Jedro

Tožena stranka je tako razlog kot storilca ugotovila bistveno pred prejemom pisnega zagovora tožnice in sicer že tedaj, ko je tožnico obvestila o začetku postopka izredne odpovedi ter ji posredovala pisno obdolžitev z vabilom na zagovor oz. ko je zoper tožnico (in njenega pooblaščenca) vložila kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja po 1. odstavku 143. člena KZ-1. Pisna obdolžitev ima vsebinsko povsem enake očitke glede storitve hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja z znaki navedenega kaznivega dejanja, kot jih je kasneje vsebovala izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Isto pa velja za kazensko ovadbo. Glede na navedeno rok za podajo odpovedi ni začel teči šele s podajo zagovora (prejemom pisnega zagovora), izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je prepozna in zato nezakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - delno spremeni, tako da se glasi: „Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki po sklepu Okrožnega državnega tožilstva v K. št. ... z dne 14. 8. 2009 in po sklepu Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije št. ... z dne 9. 9. 2009 neveljavna,“ - delno razveljavi v preostalem nespremenjenem delu ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče: - ugotovi neveljavnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po sklepu Okrožnega državnega tožilstva v K. št. ... z dne 14. 8. 2009 in po sklepu Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije št.... z dne 9. 9. 2009; - ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 9. 9. 2009, ampak še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja za delovno mesto kadrovik VII/2-II; - naloži toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko pozvati na delo in ji od 9. 9. 2009 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja za delovno mesto kadrovik VII/2-II, to je osnovno plačo, razliko za odpravo plačnega nesorazmerja, položajni dodatek, dodatek za delovno dobo ter ji povrniti vse stroške tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila, v osmih dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oz. podrejeno, da jo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, zlasti zato, ker je bilo sodišče prve stopnje izrazito pristransko in se je ves čas postopka dobesedno trudilo, kako bi saniralo nepravilna ravnanja tožene stranke na škodo pritožnice v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz tega razloga, to je zaradi pristranskosti in oporečnega procesnega vodstva, je tožnica podala predlog za izločitev predsednice senata prvostopenjskega sodišča, vendar s predlogom ni uspela, pristranskost in naklonjenost do tožene stranke v škodo pritožnice pa sta se nato nadaljevali in povzročili nepravilnost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje ni hotelo pribaviti kazenske ovadbe z dne 10. 6. 2010, na katero se je pri zamudi subjektivnega roka tožnica ves čas sklicevala, zato jo je pribavila tožnica sama, vendar je dokazni in pravni zaključek sodišča v zvezi s tem dokazom napačen in nezakonit. Glede zamude subjektivnega roka je prvostopenjsko sodišče nekritično, nepravilno in zaščitniško sledilo navedbam tožene stranke oz. pričevanju I.K. o razlogih, zakaj zamude ni bilo, zakaj vodja ODT v K. opravičljivo ne pozna delovnopravne zakonodaje in ZJU oz. kaj je vedela I.K. ob vložitvi kazenske ovadbe z dne 10. 6. 2009 zoper tožečo stranko in njenega pooblaščenca. Sodišče prve stopnje ni argumentirano pojasnilo, zakaj zamude subjektivnega 30 dnevnega odpovednega roka pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo, niti se ni izreklo o pravnih stališčih tožnice niti o revizijskih judikatih Vrhovnega sodišča RS, zlasti o judikatu Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 78/2008 z dne 2. 11. 2009, s čemer je ignoriralo tudi dosedanjo sodno prakso oz. pravilno uporabo določb 83., 110. in 111. člena ZDR ter delovnopravno teorijo v zvezi s tem. Tožena stranka se je, kot izhaja iz listin in pričevanja I.K., z domnevno kršitvijo tožnice seznanila 2. 6. 2009, ko je prejela kopijo tožbe s prilogami glede ocene delovne uspešnosti. Tedaj je začel teči 30 dnevni rok za podajo izredne odpovedi, saj je bilo toženi stranki jasno vse, kdo je zagrešil kaznivo dejanje v času, kraju, načinu in s kakšnim krivdnim odnosom, torej naklepno. Istočasno je bilo toženi stranki tudi jasno, kaj naj bi tožnica zagrešila na delovnopravnem, pogodbenem področju. Zato je vodja ODT K. zoper tožnico 7. 6. 2009 pričela s postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z očitki in trditvami o protipravnem ravnanju tožnice, ki so popolnoma enaki očitkom iz kazenske ovadbe vodje ODT K. zoper tožnico z dne 10. 6. 2009. Iz navedenega je jasno, da vodja ODT K. ni potrebovala ustnega ali pisnega zagovora tožnice za presojo pravilnosti očitkov delodajalca. Tožena stranka ni bila dolžna prelagati datum zagovora izven 30-dnevnega prekluzivnega roka, ampak bi morala upoštevati rok in dokazno gradivo, s katerim je razpolagala. V kazenski ovadbi z dne 10. 6. 2009 in prvem aktu izredne odpovedi z dne 7. 6. 2009 je vodja ODT K. tožnici očitala zlorabo ocenjevalnih listov sodelavcev ter njihovo uporabo na način, da je ocenjevalne liste kopirala in jih izročila svojemu pooblaščencu za potrebe tožbe. Neverodostojno, pa tudi smešno je pričevanje I.K. oz. pojasnilo tožene stranke, da se je želela z zagovorom tožnice prepričati, ali je res tožnica sama kopirala ocenjevalne liste, saj sta dostop do teh osebnih podatkov imeli še dve delavki tožene stranke. Če bi držala takšna logika, ni razumljivo, da je vodja ODT K. samo zoper tožnico in njenega pooblaščenca dne 10. 6. 20009 podala kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja po členu 143/1 KZ-1, saj bi morala podati ovadbo zoper več neznanih storilcev, če bi potrebovala potrditev, kdo je kopiral in uporabil ocenjevalne liste. Ali je ocenjevalne liste kopirala tožnica ali kdo drug, ni bistveno – pomembna je protipravna uporaba ocenjevalnih listov, tako za kaznivo dejanje po navedenem členu kot za delovnopravno področje. Tožena stranka je od 2. 6. 2009 dalje z gotovostjo trdila, da je ocenjevalne liste kopirala in protipravno uporabila le tožnica, zato je zgrešeno stališče, da je izredna odpoved z dne 14. 8. 2009 podana pravočasno, ker subjektivni rok teče od dneva zagovora. Tožnica je dne 12. 8. 2009 podala pisni zagovor. Tožeča stranka se sprašuje, kaj bi bilo, če niti pisnega zagovora ne bi bilo in izpostavlja, da tudi to kaže na evidentno zamudo subjektivnega prekluzivnega odpovednega roka po krivdi tožene stranke.

