Jedro

Tožnik je določenega dne ob odhodu iz službe oziroma ob nastopu dopusta iz prostorov toženke nepooblaščeno vzel prenosni računalnik v lasti toženke, ki mu ni bil dodeljen v osebno uporabo niti mu ni bil dovoljen iznos iz poslovnih prostorov toženke. S takšnim ravnanjem je tožnik naklepno huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Poleg tega je tožnik izsiljeval podpis aneksa k pogodbi o zaposlitvi z grožnjo o prijavi inšpekcijskim službam in je s tem ravnanjem naklepoma huje kršil huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Njegovo ravnanje pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po drugem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Tožena stranka je dokazala tudi, da je tožnik brez odobritve delodajalca iz kleti poslovnega objekta vzel večje rezervno ohišje stropne neonske luči in ga kljub izrecni prepovedi delodajalca odnesel domov. Iz tožnikovega ravnanja izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ob

osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2014 nezakonita in se razveljavi; da se pogodba o zaposlitvi, sklenjena med pravdnima strankama dne 13. 4. 2013, razveže z dnem odločitve sodišča prve stopnje; da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati odškodnino v višini 117.180,00 EUR ter po odvodu davkov izplačati ustrezen neto znesek v 8 dneh od izdaje sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti vse pravdne stroške v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v zavrnilnem delu vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi skupaj s stroškovno posledico. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik kršil delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi in sicer tako, da je storil vsaj tri očitana mu kazniva dejanja in sicer tako naj bi odtujil neonske luči, izsiljeval A.A. in neupravičeno odvzel prenosni računalnik, posledično pa storil kaznivo dejanje poneverbe. Takšna odločitev je nepravilna. Sodišče je v zvezi z očitkom o nepooblaščenem odvzemu prenosnega računalnika napačno ugotovilo dejansko stanje in ni upoštevalo dejstvo, da je tožnik bil ves čas pripravljen vrniti prenosni računalnik in ga je slednjega tudi vrnil, takoj ko ga je tožena stranka k temu uradno pozvala. Sodišče napačno ocenjuje dejstvo, da tožnik osebnega računalnika ne bi smel odnesti domov, kljub dejstvu, da je tožnik slednjega vedno odnašal. Tožniku je bila dne 3. 1. 2014 vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in je tudi takrat odnesel računalnik domov. Nesporno je, da je tožnik odšel na dopust, vendar slednje ne pomeni nič nenavadnega, saj je s seboj na dopust odnesel prenosni računalnik. Velikokrat je delo opravljal od doma in nič nenavadnega ni, da se delo na daljavo opravi tudi v času dopusta in odpovednega roka. Delovno razmerje ni bilo zaključeno, tožnik je bil v času odpovednega roka in pri sebi je imel povsem legalno prenosni računalnik. Kaznivi dejanji, ki se mu očitata (poneverbe in tatvine) se lahko storita le z direktnim naklepom, saj se mora storilec zavedati protipravnosti svojega ravnanja in tudi mora imeti namen trajne prilastitve tuje premične stvari. Tožnik nikakor ni imel namena, da si trajno prilasti osebni računalnik. Tožnik je osebni računalnik toženi stranki tudi vrnil, na podlagi poziva z dne 10. 2. 2014 (pozivi, na katere se sklicuje sodišče z dne 11. 1. 2014 ter 12. 1. 2014 niso izkazani in gre zgolj za neformalne obiske na domu tožnika). Res je, da tožnik A.A. ob njegovem prihodu, brez kakršnegakoli izrecnega pooblastila, brez primopredajnega zapisnika, izven delovnega časa, v popolnoma neformalnih okoliščinah, računalnika ni vrnil. Tudi v kolikor bi sodišče sprejelo kot tako, da je A.A. imel pooblastilo, ne dokazuje, da naj bi tožnik ravnal z direktnim naklepom in storil kaznivo dejanje poneverbe oziroma tatvine. Tudi glede kaznivega dejanja izsiljevanja je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da iz opisanega ravnanja tožnika izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja. Sodišče je namreč ugotovilo, da se je tožnik z namenom, da bi pridobil premoženjsko korist (pogodbo o zaposlitvi ter posledično plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja) zagrozil, da bo o toženki razkril kaj, kar ne bo dobro za njen ugled oziroma dobro ime. Pri tem sodišče spregleda, da zakon govori o protipravni premoženjski koristi, katere pa v konkretnem primeru ni. Tožnik je A.A. zgolj izročil predlog aneksa, ki ga je slednji posredoval direktorju. V okviru tega dejstva je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Glede očitka, da je tožnik neupravičeno odtujil neonske luči, se kaznivo dejanje tatvine lahko stori le z direktnim naklepom, prilastitev pa mora biti protipravna, kar pa v konkretnem primeru ni bilo. Tožnik je dopuščal možnost odstopanja montaže luči od točnega dneva 15. 8. 2013, kar sta potrdili priči B.B. in C.C.. Pri čemer ne gre prezreti dejstvo, ki ga sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka očitala tožniku tatvino ene neonske luči, tožnik pa je vrnil dve. Tudi to dejstvo potrjuje, da tožniku ni moč očitati naklepa pri protipravni prilastitvi. Takoj ko so dogovorili primopredajo, je vrnil vse stvari, tudi dodatno luč, ki so mu jo sprva dovolili odnesti, čeprav ni bilo zahteve po vrnitvi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika v celoti zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je vsebino izvedenih dokazov korektno povzelo in svoje zaključke napravilo na podlagi logične dokazne ocene vseh relevantnih dejstev, tako da je skladno z 8. členom ZPP vestno in skrbno pretehtalo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Sodišče prve stopnje se je o verodostojnosti zaslišanih strank prepričalo z neposrednim vtisom na glavni obravnavi, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je ustrezno pojasnilo, zakaj je glede obstoja določenega dejstva verjelo A.A. in ne tožniku. Pritožbeno sodišče z dokazno oceno sodišča prve stopnje soglaša, sodišče prve stopnje je svojo odločitev tudi ustrezno pojasnilo in podrobno obrazložilo. K obrazložitvi izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče nima kaj dodati, tako da se v izogib ponavljanju na to obrazložitev le sklicuje, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP) pa odgovarja:

