Jedro

Tudi če posamezne okoliščine lahko kažejo na določene nepravilnosti, to še ne pomeni, da je bilo odločanje državnih organov in ravnanje prvih zasebnih lastnikov podržavljenega premoženja špekulativno, torej usmerjeno v to, da podržavljeno premoženje na nepraven način preide v zasebno lastnino določenih oseb in se prvotnim lastnikom onemoči, da se jim vrne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ribnica (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano delno odločbo zavrnila zahtevo za vračilo v naravi nepremičnin parc. št. 122, 123, 2309 in 2310, vse k.o. …, ki so bile podržavljene A.A. in B.B. V obrazložitvi navaja, da so navedene nepremičnine, ki so bile podržavljene na podlagi Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno last, danes v lasti fizične osebe C.C. Vlagateljica (v tem upravnem sporu tožnica), ki je nečakinja denacionalizacijske upravičenke A.A., je zahtevala vrnitev nepremičnin v naravi in zatrjevala, da je državni organ s podržavljenim premoženjem razpolagal na špekulativen način. Glede kupne pogodbe z dne 30. 9. 1952 med OLO Kočevje in D.D. je navajala, da je njen pravni temelj Uredba o zidanju stanovanjskih hiš delavcev in uslužbencev, ki v danem primeru ni prišla v poštev, ker ni bil izpolnjen pogoj iz 5. člena (da investitor nima lastnega zemljišča, v danem primeru pa je imel kupec oziroma član njegove družine svojo hišo in zemljišče) in 17. člena (kupec je bila lahko tisti, ki je bil lahko investitor v smislu uredbe); cena je bila simbolična; o cenitvi ni bil napravljen zapisnik; cene ni potrdila komisija za cenitev hiš; ne drži, da je bil izveden razpis OLO Kočevje, kot je navedeno v odločbi z dne 30. 9. 1952 in o tem ne obstaja noben uradni dokument. Glede menjalne pogodbe z dne 16. 12. 1960 med Kmetijsko gozdarskim posestvom Kočevje in Občino Kočevje ter D.D. in E.E. je vlagateljica zatrjevala, da je državni organ oškodoval družbeno lastnino, s tem ko je dopustil zamenjalo manj vrednega zemljišče parc. št. 2995 z večvrednimi stavbnimi zemljišči parc. št. 2310, 2311, 121, 120, 119, 123, katerih obseg je bil večji, kot izhaja iz menjalne pogodbe. Odločba OLO Kočevje z dne 31. 1. 1961 o pritrditvi k menjalni pogodbi je fiktivna, saj je isti upravni organ čez eno leto parc. št. 2995 na enak način odtujil drugi fizični osebi. Izigran je bil tedaj obstoječi Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskih zemljišč, ki je natančno določal pogoje za arondacijo (namen arondacije, vrednost zemljišč, postopek). Za take pogodbe je tedanji Zakon o prometu z zemljišči in stavbami predpisoval sankcijo ničnosti. Glede menjalne pogodbe z dne 18. 4. 1991 je vlagateljica navajala, da je bilo na njeni podlagi odsvojenih 345 m2 njive parc. št. 2309, kar predstavlja prikrajšanje upravičencev. Občina Kočevje je s to pogodbo od E.E. pridobila parc. št. 510/1, ki je neuporaben nekvaliteten travnik sredi gozda, dala pa kvalitetna zemljišča tik zraven hiše. V nadaljevanju obrazložitve je upravni organ podrobno opisal potek postopka, v okviru katerega je vlagateljica navajala, da je pomembna pridobitev dokumentacije za parc. št. 1245 k. o. …, katere lastnik je še vedno njen pokojni oče F.F., in ki je ni uspela dobiti. Izpostavila je tudi vprašanje identitete kupca stavbe zaradi različne številke osebne izkaznice, navedene v pogodbah. Glede obojega je pri pristojnih organih poskušal pridobiti dokumentacijo tudi upravni organ. Na podlagi razpoložljive dokumentacije upravni organ ugotavlja, da so pogodbe pravno veljavne, saj so sklenjene po predpisanem postopku, potrjene s strani javnega pravobranilstva oziroma z odločbami odobrene s strani pristojnih organov ter sprovedene v zemljiški knjigi.

