Jedro

Glede na to, da je bila stimulacija po pogodbi o zaposlitvi predvidena le za doseganje dobička iz rednega poslovanja in da je bilo v letu 2003, na katero se tožbeni zahtevek nanaša, to poslovanje negativno, tožbeni zahtevek za plačilo stimulacije ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, (1) da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 19.349,34 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2004 dalje do plačila, ter (2) ji povrniti stroške pravdnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (vse točka I. izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.356,69 EUR v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo (točka II. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov. Po mnenju tožeče stranke je za spor bistveno, kakšna je dogovorjena vsebina določila 3. odstavka IV. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2002, oziroma kaj pomeni izraz „čisti dobiček“ družbe, ki je uporabljen v tem določilu in ki je osnova za izračun stimulacije. V primeru, ko je med strankama sporna vsebina določila pogodbe, je potrebno upoštevati osnovno pravilo pri razlagi pogodb, po katerem se določila uporabljajo tako, kot se glasijo. Besedilo spornega določila je povsem jasno: kot osnovo za izračun stimulacije je potrebno uporabiti „čisti dobiček družbe“. Povsem nepotrebno je bilo ukvarjanje sodišča prve stopnje s tem, kaj so stranke z uporabo pojma „čisti dobiček“ imele v mislih, saj je pojem kot tak popolnoma jasen. Toženec je hotel ta pojem nadomestiti s pojmom „čisti dobiček iz rednega poslovanja“, za katerega pa je več kot očitno, da v pogodbi ni uporabljen. Kljub temu je sodišče prve stopnje ignoriralo v pogodbi jasno uporabljen pojem in ga nadomestilo z ožjim pojmom, s čimer je kršilo 1. odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem bi moralo uporabiti pojem tako, kot je uporabljen v pogodbi. Če je sodišče menilo, da je določilo pogodbe nejasno, za kar ni navedlo nobenega razloga, bi lahko v skladu z 2. odstavkom 82. člena OZ izvajalo dokaze, s katerimi bi iskalo skupen pomen pogodbenikov. Sodišče je v tej smeri sicer izvajalo dokaze, vendar je pri tem nekritično sledilo izpovedbam prič, ki so bile očitno vnaprej usklajene, čeprav je tožnik izpovedal, da je imel v mislih dobiček, ki je v računovodskih izkazih opredeljen kot čisti dobiček obračunskega obdobja. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) sploh ne uporablja pojma „čisti dobiček iz rednega poslovanja“, ki je le vmesna računska operacija v izkazu poslovnega izida, ki nima nobenih pravnih posledic, temveč je le vmesni korak k izračunu pod oznako “Ž. Čisti dobiček obračunskega obdobja“. Tudi Slovenski računovodski standardi (SRS) ne poznajo pojma „čisti dobiček iz rednega poslovanja“. Ker te kategorije ne opredeljujta ZGD in SRS, niti ni naveden v pogodbi o zaposlitvi, ni mogoče trditi, da sta stranki imeli pri sklepanju pogodbe v mislih čisti dobiček iz poslovanja. V kolikor bi sodišče štelo, da z uporabo določb 82. člena OZ ni mogoče ugotoviti vsebine določila, bi moralo uporabiti 83. člen OZ, po katerem se pogodbe, ki so bile sklenjene po vnaprej natisnjeni vsebini oziroma je bila ta pripravljena in predlagana s strani ene pogodbene stranke, razlagajo v korist druge pogodbene stranke, iz izpovedbe priče pa izhaja, da je pogodbo pripravila tožena stranka. Določilo v pogodbi je povsem običajno pri vodstvenih delavcih, po katerih je stimulacija odvisna od uspeha nasploh, ne pa od prispevka vodilnega delavca pri poslovanju. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dobiček v letu 2003 posledica izključno enkratnih izrednih prihodkov od prodaje nepremičnin. Bistveno je le čisti dobiček na koncu poslovnega leta. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo toženec prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je pravilno uporabilo materialno pravo.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se doseženi čisti dobiček družbe, kot je določen v 3. točki IV. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2002 (priloga A6), lahko nanaša le na čisti dobiček iz rednega poslovanja. Najprej je potrebno pojasniti, da pogodba o zaposlitvi navaja „doseženi čisti dobiček družbe“, torej ne govori o čistem dobičku iz rednega poslovanja. Vendar pa tudi ne uporablja takšne opredelitve čistega dobička, kot jo je določal 62. člen takrat veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30, 93, s spremembami; v nadaljevanju: ZGD). ZGD je namreč določal „Poslovni izid poslovnega leta: čisti dobiček/izguba poslovnega leta (po plačilu davkov)“. Takrat veljavni Slovenski računovodski standard 25 (Uradni list RS, št. 107/01, v nadaljevanju: SRS 25 (2002)) pa je to kategorijo opredelil kot „Čisti poslovni izid obračunskega obdobja“. Ker torej pogodba o zaposlitvi ne uporablja identičnih opredelitev kot ZGD in SRS 25 (2002), je sodišče prve stopnje moralo uporabiti razlagalna pravila iz 82. in 83. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS; št. 81/01, s spremembami; v nadaljevanju: OZ). Na podlagi izpovedb zaslišanih prič T.R., ki je bil v spornem obdobju prokurist pri toženi stranki in je podpisal pogodbo o zaposlitvi ter N.M., ki je bil najprej član nadzornega sveta ter kasneje predsednik nadzornega sveta pri toženi stranki, ter na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke J.Š., je pravilno ugotovilo, da je bil pri določitvi stimulacije mišljen dobiček iz rednega poslovanja družbe. Te ugotovitve potrjuje tudi plan za leto 2003 (priloga B5), ki ni predvideval izrednih prihodkov, temveč le izredne odhodke v višini 10.000.000,00 SIT in končni poslovni rezultat v višini 7.119.000,00 SIT. Zato je priča N.M. prepričljivo pojasnil, da so v pogodbi o zaposlitvi ta znesek zaokrožili na takratnih 10 milijonov SIT, kandidati za člane nove uprave, torej tudi tožnik, pa so vedeli, da so zadolženi za redno poslovanje, iz katerega so dolžni narediti čisti dobiček. Ker je tožena stranka v letih od 1999 do 2002 izkazovala izgubo, tožnik pa je nastopal v vlogi kriznega managementa, saj so po izpovedbi priče T.R. skupaj tožnik, J.Š. in on sestavljali nekakšen krizni štab, ki je redno spremljal poslovanje, je sodišče prve stopnje sprejelo edini logični dokazni zaključek, da se je stimulacija nanašala le na čisti dobiček iz rednega poslovanja. Posledično sodišče prve stopnje ni moglo slediti tožniku, ki je zatrjeval, da je sporno določilo pogodbe o zaposlitvi razumel drugače, torej kot čisti dobiček družbe, ne glede na to, ali je posledica rednih ali izrednih prihodkov. Pri tem je potrebno poudariti, da sta priči logično in prepričljivo izpovedali, njuni izpovedbi pa potrjuje listinska dokumentacija v spisu ter izpoved direktorja tožene stranke J.Š.. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče nekritično sledilo izpovedbama prič, ki naj bi bile predhodno usklajene.

