Jedro

Če se okoliščine, ki so bile podlaga za izrek ukrepa omejitve gibanja tujcu, niso v ničemer spremenile, je izvajanje ukrepa še naprej utemeljeno, o čemer odloči Ministrstvo pristojno za notranje zadeve po uradni dolžnosti pred iztekom treh mesecev od odreditve omejitve gibanja v centru.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) Ker se zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju toženka) št. 241-614/2023/4 (141-05) z dne 18. 5. 2023, s katero je to odločilo, da je omejitev gibanja tožnika, ki se izvaja na podlagi odločbe Policijske postaje za izravnalne ukrepe (v nadaljevanju PPIU) Ljubljana št. 225-636/2022/6 (3E651-30) z dne 23. 2. 2023, še utemeljena.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je pojasnilo, da za ta upravni spor, v katerem je predmet presoje zakonitost ugotovitve, da je omejitev gibanja tožniku, še utemeljena, niso relevantne tožbene navedbe, da se tožnik ne more vrniti v Alžirijo in zakaj ne. Opozorilo je na neprerekane ugotovitve toženke (tožnikovo nesodelovanje v postopku identifikacije; neaktivnost pri pridobivanju dokumentacije, ki bi potrjevala njegovo identiteto; prikrivanje identitete; predstavljanje z različnimi podatki v več državah; vstop v Republiko Slovenijo na nedovoljen način; nezmožnost bivanja v Sloveniji, kjer tožnik nima sorodnikov niti znancev, pri katerih bi lahko bival; nespoštovanje odločbe o vrnitvi) ter zaključilo, da je, upoštevaje neprerekane ugotovitve toženke ter nesporno dejstvo, da se tožnik nima namena in se ne želi vrniti v svojo matično državo, tudi po presoji sodišča pravilna ugotovitev toženke, da še obstajajo okoliščine za izrek ukrepa, ki se niso v ničemer spremenile od ugotovljenih v odločbi PPIU Ljubljana z dne 23. 2. 2023. 3. Zoper sodbo Upravnega sodišča je tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vložil pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo o omejitvi gibanja odpravi.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Z namenom priprave ali izvedbe postopka odstranitve, predaje ali izročitve, policija odredi omejitev gibanja in nastanitev v centru tujcu: i.) ki ga je treba odstraniti v skladu z določbami Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2); ii.) ki ga je v skladu z mednarodno pogodbo treba vrniti, predati ali izročiti pristojnim organom (prvi odstavek 76. člena ZTuj-2). Z namenom ugotovitve istovetnosti tujca se lahko tujcu, katerega istovetnost ni ugotovljena ali obstaja utemeljen sum glede njegove izkazane istovetnosti, izreče omejitev gibanja in nastanitev v centru, če obstaja nevarnost, da bo tujec zapustil ozemlje Republike Slovenije (drugi odstavek 76. člena ZTuj-2). Skladno z določbo 68. člena ZTuj-2 so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca:- navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku, kot tudi zavrnitev odvzema biometričnih podatkov; - uporaba lažnih ali ponarejenih osebnih dokumentov, kot tudi namerno uničenje ali kakršna koli drugačna namerna odstranitev obstoječih dokumentov; - vstop v Republiko Slovenijo v času veljavne prepovedi vstopa; - v zadnjih treh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi pravnomočno izrečena sankcija za prekršek zaradi nezakonitega prebivanja; - jasno izražena namera o nespoštovanju odločbe o vrnitvi; - dejstvo, da je bil tujec v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v Republiki Sloveniji pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti; - dejstvo, da je bila tujcu v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v Republiki Sloveniji najmanj trikrat izrečena pravnomočna sankcija za prekrške po predpisih zoper javni red, ali za prekrške po predpisih, ki urejajo državno mejo in tujce, orožje ter prepovedane droge.

7. Po prvem odstavku 79. a člena ZTuj-2 Ministrstvo pristojno za notranje zadeve po uradni dolžnosti pred iztekom treh mesecev Zakon o tujciod odreditve omejitve gibanja v centru, preveri utemeljenost omejitve gibanja po 78. členu ZTuj-2. 8. Predmet konkretnega upravnega spora je presoja zakonitosti odločitve toženke, sprejete na podlagi prvega odstavka 79.a člena ZTuj-2, da so razlogi za omejitev gibanja pritožniku po prvem in drugem odstavku 76. člena v povezavi z 68. členom ZTuj-2, še vedno podani, in sicer tako v zvezi z uporabljenim ukrepom namestitve v Centru za tujce, kot tudi v zvezi z zastavljenim ciljem njegove odstranitve z ozemlja Republike Slovenije.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik ni konkretiziral nobenega izmed uveljavljenih pritožbenih razlogov, ampak je zgolj ponovil tožbene trditve, da nima namena nikamor zbežati, saj bi sicer Republiko Slovenijo zapustil že lansko leto, ko mu je bila izdana odločba o odstranitvi in ne bi ponovno zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, in da se v matično državo ne more več vrniti, saj je bil tam politično preganjan in bi njegova vrnitev pomenila nevarnost za njegovo življenje, o čemer je sam izpovedal na zaslišanju pred sodiščem.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je Upravno sodišče tožbo utemeljeno zavrnilo, pritožnik pa razlogom sodbe po vsebini ne nasprotuje. Tako je pravilno pojasnilo, da je predmet upravnega spora odločitev toženke o tem, da je odrejen ukrep omejitve gibanja še vedno utemeljen, ne pa pravilnost in zakonitost odločbe z dne 23. 2. 2023, s katero je bilo pritožniku omejeno gibanje, saj je ta postala pravnomočna. Sodišče je (ob upoštevanju neprerekanih dejstev kot priznanih) pravilno presodilo, da se okoliščine, ki so bile podlaga za izrek ukrepa, niso v ničemer spremenile. Okoliščin, ki bi nastale po izdaje odločbe 23. 2. 2023 in zaradi katerih predhodno obstoječi razlogi za ukrep omejitve gibanja ne bi bili več podani, pritožnik ni navedel niti v pritožbi. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča zgolj pritožnikovo golo zatrjevanje, da nima namena pobegniti, ob dejstvih, na katere se je sklicevala toženka in jih pritožnik ni prerekal, ne zadošča za zaključek, da pri njem ne obstaja nevarnost, da bo pobegnil in se s tem izognil odstranitvi iz države.

11. Glede na navedeno in ker niso podani niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).