Jedro

Vlaganja (opravljeno delo za drugega ali plačilo za drugega) sama po sebi ne predstavljajo pravnega naslova za plačilo njihove vrednosti oziroma povrnitev. Obveznost plačila bi lahko nastala iz naslova neupravičene obogatitve ali pa iz pogodbenega razmerja med strankama, torej med tožnikom in njegovim pokojnim bratom. Tožnik bi lahko zato v tem sporu uspel, če bi postavil ustrezne dejanske trditve, iz katerih bi izhajal sklep o nastanku obveznosti na eni ali drugi podlagi, in če bi takšne trditve tudi dokazal. Po določilu 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožnik mora torej dokazati resničnost lastnih trditev o dejstvih, na katerih temelji utemeljenost svojega zahtevka, toženec pa mora dokazovati resničnost lastnih trditev o dejstvih, na katerih temelji utemeljenost svojega ugovora oziroma s katerimi si prizadeva ovreči resničnost dejanskih trditev tožeče stranke o utemeljenosti zahtevka. Logično je, da ugotovitev resničnosti trditev o nekem dejstvu ene stranke pomeni ugotovitev neresničnosti trditev o istem dejstvu druge stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v ugodilnem delu (1. točka izreka sodbe) spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem bi moral toženec plačati tožniku 44.764,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v evrski protivrednosti od 29. 3. 2004 do 31. 12. 2006 od zneska 10.727.393,50 SIT in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 44.764,62 EUR od 1. 1. 2007 dalje, v stroškovni odločitvi (3. točka izreka sodbe) pa tako, da je tožnik P. U. dolžan plačati tožencu M. B. stroške postopka v znesku 1.920,08 EUR, v roku 15. dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Tožnik P. U. je dolžan tožencu M. B. povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 723,67 EUR, v roku 15. dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da tožniku plača 44.764,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo in tožencu še naložilo, da tožniku povrne tudi pravdne stroške, ki jih je odmerilo na znesek 5.123,17 EUR.