Ker je sodišče prve stopnje po tako izvedenih dokazih sprejelo pravilno dokazno oceno, tudi ni moglo uporabiti 83. člena OZ v smislu, da bi, kot to predlaga tožnik, nejasna in vnaprej pripravljena pogodbena določila razlagalo v njegovo korist. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, je sodišče upoštevalo 2. odstavek 82. člena OZ ter pri razlagi spornih določil našlo skupen namen pogodbenikov, ki se je glede stimulacije nanašal na čisti dobiček iz rednega poslovanja. Glede tega računovodskega pojma je potrebno odgovoriti pritožbi, da ZDG in SRS 25 (2002) opredeljujeta to kategorijo. ZGD v 62. členu govori o poslovnem izidu iz rednega poslovanja po odbitku davka, SRS 25 (2002) pa o čistem poslovnem izidu iz rednega poslovanja. Gre torej za kategorijo, ki je natančno opredeljena ter je ni mogoče šteti le za „vmesno računsko operacijo“ k izračunu čistega dobička, kot to navaja pritožba. V obravnavanem primeru ločevanje med čistim poslovnim izidom iz rednega poslovanja in izrednimi prihodki daje jasno informacijo o tem, da je dobiček v letu 2003 posledica dezinvestiranja, torej prihodkov, ki so izkazani zaradi odtujitve opredmetenih osnovnih sredstev, ne pa zaradi uspešnosti rednega poslovanja. Ker podjetje ne more neomejeno dezinvestirati, je jasno izkazan interes tožene stranke, da člane uprave stimulira za uspešno redno poslovanje. Zato ni nelogično „seciranje“ poslovnih izidov oziroma prihodkov na tiste iz rednega in izrednega poslovanja, kot to očita pritožba sodišču prve stopnje. Bistvena je torej pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila stimulacija predvidena le za doseganje dobička iz rednega poslovanja, ki pa je bil v letu 2003, na katero se tožbeni zahtevek nanaša, nesporno negativen (izguba je znašala 31.305.000,00 SIT - poslovno poročilo za leto 2003, priloga B4). Zato je bil tožbeni zahtevek za plačilo stimulacije za leto 2003 utemeljeno zavrnjen.

Zaradi vsega navedenega je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP. v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.

Odgovor tožene stranke na pritožbo ni pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z določilom 2. odstavka 165. člena, v povezavi s 155. členom ZPP.