Jedro

Tožnik je spornega dne huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker strankam za izdano blago (pivo in 4 kave v lončkih) ni izstavil računa in prodaje ni zavedel v registrski blagajni, denar za kave pa je zadržal pri sebi. Zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 28. 1. 2014; za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 29. 1. 2014 ter da se toženi stranki naloži, da tožniku prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga za čas od 29. 1. 2014 naprej prijavi v pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje ter mu obračuna in izplača neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za prejšnji mesec, ter mu povrne stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodišče prve stopnje ni izločilo prepozno podanih navedb in predloženih dokazov tožene stranke. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker izpodbijana sodba glede odločitve o nezakonito pridobljenih dokazov s snemanjem in glede ugovora o diskriminatornem ravnanju pri odpovedi, ne dosega minimalnega standarda obrazloženosti, kot ga je razvilo ustavno sodišče RS. Sodišče prve stopnje ni ustrezno odgovorilo na očitek tožnika o diskriminaciji. Tožena stranka je A.A., B.B. in C.C. za povsem enake kršitve izdala le opozorilo pred redno odpovedjo, tožniku pa je zaradi starosti odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o zapisnikih o izvedbi dokazov in med samimi temi zapisniki. Stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni prerekal dejstva, da naj bi bila okrožnica št. 8/2008 objavljena na oglasni deski na delovnem mestu, je v nasprotju z listinami v spisu, to je s 3. in 4. pripravljalno vlogo tožnika. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo delo v strežbi tožnikova delovna obveznost. Tožnik je že v tožbi trdil, da strežba gostov ni bila njegova dolžnost. Tožena stranka pa temu ni oporekala. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je bil tožnik dolžan opravljati tudi drugo delo, ki ni bilo del pogodbe o zaposlitvi, vendar je pri tem spregledalo določbo 3. odstavka 6. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 2. 2010 o tem, da mora delodajalec odrediti delavcu druge delo s pisno odredbo najkasneje en dan pred pričetkom opravljanja drugega dela. Tožniku niti teoretično ni mogoče očitati kršitve pogodbenih obveznosti, saj delavec ne more kršiti obveznosti, ki niso predmet pogodbe o zaposlitvi. Ni jasno, kako je naslovno sodišče prišlo do zaključka, da tožnik D.D. in E.E. ni izročil denarja in jima naročil, da izdata račun in ga zavedeta v registrski blagajni, saj je tožnik ta dejstva v celoti potrdil, D.D. in E.E. pa sta izpovedali, da je to mogoče in da se dogodkov ne spominjata natančno. Sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni razpolagal s svojo denarnico in registrsko kartico, zato sam ni mogel izdati računa, čeprav bi to moral storiti. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo za običajno zasedenost lokala in da v spornem času ni bilo gneče. Ta ugotovitev je tudi nezakonita, ker jo je sodišče oprlo na nezakonito pridobljen posnetek. Sodišče prve stopnje je pri tem prezrlo tožnikove navedbe, da je tožena stranka 17. 12. 2013 med 11:00 in 13:00 uro beležila nadpovprečen promet. Zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanje je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožnik zagrešil najmanj hudo malomarnost in hujšo kršitev delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje se napačno sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča v zvezi z nepravilnim poslovanjem blagajnikov, saj je bilo v tistih zadevah to njihovo delovno mesto in je bila izdaja računov njihova dolžnost. Na podlagi izvedenih dokazov bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je tožnik D.D. in E.E. izročil sporen denar in jima naročil, da izdata račun in ga zavedeta v registrski blagajni. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni postregel stalnih gostov, saj kaj takšnega zgolj na podlagi posnetka ni mogoče ugotoviti. Tožnik je odgovornost za izdajo ustreznega računa prenesel na sodelavki, katerih delovna obveznost je sicer bila izdaja računov in registracije izdaje blaga. Pritožba opozarja, da je na toženi stranki dokazno breme v zvezi s tožnikovim zatrjevanjem, da mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz diskriminatornega razloga, kar je razvidno, da je tožena stranka v istem času za enako kršitev obravnavala še tri delavce, ki pa jim ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se sprašuje, ali je bil razlog za odpoved v tem, da ima najdaljšo delovno dobo pri toženi stranki in se bliža njegova upokojitev, tožena stranka pa se z odpovedjo skuša razbremeniti plačila visoke odpravnine. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodišče prve stopnje ni izločilo prepozno podanih navedb in dokazov, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 6. odstavkom 286. člena ZPP. Tožnik pri tem ni navedel katere so tiste navedbe in dokazi, ki so predloženi prepozno, temveč se le sklicuje na svoje navedbe v 4. pripravljalni vlogi in zapisniku naroka za glavno obravnavo z dne 18. 11. 2014. V 4. pripravljalni vlogi je tožnik sicer utemeljeno opozoril, da je tožena stranka standarde minimalnih pogojev za varovane prostore (priloga B 16) vložila po prvem naroku za glavno obravnavo. Vendar pa navedeno ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj sodišče prve stopnje svoje odločitve po vsebini sploh ni oprlo na to listino, kakor je razvidno iz 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri sodišče prve stopnje zavrača tožnikov ugovor o nezakonitosti dokaza pridobljenega s posnetkom varnostnih kamer. Tožnik ostalih navedb tožene stranke iz 2. pripravljanje vloge tožene stranke ni grajal kot prepoznih. Te navedbe dejansko pomenijo le odgovor tožene stranke na navedbe tožnika iz vlog, ki jih je tožena stranka prejela po prvem naroku za glavno obravnavo. Navedeno pomeni, da smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Tožnik je kot prepozne grajal navedbe tožene stranke, podane na naroku za glavno obravnavo dne 18. 11. 2014. Pri teh navedbah gre dejansko le za pravna stališča in za odgovor na stališča tožnika iz 4. pripravljalne vloge, ki je bila sodišču po faksu poslana le dan pred navedenim narokom. Prekluzija iz 286. člena ZPP se nanaša le na dejstva in dokaze, ne pa tudi na pravna stališča ter sklicevanje na sodno prakso.

