Jedro

Pravno neupoštevne so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dolžnosti in odgovornosti upravljalca smučišča, na dolžnosti in odgovornosti smučarja pri neorganiziranem rekreaktivnem amaterskem smučanju na smučišču in navedbe o tem, da je kljub ogromnemu številu tekmovalcev zdrsnil s smučišča in se poškodoval le tožnik. Organizator tekmovanja ima po določbah ZVSmuč posebne dolžnosti, ki pa niso enake dolžnostim upravljalca smučišča. Pritožbeno izpostavljene odločbe VS RS II Ips 246/2007, II Ips 267/2005 in II Ips 143/2006 obravnavajo primere, v katerih se obravnava odgovornost upravljalca smučišča v razmerju do oškodovancev rekreativnih smučarjev in čeprav so to otroci, po presoji pritožbenega sodišča te izpostavljene zadeve niso primerljive z obravnavano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka v celoti odškodninsko odgovorna tožniku za škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku z dne 20. 1. 2012. 2. Toženka je s pritožbo izpodbijala vmesno sodbo z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala spremembo izpodbijane sodbe tako, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži povračilo toženkinih stroškov pravdnega postopka.

3. Pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju te obrazložitve, ko bo nanje odgovorjeno.

4. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz izpodbijane vmesne sodbe izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da so nesporna dejstva med pravdnima strankama: da je imelo smučišče G. d.o.o., na katerem se je tožnik poškodoval 20. 1. 2012, pri toženki sklenjeno pogodbo o zavarovanju splošne civilne odgovornosti, da je do škodnega dogodka prišlo na amaterskem smučarskem tekmovanju v veleslalomu na progi B., da je pri tožnikovi vožnji na zakoličeni progi prišlo do zdrsa v zavoju in posledično do padca ter nato drsenja po smučišču tako, da ga je zaneslo izven urejenega smučišča (čez rob), kjer je trčil v skalo in se telesno poškodoval, da je bil toženkin zavarovanec organizator tekmovanja in tudi upravljalec smučišča, da je uredil, opremil in vzdrževal tekmovalno progo, da je bil ob robu postavljene smučarske proge gozd, v gozdu pa tudi skale, da so bili drevesa in skale nezaščiteni in da se je tožnik poškodoval - utrpel je zlom sedmega desnega rebra s podkožnim emfizmom in udarec v predel desnega kolka.

7. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje povsem prezrlo izdelano izvedensko mnenje in dopolnitev, ko si je izvedenec v ponovnem postopku teren neposredno ogledal, da je odločitev brez strokovne podlage arbitrarna, kar predstavlja bistveno kršitev, da sodba nima ustreznih razlogov. Zgolj navedba, da sodišče izvedencu ne sledi, brez ustrezne strokovne utemeljitve ne predstavlja ustrezno obrazložene sodbe. Da iz nobenega od izvedenih dokazov ne izhaja, da bi organizator moral in mogel predvideti takšno smučanje tožnika, ki bo ob drsenju privedlo do zdrsa v gozd. Izvedenec je pojasnil, da je način smučanja, ko smučar izgubi ravnotežje, da se z roba smuči ne uspe dvigniti, težko predvideti in ni pričakovan. Iz sodbe ni razvidno, od kod sodišču ugotovitev, da je takšen način padca tipična in pričakovana napaka smučarjev pri običajnem kot tudi tekmovalnem smučanju, gre za arbitrarno ugotovitev, ki nima opore v nobenem od izvedenih dokazov, še manj v splošno znanih dejstvih. Splošno znano dejstvo je le, da zelo redko pride do padcev, ki bi v posledici drsenja smučarja odnesli preko roba proge v gozd in tega organizator res ne more pričakovati.

Te pritožbene trditve niso utemeljene. Toženka je spregledala dejstvo, da v svoji trditveni podlagi (odgovoru na tožbo, pripravljalnih vlogah in na narokih za glavno obravnavo) nikoli ni izrecno in konkretizirano prerekala že v tožbi podane trditve tožnika, da bi toženkin zavarovanec kot dober strokovnjak moral predvideti nevarno situacijo. To trditev je tožnik podal v drugem odstavku, ko je prej v prvem odstavku točke I tožbenih navedb opisal način nastanka škodnega dogodka in škode (način padca in posledičnega zdrsa s proge v gozd na skalo), ki sicer med pravdnima strankama ugotovljeno ni bil sporen in je tako ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve vmesne sodbe.

Iz izvedenskega prvega mnenja in njegove dopolnitve izhaja, da je izvedenec sam ugotavljal dejstva o načinu tožnikove vožnje pred padcem na podlagi lastne dokazne ocene izpovedb prič, in sicer izpovedbe priče R. D., ker je v izvedenskem mnenju navedel, da je način tožnikove vožnje ugotovil na podlagi izpovedbe priče na l. št. 43 spisa. S tem je sodni izvedenec prekoračil svoja pooblastila in so neupoštevne njegove ugotovitve o načinu tožnikove vožnje in neupošteven je posledični zaključek, da je bilo takšno tožnikovo smučanje nepričakovano, da ga je bilo težko predvideti.

