Jedro

Glede na to, da tožnik po novi pogodbi o zaposlitvi, ki mu je bila ponujena ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni več vodja službe, je pravilna ugotovitev, da se je vsebina njegovih delovnih nalog ter njegova stopnja odgovornosti spremenila. Takšna sprememba delovnega mesta predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, saj gre za prenehanje potrebe po opravljanju dela v skladu z opisom delovnega mesta, ki velja za odpovedano pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov primarni zahtevek, s katerim je zahteval: - ugotovitev, da je nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala tožena stranka, - ugotovitev, da zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne obstaja več pravni temelj za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar živi prejšnja pogodba, ki je bila nezakonito odpovedana, - ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč mu še vedno traja z vsemi pravicami, ki iz tega izhajajo, - da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo pod pogoji nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi in da mu za obdobje od odpovedi do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja obračuna bruto razliko v plači in sicer za čas od 1. 7. 2007 do 31. 7. 2008, razliko med plačo, ki bi tožniku šla za delo na delovnem mestu vodje I (TDP) po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in dejansko prejeto plačo; za obdobje od 1. 8. 2008 dalje pa razliko med plačo, ki bi tožniku šla po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, upoštevajoč prevedbo za delovno mesto vodja I (TDP) na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva in Kolektivne pogodbe za javni sektor, in dejansko prejeto plačo ter ostale prejemke iz delovnega razmerja ter mu po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto razliko v plači in ostale prejemke iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov do plačila, - povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje do plačila (1. točka izreka).

Zavrnilo je podredni zahtevek, s katerim je tožnik prav tako zahteval ugotovitev nezakonitosti iste odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma neutemeljenost odpovednega razloga, ter da se mu razlika v plači, kakršno je vtoževal s primarnim zahtevkom izplača kot odškodnina (2. točka izreka).

Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper takšno sodbo, razen zoper odločitev v 3. točki izreka, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na spremenjeno določbo 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002, 103/2007), saj ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi še ni veljala sprememba iz leta 2007. Sodišče prve stopnje se pri stališču, da v konkretnem primeru ne gre za odpoved pogodbe večjemu številu delavcev, v smislu določbe 96. člena ZDR, sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 70/2010 z dne 21. 6. 2011. V tem sklepu je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da se med delavce iz 96. člena ZDR uvrščajo le tisti delavci, ki jim bo pogodba o zaposlitvi tudi odpovedana iz poslovnega razloga. V konkretnem primeru se je zgodilo ravno to, 46 delavcem je bila pogodba o zaposlitvi dejansko odpovedana. V citiranem sklepu Vrhovnega sodišča je šlo za delavce, ki jim je bilo odrejeno delo na drugem delovišču. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bil sporazum z dne 19. 7. 2007 sklenjen skoraj dva meseca po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Zakonitost podane odpovedi je potrebno presojati glede na čas, ko je odpoved podana. Zmotno je tudi stališče prve stopnje, da tožena stranka v letu 2005, ko je sprejemala Pravilnik o sistematizaciji delovnih mest, ni mogla oceniti, da bi se z izobraževanjem delavcev lahko izognila odpovedim pogodb o zaposlitvi v letu 2007. Tožena stranka je že v letu 2005, ko je pripravljala Pravilnik vedela, kakšne pogodbe o zaposlitvi ima sklenjene z zaposlenimi, ki jih je prevzela iz UKC. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejanske vsebine del in nalog tožnika v času pred in po prejemu odpovedi, temveč se je oprlo le na formalne opise del in nalog. Glede dejanske vsebine del in nalog tožnikovega dela ob podaji odpovedi je izpodbijana sodba ostala neobrazložena. Za odločitev v tem sporu je relevantno vprašanje dejanskega dela in ne zgolj formalnega opisa delovnega mesta. Sodišče bi moralo ugotavljati dejansko delo tožnika ob prejemu odpovedi in še v relevantnem času po odpovedi, ne pa tudi kasneje, kot je to storilo glede obdobja od 2008 do 2011. Iz tožnikovega zaslišanja izhaja, da je tudi po prejemu odpovedi in podpisu nove pogodbe o zaposlitvi opravljal povsem enaka dela kot do takrat in sicer najmanj do 1. 9. 2007, po tem datumu pa je do novembra 2010 večino teh del. A.A. delo vodje računovodske službe opravlja šele od 1. 9. 2007 dalje, do takrat pa je to delo opravljal tožnik. Očitno je, da je priča A.B. navajal neresnične podatke o tem, da v času med 1. 7. 2007 in 1. 9. 2007 ni bilo vodje računovodskega oddelka in da naj bi priča A.B. prevzela naloge vodje. Navedeno pomeni, da 28. 5. 2007, ko je tožnik prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil podan poslovni razlog za odpoved. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je vodenje, organiziranje, koordiniranje, kontrola dela v računovodskem oddelku temeljna razlika med delovnim mestom, ki ga je tožnik opravljal po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in novim delovnim mestom. Tožnik je zaslišan kot stranka povedal, da je zagotavljanje pravočasnega in pravilnega evidentiranja poslovnih dogodkov, dejansko pomeni vodenje in kontrolo računovodske službe, kar je potrdila tudi priča A.C.. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, zakaj sodišče prve stopnje ni verjelo navedeni priči in tožniku. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je očitno prišlo do reorganizacije, se nanaša na obdobje po 1. 9. 2007, zakonitost izpodbijane odpovedi pa je potrebno presojati glede na čas, ko je bila podana, to je 28. 5. 2007. Na podlagi navedenega je možno sklepati, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi stopnja tožnikove izobrazbe in ne dejansko delo oziroma reorganizacija. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnikovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podredno, da ga razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala tožnikove navedbe iz pritožbe. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba neutemeljeno navaja, da sodba nima razlogov glede dejanske vsebine del in nalog tožnika v relevantnem obdobju, saj naj bi sodišče prve stopnje odločitev oprlo le na formalne opise del in nalog. Izpodbijana sodba naj ne bi imela razlogov, zakaj sodišče ni verjelo izpovedbi priče A.C., da se tožnikovo delo po nove pogodbe ni spremenilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ti očitki, ki uveljavljajo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je, kot bo navedeno v nadaljevanju, ugotavljalo tako formalne opise del, ki jih je tožnik opravljal pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in po tem, prav tako pa je ugotovilo tudi organizacijske spremembe v delovnem procesu, ki so vplivale tudi na dejansko opravljanje tožnikovega dela po podpisu pogodbe o zaposlitvi. V tem kontekstu je tudi pojasnilo, zakaj je štelo, da je prišlo do sprememb v tožnikovem opravljanju dela, zato ni upoštevalo izpovedbe priče A.C.. Zaradi navedenega v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