Glede posameznih pogodb upravni organ navaja, da je D.D., kot izhaja iz pogodbe in odločbe z dne 30. 9. 1952 izpolnjeval pogoje po Uredbi o zidanju stanovanjskih hiš delavcev in uslužbencev, saj ni razvidno, da bi bil ob nakupu hiše lastnik stavbnega zemljišča in tudi vlagateljica zahtevka za takšno trditev ni predložila nobenega dokaza ter tudi drugih svojih trditev v zvezi s to pogodbo ni podprla z nobenimi konkretnimi dokazi. Pojasnjuje, da Uredba ni določala, da mora investitor pridobiti posojilo od banke, ampak je glede na njen 13. člen lahko zaprosil za dodelitev posojila. V zvezi z vlagateljičinimi trditvami, da so se bremena na hiši molče izbrisala, pojasnjuje, da je bila pravna podlaga za zaplembo služnosti dosmrtnega stanovanja in preužitka ter prepovedi odtujitve in obremenitve v korist G.G. in H.H. Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last (sklep z dne 22. 67. 1953). Na trditve vlagateljice, da je bilo ob sklepanju pogodbe namerno prezrto premoženje E.E., pa upravni organ odgovarja, da je kupno pogodbo sklepal D.D., za katerega pa ni bilo ugotovljeno, da bi bil ob nakupu lastnik druge hiše ali stavbnega zemljišča. V zvezi z menjalno pogodbo z dne 16. 12. 1960 upravni organ ugotavlja, da iz pogodbe izhaja, da je bil KGP Kočevje na podlagi odločbe ObLO Kočevje z dne 31. 1. 1961 upravičen izvršiti zamenjavo zemljišč; da je pogodbo 16. 5. 1961 odobrilo Okrajno pravobranilstvo v Ljubljani; potrditev k pogodbi je dal tudi ObLO Kočevje v odločbi z dne 31. 1. 1961. Vlagateljica zahtevka za svoje navedbe v zvezi s to pogodbo ni predložila nobenih dokazov. Da naj bi bila odločba z dne 31. 1. 1961 fiktivna, ker sta KGP Kočevje in Občina Kočevje čez eno leto parc. št. 2995 odtujila drugi fizični osebi, ocenjuje kot vlagateljičino predvidevanje, sam pa meni, da ni šlo zato za prikrajšanje družbene lastnine, saj je šlo za menjavo zemljišč. Z menjavo zemljišč E.E. ni dodatno povečevala svojega premoženja.

Glede menjalne pogodbe z dne 18. 4. 1991 upravni organ povzema njeno vsebino in ugotavlja, da je bila predložena javnemu pravobranilstvu, s čemer je postala veljavna. Po izjavi C.C. sta njegova starša imela del nekdanje parc. št. 2309 v najemu vsa leta po vojni, leta 1991 pa ga je E.E. zamenjala za svojo parc. št. 510/1. Zato upravni organ vlagateljičine navedbe o samovoljni prilastitvi parcele zavrača kot neutemeljene in nedokazane.

Upravni organ zaključuje, da so vlagateljičine trditve, da gre za pravne akte in posle, ki so nastali prav z namenom izogniti se lastnosti zavezanca ali sploh denacionalizaciji, neutemeljene. Svojih navedb, da sta kupca ob nakupu in menjavi nepremičnin vedela, da bodo upravičenci v skladu z ZDen zahtevali denacionalizacijo, vlagateljica, ki nosi breme dokazovanja, ni dokazala. Ker je vztrajala pri zahtevku za vrnitev v naravi, je glede na svoje ugotovitve tak zahtevek zavrnil. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo in potrdil dokazno oceno organa prve stopnje, da sporne pogodbe niso bile niti fiktivni niti špekulativni posli. Glede pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na parc. št. 1245 k.o. …, ki naj bi pripadala (pri)tožničinemu očetu F.F., meni, da na odločitev nimajo vpliva, ker (pri)tožnica premoženja po svojem očetu ni zahtevala, poleg tega gre za premoženje, ki se nahaja v drugi katastrski občini, o katerem se v predmetni zadevi ne odloča. Sicer pa glede na listinske dokaze meni, da se podatki nanašajo na njenega deda in ne na očeta, zahteve za denacionalizacijo po dedu pa tudi ni vložila.

