Jedro

Delavec je upravičen do plačila vseh dejansko opravljenih ur dela preko polnega delovnega časa. Pri tem ni bistveno, ali je delodajalec delavcu nadurno delo odredil pisno ali ne, ampak le, ali je od delavcev zahteval, da delo opravijo in je bilo to delo tudi opravljeno. Tožnik je svoje delo opravljal preko polnega delovnega časa, bodisi v pisarni, na terenu ali na službenih potovanjih, pri tem pa je bil razlog za delo preko polnega delovnega časa velik obseg dela in prekratki roki za izvedbo posameznega projekta.

Delodajalec je dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljen dopust tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta ni mogel izvršiti. Tožnik 21 dni neizrabljenega dopusta za leto 2010 ni mogel izkoristiti zaradi obsega dela, za leto 2011 pa ni mogel izrabiti 3 dni dopusta zaradi dejstva, ker mu je delovno razmerje prenehalo, preden je lahko izrabil dopust, tožena stranka pa je njegovo prošnjo za izrabo dopusta zavrnila. Ker je do neizrabe dopusta prišlo zaradi okoliščin na strani tožene stranke, je ta dolžna tožniku plačati nadomestilo za neizrabljen letni dopust.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od avgusta 2006 do decembra 2010 obračunati opravljene ure v skupnem bruto znesku 28.765,00 EUR in sicer za vsak mesec v obravnavanem obdobju v bruto znesku, kot je razviden iz izreka sodbe, od navedenih mesečnih bruto zneskov odvesti akontacijo dohodnine in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 8 dni (prvi odstavek točke I izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo 7.734,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek točke I izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leti 2010 in 2011 v bruto znesku 2.812,80 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in prispevke ter nato tožniku izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2011 dalje do plačila, v roku 8 dni (prvi odstavek točke II izreka). Zavrnilo je zakonske zamudne obresti v presežku in sicer za 117,20 EUR višji zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek točke II izreka) ter tudi tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2011 (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 2.165,03 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo vse stroške postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bila s pogodbo o zaposlitvi izključena možnost plačevanja nadurnega dela. V opisu del in nalog delovnega mesta, ki je sestavni del pogodbe o zaposlitvi, je nadurno delo izključeno. Navedeno je tožena stranka upoštevala in tožniku ni nikoli odrejala nadurnega dela. To izhaja iz narave tožnikovega dela, to je projektiranja, ki ga je tožnik opravljal, pri tem je bil samostojen in so časovne opredelitve posameznih aktivnosti pri slehernem projektu, tudi projektu A., tožnikove opredelitve. Nobena pogodba, ki jo je tožena stranka sklenila, tudi z naročnikom A., ni bila sklenjena, dokler za projekt ni bila izdelana časovnica oziroma terminski plan. Avtor le tega je bil izključno tožnik in je tožnik sam sebi in drugim sodelavcem postavljal časovne okvire posameznega segmenta v izvajanju projekta. Tožena stranka oziroma njen direktor ni postavljal pogojev pri definiranju terminskih planov, zaradi katerih bi moral tožnik ostajati na delovnem mestu. Pri pripravi časovnice je bil torej tožnik popolnoma samostojen in je časovnico vedno oblikoval po lastni presoji. Sodišče prve stopnje svojih ugotovitev, da je bilo tožnikovo delo preko polnega delovnega časa nujno za pravočasno izvedbo posameznega projekta, ker bi v nasprotnem primeru „ostajanje na delovnem mestu ne imelo nobenega smisla in ne bi bilo v interesu tožnika“, ni podprlo z objektivnimi elementi. Nesprejemljiva je primerjava tožnikovega dela z delom monterjev glede navzočnosti za izvedbo posameznih delovnih operacij. Sodišče prve stopnje bi moralo pridobiti vsaj takšno izvedensko mnenje, ki bi predstavilo konkretno zahtevnost posameznega projekta, na katerem je delal tožnik, da bi se lahko ugotovilo, katere so tiste objektivne okoliščine, ki definirajo potreben obseg dela za izvedbo posameznega projekta. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o trditvah tožnika glede velikega obsega dela in prekratkih rokih za izvedbo posameznega projekta. Nesprejemljivo je, da je bil tožnik na objektu, montažah in zagonih vedno prisoten v enakem obsegu kot ostali zaposleni, ki so opravljali delo. Bistvena razlika med načinom dela projektanta in montažerja je, da je bila naloga projektanta (tožnika), da dokumentacijo za montažerja pripravi tako, da ta ne bi smel imeti problemov pri montaži, zato je tožnik lahko bil prisoten pri montaži le iz previdnosti. Ni potrebno, da bi projektant na gradbišču ždel z monterji od jutra do večera. Ni dvoma, da so monterji, ki delajo na gradbiščih, podvrženi možnosti odredbe opravljanja nadur in taka situacija ni neobičajna. Zato se je takšno delo plačalo. Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da gre za odrejeno nadurno delo, če se delavcu s strani delodajalca odreja delo v obsegu in rokih, ki jih je objektivno možno opraviti le z delom preko polnega delovnega časa, torej z delom nadur. Sodba nima analize, kakšna vsebina dela oziroma obseg in kateri časovni roki so bili tožniku potrebni za izvedbo dela. Servisno montažni dnevniki ne morejo realno prikazovati nadurnega dela, saj je tožnik ure sam vpisoval. Tožnik kot projektant ni bil dolžan ostajati na gradbišču toliko časa kot monterji. Obveznost evidentiranja delovne prisotnosti za tožnika je navadna izmišljotina, ki v realnosti nima kakršnekoli podpore. Priča B.B., ki je sodelovala v procesu obračuna in plačevanja storitev dela delavcev pri toženi stranki, je pojasnila, da so bili pri obračunu plače glede tožnika bistveni le dnevi prisotnosti na delu. Nasprotovanje tožene stranke mnenju mag. C.C., izvedenca ekonomske stroke, je izhajalo iz tega, ker se je izvedenec ukvarjal s tistimi preračuni, ki jih je predstavil tožnik v okoliščinah, ki so pojasnjene v pritožbi. Zlasti projekt A. je brez dvoma obremenjen z napakami, ki so posledica tožnikovega slabega dela. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razloga nesposobnosti. Ne strinja se tudi z odločitvijo glede prisojenega nadomestila za neizkoriščen letni dopust v letu 2010 in 2011. Izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da tožnikove delovne obveznosti na projektu A. niso dopuščale izrabe dopusta v letu 2010. V prvem delu leta 2010 ni bilo objektivnega razloga za to, da tožnik dopusta ne bi izkoristil. Stališče o „obilici dela“ je brez dokazne podpore. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se izreka niti ne da preizkusiti pa nasprotuje razlogom sodbe, ki jih sploh nima oziroma v njej niso navedena odločilna dejstva, razlogi pa so v nasprotju sami s seboj.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno pa je ugotovilo dejansko stanje in materialno pravo.

