Jedro

Zmotna je presoja pritožbenega sodišča, da je toženec kot podlago za svoj ugotovitveni nasprotni tožbeni zahtevek, ki je stvarnopravne narave, zatrjeval le pogodbeno podlago, ne pa drugih naslovov iz 20. člena ZTLR. Prezrlo je trditve v nasprotni tožbi, da se je ob izstopu drugega družbenika v letu 1990 realiziral 6. člen družbene pogodbe, na podlagi katerega je prevzel od drugega družbenika celotno posest poslovnega prostora oziroma, da je od takrat dalje izključni posestnik. Te trditve in čas vložitve nasprotne tožbe bi lahko utemeljevalo toženčev stvarnopravni nasprotni tožbeni zahtevek o izključnem lastništvu poslovnega prostora, in to kljub dejstvu, da ni uporabil besede priposestvovanje.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem spremenilnem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o toženčevih revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Toženec in tožničin mož D. P. sta s pogodbo z dne 6.9.1972 ustanovila skupno obratovalnico, v njej določila predmet poslovanja, delitev dohodka, obveznosti do družbe in do tretjih oseb, v 6. členu pa sta določila tudi posledice izstopa družbenika iz skupne obratovalnice. Soustanovitelj, ki izstopi, po tej pogodbeni določbi izgubi pravico do vseh sredstev, ki jih je vložil v osnovna sredstva in skupni inventar. Tožničin mož je v letu 1990 izstopil iz družbe in se kmalu zatem upokojil, umrl pa je leta 1994. V zapuščinskem postopku je sodišče z dodatnim sklepom o dedovanju odločilo, da zapustnikov solastni delež 1/2 na poslovnem prostoru, ki izhaja iz pogodbe z dne 3.4.1979, sklenjene s SGP Gorica, deduje njegova vdova. Zato je tožnica s tožbo zahtevala, naj ji toženec za obdobje od smrti njenega moža plača odškodnino za uporabo njegovega solastnega deleža na poslovnem prostoru v skupnem znesku 11.582,78 DEM. Toženec je z nasprotno tožbo uveljavljal ugotovitveni zahtevek, da je on izključni lastnik spornega poslovnega prostora. Sodišče prve stopnje je toženčevemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da spada sporni poslovni prostor med osnovna sredstva skupne obratovalnice, da je tožničin mož izstopil iz družbe in da so izpolnjeni pogoji iz 6. člena družbene pogodbe, zaradi česar je toženec postal izključni lastnik poslovnega prostora. Ta ugotovitev je bila tudi razlog za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine.

Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi ugodilo in sodbo prve stopnje delno spremenilo tako, da je toženčev nasprotni tožbeni zahtevek zavrnilo, odločitev o zavrnitvi tožničinega tožbenega zahtevka pa je razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožničina pritožba zavrne in potrdi sodba prve stopnje. Razlogi pritožbenega sodišča, da naj bi bila tožnica v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica poslovnega prostora do 1/2, so v nasprotju z izvedeni dokazi in listinami.

