Jedro

Toženka je namreč z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pridobila zastavno pravico za svojo terjatev in to tudi v primeru morebitne spremembe lastništva, zaradi česar tožnica z zahtevkom na ugotovitev nedopustnosti izvršbe (tretji odstavek 65. člena ZIZ) na drugo polovico spornih nepremičnin ne more biti uspešna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izvršba na ½ nepremičnine parc. št. x, parc. št. y prip. vl. št. 876 k.o. S.P. in ½ parc. št. a, parc. št. b, prip. vl. št. 1595 k.o. T., nedopustna.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pravdnega postopka.“

II. Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo, da je izvršba na ½ nepremičnine parc. št. x, parc. št. y prip. vl. št. 876 k.o. S. P. in ½ parc. št. a, parc. št. b, prip. vl. št. 1595 k.o. T., nedopustna. Toženki je naložilo, da povrne pravdne stroške tožnice v višini 3.778,67 EUR v roku 15 dni brez obresti, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do prenehanja obveznosti.

2. Navedeno odločitev s pravočasno pritožbo po svojem pooblaščencu izpodbija toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, s pritožbenim predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da dopusti izvršbo na predmetne nepremičnine. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni sledilo navodilom Višjega sodišča v Mariboru, zaradi česar je dejansko stanje v celoti nepravilno ugotovljeno, izpodbijana sodba pa je nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju. Sodba namreč nima obrazložitve o pravnih posledicah notarskega sporazuma, sodišče prve stopnje je ugotavljalo le lastninsko pravico tožnice, ne pa tudi pridržanih premoženjskih pravic I.M., ki jih je le-ta obdržal na predmetnih nepremičninah. Iz notarskega zapisa namreč jasno izhaja, da je I.M. predmetni nepremičnini v celoti prenesel na tožnico, vendar ju je hkrati tudi obremenil za dejansko vrednost skupaj 30.000.000,00 SIT. Dejstvo je, da je toženka svojo terjatev uveljavljala s sklepom o izvršbi opr. št. In 2002/00505 z dne 27.12.2002, ki je postal pravnomočen februarja 2003, tožnica in I.M. pa sta sporazum sestavila šele 09.06.2006. Ker je I.M. svoj polovični lastniški delež, ki ga je imel kot izvenzakonski partner, prenesel na tožnico, je z notarskih sporazumom v celoti razdelil njuno skupno premoženje. Ker imata obe nepremičnini hipotekarno breme v korist I.M., lahko toženka nanju poseže z izvršbo. Toženka napram M. ne uveljavlja lastninske pravice, ampak s prodajo nepremičnin le premoženjsko pravico, ki jo ima na podlagi pravnomočne sodne odločbe z dne 27.12.2002. Iz pritožbenih izvajanj nadalje sledi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo 256. člena Obligacijskega zakonika – OZ, ki določa pogoje za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Tožnica in M. sta namreč kot izvenzakonska partnerja morala vedeti za sodni postopek prodaje nepremičnin, pa sta le-te kljub temu prenesla na tožnico z notarskim zapisom z dne 09.06.2006, na podlagi česar je nato tožnica štiri dni kasneje vložila ugovor tretjega. Ker je tožnica vedela, da dolžnik s svojim ravnanjem škoduje upnici (toženki) in je s svojim ravnanjem pri tem aktivno sodelovala, je glede na določbo 1. in 2. odstavka 259. člena OZ izgubila pravno varstvo, ker ugovora ni vložila pravočasno. V konkretnem primeru gre za t.i. „actio pauliana“ in ne za institut zastaranja, katerega pravila se po izrecni določbi 345. člena OZ ne uporabljajo „v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena“. Tožnica je zato izgubila pravico vložiti svoj ugovor tretjega, ki je po zakonu izenačen s tožbo.

3. Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe in navaja, da je toženka za večino pritožbenih izvajanj prekludirana, ker se ni pritožila zoper prvostopenjsko sodbo opr. št. II P 180/2007, ki je zaradi tega v delu, ki se nanaša na originarni pridobitni način lastninske pravice tožnice pravnomočna, v ponovljenem postopku pa je bilo potrebno odločiti le o matematičnem izračunu solastniškega deleža. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je v skladu s tretjim odstavkom 65. člena ZIZ vložila tožbo za ugotovitev, da izvršba na nepremičnine parc. št. x, parc. št. y prip. vl. št. 876 k.o. S. P. in parc. št. a, parc. št. b, prip. vl. št. 1595 k.o. T. ni dopustna. Tožnica je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala na dejstvu, da ima na predmetu izvršbe lastninsko pravico, ki preprečuje izvršbo.

6. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo drugič. S sodbo opr. št. II P 180/2007 z dne 05.06.2008 je bilo ugotovljeno, da je izvršba na ½ spornih nepremičnin nedopustna, v presežku (na ugotovitev, da je nedopustna izvršba tudi zoper drugo polovico nepremičnin) pa je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Sodišče druge stopnje je zavrnilni del prvostopenjske sodbe s sklepom opr. št. I Cp 1832/2008 razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz drugostopenjskega sklepa izhaja, da je pritrditi pritožbenim navedbam, da je za presojo pridobitve lastninske pravice na spornih nepremičninah ključnega pomena sporazum o razdružitvi skupnega premoženja izvenzakonskih partnerjev, sklenjen v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 741/06, katerega bo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi v ponovljenem postopku moralo upoštevati.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta tožnica in I.M. od leta 1994 do leta 2006 živela v izvenzakonski skupnosti; da je I.M. na podlagi prodajne pogodbe sklenjene v obliki notarskega zapisa št. SV 413/01 z dne 09.05.2001 (k.o. S.P.) in SV 2355/2001 z dne 18.12.2001 (k.o. T.) pridobil na spornih nepremičninah lastninsko pravico; da je v zemljiški knjigi kot lastnik spornih nepremičnin vknjižen I.M.; da sta si tožnica in M. v pogodbi o ureditvi premoženjskih razmerij med zunajzakonskima partnerjema, zapisani v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 741/06 z dne 09.06.2006 sporazumno razdelila skupno premoženje; in da je toženka dne 18.11.2002 zoper I.M. vložila predlog za izvršbo, v posledici česar je bila pri spornih nepremičninah vknjižena zaznamba sklepa o izvršbi.

8. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve (drugi odstavek 350. člena ZPP) in v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo s pritožbo grajanih, niti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnih pravil, je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo oziroma iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo (kar v pritožbenem postopku niti ni sporno), da je izkazan obstoj izvenzakonske skupnosti med tožnico in I. M. zaradi česar sporne nepremičnine glede na določbe drugega odstavka 51. in 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR predstavljajo skupno premoženje. Nadalje je ugotovilo, da je glede na določbe ZZZDR tožnica v letu 2001 pridobila na originaren način lastninsko pravico ne samo na deležu, ki ji pripada na podlagi zakonske domneve iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR, kot je bilo pravnomočno ugotovljeno že v prvem postopku, temveč je na enak način pridobila solastninsko pravico tudi na drugem nepremičnem premoženju in premičninah, ki so bile pridobljene v času trajanja izvenzakonske skupnosti in ki jih v času sklenitve notarskega zapisa ni bilo več mogoče deliti, ker so bile prodane. Na podlagi določbe 60. člena ZZZDR v zvezi z 12. členom ZZZDR, da se izvenzakonska partnerja sama sporazumeta o višini deležev na skupnem premoženju, ki je ni mogoče razumeti kot prepoved dogovoru, kot izhaja iz notarskega zapisa opr. št. SV 741/06 z dne 09.06.2006, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica na spornih nepremičninah na originaren način pridobila izključno lastninsko pravico že v letu 2001, ko sta bili obe nepremičnini pridobljeni – torej še pred zaznambo toženkine pravice, ki jo je pridobila z zaznambo sklepa o izvršbi v izvršilnem postopku.

9. Glede na določbo 51. člena ZZZDR je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, ko pridobi zakonec lastninsko pravico na neoddeljenem delu skupnega premoženja, ne glede na vpis v zemljiško knjigo. V skladu z 12. členom ZZZDR ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravne posledice po ZZZDR, kot če bi sklenila zakonsko zvezo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta bila tožnica in I. M. izvenzakonska partnerja; da sta bili sporni nepremičnini pridobljeni v času trajanja izvenzakonske skupnosti v letu 2001; da toženka ni dokazala, da sporni nepremičnini vrednostno ne ustrezata vrednosti premoženja, do katerega je tožnica upravičena do določbah ZZZDR in da je bil notarski zapis opr. št. SV 741/06 z dne 09.06.2006, s katerim sta si tožnica in I. M. razdelila skupno premoženje, sestavljen v skladu z določbami Zakona o notariatu – ZN.

10. Sodišče prve stopnje je iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo, da je tožnica na spornih nepremičninah na originaren način pridobila izključno lastninsko pravico že v letu 2001, torej še pred zaznambo sklepa o izvršbi v izvršilnem postopku.

