Jedro

Okoliščina, da tožničina pravna prednica takšnega zemljišča po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje (ki temelji na ravno takšni trditvi tožnice) ni vključila v otvoritveno bilanco, ne pomeni, da je s tem dokončno izgubila pravico uporabe na takšnem zemljišču. Pomeni le, da je tožničina prednica po ZLPP olastninila le družbeni kapital, ovrednoten v otvoritveni bilanci. Ugotovitev, da se je po ZLPP olastninila le stavba in ne funkcionalno zemljišče, sicer sama po sebi ne bi preprečevala, da se zasebna lastnina na slednjem vzpostavi na podlagi subsidiarnega (oziroma sekundarnega) lastninskega zakona, tj. ZLNDL. Na Slovensko odškodninsko družbo (SOD) je namreč na podlagi ZZLPPO prešlo le premoženje oziroma družbeni kapital tistih podjetij, ki do rokov, določenih v 3. členu ZPP, niso uspela pridobiti soglasja Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo za preoblikovanje (ki torej do določenih rokov niso uspela zaključiti lastninjenja po ZLPP). Navedeno pa za tožničino prednico, upoštevajoč neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, ne velja.

Kot oviro za lastninjenje spornih nepremičnin po ZLNDL je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tolmačilo okoliščino, da je toženka še pred njegovo uveljavitvijo takšne nepremičnine olastninila.

ZGJS pomeni podlago za primarno privatizacijo, v katero po njeni dokončni izvedbi ni več mogoče posegati. Dejstvo, da je pridobitev pravice na podlagi ZLNDL originarna, torej ne vpliva na odločilnost dejstva, da je takšen način lastninjenja šele sekundarne narave, tj. če se nepremično premoženje še ni olastninilo po določbah drugih privatizacijskih zakonov

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 25. 9. 2013 razveljavi, sodba sodišča prve stopnje pa v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 9.187,50 EUR zniža za 7.595,00 EUR (na 1.592,50 EUR).

II. V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta nepremičnini parc. št. 1344/16, k. o. x, ID znak 001, in parc. št. 1344/53, k. o. x, ID znak 002, last tožnice, ter zahtevek, da mora toženka izdati tožnici zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bo mogoča vknjižba lastninske pravice pri nepremičninah parc. št. 1344/16, k. o. x, ID znak 001, in parc. št. 1344/53, k. o. x, ID znak 002, na ime in v korist tožnice do celote (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožnici je naložilo plačilo njenih pravdnih stroškov v višini 9.187,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) pritožuje tožnica. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da prednik tožnice ni pridobil pravice uporabe na vtoževanih zemljiščih (stavbišče in funkcionalno zemljišče) na temelju izdanih dovoljenj in odločbe o gradnji, investitorstvu stavbe in dejanski nemoteni uporabi zgrajene stavbe od 1983 dalje skupaj s tožnico do danes; da je spregledalo materialno podlago za pridobitev pravice uporabe s strani prednika tožnice, ki je vsebovana v Zakonu o prometu z nepremičninami v povezavi z Zakonom o združenem delu; da je sodišče v celoti spregledalo materialnopravna pravila v času gradnje, v času uporabe in v času do začetka veljavnosti Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZLNDL),(2) ki so določala, da ima imetnik uporabe/lastnik stavbe enake pravice kot na stavbi tudi na zemljišču, ki ga stavba potrebuje za redno uporabo; da se ni opredelilo do zatrjevane nezakonitosti vpisa lastninske pravice toženke v zemljiško knjigo (vpis brez utemeljene materialnopravne podlage, nedobrovernost toženke); da je zmotno štelo, da bo morala tožnica uporabiti postopek z izbrisno tožbo po Zakonu o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1);(3) da sodišče pri presoji podrejenega zahtevka glede priposestvovanja ni upoštevalo, da družbene lastnine po sprejemu ZLNDL ni bilo več, toženka pa ni zatrjevala, da gre za zemljišča, ki ne morejo biti predmet priposestvovanja; da je sodišče nepravilno določilo vrednost spora v nasprotju z dokazi in zatrjevanim dejstvom (ni upoštevalo, da vrednost po prodajni pogodbi zajema tako zemljišče kot hangar, pri čemer lastništvo hangarja v tem postopku ni sporno), posledično pa je napačno odmerilo stroške postopka. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica je v obravnavni zadevi zatrjevala, da je lastnica letališkega hangarja, ne pa tudi zemljiškoknjižna lastnica stavbišča pod njem (parc. št. 1344/16, k. o. x) in funkcionalnega zemljišča ob njem (parc. št. 1344/53, k. o. x). V tej pravdi je zato zahtevala ugotovitev, da je lastnica tudi navedenih nepremičnin, ker je leta 2008 s kupoprodajno pogodbo kupila tako stavbo (hangar) kot fundus in funkcionalno zemljišče od Z., d.d., ki je imel na hangarju lastninsko pravico, na stavbišču in funkcionalnem zemljišču pa že od leta 1984 pravico uporabe. Od toženke, ki je lastninsko pravico na stavbišču in funkcionalnem zemljišču (ne pa na hangarju, kar v pritožbenem postopku ni sporno) vpisala v svojo korist v zemljiško knjigo po Zakonu o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju: ZGJS),(4) je zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine.