Izpodbijana sodba ima takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba ima pavšalne in neobrazložene zaključke, da je tožnica ravnala nedopustno in naklepno, ko je kopirala ocenjevalne liste sodelavcev in jih uporabila v svoji tožbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo le, da je tožničina razlaga zakonskih določb (10. in 13. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov) „povsem nepravilna“, ni pa pojasnilo, v čem je nepravilnost sklicevanja tožnice na te zakonske določbe. Sodišče ni dopustilo celovite raziskave ozadja, zakaj je tožnica z ocenjevalnimi listi sodelavcev ravnala tako, kot je in ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov tožnice za zaslišanje prič in pribavo še dveh spisov pri sodišču prve stopnje, čeprav je tožnica natančno in argumentirano pojasnila, zakaj je izvedba teh dokazov nujno potrebna. Prav tako se tudi ni opredelilo do drugih tožbenih navedb, zlasti do trditev, da je tožena stranka tožnici pripisala vrsto očitkov in nedopustno vodila dva postopka – redno in izredno odpoved – ter nato nedokončani postopek redne odpovedi združila z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in očitke tožnici preprosto seštela, kar je nedopustno in protipravno.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe, ki je pravilna in zakonita. Pri tem izpostavlja, da ni nobenega dvoma o tem, da je tožnica ravnala naklepno in da je vedela, da je ravnala nedopustno, saj je bila že večkrat prej opozorjena, da ni dovoljeno kopirati listin, do katerih ima kot kadrovik neomejen dostop. Njeno pojasnilo, da glede na njeno razlago zakona njeno ravnanje ni nedopustno, je le način obrambe. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje prevzelo funkcijo kazenskega sodišča, ker je ugotovilo, da je imelo dejanje tožilce zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po 1. odstavku 143. člena KZ-1, saj je bilo to dolžno storiti, ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po 1. in 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. S tem pa seveda ni ugotavljalo kazenske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, zakaj nekaterih predlaganih dokazov ni izvedlo. To ni bilo potrebno, kar zlasti velja za pribavo spisov, v katerih tožnica zahteva odškodnino zaradi mobbinga in izpodbija letno oceno dela, saj se predlagani dokaz ne nanaša na dejstva, ki so pravno relevantna za ta postopek. Glede zamude prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedni tožena stranka poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je ta rok pričel teči 12. 8. 2009, s podajo pisnega zagovora s strani tožnice. S tem v zvezi je pravilno ocenilo izpoved vodje ODT K., ki je izpovedala, da je pred odločitvijo želela slišati tudi pojasnilo tožnice, ker ni bila prepričana, da je prav tožnica fotokopirala ocenjevalne liste, ki so bili dostopni tudi drugim osebam. Sklicevanje na judikat Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 78/2008 je neutemeljeno. Dejansko stanje v tej zadevi je povsem drugačno – izredna odpoved je bila podana na podlagi detektivskega poročila, ki je običajno podkrepljeno z dokazi in fotografijami, iz katerega je nedvomno izhajalo, da je delavec kršil navodila osebnega zdravnika v času bolniške odsotnosti. Ga. I.K. pa, ker tožnice pri fotokopiranju ocenjevalnih listov nihče ni videl, sploh ni vedela za to, dokler ni prejela pisnega zagovora tožnice.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba, vendar neutemeljeno. V okviru tega pritožbenega razloga v bistvu uveljavlja svoje nestrinjanje z zaključki in odločitvijo sodišča prve stopnje, torej druge pritožbene razloge. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Zlasti neutemeljeni pa so očitki, da naj se sodišče ne bi opredelilo do trditev in stališč tožnice, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja nasprotno.

