Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožniku na misiji KFOR 28 tedenski počitek ni bil kršen, saj mu je tožena stranka omogočila koriščenje 21 dni počitka (za en dan neizkoriščenega počitka pa mu je že bila pravnomočno dosojena odškodnina s sodbo IV Pd 1078/2016 z dne 17. 4. 2018), zato je tožnikov zahtevek za plačilo zneska 3.952,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2015 zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od tožene stranke, da mu v roku 8 dni plača zneska 1.723,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 8. 2013 dalje do plačila in 3.952,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2014 dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da svoje stroške postopka in stroške tožene stranke v celoti krije tožnik in da bo sodišče sklep o višini stroškov izdalo po pravnomočnosti te sodbe (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži povrnitev vseh stroškov postopka v roku 8 dni, po poteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana sodba je nezakonita, neustrezno obrazložena pa tudi dokazna ocena ni pravilna. Sodišče je napačno zaključilo, da tožnik ni dokazal, da mu tedenski počitek ni bil omogočen, kljub temu, da so priče usklajeno povedale, da je imel tožnik tudi na dneve, ko naj bi bil prost, razne obveznosti. Te obveznosti je tožnik navedel že v dosedanjem postopku, in sicer za dneve v novembru 2013 ter v prvih treh mesecih v letu 2014, ki so se ujemali z evidentiranimi prostimi dnevi. Tožnik je že na prvem naroku za glavno obravnavo v dokaz svojim navedbam predložil svojo osebno evidenco. Sodišče prve stopnje bi moralo glede na domnevne prekludirane navedbe dopustiti dodatne navedbe glede odločilnih dejstev, še posebej zaradi v tem času spremenjene sodne prakse, pa tega ni storilo. Po določbi 285. člena ZPP bi moralo skladno z načelom materialno procesnega vodstva strankam omogočiti, da navedbe dopolnijo z manjkajočimi navedbami, ne pa jim odvzeti možnost izjave. Neutemeljena je zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo 1.723,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 8. 2013, še posebej, ker je sodišče samo ugotovilo, da je tožena stranka izkazala, da naj bi bil tožnik na misiji KFOR 24 prost zgolj 11 dni, in da znesek plačan po delni pripoznavi ni bil plačan kot nadomestilo za neizkoriščene proste dneve, ampak zaradi enake obravnave vseh pripadnikov. Tako o 11 neizkoriščenih dnevih počitka v tej zadevi sploh še ni bilo odločeno. Sodišče prve stopnje je tako kršilo določbe 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno uporabilo materialno pravo in napačno ugotovilo dejansko stanje, tožniku pa je kršilo tudi ustavno zagotovljene pravice po 14., 22, 23. in 25. členu Ustave RS. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, s katerim predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožbeno sodišče je o zadevi že odločalo in sicer je na pritožbi obeh strank s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 387/2019 z dne 13. 11. 2019 pritožbi tožnika ugodilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje opr. št. IV Pd 1078/2016 z dne 21. 2. 2019 v drugem odstavku II. točke izreka, s katerim je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 3.952,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2014 dalje do plačila in v IV točki, v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških tožnika, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je s sklepom opr. št. VIII Ips 21/2020 z dne 9. 12. 2020 ugodilo reviziji tožene stranke in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v II. in IV. točki izreka in sodbo sodišča prve stopnje v prvem odstavku I. točke izreka in v IV. točki izreka, ki se nanaša na odločitev o stroških tožene stranke ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje in pridržalo odločitev o stroških revizijskega postopka za končno odločbo. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju odločilo z izpodbijano sodbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem postopku je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi navedenih in nekonkretiziranih kršitev po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne. Prav tako tožniku ni kršilo z ustavo zagotovljenih pravic po 14., 22., 23. in 25. členu Ustave RS. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih v pritožbi pavšalno našteva tožnik. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo z jasnimi razlogi o odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je pritožbeno sodišče ugotovilo že ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti. Ker tožnik ni podal konkretnih utemeljitev za očitka o kršitvah po 8. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ju zaradi tega pritožbeno sodišče ne more preizkusiti, po uradni dolžnosti pa na ti kršitvi ni dolžno paziti. Tožnik v pritožbi tudi ni navedel, s katerim ravnanjem sodišča so bile tožniku kršene ustavne pravice do enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic, sodnega varstva (saj sprememba sodne prakse ne pomeni, da je prizadeta pravica do poštenega sodnega varstva) in pravica do pravnega sredstva.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi določb 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), 97. f člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.) in 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSloSV, Ur. l. RS št. 68/2007 in nasl.) ter 140. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) in 184. členom ZDR-1 odločalo o odškodnini za neizkoriščene dneve tedenskega počitka na mednarodnih misijah KFOR na Kosovu v času od 21. 9. 2011 do 24. 3. 2013 (KFOR 24) in od 30. 9. 2013 do 31. 3. 2014 (KFOR 28), kjer je tožnik opravljal dela in naloge kot vojak voznik.

9. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku na misiji KFOR 24 zagotovila 11 dni počitka, kar izhaja iz evidence v prilogah pod B3, tožniku pa je pripadalo 22 dni tedenskega počitka. Evidenca delovne obremenjenosti (z nalogami in prostimi dnevi), ki bi jo pripadniki podpisovali, pa se ne tej misiji še ni vodila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da je na dneve, ki so bili določeni kot dnevi počitka, dejansko opravljal delo in da mu počitek ni bil zagotovljen. Ugotovilo je, da tožnik ni postavil ustrezne trditvene podlage o tem, na katere dneve je opravljal delo in na katere ne.

10. V zvezi s splošnimi navedbami tožnika o delu, ki ga je na misiji opravljal, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo: - da iz izpovedi prič in tožnika ne izhaja, da bi bili sestanki vsakodnevni (tudi na proste dni), tožnik pa ni zatrjeval, da so trajali dalj časa in bili obvezni, zato je skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS (zadeve VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019, VIII Ips 3/2020 z dne 25. 2. 2020 in VIII Ips 37/2020 z dne 10. 11. 2020), da dnevno informiranje, ki ni potekalo v obliki formalnih, posebej organiziranih obveznih sestankov, ki bi bili del dnevne delovne obveznosti, oziroma krajših sestankov brez posebnih formalnosti ni mogoče šteti za kršitev pravice do tedenskega počitka, pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožniku iz tega naslova ni kršila njegove pravice do tedenskega počitka; - da tožnik ni podal trditev in tudi ni vedel izpovedati, kdaj je opravljal mesečne preglede vozila, enako velja tudi za pregled opreme, čiščenje oborožitve in vzdrževanje vozil, opravljanje raznih administrativnih del; - da je v zvezi z organiziranimi izleti tožnik sam potrdil, da so bili prostovoljni in da se je nekaterih udeležil, da je približno štirikrat kot voznik tudi peljal udeležence, vendar pa ni izpovedal, da mu je bilo to delo odrejeno in na katere dneve; - da tožnik ni določno navedel, na katere dni počitka je bil v pripravljenosti, niti kaj je moral takrat delati in da tudi stalna dosegljivost in pripravljenost ne pomenita posega v pravico delavca do počitka, glede na poseben pravni in dejanski položaj oseb, ki opravljajo vojaško službo in morajo upoštevati Pravila službe v Slovenski vojski (Pravila, Ur. l. RS, št. 84/2009 in nadalj.) in hišnega reda, saj morajo nadrejeni ves čas vedeti, kje se pripadniki nahajajo (VS RS sodba VIII Ips 21/2018 z dne 20.11.2018).

