Jedro

Iz šestega odstavka 6. člena ZDR-1 izhaja, da je delodajalec tisti, ki mora dokazati, da ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije, vendar le, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije.

Iz navedene določbe izhaja, da je trditveno breme glede obstoja diskriminacije na delavcu. Ta mora zatrjevati ne samo, da je bil neenako obravnavan, pač pa tudi, da je bil razlog neenake obravnave ena od v zakonu naštetih okoliščin. Trditve morajo biti dovolj verjetne, da upravičujejo domnevo kršitve prepovedi diskriminacije. Ko delavec postavi ustrezne trditve, pa je delodajalec tisti, ki mora na podlagi obrnjenega dokaznega bremena dokazati, da do kršitve prepovedi diskriminacije ni prišlo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 28. 1. 2014, za ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo, da mu tožena stranka prizna vse pravice iz delovnega razmerja in ga za čas od 29. 1. 2014 naprej prijavi v obvezno socialno zavarovanje ter mu obračuna in izplača neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v postopku zatrjeval diskriminacijo v razmerju do štirih drugih delavcev. Čeprav naj bi bile pri njih ugotovljene istovrstne kršitve kot pri njem, jim tožena stranka ni izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Ravnala naj bi dikriminatorno in neutemeljeno različno postopala v bistveno podobnih primerih. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njegovih tovrstnih navedb in obrazložilo zavrnitve zahtevka glede zatrjevane diskriminacije. Bistveno naj bi kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni obrazložilo, zakaj zaslišanje teh drugih delavcev ni potrebno in kako je tožena stranka dokazala, da ni kršila prepovedi diskriminacije. Sodišče druge stopnje naj bi samo, mimo trditvene podlage tožene stranke in brez opravljene glavne obravnave, ugotovilo dejstva glede narave kršitev ostalih delavcev, s čimer naj bi tožniku odvzelo pravico do pritožbe in kršilo razpravno načelo. Nižji sodišči naj bi zmotno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da ni mogoče govoriti o diskriminaciji na podlagi osebnih okoliščin, če se delodajalec pri enem delavcu odloči za strožji ukrep kot pri drugem.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (1) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Določba 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) (2), ki ureja prepoved diskriminacije, med drugim določa, da mora delodajalec delavcu v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino. Iz navedenega izhaja, da sta za diskriminacijo značilna dva elementa. Primarni element je neenaka obravnava, sekundarni, ki je odvisen od obstoja primarnega pa je nedopusten razlog neenake obravnave, ki ga predstavljajo primeroma naštete osebne okoliščine iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Prepovedana namreč ni vsaka neenaka obravnava, pač pa zgolj neenaka obravnava zaradi navedenih okoliščin. Neenaka obravnava, kot jo zatrjuje tožnik, sama po sebi še ni diskriminacija.

8. Iz šestega odstavka 6. člena ZDR-1 izhaja, da je delodajalec tisti, ki mora dokazati, da ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije, vendar le, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije.

9. Iz navedene določbe izhaja, da je trditveno breme glede obstoja diskriminacije na delavcu. Ta mora zatrjevati ne samo, da je bil neenako obravnavan, pač pa tudi, da je bila razlog neenake obravnave ena od v zakonu naštetih okoliščin. Trditve morajo biti dovolj verjetne, da upravičujejo domnevo kršitve prepovedi diskriminacije. Ko delavec postavi ustrezne trditve, pa je delodajalec tisti, ki mora na podlagi obrnjenega dokaznega bremena dokazati, da do kršitve prepovedi diskriminacije ni prišlo.

10. Tožnik je na glavni obravnavi dne 12. 9. 2014 (pravočasno) postavil trditev, da, je tožena stranka zaradi enakovrstnih kršitev sprožila postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi proti petim delavcem, od katerih je le tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Ravnala naj bi diskriminatorno, ker bi morala v primeru ugotovljenih enakovrstnih kršitev odpovedati pogodbo vsem ali pa nobenemu. V dokaz svojih navedb je predlagal zaslišanje prič, ki bi izpovedale, da se je zoper njih vodil enak postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi istovrstnih kršitev.

11. Delodajalec ima po zakonu pravico, da odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, ki krši delovne obveznosti. Ob dejstvu, da je odpovedni razlog podan, toženi stranki ni mogoče očitati diskriminacije že zato, ker je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, nekaterim drugim delavcem v enakih okoliščinah pa ne. Zgoraj povzete tožnikove navedbe, ki naj bi kazale na diskriminacijo so pomanjkljive. Tožnik sicer zatrjuje neenako obravnavo, ne zatrjuje pa, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu okoliščin iz 6. člena ZDR-1 naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo. Tudi dokazi, ki jih predlaga tožnik, se nanašajo zgolj na prvega od obeh elementov diskriminacije, zaradi česar je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je njihovo izvedbo štelo za nepotrebno, saj tudi, če bi bila ugotovljena neenaka obravnava, to ne bi dokazovalo tudi diskriminacije. Sodba sodišča druge stopnje tako ni obremenjena z zatrjevanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, saj vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče je tudi izvedlo vse dokaze, potrebne za ugotovitev odločilnih dejstev. Navedbe, ki jih je tožnik podal kasneje v postopku, kot na primer, da je bil razlog neenake obravnave dejstvo, da je imel tožnik najdaljšo delovno dobo pri toženi stranki in da se je tožena stranka želela razbremeniti plačila odpravnine zaradi upokojitve, so v skladu z 286. členom ZPP prepozne in kot take neupoštevne.

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Odločitev o stroških temelji na petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) (3).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji.

Op. št. (3): Ur. l. RS št. 2/2004 in nadaljnji.