Jedro

Pod premoženje je mogoče uvrstiti tudi solastniški delež na stanovanju, ki tožnici nesporno pripada. Tožnica s četrtinskim deležem solastne nepremičnine lahko prosto razpolaga in ga tudi proda. Razlogi, zakaj slednjega ne bi želela storiti, pa na višino njenega ugotovljenega premoženja ne vplivajo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Ljubljani odločilo, da zavrne prošnjo tožnice za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči, ki jo je podala dne 20. 5. 2013. V obrazložitvi navaja, da gre za ponovljen postopek in ga v nadaljevanju pojasnjuje. Pove, da je prosilka vložila prošnjo za dodelitev brezplačen pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v pravdnem postopku in v postopku mediacije, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. IV P 1474/2011 in v postopku priznanja tujih sodnih odločb ter kot oprostitev plačila stroškov v obeh sodnih postopkih. Pojasnjuje, da je podlaga za odločanje Zakon o brezplačni pravni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). V skladu z njim se ugotavlja finančni položaj prosilca in drugi z zakonom določeni pogoji (11. člen ZBPP). V nadaljevanju se sklicuje na prvi odstavek 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) v zvezi s petim odstavkom 152. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF). V skladu z omenjenima zakonoma se brezplačna pravna pomoč ne odobri samski osebi ali družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki se upošteva po ZSVarPre in ki presega znesek 13.780 EUR. Iz listinskih dokazil v spisu izhaja, da premoženje prosilke presega višino mejnega zneska, kar po določbi 27. člena ZSVarPre izključuje njeno pravico do brezplačne pravne pomoči. Pojasnjuje, da iz baze podatkov GURS izhaja, da je prosilka lastnica ¼ nepremičnine v k.o. ..., št. stavbe 74, št. dela stavbe 10, ki v naravi predstavlja stanovanje v večstanovanjski stavbi na naslovu A. v L., kjer prosilka ne prebiva. Iz podatkov GURS izhaja, da znaša vrednost navedene nepremičnine 139.925,00 EUR, tako da na prosilko pripade delež v višini 34.981,25 EUR. Navedeno premoženje je pristojni organ za BPP upošteval kot premoženje prosilke, saj iz elektronsko vodene zemljiške knjige izhaja, da na nepremičnini niso knjižene nobene pravice ali pravna dejstva, ki bi omejevala razpolaganje z nepremičnino. Ker prosilka že z vrednostjo navedene nepremičnine presega limit za odobritev brezplačne pravne pomoči, pristojni organ za BPP tudi ni presojal višine drugega premoženja oziroma lastnega dohodka prosilke. Posledično ni izpolnjen pogoj finančnega in premoženjskega stanja prosilke in njene družine po določbi 27. člena ZSVarPre. Prošnja prosilke za dodelitev brezplačne pravne pomoči je tako neutemeljena.

Tožnica v tožbi navaja, da je tožena stranka napačno tolmačila 13. člen ZBPP, saj ni ugotavljala tožničinih mesečnih dohodkov, kljub temu, da drugi odstavek 13. člena ZBPP izrecno govori o mesečnem dohodku prosilca in ne o prosilčevem splošnem premoženjskem stanju. Prav tako če tolmačimo zakon na način, kot je to storila tožena stranka, niso bile upoštevane izjeme iz 27. člena ZSVarPre, ki določajo, da se denarna socialna pomoč dodeli samski osebi ali družini, ki ima v lasti stanovanje, v katerem samska oseba ali družina živi. Tožnica je v svoji prošnji izpostavila, da je ¼ lastnica stanovanja skupaj z bratom in staršema, ki v stanovanju živita od leta 1974. Tožničina starša predstavljata tožničino družino. Sodišče je zato napačno presodilo, da gre v primeru spornega stanovanja za premoženje, s katerim lahko tožnica prosto razpolaga in za nepremičnino, v kateri niti tožnica niti družina, ne živi. Starši drugega bivališča oziroma možnosti bivanja drugje nimajo. Zato je neživljenjski zaključek, da tožnica z nepremičnino lahko prosto razpolaga. Vrednost samega stanovanja pa ne presega vrednosti primernega stanovanja. V nadaljevanju tožnica pojasnjuje, da je bila prisiljena v preteklih letih kot stranka aktivno sodelovati v več sodnih postopkih, ki jih je zoper njo sprožil bivši partner zaradi dodelitve otroka v varstvo in vzgojo. Tožnica se je v letih praktično neprekinjenih sodnih postopkov finančno popolnoma izčrpala. Zato v primeru nedodelitve brezplačne pravne pomoči, koristi otroka ne bo več zmožna braniti na primeren način.

Glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter tožnici dodeli brezplačno pravno pomoč za brezplačno pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. IV P 1474/2011 in v postopku priznanja tujih sodnih odločb pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani I R 245/2013 ter kot oprostitev plačila stroškov postopka v obeh sodnih postopkih. Povrne naj ji tudi nastale stroške upravnega spora skupaj s pripadki.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Ker dejanske okoliščine, relevantne za presojo tega upravnega spora niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

V danem primeru tožnica kot sporno izpostavlja dejstvo, da njeno premoženjsko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno (v skladu s 13. členom ZBPP) kot tudi, da gre pri solastni nepremičnini za situacijo, da v njej živijo člani njene družine, kar naj bi posledično pomenilo, da se omenjeni solastni četrtinski delež nepremičnine tožnici v ugotovljeno premoženje ne všteva.

V zvezi s slednjim sodišče pripominja naslednje. Finančni položaj prosilca se v skladu z 12. členom ZBPP ugotavlja ne samo glede na njegove dohodke in prejemke oziroma dohodke ter prejemke njegove družine, pač pa tudi glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina, razen če ni s tem zakonom drugače določeno. Pod pojmom premoženje pa je nedvomno mogoče uvrstiti tudi solastniški delež na stanovanju, ki tožnici nesporno pripada. Pomemben je še 23. člen ZBPP, ki določa, kdo vse se šteje za družinskega člana po tem zakonu. Med njimi pa ni tožničinih staršev oziroma njenega brata, saj tožnica ne izkazuje, da gre v primeru staršev za osebe, ki so tožnico dolžne preživljati v skladu s predpisi, ki urejajo dolžnost preživljanja oziroma v primeru brata za odraslo osebo, ki jo je na podlagi zakona ali drugega pravnega naslova dolžan preživljati kdo od članov tožničine družine, če nima lastnega premoženja oziroma dohodkov v višini določeni v drugem odstavku 13. člena tega zakona. V skladu z 23. členom ZBPP se za družinskega člana tožnice tako v skladu z njenimi podatki dejansko lahko šteje le njenega mladoletnega otroka. Tožnica torej s četrtinskim deležem solastne nepremičnine lahko prosto razpolaga in ga tudi proda. Razlogi zakaj slednjega ne bi želela storiti, pa na višino prosilkinega ugotovljenega premoženja ne vplivajo. Ugotovljeni vrednosti nepremičnine pa tožnica niti ni ugovarjala.

V ostalem se sodišče z razlogi, ki jih v izpodbijani odločbi navaja tožena stranka, strinja in jih v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ponovno ne navaja.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.