ZDR je v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove v 1. odstavku 90. člena določal, da kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s tretjim odstavkom 88. člena tega zakona, se uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delavec se mora po določbi 2. odstavka 90. člena ZDR izjasniti o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od prejema pisne ponudbe. V skladu s 3. odstavkom 90. člena ZDR pa je v primerih iz prejšnjega odstavka, če je delavec sprejel ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, obdržal pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. V obravnavani zadevi je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „vodja I (TDP)“ oziroma vodje računovodske službe, za katero se je zahtevala VII. stopnja izobrazbe, ter mu istočasno ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „računovodja - glavna knjiga“, za katero se zahteva V. stopnja izobrazbe. Tožnik je ponudbo sprejel in novo pogodbo o zaposlitvi podpisal. Tožeča stranka sicer utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti nenoveliran 90. člen ZDR, ter povzema njegovo vsebino, vendar to za odločitev ni bistveno. Pred novelo in po noveli ZDR-A je delavec, kateremu je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi s ponudbo nove in ki je ponudbo sprejel ter podpisal novo pogodbo o zaposlitvi, lahko izpodbijal le utemeljenost odpovednega razloga. Ker torej sprememba ZDR v letu 2007 ni vplivala na obseg sodnega varstva, uporaba noveliranega 90. člena ZDR ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Ker je tožnik podpisal novo pogodbo o zaposlitvi, je predmet sodne presoje le utemeljenost odpovednega razloga. Zato vprašanja, ki se nanašajo na pravočasnost odpovedi ali na dolžnost delodajalca, da v primeru večjega števila delavcev pripravi program razreševanja delavcev v smislu 96. člena ZDR, za obravnavano zadevo niso relevantne. Dejstvo, da naj bi šlo v obravnavani zadevi za 46 delavcev, katerim je bila pogodba dejansko odpovedana, kar naj bi predstavljajo 7 % vseh delavcev pri toženi stranki, torej ni relevantno in ne more vplivati na utemeljenost odpovednega razloga. Zato za odločitev ni bistveno sklicevanje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS glede vprašanja, katere delavce je potrebno upoštevati pri ugotavljanju, ali je delodajalec pogodbo o zaposlitvi odpovedal večjemu številu delavcev. Enako velja tudi glede obveznosti delodajalca iz 3. odstavka 88. člena ZDR, da mora preveriti, ali je mogoče delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. V tem kontekstu torej niso pravno relevantne pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka že v letu 2005, ko je pričela postopek spremembe sistemizacije delovnih mest, predvideti, kako bi se bilo mogoče z izobraževanjem delavcev izogniti odpovedim pogodb.