6. Sodišče prve stopnje je tožničin ugotovitveni in dajatveni zahtevek zavrnilo na podlagi štirih odločilnih razlogov: - da tožnica ni dokazala, da je imel G., d.d., kot njen pravni prednik (od njega je leta 2008 kupila sporno nepremičnino) na spornih nepremičninah pravico uporabe, - da sporne nepremičnine niso bile zajete v otvoritveni bilanci, na podlagi katere se je G., d.d., lastninsko preoblikoval, zato na spornih nepremičninah ni pridobil lastninske pravice; - toženka je še pred uveljavitvijo ZLNDL sporni nepremičnini olastninila tako, da je vpisala lastninsko pravico v svojo korist ter - da je tožnica zmotno tožila na ugotovitev svoje lastninske pravice ter izstavitev zemljiškoknjižne listine, namesto da bi oblikovala zahtevek za izbrisno tožbo.

7. Takšni razlogi sodišča prve stopnje so le delno utemeljeni. Glede pravice uporabe je treba pritrditi tožnici, da je bila ta v režimu družbene lastnine izrazito ekonomske narave, saj je pomenila pravni odraz dela z družbenimi sredstvi. Pri presoji, kdo je imel pravico uporabe na določenih sredstvih, je zato pomembno, katera družbena pravna oseba je ta sredstva uporabljala za opravljanje svoje funkcije. Odsotnost posesti posledično lahko izključuje pravico uporabe.(5) Iz listin, ki jih je v postopku predložila tožnica v dokaz imetništva pravice uporabe, izhaja, da je Izvršni svet SRS v okviru svojih razpolagalnih pravic, ki jih je imel na parcelah 1345/2 in 1346/2, danih v uporabo A.B., dovolil GZS izgradnjo hangarja za malo aviacijo. GZS je bilo za gradnjo dano tako lokacijsko in gradbeno, kot tudi uporabno dovoljenje. Upoštevajoč tudi neprerekano dejstvo, da je tožnica z A.B: sklenila ustni dogovor o prenosu pravice uporabe na spornih zemljiščih nanjo, ki se je v celoti realiziral (toženka in njena pravna prednica po neprerekanih trditvah tožnice nikdar nista nasprotovali posesti tožnice ali njene pravne prednice, slednji pa sta po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi uporabljali sporni nepremičnini in plačevali pristojbine in nadomestila), je zato treba zaključiti, da je tožničina prednica dejansko pridobila pravico uporabe na spornih zemljiščih, ki so po neprerekanih trditvah nastala s parcelacijo iz parc. št. 1345/2 in 1346/2. 8. Okoliščina, da tožničina pravna prednica takšnega zemljišča po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje (ki temelji na ravno takšni trditvi tožnice) ni vključila v otvoritveno bilanco, ne pomeni, da je s tem dokončno izgubila pravico uporabe na takšnem zemljišču. Pomeni le, da je tožničina prednica po ZLPP olastninila le družbeni kapital, ovrednoten v otvoritveni bilanci. Ugotovitev, da se je po ZLPP olastninila le stavba in ne funkcionalno zemljišče, sicer sama po sebi ne bi preprečevala, da se zasebna lastnina na slednjem vzpostavi na podlagi subsidiarnega (oziroma sekundarnega) lastninskega zakona, tj. ZLNDL. Na Slovensko odškodninsko družbo (SOD) je namreč na podlagi Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (ZZLPPO)(6) prešlo le premoženje oziroma družbeni kapital tistih podjetij, ki do rokov, določenih v 3. členu ZPP, niso uspela pridobiti soglasja Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo za preoblikovanje (ki torej do določenih rokov niso uspela zaključiti lastninjenja po ZLPP). Navedeno pa za tožničino prednico, upoštevajoč neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, ne velja.