11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno tožniku očitalo pomanjkljivo trditveno podlago. Ker tožnik ni navedel, na kateri dan in po čigavem ukazu oziroma odredbi je določeno zatrjevano delo opravil, sodišče niti ni moglo ugotoviti ali je bilo to na dan tedenskega počitka ali ne. Iz tega razloga tudi ni moglo upoštevati prav tako pavšalnih izpovedi prič, da je imel tožnik tudi na proste dneve razne obveznosti. Ne glede na to, da je tožnik že na prvem naroku za glavno obravnavo v spis vložil svojo osebno evidenco o delu, ki ga je na misiji opravljal, pa tega, kar naj bi iz evidence izhajalo, ni trdil. Sodišče pa ne sme samo nadomeščati pomanjkljivih trditev strank.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče dopustiti dodatne navedbe o odločilnih dejstvih, glede na spremenjeno sodno prakso. Tožena stranka je ves čas postopka opozarjala na potrebno konkretizacijo različnih nalog, za katere je tožnik navajal, da jih je na misijah opravljal. Tožnik teh nalog ni konkretiziral, s tem pa ni postavil konkretne trditvene podlage. Sodišče v okviru materialno procesnega vodstva ne sme stranki omogočiti, da „popravi“ neustrezno trditveno podlago, če je s tem prekludirana, ker tega ni storila do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Spremenjena sodna praksa v istovrstnih zadevah na dolžnost postavitve ustrezne trditvene podlage nima vpliva.

13. Tožnik ni dokazal, da je opravljal delo tudi na 11 prostih dni, za katere je tožena stranka zatrjevala, da mu je bil počitek omogočen. Tožniku je sicer pripadalo 22 prostih dni. Ker mu je tožena stranka za 11 dni že izplačala odškodnino v višini 1.870,94 EUR in ob ugotovitvi, da je neupravičeno zahteval plačilo še za dva dni, ki mu nista pripadala (saj je vtoževal odškodnino za 24 dni), je sodišče tožnikov zahtevek za plačilo zneska 1.723,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 8. 2013 do plačila utemeljeno zavrnilo. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni odločilo o 11 dneh onemogočene izrabe tedenskega počitka.

14. V zvezi z misijo KFOR 28 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka vodila posebno evidenco obremenjenosti z delom, kjer so bile zabeležene vse aktivnosti pripadnikov, prav tako pa tudi prosti dnevi, ki so bili označeni z zeleno barvo in da so bile evidence pripadnikom znane ter so jih tudi podpisovali. Tožnik je na tej misiji opravljal delo voznika oklepnika. Tožnikove navedbe o nalogah, ki naj bi jih opravljal v dnevih počitka, so po ugotovitvah sodišča prve stopnje skope in nekonkretizirane, saj tožnik ni navedel konkretnih podatkov o dnevih sestankov, opravljanja požarstva, pripravljenosti, QRF, niti kdo mu je naloge odredil, koliko časa so trajale, kaj je delal in zakaj teh nalog ni mogel opraviti na operativni dan.

15. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da mu ob prostih dnevih ni bil zagotovljen tedenski počitek, ker je velikokrat opravljal operativno nalogo QRF, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se dnevi iz tožnikovega dnevnika ne ujemajo z evidenco tožene stranke. Ker pa tožnik tudi ni zatrjeval, da je bil v obdobju misije v okviru QRF kdaj aktiviran, saj je Vrhovno sodišče v zadevi opr. št. VIII Ips 22/2020 z dne 30. 6. 2020 zavzelo stališče, da zgolj formalna razporeditev v QRF ni poseg v pravico do tedenskega počitka, mu tedenski počitek zaradi razporeditve v QRF ni bil kršen.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožniku na misiji KFOR 28 tedenski počitek ni bil kršen, saj mu je tožena stranka omogočila koriščenje 21 dni počitka (za en dan neizkoriščenega počitka pa mu je že bila pravnomočno dosojena odškodnina s sodbo IV Pd 1078/2016 z dne 17. 4. 2018), zato je tožnikov zahtevek za plačilo zneska 3.952,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2015 zavrnilo.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.