Jedro

Če sodišče o večkratni spremembi tožbe ter ob nasprotovanju tožene stranke sami spremembi ne odloči s sklepom, marveč stranke šele v sodbi ugotovijo, o kateri tožbeni različici je sodišče sodilo, niso izpolnjeni standardi poštenega postopka.

Če skuša stranka s substanciranim dokaznim predlogom dokazovati pravno relevantna dejstva, mora sodišče dokaz izvesti, razen če bi ugotovilo, da je dokaz že a priori neprimeren za dokazovanje določenega dejstva ali pa če so ta dejstva že dokazana z drugimi dokazi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v naslednjih točkah izreka: drugi odstavek I.1, I.3, I.4 – tč. a, I.4 – tč. b in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Tožena stranka in pravni prednik tožnic sta leta 1983 sklenili najemno pogodbo za sporno zemljišče. Ker je najemna pogodba potekla, tožnici zahtevata izročitev nepremičnine v neposredno posest. Opirajoč se na pogodbene določbe zahtevata tudi, da tožena stranka to nepremičnino humuzira in zatravi. Poleg tega zahteva plačilo uporabnine za čas po prenehanju najemne pogodbe. Opirajoč se na pogodbene določbe je zahtevala tožeča stranka tudi ureditev dovozne poti. Obenem je uveljavljala tudi prepovedni zahtevek ter nazadnje tudi plačilo odškodnine zaradi manjvrednega zemljišča. Tožeča stranka je med pravdo tožbo večkrat spremenila. Tožena stranka se je spremembam tožbe upirala. Sodišče sklepa o dovolitvi spremembe tožbe ni sprejelo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v višini 6.496,33 EUR s pripadajočimi obrestmi. Zahtevku je ugodilo v tistem delu, v katerem tožeča stranka zahteva izročitev humuziranega in zatravljenega zemljišča v neposredno posest. Tožbene zahtevke, ki navedeno presegajo, je sodišče zavrnilo. Tako je zavrnilo zahtevek, ki se nanaša na ureditev dovozne poti. Sodišče je zavrnilo tisto obliko tožbenega zahtevka, v katerem je tožeča stranka nadrobno opisala, na kakšen način naj se dovozna pot uredi ter hkrati ustanovi tudi služnostna pravica. Sodišče prve stopnje je nadalje zavrnilo prepovedni zahtevek. Nazadnje pa je zavrnilo tudi odškodninski zahtevek. V delu izpodbijane odločbe, ki je sklep, je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru tožene stranke zoper izdano začasno odredbo in to razveljavilo.

Proti zanjo neugodnemu delu odločbe vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, začasna odredba pa bo ostala v veljavi. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba uvodoma uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sta obe stranki sodišču predlagali dokaz z ogledom sporne nepremičnine. Edino z ogledom bi sodišče lahko ugotovilo naslednja dejstva: da se sporna nepremičnina nahaja v zaklenjenem obratu betonarne tožene stranke in da tožeča stranka nima ključev in prostega dostopa do svojega zemljišča; kako v naravi izgleda deponija mulja in po katerih nepremičninah se razteza usedalni bazen in deponija mulja; da sporno zemljišče tožena stranka še vedno uporablja in uživa, ker se mulj, to je blato in voda iz sosednjih, višje ležečih zemljišč, preliva na sporno zemljišče; kje se nahaja opuščene struga potoka S.; da se ta nahaja na spornem zemljišču; da tožena stranka ni zagotovila in uredila dostopa tožnicam do njihovega zemljišča, da ga ni humuzirala in zatravila pred izročitvijo v posest; da tožena stranka še danes uporablja sporno zemljišče, ker drugače tudi ne more dostopati do deponije mulja na svojem zemljišču parc. št. 316 k.o. S..

Pritožba uveljavlja bistveno kršitev pravil pravdnega postopka tudi zato, ker sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem gradbene in geodetske stroke, ki je bil predlagan v zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine glede manjvrednega zemljišča. Pritožba sodišču nadalje očita, da je v obrazložitvi sodbe navedeno, da tožeča stranka ni dokazala dejstva, da tožena stranka odlaga mulj na sporno nepremičnino. Pri tem se sodba sklicuje na izvedensko mnenje V. H., ki je pač povedal, da o tem nič ne ve. To pa ni res. Pritožnica opozarja na trditev pooblaščenca tožene stranke, da toženka mulj vozi na parcelo 1133/1. Tudi tožnica je povedala, da se mulj oziroma voda zlivata na sporno parcelo. Pritožba opozarja na dele dokaznega postopka, iz katerih po njenem stališču izhaja, da tožena stranka uporablja sporno zemljišče za odlaganje mulja in enotni usedalnik. Meni, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe ter med vsebino listin, zapisnikov. Sodbe v tem delu po stališču pritožbe tudi ni mogoče preizkusiti.