Proti takšni odločitvi je toženec vložil pravočasno pritožbo brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov in s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvostopenjskemu sodišču očita nepravilnost stališča, da naj bi zapustnik obljubil tožniku plačilo oziroma zemljišča, kot odmeno za pomoč pri delu na domačiji. Sodišče šteje, da je tak dogovor potrdil tožnik in priča F. V.. Navaja, da se je na takšno stališče tožnik postavil šele tekom postopka, ko se je izkazalo, da prvotna trditev v smeri neupravičene obogatitve nima realne osnove. Tožnik je že v tožbi zatrjeval, da je bratu ves čas na posestvu pomagal, saj je bil to njegov rojstni dom. Že takšna tožbena trditev dokazuje, da med bratoma ni šlo za nikakršen dogovor o odplačni pomoči. V tožbi je tožnik zamolčal, da so v nepremičnine zapustnika vlagali tudi njegove sestre in brat in da so to počeli iz istega razloga kot tožnik, ker je šlo za njihovo domačijo, kjer so odraščali, in zaradi česar so bili nanjo navezani. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik skupaj s sestrami in bratom zgolj pomagal pri gradnji hiše, v kateri naj bi živela njihova mama in brat oziroma zapustnik. Med tožnikom in zapustnikom je tako šlo za običajno pomoč med bratoma, ne glede na to, v kakšni obliki in kakovosti se je ta pomoč izkazovala. Zapustnik je živel v skupnem gospodinjstvu z mamo, zaradi česar je imela tožnikova pomoč tudi vse elemente moralne obveznosti do mame. Opozarja na dolgoletno tradicijo, ki velja v okolju, kjer živita pravdni stranki (kakor tudi v širšem območju RS), po kateri se otroci, ki izhajajo iz iste domačije, vračajo nazaj, kjer opravljajo redna in izredna opravila, vse z namenom ohranjanja vrednosti in pomoči prevzemniku pri delu na domačiji. Ta dela se izvajajo neodplačno in predstavljajo moralno vez otrok z domačijo. Povzema izpovedi zaslišanih prič in brata, iz katerih izhaja, da so vsi bratje in sestre na domačiji delali veliko več, kot zgolj nekaj ur, kot to za običajno šteje sodišče. Tudi iz izpovedi priče F. V., na čigar izpovedbo se opira sodba in po kateri naj bi bilo plačilo tožniku izvedeno "s kakšno smreko v gmajni", ki naj bi jo posekali in prodali, izhaja, da o kakšnem realnem plačilu ni bilo govora. Iz izpovedi bratov in sester izhaja, da jih moti, da je nepremičnine podedoval toženec, kot zapustnikov edini zakoniti dedič. Očitno je to razlog, da se je za predmetni pravdni postopek odločil tožnik. Iz izpovedi navedenih prič izhaja, da je med njimi šlo za običajno pomoč pri ohranjanju domačije, kar v celoti izpodbija ugotovitev sodišča, da je šlo med tožnikom in zapustnikom A. U. za "poslovno obligacijo". Nobena od številnih prič ni znala pojasniti izvora denarja, ki naj bi jim ga za njihovo delo izplačeval tožnik, niti niso znale povedati, če je bilo kaj tega denarja od zapustnika. Dejstvo je, da so bili zapustnikovi bančni računi ob smrti izpraznjeni. Poudarja tudi tožnikovo izpoved, da je vlagal v gospodarsko poslopje in hleve z namenom, da bi se na teh mestih izboljšali delovni pogoji za mater. Iz tožnikove izpovedi tudi izhaja, da so se odločili za nadomestno gradnjo, zgolj in izključno z namenom, da zapustniku ter materi omogočijo primerno bivanje, s čimer je jasno izražen namen pomoči. Tožnik o obstoju dvostranskega pogodbenega razmerja med njim in zapustnikom ni predložil nobenega relevantnega dokaza. Nobena od številnih prič ni vedela povedati nič konkretnega o kakšnem obveznostnem razmerju med bratoma. Obrazložitev sodbe kaže zgolj na odpadlo pričakovanje, torej kvečjemu na neupravičeno obogatitev, ki pa ni dokazana, nikakor pa na dvostransko odplačno razmerje. Vendar tudi za neupravičeno obogatitev ne gre, saj se je pravna podlaga (namen pomoči, da se izboljšajo stanovanjski in delovni pogoji) uresničila. Neutemeljeno je zavrnjen tudi ugovor zastaranja. Opozarja tudi na kršitev določbe 1. odstavka 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Po tožnikovih trditvah predstavlja denarni znesek, ki je predmet tožbenega zahtevka, njegovo terjatev do pokojnega brata. Dolg predstavlja denarno vrednost pomoči bratu pri delu in vlaganjih na posestvu, v staro hišo in pri gradnji nadomestne hiše v času med letom 1977 do 1990. Ker je brat v letu 1999 umrl, uveljavlja tako nastali dolg od toženca, ki je bratov edini potomec (otrok rojen zunaj zakonske zveze) oziroma dedič celotnega bratovega premoženja. Pritožbeno sodišče je v prejšnjem razveljavitvenem sklepu (z dne 9. 2. 2006, opr.št. I Cp 5848/2005) pritrdilo sodišču prve stopnje, da je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove (1.odstavek 142. člena Zakona o dedovanju, ZD), če so ti izkazani. Upnik, ki uveljavlja zapustnikovo obveznost, mora dokazati njen nastanek in obstoj. Pri tem je poudarilo, da vlaganja (opravljeno delo za drugega ali plačilo za drugega) sama po sebi ne predstavljajo pravnega naslova za plačilo njihove vrednosti oziroma povrnitev. Obveznost plačila bi lahko nastala iz naslova neupravičene obogatitve ali pa iz pogodbenega razmerja med strankama, torej med tožnikom in njegovim pokojnim bratom. Tožnik bi lahko zato v tem sporu uspel, če bi postavil ustrezne dejanske trditve, iz katerih bi izhajal sklep o nastanku obveznosti na eni ali drugi podlagi in če bi takšne trditve tudi dokazal. Tožnik je sicer v dejanskih tožbenih trditvah navedel, da je bratu ves čas pomagal na posestvu, "saj je bil to njegov rojstni dom", pred ugovorom zastaranja pa se je branil s trditvami, da je bil med njim in bratom dogovor, da mu bo povrnil vlaganja, ki jih je opravil, ko se bo zapustnik vselil v novo hišo. Toženec je nasprotoval takšnim dejanskim trditvam in tožbenemu zahtevku z navedbami, da je šlo le za pomoč tožnika ter drugih bratov in sestra zapustniku brez namena zadolžitve, zato zapustnikov dolg ni nastal. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zaključilo, da je tožnik uspel dokazati, da je materialnopravna podlaga njegovemu tožbenemu zahtevku pogodbena oziroma da sta tožnik in zapustnik sklenila dogovor, po katerem bo tožnik vlagal v posestvo in hišo zapustnika, ta pa mu bo za to po vselitvi v novo hišo plačal ali kako drugače povrnil. Takšen zaključek o resničnosti trditev o sklenjeni pogodbi med bratoma temelji sodišče prve stopnje na obsegu tožnikove pomoči, ki bistveno presega običajno pomoč med sorodniki, ter na zaslišanju tožnika, ki je izpovedal, da je vlagal, ker mu je brat obljubil, da mu bo vse povrnil takrat, ko se bo selil v novo hišo, če pa ne bo mogel, pa mu bo prepustil kmetijo, in zaslišanju priče F. V., ki je izpovedal, da je zapustnik na njegovo vprašanje, kako je zmenjen s tožnikom, rekel, da bo začel vračati, ko se bo vselil v novo hišo, tožnikova in zapustnikova mama, s katero je zapustnik živel v skupnem gospodinjstvu, pa je dejala, da "še imajo kakšno smreko v gmajni, da jo bodo posekali in prodali ter vrnili denar".

