Jedro

Šteje se, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinam, ki lahko vplivajo na presojo le-te. To pa je glede na ustaljeno in enotno sodno prakso dejansko vprašanje, glede katerega je revizijsko sodišče vezano na ugotovitev sodišča druge stopnje.

Od delodajalca ni ustrezno in utemeljeno pričakovati, da kljub zdravstveni nesposobnosti delavca prelaga že določene termine zagovora toliko časa, da zamudi prekluzivni rok, ki je določen za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v drugem odstavku 110. člena ZDR.

Izrek

Revizija zoper odločitev o delni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu in v tem obsegu vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnice za ugotovitev neveljavnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici s sklepom tožene stranke z dne 14. 8. 2009 in sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 9. 9. 2009, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja z vsemi pravicami in obveznostmi, za reintegracijo in reparacijo ter povračilo stroškov postopka.

2. Med drugim je obrazložilo, da se je vodja Okrožnega državnega tožilstva v ... šele potem, ko je prejela pisni zagovor tožnice (dne 12. 8. 2010) seznanila z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila nato podana 14. 8. 2009. To pomeni, da je bila odpoved pravočasna. Nadalje je ugotovilo, da ima tožnici očitano dejanje kopiranja ocenjevalnih listov sodelavcev od 13. 3. do 15. 5. 2009 in uporaba teh listov vse znake kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po 143. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008), zaradi česar je bila odpoved zakonita.

3. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo neveljavnost izredne odpovedi pogodbe zaposlitvi tožnici po sklepih z dne 14. 8. 2009 in 9. 9. 2009 (prva alineja I. točke izreka) ter delno razveljavilo sodbo v preostalem nespremenjenem delu ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (druga alineja I. točke izreka). Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

4. Obrazložilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je bila odpoved podana pravočasno in da tožena stranka pri odpovedi ni zamudila 30 dnevnega subjektivnega roka. Ne drži, da je tožena stranka oziroma vodja Okrožnega državnega tožilstva v ... šele s prejemom pisnega zagovora tožnice ugotovila razlog za izredno odpoved in storilca, temveč je ta razlog ugotovila bistveno pred prejemom pisnega zagovora (to je pred 14. 8. 2009), in sicer že tedaj, ko je dne 7. 6. 2009 tožnico obvestila v začetku postopka izredne odpovedi ter ji posredovala pisno obdolžitev z vabilom na zagovor, oziroma ko je zoper tožnico dne 10. 6. 2009 vložila tudi kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 143. člena KZ-1. Pisna obdolžitev ima namreč vsebinsko povsem enake očitke glede storitve hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja, kot jih kasneje vsebuje izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, enako pa velja za kazensko ovadbo z dne 10. 6. 2009. Iz pisnega zagovora, ki je bil podan kar dva meseca po pisni obdolžitvi in kazenski ovadbi, vodja okrožnega državnega tožilstva ni izvedela ničesar novega in bistvenega za samo odpoved. Od 2. 6. 2009 dalje, ko je v drugem delovnem sporu tožena stranka prejela tožbo tožnice s spornimi prilogami (ki naj bi jih fotokopirala in uporabila tožnica), je tožena stranka lahko preverila, ali je listine fotokopirala tožnica ali katera od sodelavk, kar je očitno tudi storila, sicer ne bi podala kazenske ovadbe. Stališče, da do prejema pisnega zagovora tožnice ni bil ugotovljen razlog za izredno odpoved, ni sprejemljivo. Pri tem je sodišče druge stopnje poudarilo tudi, da je kazniva uporaba osebnih podatkov, ne pa njihovo kopiranje in je bilo že od dneva predložitve osebnih podatkov – ocenjevalnih listov tožničinih sodelavcev v drugem delovnem sporu, ki ga je sprožila prav tožnica, znano, da je prav ona tista, ki je te podatke uporabila. Sodišče je pritrdilo tudi tožničinim navedbam v pritožbi, ko se je spraševala, kdaj bi v takem primeru in ob izostanku pisnega zagovora sploh začel teči 30 dnevni subjektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno je sodišče odločilo o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, v preostalem, to je nespremenjenem delu, pa je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (v uvodu je navedeno, da le zoper odločitev v prvi alineji I. točke izreka) revizijo vlaga tožena stranka. Sodišču najprej očita bistveno kršitev določb postopka, ker tožnica ni izpodbijala veljavnosti sklepa Okrožnega državnega tožilstva v ... z dne 14. 8. 2009 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti sklepa Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 9. 9. 2009, kar pomeni da sta postali obe odločbi dokončni in pravnomočni. Sodišče bi moralo tožničino tožbo v skladu z drugim odstavkom 42. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) zavreči. Odločitev v prvi alineji I. točke izpodbijane sodbe naj bi bila v nasprotju z obrazložitvijo, saj je sodišče navedlo, da je izredna odpoved nezakonita, v izreku pa odločilo o njeni neveljavnosti. Nezakonitost in neveljavnost nimata enakega pomena. Tožnica je zahtevala le ugotovitev neveljavnosti, zaradi česar naj bi sodišče s takšnim odločanjem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka oziroma bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti ali vsaj odločiti drugače. Nadaljnji bistveni očitki materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka se nanašajo na zmotno presojo pravočasnosti izredne odpovedi in neobrazloženost sodbe s tem v zvezi. Med drugim navaja, da je vodja Okrožnega državnega tožilstva v ... dne 2. 6. 2009 dejansko prejela tožbo tožnice v drugem delovnem sporu in ugotovila, da so tožbi kot dokaz priloženi ocenjevalni listi - ocene delovne uspešnosti ostalih javnih uslužbencev, vendar ni mogla biti prepričana, da je te listine iz personalnih map vzela prav tožnica, saj je tožbo v drugem delovnem sporu vložila 16. 5. 2009, tožnica pa je bila odsotna od 12. 5. 2009 dalje, ker sta imeli dostop do personalnih map še dve zaposleni, ki sta bili s tožnico v prijateljskih odnosih, in ker je vodja tožnici že 7. 5. 2009 poslala opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov - med drugim tudi zato, ker je že tedaj fotokopirala določene listine in jih izročila svojemu pooblaščencu, vodja pa je ob tem dvomila, da bo zaradi morebitnega uspeha v sporu glede ocene delovne uspešnosti tožnica postavila na kocko svojo eksistenco (je razvezana in preživlja otroka). Šele po razgovoru z obema uslužbenkama je vodja ocenila (čeprav še vedno ni bila prepričana), da je tožnica tista, ki je dejanje najverjetneje storila in zoper njo vložila kazensko ovadbo, in sicer zato, ker zadeva ni bila razčiščena. Ker se očitana kršitev z znaki kaznivega dejanja stori ob uporabi in ne pridobitvi osebnih podatkov, je vodja istočasno vložila kazensko ovadbo tudi zoper tožničinega pooblaščenca A. Š., saj je on vložil tožbo na sodišče, vodja pa ni bila sigurna, če je to storil z vednostjo in/ali s soglasjem tožnice. Vodja ni mogla izključiti možnosti, da jih je tožnica izročila odvetniku pomotoma, oziroma da mu jih je izročila le z namenom, da se z njim seznani, vendar ni želela oziroma soglašala s tem, da jih uporabi, in jih je odvetnik uporabil morda proti njeni volji. Vložitev kazenske ovadbe torej ne more pomeniti, da se je seznanila z vsemi razlogi za izredno odpoved. Vodja je bila po drugem odstavku 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) dolžna tožnici omogočiti zagovor, ki je bil na tožničino prošnjo večkrat preložen zaradi njenega zdravstvenega stanja. Ugotovitev pritožbenega sodišča, da bi tožnica lahko podala pisni zagovor, je v nasprotju z navedenimi dokazi, do katerih se sodišče ni opredelilo. Protispisna je tudi ugotovitev, da iz pisnega zagovora vodja ni izvedela ničesar novega in bistvenega za samo odpoved; šele ko je prejela pisni zagovor tožnice in prebrala, kako je tožnica hladnokrvno pojasnila svoje stališče, brez obžalovanja, je vztrajala pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vodja je šele takrat tudi ugotovila, da je tožnica listine fotokopirala in jih izročila pooblaščencu z namenom, da jih uporabi kot dokaz v njenem delovnem sporu. Po nasprotni razlagi bi v primeru, če bi tožnica v pisnem zagovoru podala navedbe, ki bi bile nove in bistvene, subjektivni rok ne začel teči 10. 6. 2009, temveč z dnem zagovora. To ne vzdrži logične presoje, saj delodajalec ne more vedeti za vsebino zagovora, dokler ta ni podan. Nadalje tožena stranka v reviziji „ocenjuje“ da je odločitev v delu, v katerem je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, nepravilna, iz razlogov bistvenih kršitvah določb postopka. Sodišče je bilo namreč obveščeno, da je tožnica od 1. 1. 2010 dalje zaposlena na Občini T.. Kljub tej zaposlitvi tožnica ni modificirala tožbenega zahtevka, zaradi česar bi moralo pritožbeno sodišče zavrniti zahtevek za reintegracijo in reparacijo.