Pritožba v nadaljevanju napada dokazno oceno sodišča prve stopnje glede vprašanja, da je toženka prenehala uporabljati sporno zemljišče po prejemu začasne odredbe.

Napada tudi odločitev o zastaranju odškodninskega zahtevka. Meni, da zastaranje ne more teči, dokler tožena stranka tožeči nepremičnine ne vrne v posest. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pritožba uvodoma opira na določbe sosedskega prava. Dalje meni, da je bila sama najemna pogodba nična. Izigravala je namreč prisilne predpise. Dalje opozarja na določbe obligacijskega prava, v skladu s katerimi je treba predmet najemne pogodbe vrniti v prejšnje stanje in ga takšnega izročiti najemodajalcu. Pritožba tudi meni, da se stranki nista mogli veljavno dogovoriti, da bosta spremenili vodotok S..

Pritožba tudi meni, da je sodišče napačno ovrednotilo pisno izjavo L. H. (priloga B7). Sodišče je namreč zaključilo, da je L. H. prejel celotno odškodnino. To pa ni res.

Pritožba nazadnje še trdi, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožeča stranka namreč zahteva obresti od zneska 8.911,64 EUR od 1.3.2003 dalje. Od zneska 9.459,31 EUR pa od 1.3.2004 dalje. Pritožba še zaključuje, da sodišče ni sprejelo sklepa o spremembi tožbe in ni odločilo o podrednem zahtevku.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

O bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ker sodišče ni opravilo ogleda nepremičnine: Tožeča stranka je dokaz z ogledom sporne nepremičnine predlagala že v tožbi. Tudi kasneje je pri izvedbi tega dokaza vztrajala, nazadnje na zadnjem naroku, ki je bil 1.12.2009. Dokazni predlog je bil substanciran. Dokazna tema se je nanašala na vprašanje, ali tožena stranka sporno nepremičnino na kakršenkoli način še uporablja, dalje na vprašanje, ali ima tožeča stranka do svoje nepremičnine sploh dostop ali pa je, nasprotno, točna dejanska teza tožeče stranke, da se sporna nepremičnina nahaja v zaklenjenem območju pod oblastjo tožene stranke. Tožeča stranka je s tem dokazom skušala podpreti tudi svoje trditve o stanju manj vrednega zemljišča zaradi degradacije in prestavitve potoka S.. Slednji dejstvi pa zaradi dejanskih ugotovitev o pogodbenem dogovoru med pravnim prednikom tožnic in toženo stranko iz leta 1983 nista pravno relevantni.

Če skuša stranka s substanciranim dokaznim predlogom dokazovati pravno relevantna dejstva, mora sodišče dokaz izvesti, razen če bi ugotovilo, da je dokaz že a priori neprimeren za dokazovanje določenega dejstva ali pa če so ta dejstva že dokazana z drugimi dokazi. V obravnavani zadevi nobena od navedenih izjem ni podana. Prav tako ni mogoče uveljaviti domneve, da je tožeča stranka na neizvedbo dokaza pristala (286.b člen ZPP(1)), saj je pri dokazu izrecno vztrajala tudi na zadnjem naroku.

Opisan procesni položaj predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje. Z napačno uporabo pravil o dokazovanju je bila tožeča stranki kršena pravica do obravnavanja, kar predstavlja procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je stranka v pritožbi tudi uveljavljala.

Navedena kršitev je vplivala na: odločitev o zahtevku za plačilo uporabnine za čas po izdaji začasne odredbe (zavrnjeni del verzijskega zahtevka – drugi odstavek točke I.1 izreka); odločitev o prepovednem zahtevku (točka I.4-b).

V navedenem delu je bilo tako že iz tega razloga treba izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podlaga za razveljavitev v tem delu je podana v prvem odstavku 354. člena ZPP. Celotno izvajanje (tudi ponavljanje) dokaznega postopka na drugi stopnji bi namreč nasprotovalo načelu hitrosti in ekonomičnosti postopka iz 11. člena ZPP.

