Jedro

V konkretnem primeru se je sodišče prve stopnje odločilo za izdajo izpodbijane delne sodbe, ker je rentni zahtevek za čas od 29. 12. 2010 sporen zato, ker je tožena stranka z nasprotno tožbo uveljavljala zahtevek za razvezo pogodbe o poravnavi, ki predstavlja pravni naslov za nadaljnje izplačevanje rente. Gre torej za predhodno vprašanje za odločanje o še odprtem delu tožbenega zahtevka v tej pravdi. Odločba sodišča v tej pravdi je namreč odvisna od predhodne rešitve vprašanja ali obstaja veljavno pravno razmerje – omenjena pogodba o poravnavi. Dokler torej ne bo o navedeni nasprotni tožbi, ki je sodišče prve stopnje ni dopustilo in jo je odstopilo v nadaljnje reševanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani, pravnomočno odločeno, preostali del tožbenega zahtevka iz te pravde ne bo zrel za odločanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in sicer tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 6.225,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe (od 19. 02. 2008) do plačila, pod izvršbo. Nadalje je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki od 01. 02. 2008 do 30. 11. 2010 mesečni znesek 202,63 EUR iz naslova izgube na zaslužku in za čas od 01. 12. 2010 do vključno 28. 12. 2010, iz istega naslova znesek 183,02 EUR z rokom zapadlosti vsakega mesečnega zneska v okviru tega obdobja prvega dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti do izplačila posamičnega mesečnega zneska tako, da do pravnomočnosti te delne sodbe zapadle mesečne obroke skupaj z zamudnimi obrestmi plača v petnajstih dneh po pravnomočnosti pod izvršbo. Odločitev o pravdnih stroških je pridržalo za končno sodbo.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Izpodbija 2. in 3. točko sodbe. Uveljavlja pritožbene razloge napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena ZPP ter predlaga, da drugostopno sodišče izpodbijano delno sodbo v 2. točki spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti in toženi stranki naloži plačevanje mesečne rente tudi za čas po 28. 12. 2010, toženi stranki pa naloži v plačilo tudi pravdne stroške tožeče stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v prerekanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Poudarja, da sicer iz izreka delne sodbe in sklepa ni razvidno, je pa to razvidno iz obrazložitve in sicer, da se je naslovno sodišče odločilo, da bo v preostalem delu tožbenega zahtevka, to je o zahtevku tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačevati mesečno rento zaradi izgube na zaslužku tudi za čas po 29. 01. 2010 odločalo še po pravnomočnosti odločitve Okrajnega sodišča v Ljubljani po nasprotni tožbi tožene stranke za razveljavitev izvensodne poravnave, ki jo tožeča stranka sploh še ni prejela. Ti razlogi niso zajeti v izreku, niti sodišče o prekinitvi postopka ni izdalo posebnega sklepa in zato obstaja nasprotje med razlogi sodbe in izrekom. Izrek sodbe je zato nepopoln in nerazumljiv, zaradi česar ga ni mogoče utemeljeno preizkusiti in je zato izkazana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V skladu z določbo 2. člena ZPP sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je stvarno pristojno. Prav to pa je sodišče storilo v obravnavani zadevi, ko je odločitev o zahtevku tožeče stranke dejansko prepustilo v odločanje Okrajnemu sodišču in svojo odločitev vezalo na pravnomočno odločitev Okrajnega sodišča v Ljubljani po nasprotni tožbi tožene stranke in sicer le na podlagi dejstva, da je tožena stranka vložila tožbo na razveljavitev pogodbe. Takšna odločitev nima podlage niti v določbi 13. člena ZPP, niti v določbah 205. do 207. člena ZPP. Zato je odločitev sodišča, da prekine pravdni postopek zaradi vložene nasprotne tožbe tožene stranke v nasprotju s citiranimi določbami ZPP, kar pa ima vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe in je sodba obremenjena tudi z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP. Obremenjena pa je tudi z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožeči stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. S tem je kršena tudi ustavna pravica do enakega varstva pravic v smislu določbe 22. člena Ustave RS. Zmotno je uporabljeno tudi materialno pravo, sodišče je namreč štelo pravico tožeče stranke, da zahteva razveljavitev dvostranske pogodbe zaradi po prepričanju tožene stranke spremenjenih okoliščin (in še to samo na podlagi dejstva, da je vložila tožbo v tej smeri), za močnejšo pravico, kot je pravica tožeče stranke, da zahteva izpolnitev sklenjene dvostranske pogodbe, kar pa je v nasprotju z osnovnimi načeli obligacijskega prava in še posebej določbe 17. člen a tedaj veljavnega ZOR. Glede na dejstvo, da je sodišče v obravnavani pravdi povsem pravilno ugotovilo dejansko stanje, torej, da je med pravdnima strankama sklenjena veljavna izvensodna poravnava kot dvostranska pogodba, ki toženi stranki nalaga redno vsakomesečno plačevanje dogovorjene rente zaradi izgube na zaslužku, ki se mesečno valorizira skladno z rastjo življenjskih stroškov in da svojih obveznosti po sklenjeni pogodbi tožena stranka ni izpolnjevala vse od 01. 07. 2005 dalje in da očitno tega ne namerava brez sodne odločbe storiti niti v bodoče, bi moralo sodišče ob pravilni uporabi določb pravdnega postopka in pravilni uporabi določb materialnega prava tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugoditi, torej tudi za čas po 28. 12. 2010, o čemer pa z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno. Sodišče bi moralo tudi temu delu zahtevka tožeče stranke ugoditi ne glede na izid pravdnega postopka, ki se bo vodil pred Okrajnim sodiščem po nasprotni tožbi tožene stranke, saj bi tudi v primeru, če bi tožena stranka uspela s svojim zahtevkom, kar pa se ne bo zgodilo, saj za razveljavitev pogodbe ne obstajajo utemeljeni razlogi, tožena stranka lahko zahtevala povračilo izplačanih zneskov in zato ne bi bila prikrajšana.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ne obstoji v pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz izreka in razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje izdalo delno sodbo, iz razlogov pa je tudi jasno razvidno, da je izdalo delno sodbo zato, ker je odločitev o delu tožbenega zahtevka, o katerem ni odločeno z delno sodbo, odvisna od rešitve predhodnega vprašanja ali obstaja veljavno pogodbeno razmerje - pogodba o poravnavi. Nobenega nasprotja torej ni med razlogi in izrekom sodbe, izrek je razumljiv in popoln in ga je mogoče preizkusiti. Ker je sodišče prve stopnje s sklepom odločilo, da ne dopusti nasprotne tožbe, s katero se razrešuje za to pravdo predhodno vprašanje, in bo o njej odločalo pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani, pa tudi ni bilo nobene potrebe po izdaji takšnega sklepa. Za takšen primer procesna ureditev ne predvideva izdaje sklepa o prekinitvi postopka (glej določbe 205. člena do 207. člena ZPP).