Po določilu 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožnik mora torej dokazati resničnost lastnih trditev o dejstvih, na katerih temelji utemeljenost svojega zahtevka, toženec pa mora dokazovati resničnost lastnih trditev o dejstvih, na katerih temelji utemeljenost svojega ugovora oziroma s katerimi si prizadeva ovreči resničnost dejanskih trditev tožeče stranke o utemeljenosti zahtevka. Logično je, da ugotovitev resničnosti trditev o nekem dejstvu ene stranke pomeni ugotovitev neresničnosti trditev o istem dejstvu druge stranke. Tem pravilom je treba dodati pravilo o dokaznem bremenu: če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Pri tem se šteje nedokazano dejstvo enako kot, da ne bi obstajalo (idem est non esse aut non probari).

Presoja resničnostne vrednosti zaključka sodišča prve stopnje o dejanski podlagi spornega razmerja je mogoča le ob presoji vseh izvedenih dokazov, kot pravilno opozarja toženec v svoji pritožbi, v kateri ponavlja razloge, na katerih temelji svoj ugovor, da zatrjevana obveznost zapustnika ni nastala. Pritožbeno sodišče se strinja, da ta presoja ne omogoča zaključka, da je tožnik dokazal svojo pogodbeno pravico oziroma pogodbeno podlago svojemu zahtevku za plačilo vložene pomoči, dela in sredstev. Tožnik je bil že pri samem navajanju pogodbene podlage svoje terjatve neprepričljiv. Tako je ni navedel niti v svojem zahtevku v zapuščinskem postopku niti v sami tožbi. V tožbi je navedel, da je pomagal bratu na posestvu, ker je šlo za njegov rojstni dom, nič pa ni navedel o dogovoru z bratom, da bo vrednost pomoči zahteval nazaj. O tem niso vedeli nič izpovedati niti tožnikove sestre in brat, ki so prav tako pomagali na zapustnikovemu posestvu. Pri tem je treba dodati, da je skupaj s pokojnim bratom na domačiji živela tudi njihova mati, ki je umrla leta 1994 (tožnik zahteva denarno vrednost vlaganj v času od leta 1977 do 1990). Tožnik je zaslišan izpovedal, da se je družina lotila prenove hlevov, ko mati tam ni več zmogla dela. Preuredili so jih tako, da je mati lažje krmila živino, zgradili napajalnike, da materi ni bilo treba nositi veder vode. Kot je izpovedala tožnikova sestra I. R., ni pomagal le tožnik, ampak vsi bratje in sestre zapustnika, tudi njen mož, ne le v delu, ampak tudi v hrani. Enako je izpovedal tudi brat I. U., in sicer, da so pomagali vsi, da so vsi po "šihtu" prišli delat, da so delali popoldne, poleti do večera, ob sobotah, nedeljah, da denarja ni dajal, da pa je nosil hrano in pijačo. Izpovedal je tudi, da se pri delu ni nihče posebej odlikoval in da so vsi delali enako, da so bratu pomagali iz solidarnosti in da od njega nikoli ne bi zahteval ničesar za opravljeno delo. Navedel je tudi, da ni prav, da sedaj dobi kmetijo neznanec (toženec) in da "ne bo tožil, če bo dom ostal naš". Prizadetost, ker je domačijo dobil "neznanec", je izkazala tudi omenjena priča I. R., ko je navedla, da bi radi obdržali hišo, saj gre za njihovo rojstno hišo, enako pa tudi njena sestra M. L., ko je izpovedala, da so se imeli včasih zelo radi, da so bili povezana družina, sedaj pa ne več, in da je to "povezano s hišo, saj je bila naš rojstni dom".