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so predvsem naslednja: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu operativni vodja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 4. 2013 in mu je tožena stranka podala dne 2. 1. 2014 redno odpoved iz poslovnih razlogov (A4); - da je tožena stranka v času odpovednega roka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 1. 2014, ker je naklepoma huje kršil pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja, kršitve pa imajo tudi zakonske znake kaznivih dejanj in da je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, torej očitke iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) in zaradi tega s tožnikom ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (A1) in sicer: * da je dne 6. 1. 2014 ob odhodu iz službe oziroma ob nastopu dopusta iz prostorov toženke nepooblaščeno vzel prenosni računalnik v lasti toženke, ki mu ni bil dodeljen v osebno uporabo niti mu ni bil dovoljen iznos iz poslovnih prostorov toženke. Dne 11. in 12. 1. 2014 se je na naslovu bivanja tožnika zglasil A.A. in ga osebno pozval naj takoj vrne računalnik, česar tožnik ni hotel storiti. V zvezi s tem dejanjem se tožniku očita sum storitve kaznivega dejanja poneverbe, neupravičene uporabe tujega premoženja, tatvine ali samovolje; * da je dne 6. 1. 2014 (že po vročeni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga) A.A. osebno izročil aneks k pogodbi o zaposlitvi, katerega je pripravil sam, pri tem pa mu je dejal, da mora ta aneks podpisati in mu omogočiti nadaljevanje delovnega razmerja do 31. 10. 2014, ko bo ponovno izvoljen za župana E.. V tem aneksu je določil, da bo svoje delo opravljal na svojem domu in A.A. zagrozil, da bo v primeru, če aneksa ne bo podpisal, podal prijave in informacije različnim inšpekcijskim službam in osebam zaradi kršitve delovnopravne zakonodaje, kar ne bo dobro za ugled in ime toženke. V zvezi s tem dejanjem se tožniku očita sum kaznivega dejanja izsiljevanja; * da je brez odobritve delodajalca iz kleti poslovnega objekta vzel večje rezervno ohišje stropne neonske luči in ga kljub izrecni prepovedi delodajalca odnesel domov, namestil v svojo drvarnico, kar je opazil A.A. dne 11. in 12. 1. 2014. V zvezi s tem ravnanjem se tožniku očita sum storitve kaznivega dejanja poneverbe, neupravičeno uporabe tujega premoženja oziroma tatvine.