5. Tožnik v pritožbi ne pojasni, v čem naj bi bila podana kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj to kršitev le pavšalno uveljavlja, ne da bi navedel, v čem je nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Prav tako so povsem pavšalne trditve o tem, da sodba nima razlogov in da je ni mogoče preizkusiti, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je po natančno in obširno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, se opredelilo do vseh pravnih vprašanj, sodbo ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi ugotovitvami kot s pravnimi stališči ter sprejelo odločitev, ki jo je mogoče v celoti preizkusiti. Zato je mogoče očitke o bistveni kršitvi določb postopka razumeti le kot izpodbijanje oziroma nestrinjanje z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je tožnik opravil nadure ter stališčem sodišča, da je tožena stranka dolžna te nadure plačati.

6. Tožnik je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki od 21. 5. 2006 na delovnem mestu projektni vodja, tožena stranka pa mu je 17. 1. 2011 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Tožnik je vložil tožbo, v kateri je poleg zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi uveljavljal tudi zahtevke, ki so predmet tega postopka, sodišče prve stopnje pa je s sklepom opr. št. Pdp 137/2011 z dne 18. 2. 2011 izločilo del zahtevka tožnika iz naslova plačila odškodnine, nadur in nadomestila za neizrabljen dopust in za ta del tožbenega zahtevka odprlo nov spis oziroma vodilo predmetni postopek. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v letih od 2006 do 2010 opravil nadure ter iz tega naslova delno ugodilo tožbenemu zahtevku, prav tako je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust za leti 2010 in 2011. Zavrnilo pa je zahtevek za plačilo odškodnine v višini 2.000,00 EUR. Zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje se pritožuje le tožena stranka, zato je postala odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine pravnomočna.

7. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002 in 103/2007) v prvem odstavku 143. člena določa primere, ko je dolžan delavec na zahtevo delodajalca opravljati delo preko polnega delovnega časa - nadurno delo, med drugim tudi v primerih izjemoma povečanega obsega dela. V skladu z drugim odstavkom 143. člena ZDR mora delodajalec delavcu nadurno delo po prejšnjem odstavku odrediti v pisni obliki praviloma pred začetkom dela. ZDR v drugem odstavku 126. člena določa, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Po določbi tretjega odstavka 127. člena ZDR se dodatki določijo za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, med drugim tudi za nadurno delo, četrti odstavek 127. člena ZDR pa nadalje določa, da se višina dodatkov iz prejšnjega odstavka lahko v kolektivni pogodbi določi v nominalnem znesku ali v odstotku od osnovne plače za polni delovni čas oziroma ustrezne urne postavke. V prvem odstavku 128. člena ZDR pa je določeno, da se višina dodatka določa s kolektivno pogodbo.

8. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da iz opisa del in nalog delovnega mesta, ki ga je opravljal tožnik izhaja, da za to delovno mesto ni predvideno nadurno delo, ter da je tožnik s pogodbo o zaposlitvi pristal (tudi) na takšen opis del in nalog in se s tem odpovedal zahtevku za plačilo nadur. Tožnik ni poslovodni delavec, da bi lahko stranki v skladu z 72. členom ZDR drugače uredili pravico do plače oziroma pogoje dela. Zato se tožnik pravici do plačila nadur ni mogel pravno veljavno odpovedati, tudi če bi na to izrecno pristal v pogodbi o zaposlitvi. V sodni praksi delovnih sodišč uveljavljeno pravno stališče, da se delavec lahko pisno odpove premoženjskim pravicam iz delovnega razmerja, je bilo z odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 63/03 z dne 2. 2. 2005 (Ur. l. RS, št. 24/2005) spremenjeno. Delavec se ne more odpovedati pravicam, ki jih je zakonodajalec predpisal (plača, regres, odpravnina), saj bi bilo to v nasprotju z namenom in smislom zakonsko opredeljenih pravic. Čeprav je Ustavno sodišče RS to stališče sprejelo v zvezi z odpravnino po 36.f čl. ZDR/90, pa je to stališče mogoče razširiti na vse pravice, ki jih delavcu kot minimum zagotavlja delovnopravna zakonodaja.

9. V zvezi z odločitvijo o plačilu nadurnega dela tožnika je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilnega materialnopravnega stališča, da ni za presojo tožbenega zahtevka odločilno, ali je tožena stranka tožniku pisno odrejala nadurno delo, saj je za priznanje nadur pomembno le, ali je delodajalec od delavca zahteval, da delo opravi in je bilo to delo tudi opravljeno (takšno stališče je zavzelo Višje delovno in socialno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 68/2011 z dne 25. 2. 2011). Po oceni izvedenih dokazov in sicer zaslišanja tožnika, tožnikovega nadrejenega delavca D.D., tožnikovega sodelavca E.E., F.F., projektnega vodje in projektanta pri toženi stranki, zakonitega zastopnika tožene stranke G.G. ter na podlagi listinske dokumentacije v spisu, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik svoje delo dejansko opravljal preko polnega delovnega časa, bodisi v pisarni, na terenu ali na službenih potovanjih, pri tem pa je bil razlog za delo preko polnega delovnega časa velik obseg dela in prekratki roki za izvedbo posameznega projekta. Tožnik je sicer potrdil, da je sodeloval pri kalkulacijah pri posameznih projektih, kar tožena stranka navaja kot razlog za to, da si je sam določal roke oziroma da iz tega razloga zahtevek ni utemeljen, vendar pa je sodišče prve stopnje pri tem ugotovilo, da je šlo za interno kalkulacijo in da je moral tožnik pri določitvi rokov upoštevati tudi zahteve poslovnih partnerjev. Tožnik je s tem v zvezi prepričljivo povedal, da se je delo opravljalo na več projektih, ki so morali biti dokončani do določenega dne, ne glede na tožnikov delovni čas, potreben čas izdelave pa so velikokrat podaljšale tudi nepredvidene težave, zlasti spremembe dobavnih rokov ali v konstrukciji. Zato je tožnik delo opravljal tudi preko polnega delovnega časa, ko je bilo to potrebno, ne da bi izrecno čakal na odredbo direktorja, ki po tožnikovi izpovedbi niti ni bil vselej dovolj natančno seznanjen s potekom izvedbe posameznega projekta, za direktorja pa je bilo bistveno le, da je bil projekt pravočasno zaključen. Enako je bilo tudi z montažami, katerih roke je na sestanku oziroma t.i. koordinacijah odrejal direktor tožene stranke G.G. tako, da so bile glede na izpovedi tožnika in priče E.E. od zaposlenih pravočasno opravljene le z opravljenim dela „od jutra do večera“, pri čemer je bil nadzor poteka montaže in s tem navzočnost tožnika na nekaterih montažah obvezna, saj je slednji navsezadnje prevzel odgovornost za vodenje skupine.