V zadevi, ki je bila prvotno vodena kot vzorčna (tožnik A.D.), je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 348/2009 z dne 21. 6. 2010 reviziji tožene stranke ugodilo, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na odločitev o neutemeljenosti odpovednega razloga in plačilu odškodnine, vključno z odločitvijo o stroških postopka ter odločitev v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V svoji odločbi je navedlo, da je sodišče druge stopnje presojo obstoja poslovnega razloga za opravljena dela omejilo le na ugotavljanje spremembe pogojev glede zahtevane stopnje izobrazbe. Ker je iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhajalo, da razlog za njeno podajo temelji na sprejemu sprememb akta o sistemizaciji, torej ni omejen le na neustreznost izobrazbe tožnika za delo, bi lahko sodišče odločilo o utemeljenosti poslovnega razloga šele potem, ko bi glede vseh pogojev za opravljanje dela po odpovedani pogodbi in ne le glede pogoja zahtevane stopnje izobrazbe ugotovilo, ali so bili ti s sprejemom akta o sistemizaciji spremenjeni in ali ta sprememba ustreza dejanskemu stanju iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Ker je revizija tožene stranke izrecno izpostavila, da je bilo delovno mesto po sprejemu akta drugačno po vsebini, vendar niti sodišče druge niti prve stopnje nista ugotavljali vsebine delovnega mesta po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in vsebine delovnega mesta po spremembi akta o sistemizaciji, čeprav bi bili to glede na trditveno in dokazno podlago dolžni storiti, saj bi bile te dejanske ugotovitve lahko ključnega pomena za odločitev. Opis (vsebina) delovnega mesta je namreč bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek 29. člena ZDR) in če se ta sestavina spremeni, se glede na določilo 47. člena ZDR sklene nova pogodba o zaposlitvi. Sprememba opisa delovnega mesta obenem lahko predstavlja poslovni razlog iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, saj gre za prenehanje potreb po opravljanju dela v skladu z opisom delovnega mesta, ki velja za sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in za vnaprejšnjo potrebo po opravljanju dela v skladu s spremenjenim opisom delovnega mesta. To pa delodajalca opravičuje do uporabe instituta odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi (3. odstavek 88. člena in 90. člena ZDR). Zato je revizijsko sodišče odločilo, da bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju predloženih listinskih dokazov, izjav strank in izpovedb prič dokazni postopek dopolniti z ugotovitvami o tem, ali je tožena stranka s sprejemom akta o sistemizaciji spremenila vsebino delovnega mesta. Da bi presodilo, ali je prišlo do prenehanja potreb po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, bo moralo izvesti tudi dokaz z vpogledom v odpovedano pogodbo o zaposlitvi. Ker je od odločitve utemeljenosti vsebinsko odvisna tudi odločitev za plačilo odškodnine, je Vrhovno sodišče v tem delu sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je dokaznem postopku upoštevalo napotke iz citirane sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ter po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da se opis del, ki jih tožnik opravlja na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu „računovodja - glavna knjiga“ razlikuje od delovnega mesta „vodja I (TDP)“. Po določbi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnika in A.A., ki se je 3. 9. 2007 zaposlila na novem delovnem mestu „vodja računovodskega oddelka“ pri toženi stranki, pravilno ugotovilo, da je prenehala potreba po tožnikovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, v smislu zgoraj citirane določbe. Ker tožnik po novem ni bil več vodja službe, temveč je vodenje dne 3. 9. 2007 prevzela A.A., sta se zaradi tega, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, spremenila obseg in vsebina tožnikovih delovnih nalog ter tudi njegova stopnja odgovornosti. Tožnik je glede nadzora nad delom podrejenih ostal zadolžen le za nadzor ožjega segmenta dela, in sicer za področje knjiženja v glavni knjigi, ni pa več odgovoren za celoten računovodski oddelek. Dejstvo, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana 28. 5. 2007, oziroma je začel po novi pogodbi o zaposlitvi delati dne 1. 7. 2007, A.A. pa se je zaposlila 3. 9. 2007, ne vpliva na ugotovitev o utemeljenosti odpovednega razloga. To časovno obdobje ne pomeni, da tožena stranka ni drugače organizirala dela v računovodskem oddelku ter da ni prišlo do sprememb v vsebini del in stopnji odgovornosti glede opravljanja tožnikovega dela. Tožnik je sicer izpovedal, da je delo v enakem obsegu opravljal tudi po 1. 7. 2007, do prihoda A.A., vendar je tudi pojasnil, da mu je bil do njenega prihoda nadrejeni A.B.. V tem kontekstu je mogoče razumeti tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izpovedbe A.B., vodje poslovnega področja, ugotovilo, da je za obdobje od 1. 7. do 1. 9. 2007 (to je do prihoda nove vodje), vodenje službe prevzel A.B.. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je po podpisu nove pogodbe o zaposlitvi prišlo do spremembe v stopnji odgovornosti tožnika ter posledično pravilno in zakonito zavrnilo tožbeni zahtevek.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP, sam krije svoje stroške pritožbe, Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu s 155. členom ZPP.