9. Kot oviro za lastninjenje spornih nepremičnin po ZLNDL pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tolmačilo okoliščino, da je toženka še pred njegovo uveljavitvijo takšne nepremičnine olastninila. Upoštevajoč neprerekane trditve toženke je to namreč storila na podlagi sklepa Vlade in določb 73. in prvega odstavka 76. člena ZGJS. V skladu z drugim odstavkom 74. člena navedenega zakona pa je bilo mogoče soglasje Vlade, na podlagi katerega se je lastninjenje izvedlo, izpodbijati (zgolj) v 30 dneh od njegove izdaje. Za takšno izpodbijanje so bili legitimirani podjetje, sindikat in državni pravobranilec. Zaradi poteka takšnega materialnega prekluzivnega roka in izvedbe lastninjenja po omenjenem zakonu pa v obravnavni zadevi ni mogoče ugotavljati drugačnega lastninskega stanja na spornih nepremičninah, četudi bi bilo sicer treba pritrditi tožnici, da je v sistemu družbene lastnine pravici uporabe na stavbi sledila tudi pravica uporabe stavbišča in funkcionalnega zemljišča (primerjaj 7. člen Zakona o prometu z nepremičninami - ZPN).(7) Pojasnjeno je ključni razlog za pravilnost izpodbijane odločitve.

10. Lastninjenje po ZGJS je namreč drugačne narave kot lastninjenje po ZLNDL. Slednji je predvidel, da postane lastnik oseba, ki je imela na nepremičnini pravico uporabe (2. do 5. člen ZLNDL). Pri tem pa je določil zgolj izpodbojno domnevo, da je imetnik pravice uporabe tisti, ki je kot takšen vpisan v zemljiško knjigo. Omejitev za dokazovanje pravice uporabe v pravdi zoper zemljiškoknjižnega lastnika, ki je to postal na podlagi zakonske domneve, torej ni. ZGJS pa pomeni podlago za primarno privatizacijo, v katero po njeni dokončni izvedbi ni več mogoče posegati. Dejstvo, da je pridobitev pravice na podlagi ZLNDL originarna, torej ne vpliva na odločilnost dejstva, da je takšen način lastninjenja šele sekundarne narave, tj. če se nepremično premoženje še ni olastninilo po določbah drugih privatizacijskih zakonov (primerjaj prvi odstavek 1. člena ZLNDL).(8) S tem, ko je sodišče prve stopnje pojasnilo, da olastninjenje spornih nepremičnin še pred uveljavitvijo ZLNDL preprečuje njegovo uporabo v obravnavani zadevi, je zadostilo tožničini pravici do izjave. Zato mu tudi ni mogoče očitati kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti pomanjkanja razlogov v smislu kršitev iz 14. točke drugega odstavka ZPP.

