Jedro

Določila drugega odstavka 77. člena ZDZdr ni mogoče razlagati tako (ozko), da z določitvijo direktorja socialno varstvenega zavoda kot predlagatelja podaljšanja zadržanja osebe v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda izključuje smiselno uporabo tistih (splošnejših) določb ZDZdr, ki opredeljujejo, kdo je lahko upravičeni predlagatelj, konkretno torej določila 40. člena ZDZdr. Drugačno razlago namreč terjata logična in namenska razlaga zakona.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom podaljšalo zadržanje nasprotnega udeleženca v varovanem oddelku Socialno varstvenega zavoda Hrastovec brez privolitve od 19. 11. 2016 za dobo 1 leta.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

3. Zoper sklep, izdan na drugi stopnji, je nasprotni udeleženec pravočasno vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb postopka naj bi bila podana, ker center za socialno delo v primeru podaljšanja pridržanja v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda nima aktivne legitimacije. Zaradi hudih posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine zaradi odvzema oziroma omejitve osebne svobode Zakon o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) v prvem odstavku 77. člena dopušča zadržanje na varovanem oddelku največ za eno leto. Avtomatizem nadaljnjega zadržanja ni predpisan. Izjemoma je dopuščeno nadaljnje zadržanje, če direktor socialno varstvenega zavoda ugotovi, da je iz zakonsko predpisanih pogojev to nujno potrebno. V tem primeru direktor socialno varstvenega zavoda predlaga sodišču, da se zadržanje podaljša. Zakonsko določilo je jasno in napotuje na jezikovno razlago. Napotilo iz drugega odstavka 77. člena ZDZdr na smiselno uporabo določb zakona o sprejemu na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča se ne nanaša na širitev kroga upravičenih predlagateljev, saj je dikcija prvega stavka tega zakonskega določila nedvoumna. Če pa bi sledili razlagi sodišč, bi ob smiselni uporabi ZDZdr o sprejemu na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča, moral predlagatelj slediti tudi določbi 41. člena ZDZdr in predložiti mnenje psihiatra oziroma osebnega zdravnika, ki ni starejše od 7 dni, pa tega ni storil. Priložil je več let stara izvedenska mnenja. Obrazložitev sodišča druge stopnje glede aktivne legitimacije je kontradiktorna, ko navaja, da iz dikcije spornega člena ne izhaja izključna pristojnost direktorja socialno varstvenega zavoda, pred tem pa navede, da je formalni predlog zavoda nadomestil predlog centra za socialno delo. Iz tega je mogoče sklepati, da tudi sodišče tolmači zakonsko določbo tako, da lahko poda predlog za nadaljnje zadržanje le direktor socialno varstvenega zavoda. Sodišče nepravilno povzema dopis Socialno varstvenega zavoda Hrastovec z dne 8. 12. 2016. Iz njega izhaja, da je zavod sprejel sklep, da predloga po drugem odstavku 77. člena ZDZdr ne bo podal, ker niso podani razlogi iz 74. člena ZDZdr za nadaljnje zadržanje, o čemer je obvestil skrbnika (center za socialno delo), ki pa je že vnaprej obvestil socialno varstveni zavod, da če ne bo zavod dal predloga za podaljšanje, ga bo dal sam. Navedb v dopisu ni mogoče razumeti tako, da sta se socialno varstveni zavod in center za socialno delo sporazumela glede „nadomestne vložitve formalnega predloga.“ Ker predloga za podaljšanje ni dala upravičena oseba, bi moralo sodišče v skladu z 22. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) predlog Centra za socialno delo Vrhnika zavreči. V skladu s 46. členom ZDZdr sodišče v postopku zasliši vse, ki bi lahko dali podatke, pomembne za odločitev. Sodišče je zaslišalo člane strokovnega tima, ki spremlja udeleženca praktično vsak dan, pa je kljub njihovim izjavam oprlo svojo odločitev na mnenje izvedenke, ki je pregledala nasprotnega udeleženca in dokumentacijo na naroku, oziroma na mnenje zavodske psihiatrinje. O izvedenih dokazih mora sodišče podati dokazno oceno, tudi o mnenju strokovnega tima. Sodišče ga je zavrnilo zaradi nesodelovanja zavodske psihiatrinje, ki jo je opisalo kot „ključno osebo zavoda, ki mora sodelovati pri odločitvah o podaji predlogov.“ Pravne podlage za take pristojnosti zavodske psihiatrinje ni, zato zavodu ni mogoče očitati nepravilnosti, ker ni pritegnil v postopek odločanja strokovnega tima zavodske psihiatrinje. Njeno mnenje ni ključno in se strokovni tim zavoda lahko odloči tudi drugače. Mnenje zavodske psihiatrinje je po tretjem odstavku 41. člena ZDZdr potrebno le, kadar mora direktor zavoda, ki postopa po drugem odstavku 77. člena ZDZdr, utemeljiti svoj predlog za nadaljnje zadržanje udeleženca v varovanem oddelku. Samo samovoljni odhod iz zavoda ni razlog za namestitev v varovani oddelek. Ni neobičajno, da stanovalci samovoljno zapustijo zavod in se vanj tudi vrnejo. Strokovni tim je pretehtal tudi to možnost in presodil, da te bojazni pri nasprotnem udeležencu ni, saj razume stvari, če se mu pojasnijo na pravilen način. Zavod je s tem, ko ni vložil predloga za podaljšanje zadržanja, prevzel „vso odgovornost glede udeleženca“. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in predlog centra za socialno delo zavrže, podrejeno pa, da odloči, da podaljšanje zadržanja nasprotnega udeleženca v varovanem oddelku Socialno varstvenega zavoda ... ni dopustno.