Neutemeljen je pritožbeno očitek, da izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na nezakonito pridobljene dokaze in ugovor o diskriminaciji ne dosega minimalnega standarda obrazloženosti, kakršnega je razvilo Ustavno sodišče RS. V skladu s tem standardom mora iz obrazložitve biti razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo, kar velja tudi za primer, ko zahtevku ni ugodeno. Razlogi izpodbijane sodbe glede vprašanja zakaj ni sledilo stališčem tožnika o nezakonitosti dokaza pridobljenega z video nadzorom in o diskriminatornem ravnanju tožene stranke so povsem jasni in razumljivi ter pritožbeno sodišče z njimi soglaša. Tožnik se s temi stališči očitno ne strinja, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana kršitev ustavne pravice enakega varstva pravic, oz. smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba namreč ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker naj bi bila ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik niti ni prerekal dejstva, da je bila okrožnica št. 8/2008 objavljena na oglasni deski v nasprotju z vsebino 3. in 4. pripravljalne vloge tožnika. Tožnik je v 1. pripravljalni vlogi zatrjeval nezakonitost video nadzora, tožena stranka pa je v odrejenem roku v 1. pripravljalni vlogi na te navedbe med drugim odgovorila, da je bila 15. 2. 2008 poslovodjem v vseh operativnih enotah poslana okrožnica št. 8/2008, na podlagi katere so poslovodje o uvedbi video nadzora ustno in z objavo okrožnic na oglasnih deskah obvestile delavce. Tožnik je na te navedbe odgovoril v 3. pripravljalni vlogi z dne 15. 10. 2014 in v njej v resnici ni neposredno zanikal objave na oglasnih deskah, temveč je utemeljeval, da je bila okrožnica namenjena le poslovodjem in pooblaščenim osebam, ne pa tudi zaposlenim, ter da bi delodajalec o izvajanju video nadzora zaposlene moral obvestiti pred njegovim začetkom in ne po njem. Šele v 4. pripravljalni vlogi z dne 17. 11. 2014 je tožnik izrecno zatrdil, da tožena stranka na delovnem mestu tožnika nikoli ni objavljala navedene okrožnice. Sodišče prve stopnje je tako očitno spregledalo navedbo tožnika iz 4. pripravljalne vloge in je zmotno ugotovitev o neprerekanih navedbah oprlo le na vsebino 3. pripravljalne vloge. Vendar pa izpodbijana sodba zgolj zaradi te zmotne ugotovitve sodišča prve stopnje ni nezakonita. V tem sporu namreč ne more biti odločilno ali je tožnik prerekal navedbe tožene stranke o objavi na oglasni deski in izpodbijana sodba tudi ne temelji zgolj na tem argumentu, temveč je sodišče prve stopnje le kot dodatni argument navedlo, da tožnik niti ni prerekal navedb tožene stranke o objavi okrožnice na oglasni deski.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu izmenovodje II; - tožnik je večkrat pomagal natakaricama D.D. in E.E., ne le v času ko sta rabili zamenjavo v času malice, temveč tudi v času, ko so vsi delali; - natakarji so imeli navodilo, da je ob vsaki izdaji blaga potrebno izstaviti račun in naknadno izstavljanje računov ni dovoljeno; - natakarji denarja niso smeli dajati v svoj žep, saj so zato imeli denarnice, izjema so bile napitnine; - tožnik sicer ni imel svoje registrske kartice in denarnice, natakarji pa so imeli ustno navodilo, da morajo natakarsko denarnico in kartico izročiti delavcu, ki jih nadomešča; - tožnik je 17. 12. 2014 stranki postregel pivo, za izdano blago pa ni izstavil računa in ga tudi ni zavedel v registrski blagajni; - tožnik je 17. 12. 2014 izdal 4 kave v lončkih (kava take away) ne da bi izdal račun, blaga ni zavedel v registrski blagajni, denar pa je spravil v svoj žep.

