Jedro

Po ugotovitvi policije za Rome, državljane Srbije, ne obstajajo razlogi, ki bi preprečevali njihovo odstranitev iz Republike Slovenije. Zato je izpodbijana odločitev, da se dovoljenje za začasno prebivanje iz tega razloga ne podaljša, pravilna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je vložila tožbo zoper v uvodu navedene izpodbijane odločbe, s katerimi je upravni organ prve stopnje zavrnil prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji tam navedenim tujcem (1. točka izreka) ter določil rok 30 dni od dokončnosti izpodbijane odločbe, v katerem morajo zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka). V obrazložitvi se organ prve stopnje sklicuje na drugi odstavek 51. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki določa, da se dovoljenje za začasno prebivanje izdano na podlagi te določbe lahko podaljšuje z veljavnostjo dveh let pod pogojem, da odstranitev tujca iz države v skladu z 72. členom ZTuj-2 še vedno ni dovoljena, kar potrdi policija. V 72. členu ZTuj-2 je določeno tako imenovano načelo nevračanja, ki Republiki Sloveniji prepoveduje odstranitev tujca v državo, v kateri bi bilo njegovo življenje ali njegova svoboda ogrožena zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, ali v državo, v kateri bi lahko bil izpostavljen mučenju in drugim krutim nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju. Policijska uprava Maribor je sporočila, da ocenjuje, da za Rome, državljane Srbije ne obstajajo razlogi iz 72. člena ZTuj, ki bi preprečevali njihovo odstranitev iz Republike Slovenije. Zato je upravni organ prve stopnje prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zavrnil. Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdilo tudi Ministrstvo za notranje zadeve in kot neutemeljene zavrnilo pritožbene navedbe o kršenju pravil postopka pri ugotavljanju dejanskega stanja. Pojasnjuje, da je tožeča stranka imela možnost sodelovanja v postopku pri ugotavljanju dejanskega stanja ter da je bila v postopku seznanjena s poročili o stanju v Srbiji, na podlagi katerih je pristojni organ v postopku podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje podal mnenje o dovoljenosti odstranitve iz Republike Slovenije. V postopku po mnenju upravnega organa druge stopnje tudi niso bila kršena pravila postopka, saj so bile izdane izpodbijane odločbe šele po tem, ko je od Policijske uprave Maribor bilo sprejeto mnenje o dovoljenosti odstranitve tožečih strank iz Republike Slovenije. Ne strinja se s tožečo stranko v delu, kjer navaja, da v postopku državljanstvo ni bilo ugotovljeno oziroma je bilo ugotovljeno napačno. Poudarja, da je Policijska uprava Maribor v mnenju o dovolitvi vračanja navedla, da za Rome tako državljane Srbije kot tudi državljane Kosova ne obstajajo razlogi iz 72. člena ZTuj-2, ki bi preprečevali njihovo odstranitev iz Republike Slovenije. Tako bi bila, tudi v primeru, če bi šlo za državljane Kosova, odločitev organa prve stopnje enaka.

Tožeča stranka se z izpodbijanimi odločitvami ne strinja in v tožbi ponavlja pritožbene ugovore glede napačne in pomanjkljive ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve pravil postopka. Zatrjuje, da se v postopku državljanstvo prvo tožeče stranke ni ugotavljalo, temveč zgolj predpostavljalo, da je državljanka Srbije. Ker sama za državljanstvo Srbije ni zaprosila, bi jo po avtomatizmu, ko so jo v azilnem postopku, ki se je začel leta 2005, šteli za državljanko takratne države Srbije in Črne Gore, morali po osamosvojitvi Kosova šteti za državljanko Kosova. Tudi ugotavljanje izpolnjevanja zakonskega pogoja o nedovoljenosti vračanja iz 72. člena ZTuj-2 bi moral voditi upravni organ in ne policija. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanih odločb. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah iz izpodbijanih odločb in navaja, da je tožeča stranka v tožbi navajala enake razloge, kot jih je navajala že v pritožbenem postopku, do teh pa se je tožena stranka opredelila že v svojih odločbah z dne 12. 11. 2014, zaradi česar se v izogib ponavljanju do njih ni ponovno opredelila v odgovoru na tožbo. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa o zavrnitvi vlog prve, druge, tretje, četrte in pete tožeče stranke (v nadaljevanju: tožeče stranke) za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, ki ga je tožena stranka oziroma njen prvostopni organ utemeljil s tem, da več ne obstajajo razlogi iz 72. člena ZTuj-2 glede dovoljenosti njene odstranitve iz Republike Slovenije.