Zemljiškoknjižno stanje je neurejeno, vpisana je še družbena lastnina v korist SGP Gorica. Nobena od pravdnih strank ni zatrjevala vpisa v zemljiško knjigo, tožnica je pravico do uporabnine dokazovala le z dodatnim sklepom o dedovanju. Tudi razlogi pritožbenega sodišča, da naj bi bil poslovni prostor kupljen 1979, so v nasprotju z listinami v spisu, in sicer s pogodbo z izvajalcem gradbenih del z dne 3.4.1979 o prevzemu soinvestitorstva. Ta poslovni prostor sta družbenika zgradila kot soinvestitorja in torej lastninsko pravico pridobila na podlagi samega zakona z ustvaritvijo nove stvari. Toženec je bil ves čas od zgraditve poslovnega prostora originarni skupni lastnik, delež drugega družbenika pa je nanj prešel na podlagi 6. člena družbene pogodbe, ko so nastopili pogoji glede prehoda osnovnih sredstev v letu 1990, ko je D. P. izstopil iz skupne obratovalnice. Vse to je toženec zatrjeval že v nasprotni tožbi in tudi, da ima celoten prostor v izključni posesti kot lastnik. Imel je torej zakoniti naslov posesti, nepremičnino je vodil kot osnovno sredstvo pri opravljanju obrtne dejavnosti, zato je zmotna ugotovitev pritožbenega sodišča, da ni izkazan pridobiten način, ki da je vpis v zemljiško knjigo. Gre za originarno pridobitev lastninske pravice, ki jo je toženec pridobil najprej kot graditelj in nato kot zakoniti pridobitelj in posestnik. S pogodbo o ustanovitvi skupne obratovalnice je izkazal zakoniti naslov posesti za delež drugega družbenika. Toženčeva originarna pridobitev lastninske pravice tako temelji na 22. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in drugem odstavku 28. člena ZTLR. Pritožbeno sodišče je v oklepaju še omenilo, da je toženec v nasprotni tožbeni zahtevek poleg svojega imena dodal tudi oznako s.p. Toženec pojasnjuje, zakaj je taka oznaka ustrezna in zakaj ne gre za zgrešeno aktivno legitimacijo nasprotnega tožnika. V nadaljevanju toženec pritožbenemu sodišču očita zmotno uporabo pravnih pravil Občnega državljanskega zakonika in predpisov, ki so urejali skupne obratovalnice samostojnih obrtnikov. Pri specialnih predpisih o taki obratovalnici se toženec sklicuje na tri konkretne zakone in določene člene teh zakonov ter poudarja, da je bila lastnina poslovnega prostora pogoj, da je bilo sploh mogoče ustanoviti obrtno delavnico. Zato so določbe v družbeni pogodbi o poslovnem prostoru sestavina pogodbe, pa tudi določbe o pogojih za izstop iz obratovalnice. Pogodbena določba, da ob izstopu enega od obrtnikov osnovna sredstva in med njimi tudi poslovni prostor, ki je pogoj za opravljanje dejavnosti, pripadajo tistemu, ki ostane v obratovalnici, ni bila v nasprotju z zakonom. Če take pogodbene določbe ne bi bilo, potem bi tisti obrtnik, ki je ostal, izgubil pogoje za opravljanje svoje dejavnosti. Taka pogodbena odločba tudi ni v nasprotju s pravnimi pravili Občnega državljanskega zakonika. D. P. je tako pogodbeno posledico svojega izstopa sprejemal in je svoj delež na poslovnem prostoru prepustil in izročil tožencu, kar je sodišče druge stopnje prezrlo.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija je utemeljena.

Razlogi pritožbenega sodišča o tem, da naj bi bila tožnica vpisana kot solastnica spornega poslovnega prostora v zemljiški knjigi, ne pomenijo zatrjevane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa čeprav res nimajo podlage niti v navebah pravdnih strank niti v listinah v spisu. Zemljiškoknjižno stanje v tej zadevi ni odločilna okoliščina, ker je tožnica solastninsko pravico pridobila z dedovanjem, to pa je taka pravna podlaga, ki za prenos lastninske pravice ne zahteva tudi posebnega pridobitnega načina. Po 36. členu ZTLR se lastninska pravica z dedovanjem pridobi v trenutku, ko se uvede dedovanje, torej glede na prvi odstavek 132. člena Zakona o dedovanju s trenutkom zapustnikove smrti. Sklep o dedovanju je zato le deklaratorne narave.

Revizija utemeljeno opozarja na neskladje razlogov pritožbenega sodišča o nakupu poslovnega prostora z vsebino in nazivom pogodbe o prevzemu investitorstva in izgradnji poslovnega prostora od SGP Gorica z dne 3.4.1979. To vprašanje je predvsem povezano z materialnopravno opredelitvijo, kakšno pravno podlago je toženec zatrjeval za svoj nasprotni tožbeni zahtevek, kot bo obrazloženo še v nadaljevanju te revizijske odločbe.