Tudi sicer pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožnik 17. 12. 2014 huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ko strankam za izdano blago (pivo in 4 kave v lončkih), ni izstavil računa in prodaje ni zavedel v registrski blagajni, denar za kave pa je celo zadržal pri sebi. Zmotno je pritožbeno stališče, da tožniku sploh ni možno očitati kršitve v smislu določbe 2. alineje 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ker obveznost strežbe gostov v pogodbi o zaposlitvi ni bila opredeljena kot njegova dolžnost. Res je, da v pogodbi o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki tega spora med nalogami delavca v 6. členu ni navedena strežba gostom, vendar pa je bistveno, da je tožnik kot izmenovodja II občasno dejansko opravljal tudi delo strežbe gostom, bodisi zato ker je nadomeščal natakarje v času njihove odsotnosti ali pa zato, da bi jim pomagal, ko je bilo več gostov. Tožnik je kot izmenovodja II nadomeščal vodjo manjše gostinske enote (F. kavarne in slaščičarne), zato je razumljivo, da je občasno pomagal opravljati tudi natakarsko delo. Vendar pa okoliščina, da je šlo za občasno pomoč ne pomeni, da tožnik pri tem ni bil dolžen spoštovati pravil in predpisov glede blagajniškega poslovanja.

Zmoto je pritožbeno stališče, da bi tožena stranka tožniku morala pisno odrediti, da začasno opravlja delo natakarja in da bi šele v tem primeru tožniku lahko očitala nepravilno ravnanje pri izvajanju takšnega dela. Določba 2. odstavka 6. člena pogodbe o zaposlitvi o začasnem opravljanju drugega dela se nanaša na primere iz 3. odstavka 33. člena ZDR-1. Absurdno bi bilo zahtevati, da bi delodajalec tožniku moral izdati pisno odredbo o tem, da bo nadomeščal natakarico v času njene malice, čeprav se je takšno nadomeščanje vsakodnevno izvajalo. Stališče tožnika, da mu ni možno očitati kršitve obveznosti delovnega razmerja, ker mu takšno delo ni bilo pisno odrejeno, bi pomenilo, da tožnik ne bi mogel odgovarjati za kršitve niti v primeru, če bi tožniku dokazali, da si je prisvojil ves denar, ki ga je kasiral od strank v času, ko je nadomeščal natakarje med njihovo malico. Pojem hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja je potrebno tolmačiti tako, da zajema tudi tiste obveznosti, ki se na delovnem mestu dejansko izvajajo, čeprav niso izrecno zapisane v pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je v pisnem zagovoru sam navedel, da je kot izmenovodja v dobrobit podjetja v takih razmerah zaposlenim priskočil na pomoč. Da je šlo za nadomeščanje v času malice odsotne natakarice, je razvidno tudi iz njegovega pisnega zagovora, da je denar, ki ga je prejel za prodano pivo, vložil v službeno denarnico natakarice D.D., ki jo je ta pustila v času svoje odsotnosti.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je kršitev predpisov o blagajniškem poslovanju, to je neizstavitev računa in to da prodanega blaga ni zavedel v registrsko blagajno hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik se je obveznosti izstavitve računa in tega, da je prodano blago potrebno zavesti v registrski blagajni moral in mogel zavedati, saj gre za dolžnosti, ki so elementarne pri vsakršni prodaji blaga. Tožnik je celo pridobil certifikat o blagajniškem poslovanju in je na tej podlagi opravljal blagajniške kontrole v drugih enotah po Sloveniji, kar prav gotovo pomeni, da se je tožnik zavedal, da takšno poslovanje, ko stranki ni izstavljen račun in prodaja ni zabeležena v registrski blagajni, ni pravilen.