O zavrnitvi odškodninskega zahtevka zaradi manjvrednosti zemljišča in zahtevka glede prestavitve potoka S.: Čeprav je bil dokaz z ogledom predlagan tudi v zvezi z odškodninskim zahtevkom zaradi degradacije zemljišča ter v zvezi z zahtevkom, naj se prestavi potok S., pa navedena procesna kršitev na pravilnost odločitve v tem delu ni vplivala. Tako je zato, ker sta oba navedena zahtevka zavrnjena iz razlogov, ki z dejanskim stanjem nepremičnine nimajo zveze. Oba zahtevka sta namreč zavrnjena zato, ker je bilo ugotovljeno, da je bilo vsem pogodbenim strankam v času sklepanja pogodbe znano, da bo zemljišče po izteku najemne pogodbe manj vredno (degradirano), prav tako pa tudi, da se bo prestavil potok S. ter da bo njegova struga na prestavljenem mestu tudi ostala. Zavest o tem je bila sestavni del pogodbene podlage v letu 1983 ter je vplivala tudi na višino najemnine, ki je vsebovala tudi odmeno odškodninske narave. Pravni prednik tožeče stranke je na degradacijo zemljišča ter na prestavitev potoka pogodbeno pristal. Razloge o teh dejstvih ima izpodbijana sodba na 16. do 19. strani. S temi razlogi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in sprejema dejansko podlago izpodbijane sodbe. Dokazna ocena je celovita in povsem prepričljiva. Osrednje mesto te dokazne ocene je dejstvo, da je bila višina najemnine znatno višja, kot bi bila, če bi ne bilo okoliščin, zaradi katerih bo zemljišče degradirano. Pritožba dokazne ocene ne uspe omajati, pritožbeno sodišče, ki je slednjo preizkusilo, pa razen sklicevanja na razloge sodišča prve stopnje nima kaj vsebinskega dodati.

Materialnopravno stališče, da tožeča stranka do odškodnine zaradi manj vrednega zemljišča ni upravičena, ker je nanj pristala in za to prejela tudi pogodbeno protidajatev, je pravilno. Sleherno ugotavljanje manjvrednosti zemljišča zato v tem postopku ni pravno relevantno oziroma bi bilo odveč. Tudi teza, da naj bi bila najemna pogodba nična, ni utemeljena. Pogodba ni navidezna, saj sta njeni stranki hoteli prav takšno vsebino, kot sta jo dogovorili. Njen predmet je bil najem. Četudi bi držalo, da stranki prodajne pogodbe zaradi prisilnih predpisov nista mogli skleniti ter da sta prav zato sklenili najemno pogodbo, ki vsebuje tudi prvine o pogodbeni odmeni za pričakovano škodo, to ne pomeni, da sta s tem izigravali pozitivnopravni red. Ne, v okviru možnosti, ki jih pozitivnopravni red ponuja, sta sklenili veljavno pogodbo, kjer je lastninska pravica ostala tožeči stranki. Pogodbo pa sta v pretežnem delu tudi realizirali. Tisto, kar je ostalo nerealizirano je le še ureditev dovozne poti, humuzacija in zatravitev ter vrnitev nepremičnine, torej to, kar je tudi predmet te pravde. Povedanemu ob rob je treba pritožnicama pojasniti, da bi v primeru, če bi bila pogodba nična, morala vsaka stranka drugi vrniti, kar je na njeni podlagi prejela, to pa pomeni, da bi morala tožeča stranka toženi stranki plačati celotno prejeto najemnino, v kateri je vsebovana tudi odmena za škodo, in sicer z obrestmi od leta 1983 dalje.

Ob vsem povedanem je pravno nepomembno, kdaj začne teči zastaralni rok.

Tudi morebitne kršitve upravnih predpisov glede prestavitve potoka Sušica ne morejo vplivati na civilnopravno razmerje med strankama.

O neutemeljenem pritožbenem očitku, da je sodišče prekoračilo obrestni del zahtevka: Pritožbena teza o prekoračitvi zahtevka, ni utemeljena. Tožeči stranki je namreč sodišče priznalo manj, kot zahteva. Že pred 1.3.2005 (kar je torej pred 2.4.2005 – kot je bilo prisojeno) namreč tožeča stranka zahteva obresti od zneska 10.280,83 EUR. Odločitev o obrestnem zahtevku od zneska 6.496,33 EUR za čas po 2.4.2005, ki mu je bilo ugodeno, je torej zajeta v zgoraj opisanem tožbenem zahtevku.

O neutemeljenem pritožbenem očitku, da sodišče ni odločalo o podrednem zahtevku: Pritožba sodišču nadalje neutemeljeno očita, da ni odločalo o podrednem zahtevku. Sodišče namreč o podrednem zahtevku odloča, kadar v celoti zavrne primarnega. Če ravna drugače, krši načelo dispozitivnosti (2. člen ZPP).

O zahtevku za ureditev dovozne poti: Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka upravičena do tega, da tožena stranka uredi dovozno pot. Podlaga za to je pogodbena zaveza. Navkljub temu pa je zahtevek zavrnilo, češ da je pretiran. Vendar pretiran zahtevek je bil postavljen po pozivu sodišča. Prvotno je bil zahtevek skladen z abstraktno pogodbeno določbo o ureditvi dovozne poti.