Tožnica vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev ustavne pravice do kontradiktornosti postopka, pravice do obrambe, do poštenega postopka in neodvisnega odločanja. Pravica do izjave v postopku, ki terja odgovor pristojnega organa, ji je bila kršena glede zahtevanih uradnih listin, podatkov in pojasnil v zvezi z izbrisom njenega očeta F.F. iz zemljiške knjige in v zvezi s preverbo identitete kupca v kupni pogodbi iz leta 1952 in kupca v menjalni pogodbi iz leta 1960. Tožnica navaja, da je v postopku zahtevala, da se ugotovi resnično stanje stvari glede zemljiškoknjižne povezave z njenim očetom kot posestnikom na naslovu Srednja vas 13, glede na to, da je bil F.F. še leta 1952 vpisan v zemljiški knjigi kot posestnik na tem naslovu, kot izhaja iz listinskih dokazov OS v Kočevju št. Rz 35/52-4 iz leta 1952. Zahtevala je tudi ugotovitev verodostojnosti podatkov, navedenih v izpodbijanih pogodbah za D.D. na osnovi podatkov iz uradnih evidenc, ker je njegova identiteta vprašljiva. Nadalje navaja, da so denacionalizacijski upravičenci glede vseh treh pogodb opozorili na hude kršitve pravnega reda. Navidezno so bili upravni akti in posli pravilni, vsebinsko pa predpisi niso bili spoštovani. Premoženje je prešlo v zasebno last na nedopusten način, ki je pomenil že v času prehoda premoženja hudo kršitev celo tedaj veljavnega pravnega reda. Glede kupne pogodbe z dne 30. 9. 1952 za stavbo na parc. št. 122 k.o. … tožnica navaja, da gre za izigravanje določb Uredbe o zidanju stanovanjskih hiš delavcev in uslužbencev ter navodila za njeno izvajanje. Navedena uredba ni veljala za kmečke hiše v vaseh; D.D. ni izpolnjeval pogojev za nakup hiše, ker je bila njegova žena v času sklenitve pogodbe lastnica nepremičnin v vl. št. 152 in vl. št. 169 k.o. …; cenitev hiše ni potekala po pravilih; D.D. je pri podpisu pogodbe plačal samo 10 % cene, namesto predpisanih 20 %; za hišo ni bil mogoč nakup niti dodelitev posojila za kupnino ali popravilo; nepravilen je bil postopek z objavo in izvedbo dražbe, za katero F.F. ni vedel; nepremičnina je bila obremenjena s služnostjo dosmrtnega stanovanja in prevžitkom in kot taka ne bi smela biti predmet prodaje; odločba z dne 30. 9. 1952 o privoljenju za prodajo ni vsebovala pravnega pouka; razen pogodbe in odločbe z dne 30. 9. 1952 v arhivih ni drugih listin; D.D. se je že leta 1946 ob popisu prebivalstva za stalno prijavil na naslovu sporne hiše; leta 1952 je OLO Kočevje v … prodajal le sporno hišo; v popisnici za zasebno kmečko gospodarstvo z dne 16. 5. 1960 sta E.E. in D.D. navedla, da je bila hiša postavljena leta 1956. Tožnica poudarja, da je ena najpomembnejših okoliščin, poleg sporne identitete kupca hiše v …, izbris njenega očeta iz zemljiške knjige, ki je bil v letu sklepanja kupne pogodbe še vpisan v zemljiški knjigi kot posestnik na naslovu …, kar izhaja iz listin iz leta 1952. Parc. št. 1245 k.o. ... je v zemljiški knjigi vpisana na ime F.F. iz …, s posestnim listom 177. Ker je vpisana v seznamu prekomejnih parcel, je evidentno, da pripada določenemu vložku v k.o. …. Na špekulativnost kaže listina Rz 35/52-3 z dne 18. 6. 1952, ki se nanaša na revizijo katastrske občine ..., na katero pa tožničin oče ni bil vabljen. Na namerno postopanje v škodo njenega očeta kaže tudi listina OLO Draga z dne 19. 7. 1952, v kateri je navedeno, da je „F.F. iz … nepoznana, če se glasi ime F.F., pa je isti umrl v prvi svetovni vojni“ in jo je podpisal stric njenega očeta, ki je družino zelo dobro poznal. Tožnica navaja, da je njen oče na sodišču v Kočevju vložil pritožbo zaradi nepravilnega postopanja, vendar je umrl leta 1960 in je pritožba ostala nerešena. D.D. in E.E. se še več let po sklenitvi sporne pogodbe nista mogla vseliti v hišo zato, ker je imel pravice do hiše vlagateljičin oče, pa so mu bile molče vzete. Postopek s prodajo hiše je bil izveden s ciljem, da se stvar proda točno določeni osebi v škodo F.F. Glede menjalne pogodbe z dne 16. 12. 1960 tožnica navaja, da je špekulativna, saj gre skladno s Temeljnim zakonom o izkoriščanju kmetijskih zemljišč in Zakonom o prometu z zemljišči in stavbami za nično pogodbo. Pri tej menjavi je državni organ oškodoval družbeno lastnino, s tem da je dopustil zamenjavo manj vrednega zemljišča, ki leži sredi gozda, parc. št. 2995, z več vrednimi stavbnimi zemljišči parc. št. 2310, 123, 119, 120, 121, 2311, vse k.o. …. Iz odločbe OLO Kočevje z dne 31. 1. 1961, s katero je organ dal pritrditev k pogodbi, je razvidno, da ni bila skladna s Temeljnim zakonom o izkoriščanju kmetijskih zemljišč. Odločba je bila fiktivna, saj je isti organ parc. št. 2995 čez eno leto odtujil drugi fizični osebi, torej za zamenjavo zemljišč ni bilo potrebe. Izigrane so bile določbe o arondaciji, po Zakonu o prometu z zemljišči in stavbami pa so bile take pogodbe nične. E.E. je parc. št. 2995 pridobila od sorodnice I.I. leta 1956. V zvezi s to pogodbo je bilo 8. 3. 1956 izdano potrdilo, da ne poseduje lastne zemlje. Pomembno je tudi, da se E.E. pri podpisu menjalne pogodbe ni identificirala. Tožnica navaja, da je državni organ sklepal in potrjeval posle kljub temu, da je vedel za posest E.E., saj je to je namerno prezrl. Postopek je bil izveden s ciljem, da se hiša in zemljišča okoli nje prodajo točno določeni osebi ter se onemogoči vrnitev premoženja bivšim lastnikom. Glede menjalne pogodbe z dne 18. 4. 1991 tožnica navaja, da je bilo na J.J. brez ustreznega pravnega temelja preneseno podržavljeno kmetijsko zemljišče iz družbene lastnine v zasebno lastnino v škodo denacionalizacijskih upravičencev in se je s tem povzročila drobitev kmetijske zemlje in povečanje … premoženja. S to pogodbo je E.E. za svoje nekvalitetno zemljišče št. parc. št. 510/1 pridobila parc. št. 2309/2, s čemer je bila oškodovana družbena lastnina. Posel je bil sklenjen z izključnim namenom, da se pred denacionalizacijo, o kateri se je že pisalo, sklene vnaprej dogovorjena menjava v korist določene osebe. Pristojni organ je … omogočil nezakonito posest dela zemljišča 2309 ob hiši ter dovolil, da preide v last na opisan način.