Navedeno pomeni, da je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR. Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožniku možno očitati najmanj hudo malomarnost. Kaj pomeni huda malomarnost je potrebno presojati tudi glede na zadolžitve in usposobljenost delavca. Neizstavitev računa in posledično neregistracija prodanega blaga v registrski blagajni pomeni hudo zanemarjanje dolžnosti, kar velja za vsako osebo, ki dejansko opravlja prodajo blaga, še toliko bolj pa za tožnika, ki je bil pri toženi stranki pooblaščen, da v drugih enotah opravlja kontrolo blagajniškega poslovanja. Osnovna delovna dolžnost tožnika na delovnem mestu izmenovodje II je bila, da nadomešča vodjo manjše gostinske enote v času njegove odsotnosti, to je da nadomešča vodjo F. kavarne in slaščičarne. V tej vlogi bi se tožnik še posebej moral zavedati obveznosti doslednega izdajanja računov in registriranja izdaje blaga.

Za presojo ali gre pri ravnanju tožnika za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja tudi ni bistveno, ali so stranke, ki so naročilo „kavo v lonček“ stalne stranke, kot je zatrjeval tožnik, ali pa je šlo za mlajša dekleta, kot je na podlagi video posnetkov ugotavljalo sodišče prve stopnje. Tožnik bi v vsakem primeru moral poskrbeti za izdajo računa in zato, da se prodaja zavede v registrsko blagajno, česar pa ni storil. Prav tako je neopravičljivo, da je tožnik denar pospravil v svoj žep. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožnikovemu zagovoru, da je denar od prodane kave izročil E.E., saj 17. 12. 2013 pri toženi stranki sploh ni bila zabeležena izdaja produkta „kava take away“, kar bi se zgodilo, če bi tožnik natakarici v resnici izročil denar in ji naročil naj izstavi račun. Razen tega pa je E.E. tistega dne delala na blagajni v slaščičarni in ne v baru, kjer je sporno blago izdal tožnik.

Prav tako ni bistveno ali je bil 17. 12. 2014 med 11:00 in 13:00 uro (v resnici gre za čas treh ur in ne dveh, kot bi izhajalo iz tožbe) res bistveno povečan obisk, kot je zatrjeval tožnik, ali pa je šlo za običajno zasedenost lokala, kot je ocenjevalo sodišče prve stopnje. Pravilno je stališče tožene stranke, da tožnik v nobenem primeru ne bi smel izdati blaga, ne da bi istočasno izdal tudi račun, s čimer bi bilo izdano blago zavedeno tudi v registrski blagajni.

Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožnikovemu stališču, da dokaza s posnetkom video nadzora ni dopustno uporabiti, ker je izjava ZSSS - Sindikata delavcev trgovine Slovenije, Sindikata G. d.d. o tem, da se je tožena stranka pred uvedbo video nadzora v delovnih prostorih posvetovala s tem sindikatom, datirana z 16. 4. 2008, organizacijsko navodilo video nadzoru pa je bilo sprejeto že 7. 1. 2008. Navedena okoliščina ne pomeni, da posvetovanja ni bilo pred uvedbo video nadzora, razen tega pa je bil sporni video nadzor opravljen v letu 2013, torej več kot 5 let po tistem, ko je sindikat podal izjavo o tem, da se je delodajalec z njim posvetoval. Zmotno je tudi stališče tožnika, da je video nadzor nezakonit, ker tožena stranka ni predložila dokazov o tem, da se je s sindikatom posvetovala o številu nadzornih kamer. Določba 9. točke organizacijskega navodila o tem, da se video nadzor lahko izvaja le z dogovorjenim številom video kamer nikakor ne pomeni, da gre za dogovor s sindikatom. Konec koncev se je delodajalec z reprezentativnimi sindikati dolžan le posvetovati pred uvedbo nadzora, ne pa se dogovoriti za nadzor. Delavci tožene stranke so bili nedvomno seznanjeni s tem, da se v F. kavarni in slaščičarni opravlja video nadzor, kar sledi iz izpovedb zaslišanih delavcev, pa tudi iz izpovedbe priče H.H..

Zmotno je pritožbeno sodišče, da je dokaz z video posnetkom potrebno izločiti ker tožena stranka ni predložila dokaza o tem, da je izpolnila obveznosti iz 4. odstavka 77. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP, Ur. l. RS, št. 86/2004 s spremembami). Ta določa, da morajo biti zaposleni pred začetkom izvajanja videonadzora znotraj delovnih prostorov vnaprej pisno obveščeni o njegovem izvajanju. Tožena stranka je sicer zatrjevala, da je bila okrožnica št. 8/2008 objavljena na oglasnih deskah, vendar za to ni predložila nobenih dokazov. Vendar pa zgolj zaradi navedenega ni možno slediti stališču tožnika, da je dokaz s posnetkom nadzorne kamere potrebno izločiti kot nedovoljen. Tožena stranka se je v zvezi s tem utemeljeno sklicevalo na sodno prakso razvidno iz sodb Vrhovnega sodišča II Ips 325/2010 in II Ips 274/2010, ter na stališče pritožbenega sodišča sodbe Pdp 777/2012 o tem, da instituta nedovoljenih dokazov iz kazenskega prava ni možno prenašati v pravdni postopek oz. v individualni delovni spor. V navedenih sodbah je zavzeto stališče, da zaradi različne narave kazenskega in pravdnega postopka, v ZPP ni pravil o prepovedi uporabe dokazov, kot jih vsebuje Zakon o kazenskem postopku (ZKP, Ur. l. RS, št. 63/94 s spremembami). Z izročitvijo dokazov v kazenskem postopku se varujejo pravice obdolženca, hkrati pa s tem ni poseženo v pravice nobenega drugega posameznika. V pravdnem postopku in v delovnem sporu pa si nasproti stojita dve s procesnega vidika enakovredni stranki in v primeru nedopustitve določenega dokaza s tem pride do posega v pravico druge stranke do izjave v postopku. Sicer pa je bistveno, da iz dokaznega postopka nedvomno izhaja, da so bili delavci seznanjeni s tem, da je delovno mesto pod video nadzorom, saj so bili izobešeni znaki o tem, kamere pa so bile tudi vidne.

Ni možno slediti stališču tožnika, da diskriminacijo na podlagi starosti dokazuje že zgolj to, da tožena stranka ostalim delavcem, glede katerih so bile ugotovljene podobne kršitve ni podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi, čeprav je zoper njih uvedla postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je vsako zadevo potrebno obravnavati kot svoj postopek, pri tem je odločitev odvisna od okoliščin, dejstev in dokazov vsake posamezne zadeve. Ko se npr. kršitev B.B., za katero ji je bilo izdano pisno opozorilo, nanaša na izdajo instant kave, za katero je delavka trdila, da sploh ne sodi med proizvode, ki so na voljo toženi stranki in da naj bi šlo za blago, ki ga je prinesla od doma. Kršitev C.C. se je nanašala na to, da je spil kozarec viskija, ki je sicer namenjen prodaji. Kršitve, ki so bile očitane A.A. so bile dejansko podobne tistim, ki so bile očitane tožniku, vendar pa ni možno govoriti o diskriminaciji na podlagi osebnih okoliščin, če se delodajalec pri enem delavcu odloči za strožji ukrep kot pri drugem.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.