Jedro

Tožba je nerazumljiva, v delu, v katerem tožnica ni zatrjevala svojega pravnega interesa in ni postavila ustreznega tožbenega predloga, pa tudi nepopolna, zaradi česar bi sodišče prve stopnje od tožnice moralo zahtevati, da tožbo dopolni in popravi tako, da bo ta sposobna za obravnavanje, in da bo mogoča presoja stvarne pristojnosti v zadevi. Nepravilen je bil torej zaključek sodišča prve stopnje, da je treba zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrniti celoten zahtevek (čeprav ta ni v celoti postavljen ugotovitveno), in tudi zaključek sodišča druge stopnje, da je treba v primeru nezatrjevanega pravnega interesa tožbo (laične) stranke takoj po prejemu zavreči.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica je dne 22. 9. 2015 kot laik vložila tožbo, s katero zahteva ugotovitev, da je oporoka A. A. z dne 26. 4. 1988 pristna in zakonita, ter ponovno sprožitev oz. obnovitev zapuščinskega postopka po pokojni tako, da se upošteva pozneje najdena oporoka, pri čemer pa naj to ne vpliva na izročitev deležev, ki jih je [zakoniti dedič] B. A. izločal po sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. III D 795/96. Zahteva tudi povrnitev pravdnih stroškov.

2. Sodišče prve stopnje je tožbo kot nedovoljeno zavrglo. Iz tožbenih navedb naj bi izhajalo, da tožnica uveljavlja dedno pravico; ker pa je njen dajatveni zahtevek (dediščinska tožba po 141. členu Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD) že zapadel, tožnica nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Zaključilo je, da bi tožnica morala vložiti dajatveno tožbo na izročitev zapuščine, česar pa ni storila.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. Ugotovilo je, da obnova zapuščinskega postopka ni dovoljena (224. člen v zvezi z 222. členom ZD), zato tožnica v pravdi ne more uspeti z zahtevkom za obnovo zapuščinskega postopka. Glede zahtevka za ugotovitev pristnosti oporoke pa je sodišče druge stopnje odločilo, da tožnica ni izkazala svojega pravnega interesa za vložitev take tožbe, kar utemeljuje zavrženje tega dela tožbe. Sodišče druge stopnje je nadalje presodilo, da ni podana kršitev 273. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o odpravi pomanjkljivosti, ker naj bi bila tožba popolna in razumljiva (vsebovala naj bi vse predpisane sestavine in določen zahtevek); bila pa naj bi neodpravljivo nesklepčna. S tem, ko je nižje sodišče zahtevek tožnice zavrglo, in ne zavrnilo, naj bi postopalo v tožničino korist. **Povzetek revizijskih navedb**

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijan sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi tožnice ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa naloži v plačilo stroške revizijskega postopka. Sodišče prve stopnje naj bi napačno vodilo postopek in kršilo tožničini ustavni pravici do enakega varstva pravic in do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave RS). Poudarja, da je tožbo vložila kot laik in kot taka ne pozna pojmov kot so dediščinska tožba, dajatvena tožba in pravni interes. Ker je sodišče ni pozvalo, naj ustrezno dopolni tožbo, naj bi ji odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Navaja, da je imela interes za ugotovitev pristnosti oporoke, saj bi na njeni podlagi lahko zahtevala izročitev zapuščine, toženka pa se o oporoki ni izjavila, zato bi bilo treba šteti, da je ne priznava. Tudi postavitev zahtevka za obnovo zapuščinskega postopka naj bi izkazovala pravno neukost tožnice; nesklepčnost pa bi tožnica lahko odpravila, saj bi na podlagi ugotovitve o pristnosti oporoke nadalje zahtevala izročitev premoženja. Če bi dejansko zasledovala cilj obnove zapuščinskega postopka, bi zahtevek vložila v zapuščinskem postopku, s predmetno pravdo pa naj bi tožnica želela uveljavljati svojo pravico kot oporočna dedinja, in to znotraj enoletnega roka, ki ga za dediščinsko tožbo določa 141. člen ZD. Tožnica tako meni, da je njena tožba nerazumljiva in nepopolna, pomanjkljivosti pa bi lahko odpravila na poziv sodišča. **Presoja Vrhovnega sodišča**

5. Revizija je utemeljena.

6. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E. 7. Na podlagi revizijskega uveljavljanja procesne kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP1 je Vrhovno sodišče presojalo, ali je bila (ne)aktivnost sodišča v fazi predhodnega preizkusa tožbe primerna in je tožnici zagotovila ustrezno obravnavo pred sodiščem.