11. Sicer je treba opozoriti tudi na nesklepčnost tožničinega zahtevka, četudi takšna nesklepčnost zaradi kompleksnosti materialnopravnih vprašanj, ki so relevantne za odločitev o vtoževanem zahtevku, ter posledične zahtevnosti njegovega oblikovanja v vsakem posameznem primeru, ki se nanaša na lastninjenje družbenega premoženja, ni ključni razlog za odločitev o potrditvi zavrnitve zahtevka v konkretni zadevi. Sodišče prve stopnje je nesklepčnost pravilno zaznalo, vendar iz zmotnih materialnopravnih razlogov. Razlogovanje, da je za obravnavano zadevo primerna izbrisna tožba, namreč ni pravilno. V konkretnem primeru bi tožnica z vzpostavitvijo prejšnjega stanja dosegla zgolj ponoven vpis družbene lastnine in pravice uporabe na spornih nepremičninah v korist prejšnjega zemljiškoknjižnega nosilca takšne pravice (ki ni njen pravni prednik). To pa ji še ne bi omogočilo vpisa lastninske pravice na teh nepremičninah v svojo korist. V zadevi bi morala zato zahtevati ugotovitev lastninske pravice svojega pravnega prednika, tj. Z., d.d. (seveda ob ustrezni integraciji takšne stranke v postopek). V primeru uspeha s takšno tožbo bi se namreč na podlagi pravnomočne sodne odločbe in zasebne listine, sklenjene med njo in Z., d.d. (če ta seveda vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga, z overjenim podpisom odsvojitelja), vpisala v zemljiško knjigo kot imetnica lastninske pravice na spornih nepremičninah (1. in 3. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1).

12. Dajatveni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine je nesklepčen tudi upoštevajoč trditve o priposestvovanju spornih nepremičnin. V zvezi z ugotovitvenim zahtevkom pa je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za priposestvovanje. Razlogi sodišča prve stopnje sicer niso povsem pravilni, saj bi se od olastninjenja spornih nepremičnin 24. 10. 1996 dalje upoštevajoč vštevanje priposetsvovalne dobe pravnega prednika 10-letna dobroverna posest za tožnico lahko natekla (drugi odstavek 43. člena v zvezi z 269. členom Starnopravnega zakonika - SPZ).(9) Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje pa ni mogoče zaključiti o dobri veri tožnice in njene pravne prednice. Kljub temu, da sta tožnica in njen pravni prednik ves čas nemoteno uporabljali sporni nepremičnini, je tožnica postala nedobroverna vsaj v trenutku, ko v zemljiški knjigi ni uspela z vpisom lastninske pravice v svojo korist, tj. po neprerekanih trditvah tožnice 4. 12. 2009. Sklicevanje, da je njen pravni prednik na svojo lastninsko pravico sklepal na podlagi zmotne interpretacije materialnega prava, pa ob neizpodbijani ugotovitvi, da tega premoženja ni vključil v otvoritveno bilanco ob lastninskem preoblikovanju po ZLPP, prav tako ne more biti utemeljeno. Trditve, da pravni prednik tožnice spornih nepremičnin ni vključil v otvoritveno bilanco ob lastninskem preoblikovanju po ZLPP, ker še ni bila opravljena ustrezna odmera zemljišč oziroma njihova parcelacija so pritožbena novota, ki je sodišče druge stopnje ob odsotnosti navedb, zakaj jih tožnica ob dolžni skrbnosti ni mogla podati do konca prvega naroka (286. člen ZPP), ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. Pritožbi je treba pritrditi v graji odločitve sodišča prve stopnje (sklep z dne 25. 9. 2013 na list. št. 25 sodnega spisa) o vrednosti spornega predmeta. Tožnica namreč pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri presoji, ali je navedena vrednost spora očitno prenizka, zmotno izhajalo zgolj iz pogodbene vrednosti nepremičnine, ki je bila prodana tožnici. Pri tem je sicer v korist tožnice zmotno upoštevalo, da je predmet tožbenega zahtevka le parc. št. 1344/16, k. o. x (in ne pravilno tudi parc. št. 1344/53, k. o. x), zaradi česar je upoštevalo le pogodbeno vrednost te nepremičnine, vendar je spregledalo tudi, da v postopku ni bilo sporno, da je na parc. št. 1344/16 kot stavbišču zgrajen hangar, glede katerega pa sta bili stranki skladni, da je last tožnice. V pogodbeni vrednosti, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, je torej vključena tudi vrednost stavbe, ki pa ni predmet tožbenega zahtevka in za katero tožnica že po splošnih izkustvenih pravilih pravilno opozarja, da konzumira večji delež vrednosti celotne nepremičnine (tj. stavbišča in stavbe). Navedeno je nenazadnje razvidno že iz dejstva, da je bila pogodbena vrednost stavbišča s stavbo dogovorjena v višini 1.140.840,00 EUR (brez DDV), funkcionalnega zemljišča (oziroma zemljišča, na katerem je letališka ploščad) pa 65.000,00 EUR (glej 3. člen pogodbe med G., d.d., in tožnico z dne 29. 9. 2008 - A20). Pri tem je površina parc. št. 1344/53, v naravi pomožnega objekta, 100 m2, površina stavbišča na parc. št. 1344/16 pa 401 m2. Štirikratnik zneska kupnine, dogovorjenega za letališko ploščad, bi torej znašal (le) 260.000,00 EUR.