Prvič, je tak zahtevek še vedno vsebovan v „pretiranem“ zahtevku in bi mu torej sodišče lahko vsaj delno ugodilo. Če pa je menilo, da mora biti prvotni zahtevek bolj konkretiziran, potem je podan položaj, ko bi moralo sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva s strankami ugotavljati konkretizirano vsebino pogodbene zaveze. V nobenem primeru pa ne bi smelo zahtevka v celoti zavrniti z obrazložitvijo, da je pretiran. Razlog za zavrnitev zahtevka tudi ne more biti pravna ureditev, po kateri se nujna pot določa v nepravdnem postopku. Dejansko gledano bi sicer dovozna pot uresničevala tudi tisto, kar lastnik nepremičnine dobi v postopku za določitev nujne poti. Pravno gledano pa gre za pogodbeno zavezo toženke – nekaj storiti. Če tega pogodbena stranka ne stori, ima nasprotna stranka pravico do sodnega varstva svoje pogodbene pravice.

Odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka je materialnopravno napačna. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča pa sodišče prve stopnje dejanskega stanja glede vsebine pogodbene zaveze o ureditvi dovozne poti ni popolno ugotovilo. To je narekovalo razveljavitev izpodbijanega dela sodbe na podlagi pooblastila iz 355. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pa je odločitev v točki I.4-a razveljavilo v celoti, kljub temu, da je zahtevek morda res pretiran. Zakaj je ravnalo tako, bo razvidno iz naslednjega sklopa obrazložitve.

O pravici strank do izjave in o ravnanju sodišča ob spremembi tožbe: Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev. Sodišče spremembo lahko dovoli, četudi ji tožena stranka nasprotuje, če meni da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (185. člen ZPP).

Tožeča stranka je tožbo v tej pravdi večkrat spremenila. Tožena stranka se je spremembi vselej izrecno upirala, nazadnje tudi v vlogi, s katero ji je bilo dano odgovoriti na pripravljalno vlogo z zadnjo spremembo. Ta sprememba je bila toženi stranka vročena na zadnjem naroku, o njej pa se je imela možnost izreči torej po zadnjem naroku in tako vsebinsko sploh ni bila predmet obravnave.

Sodišče prve stopnje je ravnalo procesno napačno. Navzlic upiranju tožene stranke, ni izdalo sklepa o tem, ali se sprememba tožbe dovoli ali ne. Tako strankama vse do izdaje sodbe ni moglo biti znano, o kateri tožbeni različici bo sodišče sploh odločilo. To je nedopusten procesni položaj, ki pa posega predvsem v pravice tožene stranke – ta pa se proti sodbi ne pritožuje. V pravnomočni del sodbe seveda pritožbeno sodišče ni moglo posegati, prav tako pa ni posegalo v odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka in v odločitev glede prestavitve potoka S. Tožeča stranka v zvezi z zavrnitvijo teh zahtevkov ni bila v ničemer prikrajšana v pravici do izjave. Lahko je podala trditveno podlago, ponudila dejstva in nazadnje je sodišče materialnopravno pravilno ugotovilo, da njen zahtevek v tem delu ni utemeljen.

Drugače pa je glede zahtevka o ureditvi dovozne poti. V tem delu je zahtevek materialnopravno še odprt. Pritožbeno sodišče je postavljeno v položaj, ko mora v skladu z ZPP omogočiti nadaljnji pošten postopek obema strankama – torej tudi toženi stranki, ki se ni pritožila, saj za to v tem delu ni imela pravnega interesa. Pošten postopek, ki omogoča strankam kontradiktorno obravnavo, pa je le tak, da stranke vedo, kaj je predmet pravde. To pa bodo lahko vedele šele tedaj, ko bo sodišče po spremembi tožbe in nasprotovanju tožene stranke odločilo, ali se sprememba tožbe dopusti ali ne.

Glede zavrnitve začasne odredbe: Pritožba odločitve v tem delu vsebinsko ne napada. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna. V skladu z 2. točko 365. člena ZPP je zato pritožbo proti sklepu zavrnilo in sklep potrdilo.

Napotki za nadaljnje delo: Napotki za nadaljnje delo izhajajo iz vsega doslej povedanega. V zaključku pritožbeno sodišče zato povzema predvsem slednje: sodišče mora najprej ravnati v skladu s 185. členom ZPP in odločiti o tem, katera sprememba tožbe se dopusti in/ali katera ne; sodišče mora opraviti dokaz z ogledom; sodišče se mora v ponovljenem sojenju opredeliti do vseh bistvenih prvin dokaznega in trditvenega gradiva (pritožba namreč na 3. strani pritožbe utemeljeno opozarja, do česa vse se sodišče prve stopnje ni opredelilo).

Odločitev o stroških: Odločitev o stroških je pritožbeno sodišče razveljavilo kot posledico delne razveljavitve odločitve o glavni stvari. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 73/2007 in naslednji).