10. Zato tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik po nepotrebnem ostajal na terenu in „ždel“ z monterji, ne da bi bila njegova prisotnost na terenu sploh potrebna. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedi tožnika, da je bil na objektih, montažah in zagonih proizvodnje vedno prisoten enako kot ostali zaposleni, ki so opravljali delo na objektih. V zvezi z delom preko polnega delovnega časa je tožnikov sodelavec E.E. izpovedal, da je tudi sam večkrat delal dlje, do 17,00 ure, ne da bi bil za to delo plačan, razlog pa je bil velik obseg dela in pomanjkanje časa. Pojasnil je, da v osmih urah ni bilo mogoče napraviti vsega oziroma „vsega spraviti skupaj“ oziroma da je lahko „proizvodnja šla skozi“. Priča F.F., ki je bila pri toženi stranki zaposlena kot projektni vodja in nato kot projektant je izpovedala, da je bilo delo mogoče opraviti v „normalnem času“, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je priča pojasnila, da je moral svoje delo po potrebi opravljati tudi med vikendi, čeprav je dodatne ure nato koristila po dogovoru. Delo navedene priče tudi ob vikendih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri dokazni oceni. Tudi priča D.D., tožniku nadrejeni delavec, je pojasnila, da je tudi občasno delala dlje, preko polnega delovnega časa, le da je lahko te ure „pokompenzirala“ oziroma porabila. Na podlagi evidenc, ki jih je natančno vodil tožnik in ki jih je vsakomesečno predložil toženi stranki (česar pa tožena stranka ni upoštevala pri obračunu plače, kljub temu da evidencam ni ugovarjala), ter predvsem ob upoštevanju dejstva, da sta tako tožnik kot sodelavec E.E. prepričljivo izpovedala, da je bilo treba opravljati delo preko polnega delovnega časa zaradi dela na terenu oziroma kratkih rokov in velikega obsega dela, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je moral tožnik opravljati delo preko polnega delovnega časa zaradi velikega obseg dela in rokov. Ker terminski plani niso bili odvisni samo od tožnika, prav tako pa je šlo za več projektov, ne gre torej za „absurdno“ sodbo, kot to navaja pritožba, temveč za sodbo, ki temelji na prepričljivi dokazni oceni, ki jo je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo.

11. Glede na to, da je sodišče prve stopnje lahko dokazno preverilo tožnikove trditve že na podlagi njegovih evidenc, izpovedi prič ter tožnika in direktorja tožene stranke oziroma zakonitega zastopnika G.G., ni utemeljeno zavzemanje tožene stranke za to, da bi sodišče prve stopnje angažiralo izvedenca, ki bi analiziral vsak projekt ter podal mnenje o potrebnem številu ur, ki je bilo potrebno za opravo tega projekta in na podlagi takega mnenja na podlagi objektivnih dejstev odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Angažiranje izvedenca namreč ne bi bilo niti smiselno niti potrebno, saj je sodišče prve stopnje že na podlagi ostalih izvedenih dokazov pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje oziroma da je zaradi neangažiranja izvedenca podana kršitev določb postopka.

12. Izvedenec za ekonomijo - plačilo za delo mag. C.C. je podal natančen izračun prikrajšanja, h kateremu je tožnik prilagodil svoj tožbeni zahtevek. Tožena stranka pa je njegovemu izračunu nasprotovala iz razloga, ker temelji na podatkih, ki jih je predložil tožnik oziroma izhaja iz števila nadur, kot jih je evidentiral tožnik. To ni razlog zato, da sodišče prve stopnje ne bi kljub nasprotovanju tožene stranke takega izvedenskega mnenja upoštevalo pri svoji odločitvi. Izvedenec namreč ne odloča o tem, ali so nadure ure opravljene ali pa ne, temveč le na podlagi podatkov v spisu ugotavlja višino urne postavke, višino dodatka ter predstavi izračun za ure. Glede same višine izračuna pritožba nima razlogov, v okviru preizkusa sodbe po uradni dolžnosti pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena, saj je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Zato je pritožba neutemeljena tudi glede višine prisojenega zneska nadur.

13. Delodajalec je dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljen dopust tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta ni mogel izvršiti. Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Tožnik 21 dni neizrabljenega dopusta za leto 2010 ni mogel izkoristiti zaradi obsega dela, za leto 2011 pa 3 dni dopusta zaradi dejstva, ker mu je delovno razmerje prenehalo, preden je lahko izrabil dopust, tožena stranka pa je njegovo prošnjo za izrabo dopusta zavrnila. Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka tožniku plačati nadomestilo za neizkoriščen dopust. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni mogel opraviti dela v rednem delovnem času, utemeljuje sklepanje, da tožnik ni mogel porabiti letnega dopusta za leto 2010, ker mu to obseg dela in pogodbeni roki niso dovoljevali. Zato v konkretni zadevi niti ni bistveno, da tožnik v prvi polovici leta 2010 ni zaprosil za izrabo dopusta, ko naj bi obseg dela po navedbah tožene stranke dopuščal odobritev in izrabo dopusta. Zato pritožbeno sodišče tudi v tem delu sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je do neizrabe dopusta prišlo zaradi okoliščin na strani tožene stranke. Posledično je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo znesek 2.812,80 EUR bruto nadomestila, pri čemer je upoštevalo pravilno bruto urno postavko.

14. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso pravno odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (2. točka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).