Nadalje tožnica navaja, da je od upravnega organa zahtevala, da pridobi dokumentacijo pri Okrajnem sodišču v Kočevju, da bo ugotovil resnično stanje glede zemljiškoknjižnega vpisa njenega očeta in da pridobi podatke iz uradnih evidenc za preverbo verodostojnosti podatkov D.D., vendar tega gradiva upravni organ ni pribavil. Upošteval tudi ni njenih dokazov in utemeljitev, da gre za navidezno pravilnost pravnih aktov oziroma poslov, ker je prišlo do sporne prodaje in menjave zaradi številnih nepravilnosti in prikrivanj. Če organ odgovarja, da zaprošenega gradiva nima, pa bi ga po predpisih moral imeti, to ni ustrezna argumentacija za zavrnitev zahtevka po predložitvi gradiva. Tožnica opisuje, zakaj meni, da bi zahtevano gradivo moralo obstajati. V zvezi z opredelitvijo upravnega organa do posameznih vprašanj ponavlja, zakaj se z njimi ne strinja. Zahteva, da se v postopku ugotovi resnično stanje stvari in v ta namen ugotovijo vas dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, da se odgovori na vse njene navedbe, ki jih je uveljavljala v postopku, da organ predloži zahtevane podatke in listine, potrebne za preverbo verodostojnosti osebnih podatkov D.D., da organ priskrbi listine iz dokumentarnega gradiva Okrajnega sodišča v Kočevju. Tožnica predlaga, da sodišče odpravi prvostopenjsko odločbo in zadevo vrne temu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov za odvetnico, priglašenih v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

