Jedro

Vrhovno sodišče ocenjuje, da so podane predpostavke za dopustitev revizije iz 367. a člena ZPP glede vprašanja materialnopravne in procesne pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje o ugovoru zastaranja terjatve.

Izrek

Predlogu se delno ugodi. Revizija se dopusti glede vprašanja materialnopravne in procesnopravne pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje o ugovoru zastaranja terjatve.

V ostalem se predlog zavrne.

Obrazložitev

1. Tožniki živijo v stanovanjski hiši, ki je 30 metrov oddaljena od ceste G1-3. Od države so zahtevali odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki so jo trpeli zaradi prekomernega hrupa, izvirajočega iz izrazito povečanega prometa na navedeni cesti pred odprtjem avtoceste, zaradi uporabe katere je bil promet skozi Gornjo Radgono zreduciran in so prekomerne imisije hrupa prenehale.

2. Sodišče prve stopnje je tožnikom prisodilo odškodnino za čas od 13. 2. 2004 (to je tri leta pred vložitvijo tožbe) do 30. 10. 2008 (do pričetka obratovanja avtoceste). Toženkin ugovor zastaranja je zavrnilo, češ, da je bil sicer uveljavljan pravočasno, vendar naj bi bil nesubstanciran, z ustreznimi dejanskimi trditvami pa dopolnjen prepozno, šele 23. 3. 2010, čeprav je tožena stranka relevantna dejstva izvedela najpozneje takrat, ko je prejela Analizo hrupa in zaščite proti hrupu, ki jo je novembra 2005 izdelal Inštitut za varstvo okolja pri Zavodu za zdravstveno varstvo Maribor v letu 2005 ali vsaj ob prejemu dopolnitve te analize v letu 2008. V zvezi s pričetkom teka zastaralnega roka pa je izhajalo iz stališča, da so tožniki za škodo in za tistega, ki je zanjo odgovoren, vedeli najpozneje 20. 12. 2006, ko so toženi stranki posredovali predpravdni odškodninski zahtevek; zato so upravičeni do odškodnine le za tri leta (in ne za pet let) pred vložitvijo tožbe. Tako je za 57 mesecev trajajočo nepremoženjsko škodo prisodilo četrti tožeči stranki 5.000 EUR, vsem ostalim tožnikom pa vsakemu po 5.800 EUR odškodnine.

3. Drugostopenjsko sodišče je pritrdilo odločitvi prvostopenjskega sodišča o rešitvi ugovora zastaranja, odškodnino pa je tožnikom znižalo na od najmanj 3.500 EUR do največ 5.000 EUR.

4. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje in sicer tako glede odločitve o ugovoru zastaranja kot glede odločitve o višini odškodnine. Poudarja, da je ugovor zastaranja materialnopravni ugovor in da ga stranka lahko poda tudi po izteku rokov iz 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pod pogojem, da je pravočasno (torej v okviru tam navedenega roka) navedla dejstva, s katerimi ga utemeljuje. In v konkretnem primeru so že tožniki sami v tožbi navedli vsa dejstva, ki potrjujejo, da je njihova terjatev zastarana, zato teh dejstev toženi stranki sploh ni bilo treba navajati. Kljub temu je to pravočasno storila. Vprašanje prekluzije je pritožbeno sodišče rešilo v nasprotju z uveljavljeno prakso Vrhovnega in višjih sodišč. Glede pričetka teka zastaralnega roka je bila odločitev po njenem prepričanju napačna, v kolikor temelji na izhodišču, da so tožniki za nastanek škode izvedeli šele iz Analize hrupa in zaščite proti hrupu, izdelane v letu 2005: bistveno je, kdaj so tožniki hrup občutili kot moteč; izvedensko mnenje zgolj omogoča objektivno presojo subjektivnih izpovedb tožnikov o tem, kdaj je hrup dosegel tako jakost in s tem povzročil takšne motnje, da jih je mogoče šteti za škodo, ki je tožniki niso bili več dolžni tolerirati in je presegla pravni standard običajnih meja. Tudi glede tega vprašanja zatrjuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Da je hrup zanje postal moteč do prej navedene mere že v letu 2002, so tožniki v tožbi zatrdili sami. Njihov zahtevek je zato zastaran. Z utemeljitvijo odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča in neenotnosti sodne prakse višjih sodišč, tožena stranka predlaga dopustitev revizije tudi glede vprašanja višine odškodnine.

5. Predlog je delno utemeljen.

6. Vrhovno sodišče ocenjuje, da so podane predpostavke za dopustitev revizije iz 367. a člena ZPP glede vprašanja materialnopravne in procesne pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje o ugovoru zastaranja terjatve. V tem obsegu je zato predlogu ugodilo in revizijo dopustilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP), na podlagi ugotovitve, da odločitev glede višine odškodnine ne odstopa od sodne prakse, pa je predlog glede tega vprašanja zavrnilo (drugi odstavek istega člena).