8. Sodišče prve stopnje je glede prvega očitka o nepooblaščenem odvzemu prenosnega računalnika ugotovilo, da je A.A. (ki je zakoniti zastopnik toženke od 21. 1. 2014 dalje, pred tem pa je bil skladno s statutom tožene stranke član upravnega odbora tožene stranke) dne 11. in 12. 1. 2014 prišel k tožniku in od njega zahteval, da vrne prenosni računalnik, pri čemer ga tožnik ni želel vrniti, ker obisk A.A. ni štel kot uradni obisk. Tožniku je bila 3. 1. 2014 vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in dne 6. 1. 2014 mu je bil odrejen dopust do poteka 15 dnevnega odpovednega roka. Navedeno pomeni, da tožnik do preteka odpovednega roka ni več imel delovnih zadolžitev. Kljub temu, da je tožnik vedel, da delovnih zadolžitev do poteka odpovednega roka nima, je iz službe zavestno odnesel prenosni računalnik domov. Pri tem je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da bi lahko delal doma, saj delovnih nalog več ni imel in je bil do izteka odpovednega roka na dopustu. Smisel odnašanja prenosnega računalnika domov je namreč delo na domu. Tožena stranka je tožnika večkrat pozivala naj računalnik vrne, čemur se je tožnik upiral. Tožena stranka je tožniku dne 30. 1. 2014 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožnika pa pred tem pozvala na vrnitev računalnika, vendar je tožnik prenosni računalnik vrnil šele dne 14. 2. 2014, torej 14 dni po vročeni izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2014. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da iz opisanega ravnanja tožnika izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe po prvem odstavku 209. člena KZ-1(1). Pri kaznivem dejanju po 209. členu KZ-1 se mora storilec zavedati protipravnosti prilastitve in to prilastitev tudi voljno uresničiti. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da si je tožnik zavestno protipravno prilastil službeni računalnik, ki mu je bil zaupan v zvezi z njegovo zaposlitvijo in ga kljub pozivom delodajalca ni hotel vrniti. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ga je vrnil šele dva tedna po vročeni izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je glede tega očitka pravilno ugotovilo, da je tožena stranka utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz tega razloga tako po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, prav tako pa je podan tudi utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji navedenega določila, saj je tožnik s svojim ravnanjem naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 34. člena in 37. člena ZDR-1).

9. Glede odpovednega očitka o izsiljevanju s podpisom aneksa k pogodbi o zaposlitvi, med strankama ni sporno, da je tožnik dne 6. 1. 2014 sam sestavil aneks k pogodbi o zaposlitvi (s katerim si je želel podaljšati veljavnost pogodbe o zaposlitvi do 31. 10. 2014, ko bo izvoljen za župana E. in da bo delo opravljal na domu). Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke ugotovilo, da je tožnik izsiljeval podpis aneksa z grožnjo o prijavi inšpekcijskim službam zaradi kršitve delovno pravne zakonodaje. Tožnik je namreč potem, ko mu je bila vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, sam sebi sestavil aneks k pogodbi o zaposlitvi, ker se z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ni strinjal. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je verjelo izpovedi zakonitega zastopnika toženke, medtem, ko je štelo izpoved tožnika kot neživljenjsko in nelogično. Tožnik je namreč zatrjeval, da se je v začetku januarja 2014 le pogovarjal z A.A. o sklenitvi aneksa in da ni šlo za izsiljevanje, čeprav je v zbeganosti podal tudi kazensko ovadbo in prijavo inšpekcijam (l. št. 31). Ob istočasni ugotovitvi, da tožnik kljub večkratnim pozivom A.A. ni želel vrniti službenega računalnika kaže na pravilni dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik z grožnjo zahteval podpis aneksa, sicer bo v nasprotnem primeru zoper toženko podal različne prijave. Tako iz opisanega ravnanja tožnika izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po drugem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1(2). Tožnik je namreč z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist (dosegel sklenitev pogodbe o zaposlitvi in posledično plače ter druge prejemke iz delovnega razmerja) zagrozil, da bo o toženki razkril kaj, kar ne bo dobro za njen ugled oziroma dobro ime in jo s tem želel prisiliti, da bi ta v škodo svojega premoženja podpisala s strani tožnika pripravljen aneks. Do podpisa aneksa ni prišlo, zato je dejanje ostalo pri poskusu, ki pa je pri tem kaznivem dejanju v skladu s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 kazniv. Glede na navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je pravilen materialnopravni zaključek, da je tožena stranka tožniku tudi iz tega razloga utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, prav tako pa je podan tudi utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je tožnik s svojim naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (37. člen ZDR-1). Prijava delodajalčevih kršitev delovnopravne zakonodaje je legitimna pravica vsakega delavca, vendar pa je nedopustno pogojevanje te prijave z nepodpisom aneksa, pripravljenega s strani tožnika.