Toženka torej ni prerekala tožnikove trditve, da bi njen zavarovanec moral predvideti nevarno situacijo, to je zdrs smučarja – tekmovalca s proge v posledici padca na progi, kot je tudi ugotovljen način nastanka škodnega dogodka kot nesporen med pravdnima strankama (drugi odstavek 214. člena ZPP). Pritožba pravilnosti tega dejanskega zaključka ne more izpodbiti.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnikov način padca tipična in pričakovana napaka smučarja, pa je glede na zgoraj obrazloženo pravno nepomembno in ne vpliva na pravilnost presoje sodišča prve stopnje.

8. Ugotovitve izvedenca v dopolnjenem mnenju na podlagi opravljenega ogleda kraja škodnega dogodka o naravnih danostih, oziroma značilnostih kraja izven smučišča, kjer se je tožnik pri padcu na skalo poškodoval, pa so povsem neupoštevne glede na med strankama nesporno ugotovljeno dejstvo (točka 7 obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe), da je bil ob robu postavljene smučarske proge gozd, v gozdu pa tudi skale, da so bili drevesa in skale nezaščiteni in da se je tožnik poškodoval ob trčenju v skalo.

Glede na obrazloženo so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je arbitrarna in povsem nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne drži ugotovitev izvedenca, da se ob robu smučarske proge nahaja običajen prehod roba smučarske proge z vplivnim območjem, ki pa ni tako mesto, ki bi ga moral organizator dodatno zaščititi, da že bežen pogled na fotografije izkazuje to, kar je navedel izvedenec.

9. Nerelevantne pa so pritožbene trditve: da gre za običajen prehod roba smučarske proge proti gozdnemu robu, da je takšnih prehodov na vseh smučiščih ogromno in noben ni posebej zavarovan z zaščitno mrežo, kar je poznano vsakemu amaterskemu smučarju, da takšen običajen prehod ni terjal postavitve posebne mreže, da bi morala ob upoštevanju obrazložitve sodišča biti celotna proga ograjena z mrežo, ker skoraj celotna proga poteka ob gozdu, da bi morale biti skale v gozdu posebej zaščitene, je nekoliko smešno in neutemeljena zahteva sodišča do organizatorja.

Nesporno med pravdnima strankama je namreč bilo dejstvo, da se je tožnik poškodoval, ko je kot smučar tekmoval na sindikalnem tekmovanju po veleslalomski progi, tekmovanje pa je organiziral toženkin zavarovanec. V času škodnega dogodka veljaven Zakon o varnosti na smučiščih (ZVSmuč, Uradni list RS št. 17/2008), je v 15. členu predpisal pogoje za športne prireditve na smučišču in v drugem, tretjem ter četrtem odstavku tega člena opredelil dolžnosti organizatorja prireditve: da mora (poleg drugih določenih obveznosti) v času prireditve zagotoviti tudi dodatne obvestilne in opozorilne znake, znake za prepoved in znake za obveznost in zaščitna sredstva, če so ta potrebna. Zakon je to obveznost naložil organizatorju sindikalnega tekmovanja, torej toženkinemu zavarovancu. Zato je pravno zgrešeno sklicevanje toženke na oceno strokovne žirije o potrebnosti zavarovanja z zaščitno mrežo na kraju škodnega dogodka. Za strokovno pravilnost njenega dela (pri postavitvi tekmovalne proge in namestitvi zaščitnih sredstev) odgovarja organizator, ta pa je moral pri postavitvi tekmovalne proge in pri ocenjevanju potrebnosti namestitve zaščitnih sredstev (ograj, mrež) predvideti tudi zdrse smučarjev, kot se je zgodil v obravnavanem dogodku, kar potrjuje tudi dopolnitev izvedenskega mnenja (l. št. 180).