8. Faza predhodnega preizkusa tožbe je namenjena zlasti temu, da sodišče prve stopnje preveri popolnost2 in razumljivost3 tožbe (273. člen ZPP) ter izvede ustrezne ukrepe (zahteva popravo ali dopolnitev tožbe po prvem odstavku 108. člena ZPP), če meni, da je tožba nerazumljiva ali nepopolna. Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, naj se ta glasi dobesedno tako, kot si tožnik želi, da bi se glasil izrek sodbe4, zato je potrebno, da se z zahtevkom natančno in konkretno opredeli vsebina zahtevanega sodnega varstva. Za prepoznavo tožbenega zahtevka, torej za ugotovitev in določitev njegove identitete je nujno, da je vsestransko določen (oz. vsaj določljiv) – tako v subjektivnem kot v objektivnem pogledu (prvi odstavek 180. člena ZPP).5 Postavljanje in oblikovanje tožbenih zahtevkov v pravdnem postopku je prepuščeno strankam, sodišče pa odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP).6

9. Sodišče prve stopnje je tožbo obravnavalo kot ugotovitveno in sprejelo sklep, da tožnica nima pravnega interesa za tako tožbo, ker že razpolaga z zapadlim dajatvenim zahtevkom (dediščinsko tožbo po 141. členu ZD). Sodišče druge stopnje pa je presodilo, da tožba ni dovoljena v delu, v katerem zahteva obnovo zapuščinskega postopka, da tožnica ni izkazala pravnega interesa za ugotovitveni del in da je podana neodpravljiva nesklepčnost tožbe. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je bila napačna presoja sodišč prve in druge stopnje, da je bila tožba popolna in razumljiva. Okoliščine, ki po presoji Vrhovnega sodišča kažejo na to, so sledeče: - prvi del zahtevka se glasi „ugotovi se...“, tožnica pa v tožbi ni zatrjevala, da ima pravni interes za vložitev ugotovitvenega zahtevka, pri čemer je pomembno tudi dejstvo, da je tožbo vložila kot laik; - drugi del zahtevka se glasi, naj se „obnovi zapuščinski postopek“, čeprav ima vloga naslov „Tožba“ (in ne predlog za obnovo postopka); - s tožbenimi trditvami tožnica smiselno uveljavlja zahtevek po dediščinski tožbi (navaja, da je bilo po pokojni uvedeno zakonito dedovanje, da se je kasneje našla oporoka, po kateri bi bila do dela zapuščine upravičena tudi tožnica, da želi, da se ta oporoka upošteva, da ni jasno, kolikšen delež zapuščine pripada tožnici, kar naj bi v postopku ugotovil izvedenec, itd.), vendar ustreznega tožbenega zahtevka ne postavi.

10. Zaradi vseh naštetih okoliščin je bila tožba nerazumljiva, v delu, v katerem tožnica ni zatrjevala svojega pravnega interesa in zlasti ni postavila ustreznega tožbenega predloga, pa tudi nepopolna, zaradi česar bi sodišče prve stopnje od tožnice moralo zahtevati, da tožbo dopolni in popravi tako, da bo ta sposobna za obravnavanje.7

11. Presoja (ne)sklepčnosti tožbe, ki jo je opravilo sodišče druge stopnje, je najmanj preuranjena. Če je tožba nepopolna, njene (ne)sklepčnosti ne moremo ugotavljati, saj formalno nepopolna tožba ni sposobna za vsebinsko presojo.8 Nepopolno tožbo je treba vrniti v popravo z ustreznim pozivnim sklepom, medtem ko se nesklepčne tožbe (četudi je nesklepčnost morda zelo očitna) v fazi predhodnega preizkusa ne vrača v popravo, temveč jo sodišče vroča toženi stranki v odgovor. Šele če odgovora na tožbo ni, se mora sodišče v okviru preizkusa pogojev za izdajo zamudne sodbe ukvarjati z vprašanjem (ne)sklepčnosti.9

12. Opustitev dolžnosti sodišča, da v konkretnem primeru ravna v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP pomeni kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila tožnici odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, izpodbijana sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. 2 Vloga je nepopolna, če ne vsebuje vsega, kar je treba, da se lahko obravnava. (Betetto, N. v Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Založba Uradni list, Ljubljana 2005, str. 437). 3 Vloga je nerazumljiva, če iz nje ni mogoče razbrati, kaj stranka hoče. (prav tam). 4 VSRS sodba II Ips 336/2009. 5 Zobec, J. Nesklepčnost tožbe in zamudna sodba, Pravna praksa št. 18/2002, str. 6. 6 Več o tem: Galič, A. v Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. in 2. knjiga, GV Založba, Založba Uradni list, Ljubljana 2005, komentar k 2., 12., 181 in 285. členu ZPP. 7 Prim. odločbo VSRS II Ips 16/2014. 8 Prim. odločbo Ustavnega sodišča UP-1013/05-19 z dne 6.7.2006: „Popolnost tožbe je predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je sploh mogoče preizkusiti, ali je tožba sklepčna /.../ Ker sodišče prve stopnje stranke ni pozvalo na dopolnitev tožbe, tožba pa ni popolna, saj v njej ni skoraj nikakršnih navedb, je podana kršitev iz 8. tč. čl. 339/II ZPP“. 9 Voglar, M. Vprašanja sklepčnosti v praksi sodišč prve stopnje, Pravosodni bilten št. 2/016, str. 45.