Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na revidentu.

Spor o obliki vračanja premoženja v denacionalizacijskem postopku ni spor o pravici ali obveznosti, izraženi v denarni vrednosti.

Ker se je sodišče prve stopnje glede razlage pojma špekulativnih in fiktivnih pravnih poslov oprlo na v sodni praksi Vrhovnega sodišča uveljavljeno materialnopravno stališče, glede tega pravnega vprašanja ni izkazan zatrjevani odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Prav tako ni podan zatrjevani odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede kroga oseb, ki jih bremeni denacionalizacija po določbi 89. člena ZDen, kot ga stališču sodišča prve stopnje očita revizija, saj sodišče prve stopnje nanj ni oprlo svoje odločitve.

Prav tako ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja, ki ga izpostavlja revidentka, saj iz revizije ne izhaja, da bi se nanašalo na obravnavano zadevo.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 1. in 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

K I. točki izreka:

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper delno odločbo Upravne enote Ribnica, št. 330-39/2005-221 z dne 22. 7. 2010, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 4904-15/2010 z dne 30. 8. 2011. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila revidentkino pritožbo zoper izpodbijano odločbo, s katero je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo za vračilo v naravi tam navedenih nepremičnin, ki so bile podržavljene A. A. in B. B. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. Revidentka dovoljenost revizije po tej določbi ZUS-1 utemeljuje z navedbo, da sporna vrednost v obravnavani zadevi znaša 100.000,00 EUR.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, saj je predmet spora oblika vračanja premoženja v denacionalizacijskem postopku. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 728/2008 z dne 22. 1. 2009, X Ips 747/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 734/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 789/2008 z dne 2. 4. 2009, X Ips 469/2010 z dne 26. 1. 2011, X Ips 410/2011 z dne 23. 11. 2011) v takem primeru ne gre za spor o pravici ali obveznosti, izraženi v denarni vrednosti. Enako stališče je v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010 sprejelo tudi Ustavno sodišče. Glede na navedeno revizija ni dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

9. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

10. Revidentka uveljavlja, da gre v tej zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Odstop od sodne prakse uveljavlja glede stališča sodišča prve stopnje v zvezi 89. členom Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), da denacionalizacija ne bremeni fizičnih oseb, ki so podržavljeno premoženje pridobile iz zasebne lastnine v dobri veri. Poudarja, da gre v konkretnem primeru drugače kot v zadevah, na katere se sklicuje sodišče, za univerzalnega pravnega naslednika prejšnjih lastnikov (dediča), ki se jim očita špekulativna pridobitev lastninske pravice. V zvezi s tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 443/94 in sodbo II Ips 603/1998. Odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča utemeljuje tudi s stališčem Vrhovnega sodišča v sklepu II Ips 443/94 glede razlage pojma špekulativnih in fiktivnih pravnih poslov po določbi 89. člena ZDen, v zvezi s čimer sodišču prve stopnje očita preozko razlago navedene določbe ZDen. Navaja še, da gre v zadevi tudi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, in sicer: „ali dejstvo neizkazane pridobitve statusa splošnega ljudskega premoženja na določeni nepremičnini (oziroma v primeru takšne ugotovitve samega sodišča – kar izhaja iz 20. točke sodbe), pomeni, da gre pri prenosih te nepremičnine za fiktivne prenose (tudi v primeru splošnega ljudskega premoženja in nadaljnjih prenosih na zasebne lastnike mora po mnenju revidentke namreč veljati osnovno načelo, da nihče ne more prenesti več pravic, kot jih ima sam).“

11. Glede razlage pojma špekulativnosti po določbi 89. člena ZDen se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi enako kot revidentka sklicuje na dosedanjo prakso Vrhovnega sodišča (sklep II Ips 443/94 in sodba II Ips 603/98), po kateri je špekulativnost treba razlagati v smislu izigravanja določb ZDen ali hudih kršitev pravnega reda, veljavnega v času prehoda premoženja iz družbene v zasebno lastnino. Ker se je sodišče prve stopnje glede razlage pojma špekulativnih in fiktivnih pravnih poslov oprlo na v sodni praksi Vrhovnega sodišča uveljavljeno materialnopravno stališče, glede tega pravnega vprašanja ni izkazan zatrjevani odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča. 12. Glede kroga oseb, ki jih bremeni denacionalizacija po določbi 89. člena ZDen, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer res navedlo, da je za uporabo navedene določbe ZDen lahko pomembno, da sedanji lastnik obravnavanega premoženja ni pridobil iz družbenega premoženja, ampak iz zasebne lastnine svojih pravnih prednikov. Vendar pa to stališče ni pomembno za odločitev v obravnavani zadevi, saj sodišče prve stopnje nanj ni oprlo svoje odločitve. Zato tudi glede tega vprašanja ni izkazan zatrjevani odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča. 13. Prav tako ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi pravnega vprašanja, ki ga revidentka prav tako uveljavlja, saj ni izkazala, da bi bilo to pravno vprašanje, ki se nanaša na vprašanje neizkazanosti prehoda določenega premoženja v družbeno lastnino kot razloga za špekulativno oziroma fiktivno naravo nadaljnjih prenosov premoženja iz družbene v zasebno lastnino, pomembno po vsebini obravnavane zadeve. Predmet obravnave v tej denacionalizacijski zadevi je namreč zahteva za vrnitev nepremičnin, navedenih v izreku izpodbijane upravne odločbe, A. A. in B. B. Niti iz revizije niti iz izpodbijane sodbe in upravnih odločb pa ne izhaja, da bi se pravno vprašanje, ki ga izpostavlja revidentka, nanašalo na obravnavano zadevo.

14. Glede na navedeno tudi ni izkazana izpolnjenost pogoja za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 15. Ker revidentka ni izkazala izpolnjenosti uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

16. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).