5. Sodišče prve stopnje ni prekinilo predmetnega pravdnega postopka, temveč ni dopustilo nasprotne tožbe in je spis odstopilo v nadaljnje reševanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani, posledično pa izdalo izpodbijano delno sodbo glede za odločanje zrelega dela tožbenega zahtevka. Že zgolj zato so vse tiste pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica očita storitev več procesnih kršitev (bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena v zvezi s 13. členom, 205. do 207. členom ZPP in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člana ZPP), ker naj bi sodišče prve stopnje izdalo sklep o prekinitvi postopka, neutemeljene. Iz enakega razloga tudi ni kršeno določilo 22. člena Ustave RS (tudi kršitev pravice do izjave oz. pravica do enakega obravnavanja pred sodiščem). Sodišče z izdajo delne sobe pritožnice tudi sicer ni neenako obravnavalo. V skladu z določbo prvega odstavka 314. člena ZPP namreč sodišče izda delno sodbo v primerih, ko so od več tožbenih zahtevkov zaradi pripoznave ali na podlagi obravnavanja, samo nekateri od njih zreli za končno odločbo, ali je samo del posameznega zahtevka zrel za končno odločbo. V tem primeru sodišče glede zrelih zahtevkov oziroma dela zahtevka konča obravnavo in izda delno sodbo. V konkretnem primeru se je sodišče prve stopnje odločilo za izdajo izpodbijane delne sodbe, ker je rentni zahtevek za čas od 29. 12. 2010 sporen zato, ker je tožena stranka z nasprotno tožbo uveljavljala zahtevek za razvezo pogodbe o poravnavi, ki predstavlja pravni naslov za nadaljnje izplačevanje rente. Gre torej za predhodno vprašanje za odločanje o še odprtem delu tožbenega zahtevka v tej pravdi (glej določbo 1.odstavka 13. člena ZPP). Odločba sodišča v tej pravdi je namreč odvisna od predhodne rešitve vprašanja ali obstaja veljavno pravno razmerje – omenjena pogodba o poravnavi. Dokler torej ne bo o navedeni nasprotni tožbi, ki je sodišče prve stopnje ni dopustilo in jo je odstopilo v nadaljnje reševanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani, pravnomočno odločeno, preostali del tožbenega zahtevka iz te pravde ne bo zrel za odločanje. Konkretna situacija, torej povsem ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu iz citirane procesne določbe. Zato je odločitev o delni sodbi pravilna.

6. Glede na povedano pa tudi ni storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. členom ZPP (prepoved non liquet). Sodišče prve stopnje ni odreklo odločanja o tožbenem zahtevku, temveč je rešitev predhodnega vprašanja prepustilo stvarnopravno pristojnemu okrajnemu sodišču, ki bo odločilo o v tej pravdi nedopuščeni nasprotni tožbi, o še odprtem delu tožbenega zahtevka pa bo odločilo, ko bo pravnomočno končana pravda v zvezi z nasprotno tožbo.

7. Ker obravnavana problematika ni materialnopravne narave temveč procesne, je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na določbo 17. člena ZOR.

8. Pritožba je torej neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi izpodbijano delno sodbo (353. člen ZPP). Sodišče druge stopnje namreč tudi ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesne in materialnopravne narave.