10. Neutemeljeno pritožba izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede odpovednega očitka o odtujitvi neonskih luči. Sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedbi tožnika, saj je ugotovilo, da je prilagojena potrebam tega postopka, med strankama pa ni bilo sporno, da je tožnik vzel luč, ki je pripadala toženki. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da jo je vzel brez dovoljenja. A.A. je namreč pojasnil, da je v garaži poslovnega prostora opazil tožnika, ki je stal pri svojem avtu in imel na steni naslonjeno sporno luč. Tožnik mu je rekel, da je hotel to luč odpeljati domov, A.A. pa ga je vprašal, če ima za to dovoljenje. Tožnik mu je odgovoril, da ga nima, zato mu je odredil, da te luči ne sme vzeti. Prav tako tožniku tudi ni rekel naj vrže luč v smeti. Toženka je tožniku že v pisni obdolžitvi očitala protipravno odtujitev luči, vendar o lučeh tožnik na zagovoru ni vedel povedati ničesar. V tožbi je zatrjeval, da je luč domov odnesel s soglasjem A.A., kar je sodišče v dokaznem postopku ugotovilo kot neverodostojno in prilagojeno potrebam postopka. Tožnik je sporno luč vrnil 14 dni po prejemu izredne odpovedi. Glede na navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje iz opisanega ravnanja tožnika izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1(3). Če gre za majhno vrednost ukradene stvari, pa je kaznivo dejanje podano, če je šlo storilcu zato, da si prilasti stvar take vrednosti. Izvršitev kot znak kaznivega dejanja je v primeru tatvine odvzem stvari. V skladu z aprehenzijsko teorijo kazenskega prava je kaznivo dejanje tatvine dokončano, ko storilec z odvzemom stvari le to dobi v svojo posest in onemogoči drugemu, ki jo je dotedaj posredoval, da z njo še naprej razpolaga, sebi pa omogoči dejansko razpolaganje s to stvarjo. Tožnik je namreč brez dovoljenja toženke, torej protipravno vzel njeno neonsko luč z namenom protipravne prilastitve, saj jo je odnesel domov in montiral (vrednost te luči pa ne presega 500,00 EUR). Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tudi iz tega razloga tožniku po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, podan pa je tudi utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je tožnik s svojim ravnanjem naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (37. člen ZDR-1).

11. Glede na obrazloženo je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga tako po 1. kot po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 upoštevajoč obseg, intenzivnost, težo, pomen in morebitne druge okoliščine konkretne kršitve. Način storitve in vrsta kršitev je v konkretnem primeru takšna, da je pomembno vplivala na razmerje med tožnikom in toženo stranko, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je medsebojno razmerje z opisanimi ravnanji tožnika porušeno do te mere, da nadaljevanje dela in sodelovanja med strankama ni mogoče. 12. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

(1) Navedeno kaznivo dejanje stori kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi.

(2) Kaznivo dejanje izsiljevanja po drugem odstavku 213. člena KZ-1 stori kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, komu zagrozi, da bo o njem ali o njegovih bližnjih odkril kaj, kar bi škodovalo njihovi časti in dobremu imenu, in ga s tem prisili, da v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti.

(3) Navedeno kaznivo dejanje stori, kdor vzame komur tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, vrednost ukradene stvari pa je majhna, pri čemer si je storilec hotel prilastiti stvar take vrednosti.