Iz navedenih izpovedi tožnikovega brata in sester izhaja, da je bilo njihovo delo in vlaganja namenjeno pomoči bratu in materi, da so lahko prihajali oziroma se vračali na domačijo in da v času, ko se je pomoč dajala, niso imeli namena od brata (in matere) zahtevati vrednost opravljenega dela. Šlo je za pomoč zaradi sorodstvenih vezi, torej iz naravnega razloga, ne pa morda iz namena zadolžitve. Drugačen zaključek bi bil povsem neživljenjski in tudi v nasprotju s tradicijo družinske pripadnosti in povezanosti, ki jo je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja gojila generacija Slovencev, ki so izhajali z dežele in bili rojeni v času II. svetovne vojne ali kmalu po njej, ki ji pripada tožnik in navedene priče, na kar toženec pravilno opozarja v pritožbi. Očitno je, da je imel tožnik v takšni družinski skupnosti superiornejšo vlogo zaradi organizacijskih in drugačnih sposobnosti, morda tudi zato, ker je bil starejši od bratov. Na to kaže tudi njegova izpoved o angažmaju pri gradnji sestrine hiše, kateri je prav tako kot zapustniku priskrbel gradbeno dokumentacijo. Očitno je bil njegov prispevek pri pomoči bratu od vseh največji, tako pri delu, kot načrtovanju, organiziranju, medtem ko denarnih vložkov ni dokazal, tako kot tudi ni dokazal, da je pri tem ves čas obstajal dogovor, da za brata to počne odplačno. Prav zaradi navedene družinske povezanosti po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče, da drugi člani družine ne bi vedeli povedati ničesar o njegovem pogodbenem dogovoru z bratom. Dvom o obstoju take pogodbe krepi tudi tožnikova nezmožnost opredelitve pogodbenih plačilnih pogojev, okoliščina, da terjatve ni uveljavljal skoraj deset let oziroma dokler je bil brat živ, ampak šele v zapuščinskem postopku, ko je bilo jasno, da je kmetija pripadla zapustnikovemu zunajzakonskemu otroku oziroma tožencu, in okoliščina, da ni vedel opredeliti, kako naj bi mu zapustnik, ki je bil brez denarnih sredstev in v gradbeno nedokončani hiši, v katero se ni vselil niti po desetih letih od zatrjevanih tožnikovih vlaganj, vračal vrednost vloženega dela in sredstev. Navedene okoliščine zato bolj kot na resničnost tožnikovih trditev kažejo na utemeljenost toženčevega ugovora oziroma na večjo resničnostno vrednost njegovih trditev o neobstoju dolga njegovega pokojnega očeta. Iz navedenega zato izhaja, da tožnik ni uspel dokazati, da je bil zapustnik njegov dolžnik na podlagi pogodbenega dogovora, niti da je imel v času zatrjevanih izdatkov namen k njim zadolžiti pokojnega brata.

Tožnik je tudi navedel (pripravljalna vloga z dne 5. 9. 2006), da je narava zadeve takšna, da bi moral imeti enake pravice kot upravičenci iz 32. člena Zakona o dedovanju. Po navedenem določilu imajo zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Tožnik navaja, da če pripada posebna pravica za prispevek k vlaganju ali ohranitvi premoženja najožjim sorodnikom, potem taka pravica pripada tudi oddaljenim sorodnikom. Posebnost navedenega zakonskega določila je v tem, da daje pravico točno določenemu krogu upravičencev, in sicer le zapustnikovim potomcem in posvojencem ter njihovim potomcem ob pogoju skupnega življenja z zapustnikom. Gre torej za povsem jasno omejitev upravičencev, ki je ni mogoče širiti tudi na oddaljenejše sorodnike.

Ker tožnik ni uspel izkazati svoje pravice do plačila vtoževanega zneska, bi moralo sodišče prve stopnje njegov tožbeni zahtevek zavrniti kot neutemeljen. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo zato treba spremeniti in odločiti, kot to izhaja iz izreka te odločbe (358. člen ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe je pogojevala tudi spremembo stroškovne odločitve. Pritožbeno sodišče je odločilo, da naj vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka, ki so jima nastali do odločitve sodišča prve stopnje z dne 23. 6. 2005. V tem delu postopka tožnik ni bil uspešen s tožbo, toženec pa ne z nasprotno tožbo. Res je bila vrednost spornega predmeta po nasprotni tožbi bistveno manjša, vendar pa so tožencu, ki je v tem delu postopka sodeloval večinoma brez odvetniške pomoči, nastali bistveno manjši stroški (2. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Tožencu v celoti pripadajo stroški pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje z dne 23. 6. 2005 v skupnem znesku 688,50 EUR in stroški ponovljenega postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 1.231,58 EUR oziroma skupaj 1.920,08 EUR (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

Ker je toženec v celoti uspel v tem pritožbenem postopku, mu je tožnik dolžan povrniti tudi stroške obravnavane pritožbe v skupnem znesku 723,67 EUR (1.125 točk za sestavo pritožbe, 20 točk za obvestilo stranki in 2% administrativnih stroškov).