Neutemeljeni so tudi le pavšalni očitki, da naj bi bilo sodišče izrazito pristransko, procesno vodstvo predsednice senata pa „oporečno“, zaradi česar je bila predlagana izločitev predsednice senata (ki je bila zavrnjena), ter da naj bi bilo sodišče prve stopnje naklonjeno toženi stranki v škodo pritožnice, ker se je ves čas „dobesedno trudilo, kako bi saniralo nepravilna ravnanja tožene stranke na škodo pritožnice v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi“. Tudi ti očitki in ocene tožnice so povsem brez podlage, saj pritožba niti ne konkretizira domnevnih kršitev določb pravdnega postopka in so očitno le posledica nestrinjanja z odločitvijo, ki za tožnico ni bila ugodna. Neutemeljena je tudi kritika sodišča prve stopnje, ki mu pritožba očita, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in v posledici zmotno in nepopolno uporabilo dejansko stanje, ker je zavrnilo nekatere dokazne predloge tožnice, zlasti vpogled v druge spise v sporih, ki jih tožnica pred delovnim sodiščem vodi zoper toženo stranko. Skladno z določbo 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, po določbi 2. odstavka 287. člena ZPP pa predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranima določbama ZPP, v obrazložitvi sodbe pa tudi zapisalo, da je izvedbo predlaganih dokazov (za zaslišanje prič in vpogled sodnih spisov) zavrnilo, ker za ugotovitev dejanskega stanja niso bili potrebni. Zato ni podana nobena bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče z oceno sodišča prve stopnje, da izvedba teh dokazov ni bila potrebna, soglaša, saj ni nobenega dvoma o tem, da niti vpogled v navedene spise niti zaslišanje predlaganih prič ne bi bistveno prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja, ker so bila vsa dejstva, odločilna za presojo (ob sicer zmotni oceni sodišča prve stopnje o pravočasnosti podane izredne odpovedi), z izvedenimi dokazi ugotovljena.

Pritožba pa je utemeljena, v kolikor uveljavlja preostala dva pritožbena razloga, to je zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Zaradi zmotne pravne presoje, da je tožena stranka izredno odpoved podala pravočasno, v okviru 30 dnevnega subjektivnega roka, je sprejeta odločitev napačna.

Tožnici je bila s sklepom tožene stranke z dne 14. 8. 2009, ki ga je Komisija za pritožbe pri Vladi Republike Slovenije dne 9. 9. 2009 ob reševanju pritožbe tožnice potrdila, izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 do 103/2007 – ZDR) zaradi naklepne hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer ima kršitev znake kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po 1. odstavku 143. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008, KZ-1), ki določa, da to kaznivo dejanje stori tisti, ki uporabi osebne podatke, ki se obdelujejo na podlagi zakona, v neskladju z namenom njihovega zbiranja ali brez osebne privolitve osebe, na katero se osebni podatki nanašajo, storilec pa se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta. Hujša kršitev, ki se očita tožnici, je v tem, da je v času od 13. 3. 2009 do 15. 5. 2009 za svoje potrebe kopirala ocenjevalne liste sodelavcev T.D., T.L., M.M. in drugih ter jih dne 18. 5. 2009 izročila svojemu pooblaščencu, ki jih je priložil k tožbi, vloženi na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Oddelek v K. (v sporni zadevi opr. št. Pd 141/2009), pri tem pa je vedela, da so podatki v ocenjevalnih listih delovne uspešnosti osebni podatki po Zakonu o varstvu osebnih podatkov.