C.C. kot stranka z interesom v tem postopku v odgovoru na tožbo navaja, da se strinja z izpodbijano odločbo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna uporaba 89. člena ZDen, ki določa, da če je premoženje, na katero se nanaša vrnitev ali odškodnina, prešlo iz družbene v zasebno lastnino na podlagi špekulativnih ali fiktivnih pravnih aktov in poslov, je zavezanec za vrnitev oziroma odškodnino pravna oziroma fizična oseba, ki je v času odločanja o zahtevi za denacionalizacijo lastnik tega premoženja.

Navedena določba je izjema od siceršnjega pravila, da se vrača podržavljeno premoženje, ki je bilo ob uveljavitvi ZDen družbena lastnina in denacionalizacijski zavezanec ne more biti subjekt zasebne lastnine (tretji odstavek 16. člena in 51. člen ZDen). Ob tehtanju prizadetosti interesov denacionalizacijskih upravičencev, ki zaradi lastninske pravice na podržavljenem premoženju ne bi mogli doseči njegove vrnitve v naravi, temveč v obliki odškodnine, na eni strani, ter na drugi strani interesov zasebnih lastnikov, se je zakonodajalec odločil, da se le v primeru fiktivnih in špekulativnih pravnih aktov in poslov denacionalizacija izvrši v breme zasebne lastnine.

Pojem špekulativnega pravnega akta ali posla v ZDen ni opredeljen. Ustavno sodišče RS je v sklepu št. I U-I-413/98 z dne 25. 5. 2000 ocenilo, da gre za nedoločen pravni pojem, katerega vsebina je določljiva. Pojasnilo je, da je v smislu ZDen za špekulativne posle bistveno, da so povezani z izigravanjem kakšnega zakona, posledica takega izigravanja pa bi povzročila izničenje namena ZDen. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je špekulativnost po 89. členu ZDen treba razlagati v smislu izigravanja določb ZDen ali hudih kršitev pravnega reda, veljavnega v času prehoda premoženja iz družbene v zasebno lastnino. Pri obravnavanju špekulativnosti je treba upoštevati vse okoliščine primera; pravni posli so obremenjeni s protipravnostjo, če je ravnanje pogodbenih strank posledica nedopustnega nagiba (sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 443/1994 z dne 29. 6. 1995, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 603/1998 z dne 15. 9. 1999, sodbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1176/1993 z dne 19. 1. 1994 in opr. št. I Cp 491/2001 z dne 18. 4. 2001).

V obravnavanem primeru tožnica zatrjuje špekulativnost odločbe OLO Kočevje z dne 30. 9. 1952, s katero je bilo odločeno, da se iz sklada Splošnega ljudskega premoženja prenese stanovanjska hiša št. … v osebno last D.D., delavca v …, in ki je bila odobrena po generalnem sekretarju vlade, ter v zvezi s to odločbo sklenjeno pogodbo med OLO Kočevje in D.D. z dne 30. 9. 1952. Špekulativna naj bi bila menjalna pogodba, ki so jo dne 16. 12. 1960 sklenili D.D. in E.E. ter Kmetijsko gozdarsko posestvo Kočevje in Občina Kočevje in h kateri ni imelo pomislekov javno pravobranilstvo, pogodba pa je bila potrjena z odločbo OLO Kočevje z dne 31. 1. 1961. S špekulativnostjo naj bi bila obremenjena tudi menjalna pogodba, sklenjena med Občino Kočevje in J.J. dne 18. 4. 1991 in jo je potrdilo javno pravobranilstvo.