6. V odgovoru na revizijo tožnica prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da je izpodbijala veljavnost obeh sklepov tožene stranke, kar jasno izhaja iz njenega tožbenega zahtevka. Sodišče je pravilno in zakonito odločilo, da je bila odpoved neveljavna in s tem tudi nezakonita. V tem ni protislovja. Razlogi pritožbenega sodišča za to, da je tožena stranka zamudila rok za izredno odpoved, so obrazloženi, razumljivi in pravilni, sicer pa kazenska ovadba kvalificirane osebe – vodje Okrožnega državnega tožilstva v ... zoper tožnico ne dopušča nobenega dvoma o njeni vednosti glede storilca in znakov očitanega dejanja. Da bi veljala logika tožene stranke, bi morala le-ta vložiti ovadbo zoper neznanega storilca. Poudarja tudi, da za storitev očitanega dejanja ni pomembno, kdo naj bi fotokopiral ocenjevalne liste, temveč kdo jih je protipravno uporabil, itd. 7. Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. V navedenem zakonskem okviru revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zoper odločitev pritožbenega sodišča v prvi alineji I. točke izreka sodbe in sklepa (čeprav odločitev v I. točki izreka ne predstavlja sklepa), na predzadnji in zadnji strani revizije pa izven tega okvira navaja in uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka v zvezi z odločitvijo pritožbenega sodišča v delu, v katerem je le-to delno razveljavilo preostali nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (odločitev v drugi alineji I. točke izreka). Ker so razlogi za nasprotovanje tej odločitvi jasni, konkretizirani in obrazloženi, je revizijsko sodišče ne glede na uvoden zapis tožene stranke o obsegu izpodbijanja štelo, da tožena stranka izpodbija tudi sklep sodišča v razveljavitvenem delu.

10. Seveda pa revizija v tem delu ni dovoljena, saj jo je mogoče vložiti zoper sklep (odločitev sodišča druge stopnje o razveljavitvi dela sodbe) le v primeru, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Postopek se ne konča s sklepom sodišča druge stopnje o (delni) razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve temu sodišču v novo sojenje, torej tudi revizija v tem delu ni dovoljena in jo je bilo treba zavreči (374. in 377. člen ZPP).

11. Povsem nerazumljiva je revizijska trditev, da tožnica ni izpodbijala izredne odpovedi v sklepih z dne 14. 8. 2009 in 9. 9. 2009 in da sta zato obe odločbi postali dokončni in pravnomočni, njeno tožbo pa bi bilo treba zavreči. Tožnica je že v tožbi z dne 16. 10. 2009 jasno predlagala sodišču, da ugotovi, da sta oba sklepa neveljavna, sicer pa navajala obširne razloge za nezakonitost teh sklepov.

12. Tudi odločitev sodišča, da se ugotovi neveljavnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici po sklepih z dne 14. 8. 2009 in 9. 9. 2009 ne predstavlja odločitve, s katerim bi sodišče bistveno kršilo določbe postopka, v prvi vrsti že zato, ker tožena stranka te kršitve niti ne specificira. Ne drži niti predlog tožene stranke, da bi moralo sodišče neustrezen tožbeni zahtevek zavrniti, saj takšen zahtevek, ob jasnih trditvah o nezakonitosti obeh sklepov o izredni odpovedi tožnici, ne pomeni nesklepčnega zahtevka. Tudi sicer zakonodaja v takšnih primerih ne opredeljuje jasno tožbenega zahtevka, posebno ob upoštevanju tega, da se v skladu s 24. členom Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) o pravicah oziroma obveznostih javnega uslužbenca odloči s pisnim sklepom, sodno varstvo pa je predvideno zoper takšen sklep. V takšnem primeru torej ni mogoče neposredno (na podlagi 5. in 154. člena ZJU, ki odkazujeta na ZDR) uporabili določbe tretjega odstavka 204. člena ZDR, ki predvideva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