4. Center za socialno delo je odgovor na revizijo vložil sam, v njem pa pojasnil, zakaj meni, da je podaljšanje zadržanja nasprotnega udeleženca na v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda utemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Nasprotni udeleženec je bil s predhodnim pravnomočnim sklepom zadržan v varovanem oddelku Socialno varstvenega zavoda Hrastovec. Pred iztekom roka iz sklepa sodišča je predlog za podaljšanje zadržanja vložil Center za socialno delo Vrhnika, ki je skrbnik (zakoniti zastopnik) nasprotnega udeleženca.(2) Osrednje vprašanje, ki ga v postopku izpostavlja nasprotni udeleženec, je, ali je predlog za podaljšanje njegovega zadržanja v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda podal upravičeni predlagatelj. Nasprotni udeleženec se glede na naravo in težo posega v človekove pravice in svoboščine zavzema za restriktivno jezikovno razlago določila drugega odstavka 77. člena ZDZdr, po kateri je upravičeni predlagatelj samo direktor socialno varstvenega zavoda.

7. Drugi odstavek 77. člena ZDZdr določa: „Če direktor socialno varstvenega zavoda ugotovi, da je za odvrnitev ogrožanja zaradi vzrokov iz prvega odstavka 74. člena tega zakona nujno potrebno nadaljnje zadržanje v varovanem oddelku, najmanj 14 dni pred potekom roka iz sklepa sodišča predlaga sodišču, da se zadržanje v varovanem oddelku podaljša. V postopku za podaljšanje zadržanja se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o sprejemu na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča.“

8. Sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve, ki ga kot enega od ukrepov v sistemu zdravstvene in socialnovarstvene skrbi na področju duševnega zdravja ureja ZDZdr, pomeni poseg v človekove pravice, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS, v nadaljevanju URS) kot ene od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen URS). V določenih primerih (in ob izpolnjevanju predpisanih zakonskih pogojev) je takšen poseg vendarle nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb (zaradi njihovega ogrožanja življenja ali povzročanja hude škodo) bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki (nujno) potrebuje pomoč. Zato se ukrep sme izvajati pod pogoji, ki jih določa zakon, izpolnjevanje teh ukrepov pa se preverja v sodnem postopku, ki je glede na naravo stvari nujen. Navedeno sicer govori v prid tezi nasprotnega udeleženca o strogi restriktivni razlagi določila, kdo lahko predlaga podaljšanje izvajanja izrečenega ukrepa. Prav tako v prid tej tezi govori dejstvo, da strokovno osebje socialno varstvenega zavoda, v kateri je oseba zadržana, z njo prihaja v vsakodneven stik, jo redno spremlja in tako najbolj lahko oceni njeno stanje in potrebo po morebitnem nadaljnjem zadržanju; zato naj bo zavod oziroma njegov direktor tisti, ki bo predlagal podaljšanje ukrepa.

9. Kljub temu pa Vrhovno sodišče pritrjuje pravilnosti razlogov izpodbijanega sklepa in sklepa sodišča prve stopnje, da direktor socialno varstvenega zavoda ni edini upravičeni predlagatelj podaljšanja zadržanja osebe v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda in da določila drugega odstavka 77. člena ZDZdr ni mogoče razlagati tako (ozko), da z določitvijo direktorja socialno varstvenega zavoda kot predlagatelja podaljšanja ukrepa izključuje smiselno uporabo tistih (splošnejših) določb ZDZdr, ki opredeljujejo, kdo je lahko upravičeni predlagatelj, konkretno torej določila 40. člena ZDZdr. Drugačno razlago namreč terjata logična in namenska razlaga zakona.

