Jedro

Merilo za plačilo stimulacije po pogodbi o zaposlitvi je bil plan za leto 2003, planski cilj pa pozitiven rezultat poslovanja iz osnovne dejavnosti. Ker planski cilj ni bil dosežen, delavec kljub izkazanemu čistemu dobičku ni upravičen do stimulacije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo 19.349,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2004 do plačila in za povrnitev stroškov postopka. Presodilo je, da tožnik do izplačila stimulacije ni upravičen, saj je bila ta določena v odstotku od doseženega čistega dobička družbe, pri čemer je bil mišljen dobiček iz rednega poslovanja družbe, brez izrednih prihodkov, ki so bili posledica odprodaje nepremičnin v letu 2003. 2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da se določba pogodbe o zaposlitvi o plačilu stimulacije glede na doseženi dobiček družbe lahko nanaša le na čisti dobiček iz rednega poslovanja. Plan za leto 2003 namreč ni predvideval izrednih prihodkov, do katerih je prišlo zaradi odprodaje nepremičnin.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da se je sodišče ukvarjalo z nepomembnimi okoliščinami, ni pa pravilno uporabilo materialnega prava. Bistvo spora je bilo v vprašanju, kakšna je bila dogovorjena vsebina tretjega odstavka IV. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2002 oziroma kaj pomeni izraz „čisti dobiček“ družbe, ki je uporabljen v tem določilu. Osnovno pravilo pri uporabi pogodbenih določil je, da se le-ta uporabljajo tako, kot se glasijo. Besedilo pogodbe je jasno: kot osnovo za izračun stimulacije je potrebno uporabiti „čisti dobiček“ tožene stranke. Zato bi moralo sodišče ugotoviti le, kaj ta pojem pomeni. Nepotrebno je bilo ugotavljati, kaj so pod tem pojmom stranke imele v mislih, saj je pojem jasen. Z razlago, kot jo je uporabilo sodišče, je kršilo prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 in naslednji). Niti Zakon o gospodarskih družbah (ZGD, Uradni list RS, št. 39/93 in naslednji), kot je veljal v spornem obdobju niti slovenski računovodski standardi ne uporabljajo pojma „čisti dobiček iz rednega poslovanja“. Jasno je definiran „čisti dobiček“, ki je razlika med (vsemi) prihodki in odhodki, zmanjšana za obračunan davek iz dobička ter preračunana za terjatve in obveznosti za odloženi davek. Tudi, če je sodišče štelo, da je pogodbeno določilo nejasno in da z uporabo 82. člena OZ ne more ugotoviti, kakšna je njegova vsebina, bi moralo uporabiti 83. člen OZ, po katerem se določila pogodbe, ki je bila sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini oziroma je bila pripravljena in predlagana s strani ene pogodbene stranke, razlagajo v korist druge pogodbene stranke. Če bi tožena stranka torej res želela, da se kot osnova za izračun stimulacije upošteva samo čisti dobiček iz rednega poslovanja, bi to vsekakor v pogodbo o zaposlitvi morala zapisati. Revident zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo zahtevku, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Meni, da je sodišče pravilno uporabilo določbo 82. člena OZ in da določbe 83. člena OZ v spornem primeru ni mogoče uporabiti.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po prvem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in naslednji) je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, s katero je bil postopek pravnomočno končan. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Predmet spora je stimulacija za leto 2003, ki ima podlago v 3. točki IV. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2002. Ta se glasi: „Delavcu pripada stimulacija v določenem odstotku od doseženega čistega dobička družbe. Višina odstotka se določi za vsako leto posebej. Za leto 2003 je poslovni cilj družbe doseči 10.000.000 SIT čistega dobička. Delavcu pripada v primeru realizacije čistega dobička v letu 2003 25 % od doseženega čistega dobička do 10.000.000 SIT. Če bo čisti dobiček večji, mu pripada še 12,5 % od razlike nad 10.000.000 SIT. Če poslovni rezultati že med letom nakazujejo realizacijo čistega dobička, lahko direktor družbe že med letom odobri akontacijo stimulacije v višini do 50 %.“

8. Revizija ima prav, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Uporaba spornega določila pogodbe o zaposlitvi, če bi se glasilo le na to, da stimulacija pripada delavcu v določenem odstotku od doseženega čistega dobička družbe, ne bi bila vprašljiva. Ker pa iz nje izhaja tudi, da se za vsako leto določa posebej, da je za leto 2003 zastavljen poslovni cilj v višini 10.000.000 čistega dobička in da se stimulacija odmerja v odvisnosti od realizacije tako zastavljenega plana, je bilo treba uporabiti določbo 82. člena OZ (obstoj pogojev za uporabo 83. člena OZ ni bil ugotovljen). Sodišče prve stopnje je v sodbi jasno in natančno obrazložilo, zakaj je bilo treba iskati skupen namen pogodbenikov, prav tako jasen in pravilen pa je zaključek o skupnem namenu ter pomenu pogodbenega določila o stimulaciji. Sodišče druge stopnje je zato takšne zaključke sodišča prve stopnje lahko le sprejelo in jih potrdilo.

9. S presojo soglaša tudi revizijsko sodišče. Merilo za določitev stimulacije v 3. točki IV. člena pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko je bil plan za leto 2003. Iz njega, in tudi iz poslovnega poročila za leto 2003 pa izhaja, da je planski cilj pozitiven rezultat poslovanja iz osnovne dejavnosti. Ker je bilo ugotovljeno, da tako zastavljen plan oziroma čisti dobiček pri tako postavljenem planu, ki izrednih prihodkov (od prodaje nepremičnin) ni predvideval, ni bil realiziran, je sodišče tožbeni zahtevek za plačilo stimulacije utemeljeno zavrnilo.

10. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.