Revizija ima prav, da je materialnopravno nepomembno opozorilo pritožbenega sodišča na oznako s.p. pri toženčevem imenu in priimku v nasprotnem tožbenem zahtevku. Taka oznaka ne pomeni, da je v njem označena druga oseba, ki ni stranka tega spora. Pri oznaki toženčevega imena in priimka z dodatkom s.p. ali brez njega gre za eno in isto fizično osebo in ne za dve različni stranki. Tudi po Zakonu o gospodarskih družbah je samostojni podjetnik posameznik lahko le fizična oseba.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da so pravno zmotni tisti razlogi pritožbenega sodišča, ki povzemajo trditveno podlago iz toženčeve nasprotne tožbe, ko ugotavljajo, da se toženec sklicuje samo na družbeno pogodbo, torej na pogodbeno podlago in na realizacijo (6. člena) pogodbe, da pa za pridobitev lastninske pravice na tej podlagi manjka pridobitni način. Zmotni so zato tudi razlogi, da toženec drugih naslovov iz 20. člena ZTLR v nasprotni tožbi ne zatrjuje. Na podlagi teh razlogov je pritožbeno sodišče ocenilo, da je ob taki trditveni podlagi, ki je le obligacijske narave, toženčev ugotovitveni nasprotni tožbeni zahtevek, ki pa je stvarnopravne narave, nesklepčen in zato neutemeljen. Toženec v reviziji utemeljeno opozarja, da se je v nasprotni tožbi med drugim skliceval na pogodbo z SGP Gorica z dne 3.4.1979 o soinvestiranju v izgradnjo poslovnega prostora, kar bi glede na naziv in vsebino te pogodbe lahko kazalo na to, da sta družbenika solastninsko pravico na poslovnem prostoru pridobila na originaren način (pri tem toženec v reviziji zmotno opredeljuje to premoženje kot skupno premoženje obeh družbenikov, saj se je sodna praksa že večkrat izrekla, da imajo družbeniki na premoženju družbe (societas) solastninsko pravico in da ne gre za skupno lastnino - na primer sodbi VS RS II Ips 501/92, II Ips 665/92). V nasprotni tožbi je tudi zatrjeval, da se je ob družbenikovem izstopu v letu 1990 realiziral 6. člen družbene pogodbe, na podlagi katerega je od drugega družbenika prevzel celotno posest oziroma da je od takrat izključni posestnik poslovnega prostora. Te trditve in dejstvo, da je toženec nasprotno tožbo vložil v letu 2001, je pritožbeno sodišče prezrlo. Te trditve bi lahko utemeljevale toženčev stvarnopravni ugotovitveni nasprotni tožbeni zahtevek, da je on izključni lastnik spornega poslovnega prostora in to kljub dejstvu, da toženec med njimi ni uporabil besede priposestvovanje. Ta izraz pomeni le pravno opredelitev spora, ki je stranka ni dolžna navesti oziroma na njeno eventuelno opredelitev sodišče ni vezano. Prej povzete dodatne trditve iz nasprotne tožbe so za pravno opredelitev zadostovale, zato so materialnopravno zmotni razlogi pritožbenega sodišča o nesklepčnosti nasprotne tožbe, ker da njena trditvena podlaga ne utemeljuje stvarnopravne narave nasprotnega tožbenega zahtevka.

Zaradi navedenega zmotnega pravnega izhodišča pritožbeno sodišče ni izčrpalo vseh tožničinih pritožbenih navedb. Revizijsko sodišče samo nanje ne more in ne sme odgovoriti. Ker zato ni podlage za spremembo izpodbijane sodbe, je moralo toženčevi reviziji ugoditi tako, da je na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP izpodbijani del sodbe druge stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. V njem bo moralo sodišče druge stopnje odgovoriti na vse tožničine uveljavljane pritožbene razloge in se nato po potrebi opredeliti tudi do toženčevih materialnopravnih stališč v reviziji. Odločitev o toženčevih revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.