Jedro

Revident v reviziji ni zadostil standardu natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanje, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, v reviziji sploh ni izpostavljeno. Zato ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Možnost izdaje začasne odredbe v revizijskem postopku ureja 84. člen ZUS-1. Na podlagi navedene določbe ZUS-1 lahko Vrhovno sodišče na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ker je o vloženi reviziji oziroma o njeni (ne)dovoljenosti Vrhovno sodišče odločilo s tem sklepom, v obravnavani zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko presojo utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbe Upravne enote Maribor, št. 214-5984/2013-15 z dne 12. 11. 2014, št. 214-5982/2013-15 (9213) z dne 12. 11. 2014, št. 214-5983/2013-15 (9213) z dne 12. 11 2014, št. 214-5925/2013-16 (9213) z dne 12. 11. 2014, št. 214-5925/2013-16 (9213) z dne 12. 11. 2014 in št. 214-5927/2013-16 (9213) z dne 12. 11. 2014. Z navedenimi odločbami je prvostopenjski organ zavrnil vloge tožnikov za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje in določil rok 30 dni od dokončnosti navedenih odločb, v katerem morajo zapustiti Republiko Slovenijo. Drugostopenjski organ je z odločbami, št. 2141-155/2014/2 (1312-05) z dne 16. 3. 2015, št. 2141-157/2014/2 (1312-05) z dne 17. 3. 2015, št. 2141-156/2014/2 (1312-05) z dne 17. 3. 2015, št. 2141-154/2014/2 (1312-05) z dne 16. 3. 2015 in št. 2140-371/2014/2 (1312-05) z dne 16. 3. 2015 pritožbe tožnikov zoper prvostopenjske odločbe zavrnil. 2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje so tožniki (v nadaljevanju revidenti) vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljujejo po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Hkrati z revizijo so vložili tudi zahtevo za izdaje začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kakšne so zahteve za to, da se upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 135/2009 z dne 3. 2. 2011, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 254/2013 z dne 26. 3. 2014, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014 in X Ips 221/2014 z dne 10. 3. 2015).

6. Revidenti z navedbami v reviziji niso zadostili standardu natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanje, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, v reviziji sploh ni izpostavljeno. V reviziji navedena stališča glede razlage posameznih zakonskih določb (drugi odstavek 51. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) in 72. člen ZTuj-2, ki se nanašata na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter četrti odstavek 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se nanaša na pravilnost postopka pred izdajo upravnega akta, ki na podlagi določbe prvega odstavka 85. člena ZUS-1 sam zase ni predmet revizijskega preizkusa), ki naj bi jih sodišče prve stopnje uporabilo napačno, pa brez postavljenega pomembnega pravnega vprašanja glede na vsebino konkretne zadeve ne zadoščajo za izkazanost pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.(1) Vrhovno sodišče je zato nedovoljeno revizijo zavrglo (89. člen ZUS-1).

K II. točki izreka:

7. Revidenti so hkrati z revizijo predlagali tudi izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. 8. Možnost izdaje začasne odredbe v revizijskem postopku ureja 84. člen ZUS-1. Na podlagi navedene določbe ZUS-1 lahko Vrhovno sodišče na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ker je o vloženi reviziji oziroma o njeni (ne)dovoljenosti Vrhovno sodišče odločilo s tem sklepom, v obravnavani zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko presojo utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 89. člena v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1 predlog revidentov za izdajo začasne odredbe zavrglo.

(1) Prim. sodbe VS RS X Ips 135/2009, X Ips 359/2010, X Ips 346/2011, X Ips 90/2012, X Ips 264/2012, X Ips 494/2012 in X Ips 92/2013, X Ips 254/2013 in X Ips 202/2015