11. Odločba Ustavnega sodišča RS Up 128/03 z dne 27.01.2005, govori o tem, da ima originarna pridobitev lastninske pravice dejansko prednost pred poplačilno pravico upnika, pridobljeno z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. 59. člen ZZZDR določa, da se pri delitvi premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, glede na določbo 60. člena ZZZDR v zvezi z 12. členom ZZZDR, pa se lahko izvenzakonska partnerja sama sporazumeta o višini deležev na skupnem premoženju.

12. Tožnica in I.M. sta v času trajanja izvenzakonske skupnosti ustvarila skupno premoženje, na katerem sta vsak na svojem neoodeljenem deležu originarno (za sporni nepremičnini v letu 2001) pridobila lastninsko pravico. Ker toženka ni zatrjevala oziroma dokazala, da bi bil delež izvenzakonskih partnerjev drugačen od zakonske domneve iz 59. člena ZZZDR, je zaključiti, da sta bila deleža tožnice in I.M. na skupnem premoženju enaka (torej, da je vsak pridobil ½ spornih nepremičnin). Tožnica in I.M. sta si s sporazumom iz leta 2006 razdelila skupno premoženje, na podlagi katerega je tožnica postala izključna lastnica spornih nepremičnin. Tožnica je na ½ teh nepremičnin originarno pridobila lastninsko pravico že leta 2001, kot je že bilo pravnomočno ugotovljeno v sodbi opr. št. II P 180/2007 z dne 05.06.2008, na drugi polovici pa je lastninsko pravico pridobila šele leta 2006, ko je bil sklenjen sporazum o razdelitvi skupnega premoženja, ki predstavlja pogodbeno in ne originarno pridobitev lastninske pravice.

13. Zmoten je zato prvostopenjski zaključek, da je tožnica na spornih nepremičninah pridobila izključno lastninsko pravico na originaren način že v letu 2001 in da je nedopustna tudi izvršba na drugo polovico teh nepremičnin. V času zaznambe izvršbe v zemljiški knjigi v korist toženke je bila tožnica lastnica zgolj ½ spornih nepremičnin, za katere je originarno pridobila lastninsko pravico v letu 2001, glede česar je prvostopenjska odločitev že pravnomočna. Glede druge polovice nepremičnin pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da kljub izkazani lastninski pravici tožnice (toženka tekom postopka lastninske pravice tožnice niti ni oporekala) tožbeni zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe ni utemeljen, saj je v letu 2006, ko je tožnica pridobila lastninsko pravico na drugi polovici nepremičnin, že bila opravljena zaznamba sklepa o izvršbi v korist toženke, na kar je bila tožnica s strani notarke ob sestavi notarskega zapisa obveščena. Tako je izvršba na drugi polovici nepremičnin, kljub lastninski pravici tožnice, dopustna. Toženka je namreč z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pridobila zastavno pravico za svojo terjatev in to tudi v primeru morebitne spremembe lastništva, zaradi česar tožnica z zahtevkom na ugotovitev nedopustnosti izvršbe (tretji odstavek 65. člena ZIZ) na drugo polovico spornih nepremičnin ne more biti uspešna. Po povedanem se zavračajo izvajanja tožnice iz odgovora na pritožbo, da je bilo v ponovljenem postopku odločiti zgolj o matematičnem izračunu solastniškega deleža, ker naj bi bila odločitev o originarnem pridobitnem načinu že pravnomočna.

14. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi toženke ugodilo in prvostopenjsko odločitev spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (358. člen ZPP). Na ostala pritožbena izvajanja sodišče druge stopnje ni odgovarjalo, saj so že gornji razlogi terjali spremembo izpodbijane sodbe.

15. Ker je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, je bilo treba po drugem odstavku 165. člena ZPP odločiti o stroških vsega postopka. Pri tem je upoštevalo določbe 154., 155. in 161. člena ZPP ter veljavno Odvetniško tarifo in Zakon o sodnih taksah. Ker sta v pravdnem postopku stranki uspeli v sorazmerno enakih deležih (tožnica je uspela s tožbenim zahtevkom na ugotovitev, da ni dopustna izvršba na ½ nepremičnin), krijeta glede na drugi odstavek 145. člena ZPP vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

16. V nadaljevanju je sodišče druge stopnje odločalo o pritožbenih stroških. Ker toženka pritožbenih stroškov ni priglasila, sodišče druge stopnje o njihovi povrnitvi ni odločalo. Tožnica z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k rešitvi zadeve, zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).