13. V zvezi z odločitvijo o nepravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici se tožena stranka uvodoma sklicuje tudi na bistvene kršitve določb postopka, ki pa jih v nadaljevanju ne konkretizira tako, da bi omogočile revizijski preizkus. Sodišče druge stopnje je sicer podalo jasno obrazložitev glede nepravočasnosti izredne odpovedi tožnici.

14. V zvezi z materialnopravno presojo pritožbenega sodišča o nepravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici je v skladu s 5. in 154. členom ZJU treba upoštevati določbo 110. člena ZDR. Po drugem odstavku te določbe mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

15. Pravice in dolžnosti delodajalca v organu državne uprave in v upravi lokalnih skupnosti ter drugih državnih organih izvršuje predstojnik, če z zakonom, ali drug predpis ali splošni akt ne določa drugače (33. člen ZJU). Podobno v primeru, če je delodajalec državni organ, določa tudi drugi odstavek 18. člena ZDR. V skladu z Zakonom o državnem tožilstvu (ZDT, Ur. l. RS, št. 63/94 in nadalj.) je to vodja (okrožnega) državnega tožilstva (56. in 66. a člen). Ker gre za osebo, ki nastopa v imenu takšnega organa in odloča, tudi subjektivni 30 dnevni rok za izredno odpoved prične teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani le te osebe. Pri tem se šteje, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinam, ki lahko vplivajo na presojo le-te. To pa je glede na ustaljeno in enotno sodno prakso dejansko vprašanje, glede katerega je revizijsko sodišče vezano na ugotovitev sodišča druge stopnje (1).

16. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), revizijsko sodišče tudi ne more posegati v dejansko ugotovitev sodišča druge stopnje, da se je pristojna vodja tožilstva z odpovednim razlogom seznanila oziroma je ta razlog ugotovila najkasneje dne 10. 6. 2009, ko je zoper tožnico podala tudi kazensko ovadbo. Navedeno tudi pomeni, da nasprotne revizijske navedbe predstavljajo poizkus spremembe dejanskih ugotovitev in ne revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava (2).

17. V kolikor se tožena stranka v reviziji sklicuje tudi na določbo drugega odstavka 83. člena ZDR o dolžnosti, da tožnici omogoči zagovor, je treba pojasniti, da v skladu s to določbo, ki že sama omogoča omejitve pravice do zagovora in ustaljeno ter enotno sodno prakso, delodajalec ni dolžan vedno omogočiti zagovora delavcu oziroma čakati, da se delavec tega zagovora res udeleži. Od delodajalca tudi ni ustrezno in utemeljeno pričakovati, da kljub zdravstveni nesposobnosti delavca prelaga že določene termine zagovora toliko časa, da zamudi prekluzivni rok, ki je določen za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v drugem odstavku 110. člena ZDR. Takšna tolmačenje pravice do zagovora ne bi bilo sprejemljivo (3).

18. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je v delu, v katerem revizije ni zavrglo, revizijsko sodišče odločilo, da se revizija tožene stranke zavrne.

Op. št. (1): Glej odločbe VIII Ips 177/2011 z dne 8. 5. 2012, VIII Ips 140/2011 z dne 4. 6. 2012, VIII Ips 192/2011 z dne 18. 6. 2012, itd..

Op. št. (2): Revizija sicer tudi ne uveljavlja bistvenih kršitev določb postopka v zvezi z drugačno presojo pravočasnosti odpovedi s strani sodišča druge stopnje.

Op. št. (3): Npr. v sodbi VIII Ips 153/2006 z dne 26. 9. 2006, VIII Ips 17/2008 z dne 20. 10. 2009, VIII Ips 248/2010 z dne 5. 3. 2012.