Nepremičnine, ki so bile predmet navedenih odločb in pogodb, so bile v času odločanja upravnega organa, ki je po 89. členu ZDen relevanten za določitev fizične osebe kot zavezanca za vrnitev, last C.C., pravnega naslednika prejšnjih lastnikov. Tožnica špekulativnosti ne očita sedanjemu lastniku, ki premoženja tudi ni pridobil iz družbene lastnine, ampak iz zasebne lastnine svojih pravnih prednikov, kar sta okoliščini, ki sta lahko relevantni za uporabo 89. člena ZDen (da denacionalizacija ne bremeni fizičnih oseb, ki so podržavljeno premoženje pridobili v dobri veri, je Ustavno sodišče RS menilo v odločbi št. U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995; da zavezanec ni fizična oseba, na katero premoženje ni prešlo iz družbene lastnine, je odločilo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. II Ips 362/2003 z dne 25. 1. 2004). Izpodbijana odločitev ne temelji na navedenih dejstvih, vendar je tudi dejanska podlaga izpodbijane odločbe in pravna razlaga upravnega organa, ki je pripeljala do odločitve, da v tem postopku obravnavan tožničin denacionalizacijski zahtevek nima podlage v 89. členu ZDen, po presoji sodišča pravilna.

Upravni organ je ugotovil, da tožnica zatrjevanega dejanskega stanja iz 89. člena ZDen – da so bile kupna in menjalni pogodbi sklenjene špekulativno – ni dokazala. Njegovo dokazno oceno, da sporne pogodbe niso bile špekulativni posli, sodišče sprejema, saj je logična in prepričljiva.

Tožnica v tožbi ponovno navaja dokaze, na katere se je sklicevala v upravnem postopku in jih je upravni organ ocenil. Ker sodišče sledi njegovi utemeljitvi, se ne opredeljuje do številnih posameznih okoliščin, ki bi jih bilo po mnenju tožnice treba upoštevati pri vrednotenju dokazov (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Za odločitev sodišča je namreč pomembna sinteza dokazne ocene, tj. prepričljivost celotnega dokaznega postopka o osrednjem vprašanju, ali so bili akti državnih organov in pravni posli D.D. in E.E. špekulativni.

Sodišče se strinja z upravnim organom, da okoliščine, katere je tožnica navajala v zvezi s kupno pogodbo med OLO Kočevje in D.D. z dne 30. 9. 1952, tožnica ni dokazala oziroma so le njena predvidevanja o špekulativnosti. Tudi če posamezne okoliščine lahko kažejo na določene nepravilnosti, to še ne pomeni, da je bilo odločanje državnih organov in ravnanje prvih zasebnih lastnikov podržavljenega premoženja špekulativno, torej usmerjeno v to, da podržavljeno premoženje na nepraven način preide v zasebno lastnino določenih oseb in se prvotnim lastnikom onemoči, da se jim vrne.