14. Pritožbeno sodišče pa meni, da tudi izhajanje zgolj iz višine kupnine, kot je bila dogovorjena s pogodbo, ni pravilno. Takšna pogodba predstavlja zgolj eno transakcijo in zato ne more ustrezno oziroma prepričljivo odražati tržne cene nepremičnine. Posledično ocenjuje, da je za določitev vrednosti sporne nepremičnine v obravnavani zadevi primerneje upoštevati vrednost po podatkih GURS. Ta za nepremičnino 1344/16, tj. za stavbišče s stavbo, znaša 430.080,00 EUR (A28), za nepremičnino 1344/53 pa 900,00 EUR.(10) Glede na vse pojasnjene podatke torej pritožbeno sodišče ocenjuje, da s strani tožnice določena vrednost spornega predmeta v višini 41.000,00 EUR ni očitno previsoka ali prenizka. Pritožbi je zato delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje z dne 25. 9. 2013 razveljavilo. Izpodbijano sodbo pa je v stroškovnem delu, tj. v II. točki izreka, spremenilo takó, da je tožnici naložilo v skladu z navedenim punktumom odmerjene stroške.

15. Upoštevajoč Zakon o odvetniški tarifi (ZodvT)(11) ter 16. člen Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra)(12) in na podlagi priglašenih stroškovnih postavk na list. št. 70 sodnega spisa je toženki priznalo nagrado za postopek v višini 828,10 EUR in nagrado za narok v višini 764,40 EUR (tar.št. 3102), kar skupaj znaša 1.592,50 EUR.

16. Glede na to, da je tožnica s pritožbo uspela le glede stroškov kot stranske terjatve v postopku (39. člen ZPP), ji stroškov v postopku s pritožbo ni priznalo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. (2) Ur. l. RS, št. 44/1997 in nasl. (3) Ur. l. RS, št. 58/2003 in nasl. (4) Ur. l. RS, št. 32/1993 in nasl. (5) Primerjaj razloge v zadevi II Ips 213/2010 z dne 5. 5. 201, v kateri se vrhovno sodišče v tej zvezi sklicuje na avtorja M. Damjana, Prehod družbenih objektov, zgrajenih za javne namene, v zasebno last in varstvo javnega interesa, VII. dnevi civilnega prava, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2009, str. 84. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo, da je bilo v obravnavanem primeru zemljišče v družbeni lasti oddano toženi stranki v uporabo zaradi gradnje, kar je smiselno enako kot v konkretni zadevi.

(6) Ur. l. RS, št. 30/1998 in nasl. (7) Ur. l. SRS, št. 19/1976 in nasl. (8) Člen 1 ZLNDL se glasi: 1) Ta zakon ureja lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini (v nadaljnjem besedilu nepremičnine), ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih.

2) Lastninjenje vodnih zemljišč, lastninjenje sindikalnega premoženja, nepremičnin športnih društev ter lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini, na katerih imajo tuje osebe pravico uporabe ali razpolaganja, se uredi s posebnim zakonom.

(9) Ur. l. RS, št. 87/2002 in nasl. (10) Sodišče je navedeno preverilo z uporabo spletne aplikacije GURS.

(11) Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl. (12) Ur. l. RS, št. 20/1997 in nasl.