10. Pritožba vztraja pri trditvi, da je vzrok tožnikove poškodbe v tem, da ni prilagodil smučanja svojemu znanju in stanju na progi, da je precenil svoje sposobnosti, peljal prehitro in posledično padel ter se zaradi zdrsa izven proge telesno poškodoval. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je očitek o tem, da je tožnik precenil svoje sposobnosti in peljal prehitro ter posledično padel, najmanj neskladen s toženkino trditvijo v odgovoru na tožbo, da ″tekmovati pomeni vožnjo po strmini med veleslalomskimi vratci s ciljem priti na cilj v čim krajšem času″ in s pritožbeno trditvijo v nadaljevanju pritožbe: ″ob vsem tem ni nepomembno, da je bil tožnik izkušen smučar, ki je dolžan storiti vse za lastno varnost.″ Ker je tudi tožnik zatrjeval, da ″narava tekmovanja je, da skuša vsak sodelujoči iz sebe iztisniti maksimum …″, med strankama očitno ni bilo sporno dejstvo, da smučar, četudi tekmovalec na sindikalni tekmi, skuša progo prevoziti s čim večjo hitrostjo. Četudi je bila vzrok za tožnikov padec po tekmovalni progi prevelika hitrost, je bil po presoji pritožbenega sodišča tožnik dolžan nase prevzeti le riziko padca samega, ni pa bil dolžan predvideti, da bo v posledici padca na progi zletel izven proge in celo izven smučišča in se tam poškodoval, kakor je tudi sam zatrjeval. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki jo potrjuje dopolnitev izvedenskega mnenja (l. št. 180), da bi toženkin zavarovanec pri oceni potrebnosti namestitve zaščitnih sredstev na kraju škodnega dogodka moral predvideti tudi zdrs tekmovalca preko roba smučarske proge v gozd, je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je zavarovanec, oziroma toženka odškodninsko odgovorna za tožnikovo škodo, njena odgovornost pa je krivdna.

Ugotovilo je, česar pritožba ne izpodbija, da se tožnik kljub zdrsu na razdalji 5 m ni ustavil pred robom proge, ampak je po nadaljnjih 5 m preko privzdignjenega roba smučišča padel na skale. Ob upoštevanju še neprerekane tožnikove trditve, da bi toženkin zavarovanec kot organizator moral tako situacijo pričakovati in ugotovitve izvedenca, da bi zavarovanec zdrs s proge moral predvideti, je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi na podlagi drugega odstavka 15. člena ZVSmuč moral z ustreznimi zaščitnimi sredstvi zavarovati smučarsko progo na kraju škodnega dogodka, česar pa ni storil. Pravilno je presodilo, da je tožnik dokazal obstoj škode, protipravno opustitev dolžnega ravnanja toženkinega zavarovanca in vzročno zveze med to opustitvijo in nastalo škodo, toženka pa ni dokazala, da njen zavarovanec ni kriv, oziroma odgovoren za to opustitev, ker je moral v primeru sindikalnega tekmovanja kot organizator predvideti, da bo tekom tekmovanja prišlo do zdrsov izven smučišča. 11. Toženkin zavarovanec torej ni izpolnil dolžnosti, ki mu jih je nalagala določba drugega odstavka 15. člena ZVSmuč, zato se ni ekskulpiral krivdne odškodninske odgovornosti za tožnikovo škodo. Po določbi 10. člena OZ se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. V smislu te zakonske določbe se je dolžan vzdržati tudi opustitve dolžnega ravnanja, s katero bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Po prvem odstavku 131. člena OZ pa je dolžan povrniti škodo tisti, kdor jo povzroči drugemu, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženka ni dokazala, da je tožniku škoda nastala brez krivde njenega zavarovanca.

12. Pravno neupoštevne pa so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dolžnosti in odgovornosti upravljalca smučišča, na dolžnosti in odgovornosti smučarja pri neorganiziranem rekreaktivnem amaterskem smučanju na smučišču in navedbe o tem, da je kljub ogromnemu številu tekmovalcev zdrsnil s smučišča in se poškodoval le tožnik.

Kot je obrazloženo zgoraj, ima organizator tekmovanja po določbah ZVSmuč posebne dolžnosti, ki pa niso enake dolžnostim upravljalca smučišča. Pritožbeno izpostavljene odločbe VS RS II Ips 246/2007, II Ips 267/2005 in II Ips 143/2006 obravnavajo primere, v katerih se obravnava odgovornost upravljalca smučišča v razmerju do oškodovancev rekreativnih smučarjev in čeprav so to otroci, po presoji pritožbenega sodišča te izpostavljene zadeve niso primerljive z obravnavano.

13. Špekulativna in zato neutemeljena pa je pritožbena trditev, da tožnika tudi zaščitna mreža ob opisanem zdrsu ne bi zaščitila.

Ta trditev ima sicer oporo v dopolnilnem izvedenskem mnenju (točka 3, l. št. 179). Ker pa je izvedenec za mnenje v tem delu opravil lastno dokazno oceno izpovedbe priče R. D, (l. št. 43), ki opisuje način tožnikove vožnje in nastanka škodnega dogodka z dejstvi, ki jih ni zatrjevala nobena pravdna stranka, izvedensko mnenje v tem delu ni upoštevno.

14. Glede na vse zgoraj obrazloženo je pritožba neutemeljeno očitala storjeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišča pa ni našlo drugih tistih bistvenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni podan. Pravno relevantna dejstva pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe ZVSmuč in določbe OZ, zato je pritožba v celoti neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker je s to sodbo pritožbeno sodišče potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje, je odločilo, da bo o pritožbenih stroških toženke odločeno s končno odločbo (164. člen ZPP).