Da bi glede nepremičnine, ki je bila predmet kupne pogodbe z dne 30. 9. 1952 (parc. št. 122 vl. št. 66 k.o. …) že v času podržavljenja oziroma še pred uveljavitvijo ZDen bilo onemogočeno uveljavljenje zatrjevanih nepravilnosti, tožnica ne trdi. V upravnem postopku in v tožbi ponavlja, da je njen oče vložil na sodišču v Kočevju pritožbo zaradi nepravilnega postopanja, vendar pa je ta ostala nerešena, ker je leta 1960 umrl. Okoliščine v zvezi s pogodbo, ki jih tožnica drobi v številne analitične podrobnosti, je upravni organ, po presoji sodišča pravilno ocenil kot nezadostne za izkazovanje špekulativnosti. Sodišče pa tudi ne more pritrditi tožničini, po njenem mnenju nosilni trditvi, da na špekulativnost pogodbe kaže to, da je bil njen oče F.F., ki je bil še v času sklepanja pogodbe vpisan v zemljiški knjigi kot posestnik na naslovu …, izbrisan iz zemljiške knjige. Tožnica namreč zmotno meni, da vpis parc. št. 1245 k.o. … v seznamu za k.o. … kaže na to, da je bil njen oče v letu 1952 lastnik nepremičnin, vpisanih v vl. št. 66 k.o. …, temveč je iz njega mogoče sklepati, da je bil lastnik nepremičnin, vpisanih v vl. št. 66 k.o. …, tudi lastnik parc. št. 1245 k.o. …, za katero pa se je vodila druga glavna knjiga (zato je bila pri k.o. … vpisana v seznamu). Da bi bil tožničin oče kdaj lastnik parcel, vpisanih v vl. št. 66 k.o. …, pa tožnica ni dokazala, niti to ne izhaja iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska za ta vložek, kjer je iz zaporedja zemljiškoknjižnih vpisov razvidno, da sta bila lastnika nepremičnin v tem vložku F.F. in G.G. (vpis pod zap. št. 3 iz leta 1895), nato G.G. (vpis pod zap. št. 4 iz leta 1922) ter nato A.A. in B.B. (vpis pod zap. št. 5 iz leta 1931), katerima so bile nepremičnine z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Kočevju z dne 3. 9. 1945 št. 7261 podržavljene. Sodišče pritrjuje predvidevanju drugostopenjskega organa v njegovi odločbi, da vpis parc. št. 1245 k.o. … v seznamu za k.o. … kaže nato, da je bila parc. št. 1245 k.o. … last tožničinega deda. Če ni bila zajeta v zapuščini po njem in ni bila podržavljena (kar je mogoče sklepati iz posestnega lista, ki pa ni izvorna evidenca za lastninsko stanje), to ne pomeni, da niso bile podržavljene nepremičnine v vl. št. 66 k.o. … in Občinski ljudski odbor Kočevje z njimi kot s splošnim ljudskim premoženjem ne bi mogel razpolagati.

Kolikor tožnica zatrjuje špekulativnost oziroma fiktivnost pogodb, ker naj bi bilo vprašljivo, ali je kupno pogodbo z dne 30. 9. 1952 in menjalno pogodbo z dne 16. 12. 1960 sklepala ista oseba, sodišče ugotavlja, da je iz podatkov v spisu, ki so verodostojni za izkazovanje lastništva, razvidno, da so nepremičnine po obeh pogodbah pripadle isti osebi. Zgolj to, da se v pogodbah razlikujejo identifikacijski podatki (številka osebne izkaznice in naslov pogodbene stranke), ob manjku drugih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da gre za različni osebi – teh pa tožnica ne navaja – ne kaže na špekulativnost ali fiktivnost katerega od poslov.

Upravni organ špekulativnih ali fiktivnih namenov ni našel pri sklepanju menjalne pogodbe z dne 16. 12. 1960, v čemer mu sodišče pritrjuje. Tožnica tudi glede te pogodbe podaja svoje navedbe pretežno na nivoju prepisa abstraktnih zakonskih določb in brez dodatnega dokaznega gradiva o dejstvih, ki jih zahteva zatrjevana materialnopravna podlaga 89. člena ZDen. Tudi po mnenju sodišča pogodbe ni mogoče šteti za fiktivno, saj fiktivna pogodba učinka med strankami nima, ker niso imele resnične volje za sklenitev pogodbe, obravnavana menjalna pogodba med KGP Kočevje in Občino Kočevje ter D.D. in E.E. pa je bila izvršena. Iz dejstva, da sta Kmetijsko gozdarsko posestvo Kočevje in Občina Kočevje po letu in pol od sklenitve pogodbe z D.D. in E.E. parcelo, ki sta jo pridobila od njiju, ponovno zamenjala, še ni mogoče sklepati, da prej nista imela resne volje sklepati pogodbe z njima, v zvezi s čemer pa tožnica tudi sodišče ni prepričala, da sta jo sklenila prav zato, da bi se njenim pravnim prednikom preprečila vrnitev podržavljenega premoženja.