10. Kdo lahko predlaga sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, določa drugi odstavek 75. člena ZDZdr, po katerem so to socialno varstveni zavod in (ob smiselni uporabi) 40. člena ZDZdr, vsi v tem določilu našteti subjekti. Podaljšanje zadržanja ureja le drugi odstavek 77. člena ZDZdr. Njegova zožujoča dobesedna razlaga, ki jo ponuja revizija, zahteva, da je predlagatelj podaljšanja lahko samo direktor socialno varstvenega zavoda. Taka razlaga bi lahko privedla do situacije, da bi bilo treba v primeru, če direktor socialno varstvenega zavoda ne bi podal predlaga za podaljšanje zadržanja, osebo odpustiti, nato pa bi lahko katerikoli, v 40. členu ZDZdr naštet subjekt vložil (nov, samostojen) predlog za sprejem osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda. Takšna situacija bi bila povsem nelogična, absurdna in v nasprotju tako z načelnim in dolgoročnim varstvom pravic oseb z motnjami v duševnem zdravju, ki ga zasleduje zakon, kot z učinki takšnega postopanja na osebo v vsakem konkretnem primeru, ko bi bila najprej odpuščena in takoj nato (na novo) zadržana. Logična in namenska razlaga drugega odstavka 77. člena ZDZdr, pa tudi razširjujoča besedna razlaga, ki se ne omeji le na prvi stavek, ampak vključuje tudi namen in pomen drugega stavka tega besedila določbe, torej pokažejo, da je pravilna taka razlaga, kot sta jo sprejeli sodišči druge in prve stopnje, namreč, da direktor socialno varstvenega zavoda ni edini upravičeni predlagatelj podaljšanja zadržanja osebe v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda, pač pa, da je glede na stalni vsakodnevni stik in spremljanje psihofizičnega stanja zadržane osebe, to v prvi vrsti predvsem njegova dolžnost, kadar se izkaže, da so še vedno podani razlogi za nadaljnje zadržanje osebe. Zgolj poznavanje stanja osebe pa seveda ni razlikovalni element, ki bi dajal (izključujočo) prednost direktorju socialno varstvenega zavoda v primerjavi z drugimi predlagatelji iz 40. člena ZDZdr, saj ni izključeno, da bi s stanjem zadržane osebe ne bil enako dobro seznanjen (tudi) kdo drug (npr. najbližja oseba ali zakoniti zastopnik zadržane osebe). Zožujoče dobesedne presoje tudi ne terja zgolj teža posega, s katerim se omejujejo človekove temeljne človekove pravice in svoboščine, saj dopustitev širšega kroga predlagateljev podaljšanja, ki vključuje tudi osebe iz 40. člena ZDZdr, ob upoštevanju zakonsko predpisanih pogojev za zadržanje in izvedbi nujnega sodnega postopka, ki je pravzaprav enak kot ob (prvem) sprejemu, ne omogoča niti večjih zlorab niti ne zmanjšuje pravic udeleženca, obenem pa, nasprotno, onemogoča, da bi socialno varstveni zavod morebiti uspel osebo odpustiti iz razlogov, ki ne bi smeli vplivati na njen sprejem oziroma njeno nadaljnje zadržanje v zavodu, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji.(2)

11. Glede na navedbe revizije, ki se tičejo okoliščin konkretnega primera, Vrhovno sodišče dodaja, da tudi na tej (konkretni) ravni pritrjuje pravilnim razlogom sodišč druge in prve stopnje. Vsebina dopisa z dne 8. 12. 2016 je v izpodbijanem sklepu pravilno povzeta, na njegovi podlagi pa je sodišče zaključilo, da je strokovni svet zavoda sprejel sklep, da predlog za nadaljnje bivanje na varovanem oddelku poda njegov skrbnik Center za socialno delo ..., ki je pred tem zavod obvestil o možnosti podaje predloga za nadaljnje zadržanje. Glede na že obrazloženo načelno dopustnost, da podaljšanje zadržanja osebe v varovanem oddelku socialnega varstvenega zavoda lahko predlagajo tudi osebe iz drugega odstavka 75. člena v zvezi s 40. členom ZDZdr, ki sicer lahko predlagajo (prvi) sprejem, pa Vrhovno sodišče ne odgovarja na nadaljnje polemiziranje o obstoju dogovora med centrom za socialno delo in socialno varstvenim zavodom, o tem, kdo je bil „formalni predlagatelj“ in o kontradiktornosti razlogov glede aktivne legitimacije.

12. Predlagatelj pri podaji predloga za podaljšanje ukrepa zadržanja v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda res ni sledil zahtevi iz 41. člena ZDZdr, po katerem se predlogu za sprejem priloži mnenje izbranega osebnega zdravnika ali psihiatra, ki je osebo pregledal, in ne sme biti starejše od sedmih dni. V postopku podaljšanja zadržanja se določbe zakona o sprejemu na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča uporabljajo smiselno. Ker je nasprotni udeleženec že v zavodu, kjer ga stalno nadzorujejo in spremljajo njegovo psihofizično stanje, ob smiselni uporabi 41. člena ZDZdr zadošča, da se takšno mnenje pridobi v postopku, zlasti upoštevajoč zahtevo, da mora biti predlog za podaljšanje podan pred potekom roka iz (prejšnjega) sklepa sodišča, in kratke roke, v katerih mora nasprotnega udeleženca pregledati izvedenec in podati mnenje in v katerih mora sodišče odločiti. Tudi te zahteve in roki, enako kot 41. člen ZDZdr, stremijo k hitri seznanitvi s stanjem udeleženca in odločitvi v najkrajšem možnem času.

13. Nadaljnja revizijska graja se tiče delno postopka sprejemanja dokazne ocene (ker naj bi sodišče v izpodbijanem sklepu zavrnilo sprejem mnenja strokovnega tima), delno pa njene pravilnosti (ker je sprejelo mnenje izvedenke in psihiatrinje zavoda in ne mnenja strokovnega tima). Ker slednje sega na področje dejanskega stanja, Vrhovno sodišče na ta del revizijskih navedb posebej ne odgovarja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Izpodbijanje postopka in načina sprejemanja dokazne ocene (ker naj bi ne bi sledila zahtevi iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 37. členom ZNP) pa ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je, kot ugotavlja sam revident, zaslišalo člane strokovnega tima, vendar pa njegovega mnenja ni zavrnilo iz nekih formalnih razlogov oziroma zaradi napačne ali pomanjkljive sestave tima, kot si v nadaljevanju revizije napačno razlaga. Tega tudi ni storilo sodišče druge stopnje, pač pa sta obe sodišči upoštevajoč vse procesno gradivo pojasnili, zakaj mu nista sledili, pač pa sta kot prepričljivejše in bolj strokovno sprejeli mnenje izvedenke in zavodske psihiatrinje. Mnenje in izpoved članov tima sta torej dokazno ocenili, pri tej oceni pa sta upoštevali tudi sestavo tima (v katerem ni sodelovala psihiatrinja). To je vplivalo na njuno vsebinsko presojo in ni šlo za formalno zavrnitev ali apriorno neupoštevanje mnenja. Čeprav je v zvezi s pritožbenimi trditvami, da je sodišče prve stopnje premalo kritično pretehtalo odločitev strokovnega tima, da ni pogojev za nadaljnje zadržanje, sodišče druge stopnje zapisalo, da ni bilo treba tehtati odločitve tega tima in da je pravilen poudarek na mnenju zavodske psihiatrinje, ki ni bila vključena v tim in to agrumentiralo kot pomanjkljivost v postopku, ki ga je interno izvedel zavod, je s tem v resnici potrdilo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je sledilo mnenju psihiatrinje in ne tima. Revizija torej neutemeljeno uveljavlja procesne pomanjkljivosti v zvezi z izdelavo dokazne ocene, njene pravilnosti pa, kot je bilo že navedeno, v revizijskem postopku ne more izpodbijati. V sfero izpodbijanja dejanskega stanja sodijo tudi navedbe o tem, kaj vse je strokovni tim tehtal ob podaji mnenja (npr. možnost zapustitve zavoda), saj mu s tem želi revizija dati večjo dokazno težo od tiste, ki sta mu jo pripisali sodišči prve in druge stopnje.

14. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena in sta sodišči pravilno presodili obstoj pogojev za podaljšanje zadržanja nasprotnega udeleženca v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda brez privolitve. Zato je revizijo na podlagi četrtega odstavka 384. člena v zvezi s 378. členom ZPP in 37. členom ZNP zavrnilo.

15. Določilo 51. člena ZDZdr posebej ureja stroške v postopkih sprejema osebe na zdravljenje oziroma obravnavo in pomeni odstop tako od v pravdnem postopku uveljavljenega načela uspeha kot tudi od posebnih določb ZNP, po katerih praviloma udeleženci trpijo svoje stroške. Zato bo stroške odvetnika nasprotnega udeleženca, ki se (predhodno) krijejo iz sredstev sodišča, odmerilo sodišče prve stopnje.

(1) Nasprotnemu udeležencu je bila namreč s sklepom sodišča odvzeta poslovna sposobnost. (2) Npr. iz razloga, ki ga navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi; glede na omejene kapacitete pa je tudi Vrhovno sodišče v več zadevah že obravnavalo pravna sredstva zavodov, ki so sprejem zavračala iz kadrovskih in prostorskih razlogov (npr. II Ips 351/2013, II Ips 117/2016) in ne zato, ker bi za sprejem ne bili izpolnjeni zakonski pogoji.