Jedro

V zadevi ni dokazana nobena podlaga za zapustnikov dolg. Ugotovitev o nudenju pomoči med ožjimi družinskimi člani onemogoča uporabo pravil o neupravičeni pridobitvi iz 210. člena ZOR, ugotovitev o neobstoju dogovora pa tudi uporabo splošnega pravila o dolžnosti izpolniti prevzeto obveznost iz 262. člena ZOR oziroma pravila morebitne podjemne ali kake druge vrste pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora plačati tožencu 632,04 EUR stroškov revizijskega odgovora v roku 15 dni od prejema te sodbe, od 16. dne dalje pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju tožencu naložilo, da mora tožniku plačati 44.764,62 EUR s pripadki, presežni tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Prisojeni znesek je vrednost vlaganj tožnika v posestvo zapustnika, ki je bil tožnikov brat, vendar pa je po njem v celoti dedoval toženec, ki je zapustnikov nezakonski sin in edini dedič.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo toženčevi pritožbi in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi za prisojeni znesek ter na novo odločilo o pravdnih stroških.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe s potrditvijo prvostopenjske sodbe, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Strinja se sicer z razlogi razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje iz prvega pritožbenega sojenja o možni materialnopravni podlagi vtoževane terjatve, torej dogovoru med bratoma o plačilu ali neopravičeni obogatitvi, ne strinja pa se z razlogi iz drugega pritožbenega sojenja. Izpodbija jih z uveljavljanjem omenjenih procesnih kršitev in še trdi, da je izkazal materialnopravno podlago svojih vlaganj, ki že glede na dolgo časovno obdobje in obseg izkazujejo dogovor med bratoma o vračilu vlaganj

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je verjelo tožnikovi izpovedi, da sta se z bratom dogovorila, da mu bo brat povrnil vlaganja v izboljšave domačega posestva, ko se bo preselil v novo hišo. Same tožnikove trditve v tej smeri so bile precej nejasne, kar priznava tudi sam v reviziji, vendar pa hkrati neutemeljeno pripisuje pritožbenemu sodišču, da mu je očitalo, da ni navedel materialnopravne podlage svojega zahtevka. Takih razlogov v izpodbijani sodbi ni, pač pa, da tožnik niti v zapuščinskem postopku niti v sami tožbi ni zatrjeval ničesar o dogovoru, temveč le kasneje, ko se je s sklicevanjem na dogovor branil pred ugovorom zastaranja. To je bila namreč ena od mnogih okoliščin, ki jo je pritožbeno sodišče upoštevalo, ko je na pritožbeni seji samo opravilo dokazno oceno vseh v postopku na prvi stopnji izvedenih dokazov in nato na podlagi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu iz 212. in 215. člena ZPP zaključilo, da tožnik dogovora o odplačnosti pomoči ni dokazal. 7. Pravilo o materialnem dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP je po večinski teoriji in sodni praksi materialnopravne narave (več Zobec v Ude et. al.: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, strani 376 do 395, GV Založba, Ljubljana 2010). Tožnik v reviziji izrecno ne napada uporabe teh zakonskih določb, niti z materialnopravnega niti s procesnopravnega vidika. Kršitev pravil o dokaznem bremenu je v reviziji sicer mogoče uveljavljati, vendar omejeno, saj z revizijo zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik v reviziji sicer omenja kršitev 8. člena ZPP, vendar je glede na vsebino tega dela revizije jasno, da graja sam dokazni zaključek o neobstoju dolga. Dejstva, da pritožbeno sodišče do tega dokaznega zaključka ne bi smelo priti samo na pritožbeni seji, pa tožnik na napada. Zato revizijsko sodišče tega ne more upoštevati, saj sme glede na 371. člen ZPP izpodbijano sodbo preizkusiti le v mejah v reviziji uveljavljanih razlogov.

8. Pravno pomembno dejstvo v tej zadevi je, da razlog in namen tožnikovega dela pri vlaganjih v domače posestvo ni bil dogovor s prevzemnikom posestva o plačilu opravljenega dela, pač pa je šlo za družinsko pomoč bratu in materi brez namena zadolžitve. To dejansko ugotovitev skuša tožnik v reviziji obiti v preobleki zatrjevanih procesnih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče najprej pojasnjuje, da je do izločitve dela besedila iz 14. točke in njegovega prenosa v novo 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP prišlo šele z uveljavitvijo novele ZPP-D, katere uporaba pa glede na njeno prehodno določbo in datum izdaje prvostopenjske sodbe v tej zadevi ne pride v poštev. Vsebinsko pa revizijsko sodišče ugotavlja, da do zatrjevanih procesnih nepravilnosti ni prišlo. Tožnik uveljavlja, da naj bi ves čas postopka zatrjeval obstoj dogovora z bratom. V reviziji se glede tega sklicuje na svojo izpoved na treh narokih. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik očitno zamenjuje trditev stranke in izpoved stranke kot dokaz. Izpoved stranke manjkajočih trditev ne more nadomestiti. Tožnik pritožbenemu sodišču očita še, da naj bi potvorilo vsebino izpovedi njegovih sester in brata, ko je navedlo, da o dogovoru niso vedeli nič povedati, vendar tožnik poudarja, da o tem niso nič povedali zato, ker jih nihče tega ni vprašal. Revizijsko sodišče ugotavlja, da skuša tožnik uveljaviti procesno kršitev z iztrganjem posameznih razlogov iz celote in jim tako pripisati drugačno vsebino. Ne gre za potvorbo vsebine izpovedi v smislu navedene zakonske določbe, saj o dogovoru res nihče od njih ni nič izpovedal, pritožbeno sodišče pa je zapisalo tudi, da nihče od njih ni zahteval od brata plačila za svoje delo in da bi glede na družinsko povezanost za zatrjevani dogovor, če bi res obstajal, gotovo vedeli. Tožnik niti ne pojasni, zakaj jih sam, čeprav je imel možnost, tega ni vprašal. 9. Terjatev do zapustnika, ki je umrl v letu 1999, naj bi nastala še v času veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) zaradi vlaganj v domače posestvo v obdobju od 1977 do 1990. Če bi bil izkazan njen obstoj, bi se bilo treba ukvarjati tudi s toženčevim ugovorom zastaranja, katerega utemeljenost je odvisna od dokazanosti zatrjevanega dogovora med bratoma glede dospelosti terjatve. Šele če terjatev ne bi bila zastarana, bi toženec na podlagi 142. člena Zakona o dedovanju odgovarjal za dolg zapustnika do višine podedovanega premoženja. Vendar v obravnavani zadevi ni dokazana nobena podlaga za zapustnikov dolg. Ugotovitev o nudenju pomoči med ožjimi družinskimi člani onemogoča uporabo pravil o neupravičeni pridobitvi iz 210. člena ZOR, ugotovitev o neobstoju dogovora pa tudi uporabo splošnega pravila o dolžnosti izpolniti prevzeto obveznost iz 262. člena ZOR oziroma pravila morebitne podjemne ali kake druge vrste pogodbe. Zato je odločitev pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna.

10. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo s priglašenimi revizijskimi stroški vred. O toženčevih stroških revizijskega odgovora je odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter določb odvetniške tarife, pri čemer glede na začetek postopka in prehodno določbo ni upoštevalo nove, temveč staro odvetniško tarifo, o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od odmerjenih stroškov pa je odločilo v skladu z načelnim pravnim mnenjem, sprejetim na Občni seji VS RS 13. 12. 2006.