Glede menjalne pogodbe z dne 18. 4. 1991 upravni oran ugotavlja, da je postala veljavna s potrditvijo po javnem pravobranilcu in da tožnica ni dokazala svojih trditev, da si je E.E. samovoljno prilastila del parc. št. 2309 k.o. …. Tudi sodišče meni, da iz same pogodbe ni mogoče sklepati na oškodovanje družbene lastnine, kot to zatrjuje tožnica, saj je iz pogodbe razvidna enakovrednost zamenjanih zemljišč. Tožnica svojih trditev o precenjenosti parcele, ki jo je E.E. pridobila z menjavo, ne more opirati na pogodbo, ki jo je imenovala sklenila 8. 11. 1988, saj so to pogodbo pogodbene stranke razdrle; da bi si E.E. samovoljno prilastila del parc. št. 2309, pa iz podatkov v upravnem spisu tudi ne izhaja. S temi navedbami tožnica tudi ni izkazala, da je bila pogodba sklenjena z nedopustnim nagibom spremeniti lastniško pripadnost podržavljenih parcel in se tako izogniti lastnosti zavezanca ali denacionalizaciji v obliki vrnitve v naravi. Na taki trditveni in materialni podlagi (89. člen ZDen) pa je tožnica uveljavlja denacionalizacijski zahtevek, o katerem je moral upravni organ odločiti (tožnica ni uveljavljala ničnosti pogodbe po 88. členu ZDen).

Neutemeljeni so po presoji sodišča tožbeni ugovori o kršitvi pravil postopka. Stališče upravnega organa, da je bilo na tožnici dokazno breme o zatrjevani špekulativnosti, ima podlago v 137. členu ZUP/86, po katerem mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno ter če ne gre za splošno znana dejstva, za svoje navedbe ponuditi dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni tudi sam zbiral dokazno gradivo in s tem zadostil preiskovalnemu načelu, ki ga veže (prvi odstavek 136. člena ZUP/86). Če pri pristojnih organih gradiva, na katerega se je sklicevala tožnica, ni mogel pridobiti, ker se gradivo več ne hrani, mu ni mogoče očitati, da ni ugotavljal dejanskega stanja in izvajal dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe. (Sodišče ugotavlja, da je v zvezi s pridobivanjem podatkov tožnica pri tem sodišču sprožila tudi samostojne upravne spore, v katerih je sodišče odločalo pod opr. št. I U 512/10, I U 848/10, I U 1909/10, I U 2021/10, I U 35/11). Po presoji sodišča je bila zadeva v smislu načela materialne resnice vsestransko in objektivno raziskana. V zvezi s tožbenim očitkom, da upravni organ ni upošteval dokazov, ki jih je tožnica predložila, sodišče ugotavlja, da je predlagane dokaze izvedel in ocenil njihovo dokazno vrednost. Po načelu proste presoje dokazov (9. člen ZUP/86) je bil dolžan presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti, katera dejstva je šteti za dokazana. Sodišče ocenjuje, da je dokazna ocena v izpodbijani odločbi takšna, kot jo nalaga navedena določba. Ocena vseh dokazov je bila podlaga za sintezo o (ne)špekulativnosti. Če se tožnica z njo ne strinja, to ne pomeni, da organ njenih dokazov ni upošteval. Pomeni le, da je ocenil, da z njimi ni dokazala za odločitev relevantnega dejstva tj. špekulativnost aktov in poslov. Pri tem sodišče dodaja, da okoliščine, ki bi lahko kazale na nezakonitost (in predvsem na takšnih okoliščinah je tožnica zatrjevala špekulativnost), še ne dokazujejo tudi špekulativnosti. Kako sodna praksa razume špekulativnost po 89. členu ZDen, je sodišče povzelo v začetku obrazložitve te sodbe. V takšnem smislu jo je v izpodbijani odločbi razlagal tudi upravni organ, zato je neutemeljen ugovor o napačni uporabi materialnega prava.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Sodišče ni posebej odločalo o tožničinem zahtevku za povrnitev pritožbenih stroškov, saj tožnica ni vložila tožbe zoper odločitev o teh stroških (o stroških pritožbenega postopka je odločil drugostopenjski organ v 2. točki izreka svoje odločbe). Kot izhaja iz te odločitve, tožnica s pritožbo tudi ni uspela.