Glede na ugovor tožnice je sodišče prve stopnje najprej preverilo pravočasnost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se je sicer pravilno sklicevalo na določbo 2. odstavka 110. člena ZDR, ki določa, da mora pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga, v primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Zmotno pa je presodilo, da je bila v obravnavanem primeru izredna odpoved podana pravočasno in da tožena stranka ni zamudila 30 dnevnega subjektivnega roka za podajo odpovedi, ker je podala izredno odpoved v 30 dneh od dneva, ko je prejela pisni zagovor tožnice. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožena stranka oz. vodja Okrožnega državnega tožilstva v K. šele tedaj, to je s prejemom pisnega zagovora, ugotovila razlog za izredno odpoved in storilca, vendar po oceni pritožbenega sodišča to ne drži. Potrebno je namreč pritrditi tožnici, ki opozarja na to, da je tožena stranka tako razlog kot storilca ugotovila bistveno pred prejemom pisnega zagovora (14. 8. 2009) in sicer že tedaj, ko je dne 7. 6. 2009 tožnico obvestila o začetku postopka izredne odpovedi ter ji posredovala pisno obdolžitev z vabilom na zagovor, oz. ko je zoper tožnico (in njenega pooblaščenca) dne 10. 6. 2009 vložila kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja po 1. odstavku 143. člena KZ-1. Pisna obdolžitev ima vsebinsko povsem enake očitke glede storitve hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja z znaki navedenega kaznivega dejanja, kot jih je kasneje vsebovala izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Isto pa velja za kazensko ovadbo z dne 10. 6. 2009, ki se po vsebini oz. glede bistvenih očitkov tudi ne razlikuje od kasneje podane izredne odpovedi. Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da naj bi 30 dnevni subjektivni prekluzivni rok začel teči šele z dnem podaje zagovora. Prvostopenjsko sodišče je svoje stališče utemeljevalo z dejstvom, da se je vodja Okrožnega državnega tožilstva K. pred podajo izredne odpovedi utemeljeno želela prepričati, ali je kot priloga tožbe sodišču predložene ocenjevalne liste dejansko kopirala tožnica, oz. z dejstvom, da je tožena stranka prelagala datume zagovora zaradi opravičil tožeče stranke s predloženimi dokazili, da se zaradi bolezni zagovora ne more udeležiti, ta razlog pa naj ne bi spadal v okvir zakonsko naštetih primerov, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožeči stranki omogoči zagovor. Tožena stranka je že v prvem vabilu na zagovor tožnico obvestila, da lahko svoj zagovor poda tudi v pisni obliki – že s tem je tožnici omogočila obrambo, tudi za primer, če se tožnica zaradi bolezni ni mogla udeležiti ustnega zagovora. Razlogi za izredno odpoved in storilca so bili, kar potrjujejo izvedeni dokazi, očitno ugotovljeni najkasneje dne 10. 6. 2009, ko je tožena stranka podala kazensko ovadbo zoper tožnico, saj iz pisnega zagovora, ki je bil podan kar dva meseca kasneje, ni izvedela ničesar novega in bistvenega za samo odpoved. Od dneva, ko je tožena stranka prejela tožbo tožnice v delovnem sporu s spornimi prilogami, to je od 2. 6. 2009 dalje, pa je tožena stranka lahko tudi preverila, ali je listine fotokopirala tožnica ali katera od njenih sodelavk, ki so do dokumentacije v zvezi s kadrovskimi zadevami imele dostop, kar je očitno tudi storila, sicer ne bi podala kazenske ovadbe le zoper tožnico. Zato stališče, da do prejema pisnega zagovora tožnice ni bil ugotovljen razlog za izredno odpoved, nikakor ni sprejemljivo, zlasti ker je, na kar pravilno opozarja tudi tožnica, kazniva uporaba osebnih podatkov, ne pa njihovo kopiranje, že od dneva predložitve osebnih podatkov – spornih ocenjevalnih listov tožničinih sodelavcev v delovnem sporu, ki ga je sprožila tožnica, pa je znano, da je prav ona tista, ki jih je uporabila. Tožnica se tudi utemeljeno sprašuje, kdaj naj bi v takšnem primeru začel teči 30 dnevni subjektivni rok, če pisnega zagovora sploh ne bi podala.

