval odločbe o vrnitvi; (vi) da ne želi v matično državo. Na podlagi teh neprerekanih dejstev, je tudi po presoji sodišča pravilna ugotovitev toženke, da so še vedno podane okoliščine, ki narekujejo omejitev gibanja tožniku in zgolj tožbena navedba, da nima namena oditi, tudi sodišča ne prepriča. Okoliščine, ki so bile podlaga za izrek ukrepa se namreč niso v ničemer spremenile, golo zatrjevanje, da tožnik nima namena pobegniti, pa upoštevajoč vse ugotovljeno, po presoji sodišča niti ni prepričljivo niti ne zadošča. Pravilna je torej ugotovitev toženke, da so še (vedno) podane okoliščine iz Odločbe PPOIU 23-2-23 in ugotovitev, da ni okoliščin, ki bi nastale po izdaji odločbe, zaradi katerih predhodno obstoječi razlogi za ukrep omejitve gibanja ne bi bili več podani in zato je odločitev toženke, da je omejitev gibanja tožniku še utemeljena, pravilna.

18. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.