V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka pravočasno zaprosila za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, ki ji je bilo izdano na podlagi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 z veljavnostjo od 27.12. 2011 do 27. 12. 2013 kot tujki, ki ji je bilo v Republiki Sloveniji dovoljeno zadrževanje. Dovoljenje za začasno prebivanje izdano na podlagi tega odstavka lahko pristojni organ podaljšuje z veljavnostjo dveh let pod pogojem, da odstranitev tujca iz države v skladu z 72. členom tega zakona še vedno ni dovoljena, kar potrdi policija, in če ni razloga za zavrnitev izdaje dovoljenja iz tega odstavka.

V konkretnem primeru tožeča stranka svoje upravičenje do podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje utemeljuje z okoliščino, da ni državljan Srbije in da se njeno državljanstvo v postopku sploh ni ugotavljalo, kar posledično pomeni, da v zvezi z načelom nevračanja iz 72. člena ZTuj-2 za odločitev tudi niso relevantne ugotovitve o položaju Romov v Srbiji.

Po presoji sodišča so navedeni tožbeni ugovori, ki so enaki pritožbenim, neutemeljeni. Tožena stranka je v odločbi, s katero je odločila o pritožbi tožeče stranke nanje izčrpno odgovorila, zato se sodišče v izogib ponavljanju in v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) nanje izrecno sklicuje in jih ne ponavlja. Dodaja še: Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanih odločb, to pa potrjujejo tudi listine upravnega zapisa, se je tožeča stranka v vseh predhodnih postopkih, ko ji je bilo dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji kot tujki, vodila kot državljanka Republike Srbije. Kljub večkratnim pozivom, da v postopku z dokazili dokaže, da je državljanka Kosova, ni predložila nikakršnih listin ali drugih dokazov o svojem državljanstvu, zato je tudi po presoji sodišča tožena stranka tudi v postopku podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje tožečo stranko utemeljeno štela za državljanko Srbije. Upoštevaje navedeno je zato nedovoljenost odstranitve tožeče stranke iz Republike Slovenije pravilno preverjala na podlagi poročil o stanju položaja Romov v Srbiji. Glede na to, da potrditvah policije, ki temeljijo na Poročilu o sklepih Sveta o dovolitvi statusa kandidatke Srbiji, Letnem poročilu UNHCR o razseljevanju in vračanju za leto 2011 ter na Poročilu o človekovih pravicah v letu 2011, ki ga je izdelal US Department of State, za Rome državljane Srbije ne obstajajo razlogi, ki bi preprečevali njihovo odstranitev iz Republike Slovenije, je izpodbijana odločitev, da se dovoljenje za začasno prebivanje iz tega razloga ne podaljša, pravilna.

Kot neutemeljen je sodišče zavrnilo tudi tožbeni ugovor glede kršitve pravil, ki naj bi bila storjena s tem, da je o dovoljenosti odstranitve tožeče stranke iz Republike Slovenije odločal nepristojni organ (policija). V skladu z drugim odstavkom 51. člena ZTuj-2 je izdaja dovoljenja za začasno prebivanje pogojena tako s trajanjem dovoljenega zadrževanja (ki mora biti najmanj 24 mesecev), kakor tudi z razlogom za dovolitev zadrževanja, to pa potrdi policija. In v obravnavanem primeru je upravni organ na podlagi poročil navedenih v točki 10 te sodbe, na katerih temelji ugotovitev policije, da razlogov za zadrževanje ni, odločil, da tožeči stranki ne bo podaljšal dovoljenja za začasno prebivanje.

Sicer pa tudi v primeru, če bi bila tožeča stranka državljanka Kosova, iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tudi za Rome, državljane Kosova, ne obstajajo razlogi iz 72. člena ZTuj-2, ki bi preprečevali njihovo odstranitev iz Republike Slovenije. V postopku za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje A.A. iz Kosova, ki je tekel pred upravnim organom prve stopnje istočasno kot postopek tožeče stranke, je upravni organ sprejel odločitev, da se dovoljenje za začasno prebivanje iz tega razloga navedeni osebi ne podaljša. Tožeča stranka pa v tožbi ne zatrjuje, da navedeno dejstvo ne drži. Glede na vse navedeno je zato sodišče po ugotovitvi, da so izpodbijane odločitve pravilne in zakonite, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.