Do vprašanja teka prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi iz 2. odstavka 110. člena ZDR je bilo v mnogih sodnih odločbah Vrhovnega sodišča RS, pa tudi pritožbenega sodišča (dostopnih v bazi Ius Info ter na spletnih straneh sodišč), že zavzeto stališče. V sodbo opr. št. VIII Ips 114/2009 je Vrhovno sodišče RS izpostavilo, da je vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, dejansko vprašanje in da je delodajalec lahko seznanjen takoj, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa se z njim seznani kasneje vse do zagovora delavca, ki je zadnji možni čas, da se z razlogi seznani. V sodbi opr. št. VIII Ips 379/2007 pa je bilo prav tako zavzeto stališče, da je zagovor delavca lahko trenutek seznanitve z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, lahko pa tudi ne – gre za dejansko vprašanje, ki je odvisno od konkretnih okoliščin vsakokratnega primera. Podobno je stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi, na katero se sklicuje tudi tožnica v tem sporu (opr. št. VIII Ips 78/2008), za katero tožena stranka sicer zatrjuje, da naj bi šlo za povsem drugačno dejansko stanje kot v obravnavanem individualnem delovnem sporu, vendar iz navedene sodne odločbe (priloga A 41) izhaja nasprotno. Gre namreč za zelo podoben primer. Delodajalec se je tudi v tem primeru skliceval na to, da je treba ugotovitve detektivskega poročila o kršitvah in storilcu še preveriti v zagovoru, in da je zagovore prelagal zaradi tožnikovih opravičil (bolezni). V navedeni sodbi je Vrhovno sodišče jasno zapisalo, da prekluzivnost roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni, da za ta rok ne veljajo pravila o zadržanju ali pretrganju in da tega roka ni mogoče podaljšati niti v primeru, da delavec opraviči svojo odsotnost in se ne udeleži prvega ali kasneje predvidenih zagovorov, ker tega ZDR ne določa, v 2. odstavku 83. člena pa ravno obratno določa, da delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od njega neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. V obravnavanem primeru je torej sodišče prve stopnje zaradi zmotne pravne presoje citirane določbe 2. odstavka 110. člena ZDR zmotno štelo, da je tožena stranka ugotovila razlog za izredno odpoved oz. hujšo kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja ter za storilca, šele z dnem pisnega zagovora, čeprav je bil razlog za izredno odpoved in storilec toženi stranki znan najkasneje tedaj, ko je zoper tožnico podala kazensko ovadbo. Zato je tedaj začel teči rok za podajo izredne odpovedi iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Izredna odpoved je bila podana šele 14. 8. 2009, zato je bil 30 dnevni prekluzivni rok zamujen, kar ima za posledico nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To pa je razlog, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, napačna.

Zato je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno oz. da prvostopenjsko sodišče ni pravilno presodilo listin v spisu, pritožbi ugodilo ter delno spremenilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, kot izhaja iz izreka. V preostalem (nespremenjenem) delu pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje (v zvezi z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom) nepopolno ugotovljeno. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da se je tožnica v času, ko je tekel postopek pred sodiščem prve stopnje, zaposlila pri drugem delodajalcu (od 1. 1. 2010 dalje naj bi bila zaposlena na Občini T.), zaposlitev pri drugem delodajalcu pa je pomembna pri presoji utemeljenosti reparacijskega (pa tudi reintegracijskega) zahtevka. V obravnavanem primeru pa bi lahko prišlo v poštev tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča po 1. ali 2. odstavku 118. člena ZDR. Odločilna dejstva v zvezi s temi vprašanji se v postopku pred sodiščem prve stopnje – zaradi odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka v celoti – doslej niti niso ugotavljala, zato dopolnjevanje postopka v pritožbenem postopku ne pride v poštev, tako da z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ni kršena prepoved iz 355. člena ZPP. Odločitev pritožbenega sodišča (delna sprememba in delna razveljavitev izpodbijane sodbe) temelji na določbah 1. odstavka 351., 355. in 3. in 4. alineje 358. člena ZPP.

V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče dopolni dokazni postopek v zvezi z navedenimi vprašanji in nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka v delu, v katerem je bila sodba razveljavljena.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP.