Jedro

Gradnja brez gradbenega dovoljenja v času, ki preteče do njegove t.i. legalizacije, pomeni za investitorja tveganje, da bo tak objekt obravnavan kot nelegalna gradnja, v primeru naknadne pridobitve gradbenega dovoljenja pa kot neskladna gradnja, če obstoječi objekt ne ustreza pogojem izdanega upravnega dovoljenja.

Del gradbenega dovoljenja, ki se nanaša na odstranitev dela objekta, je treba obravnavati le kot dovoljenje za tovrstni poseg v prostor, ne pa kot eno od faz gradnje objekta v nastajanju.

Z nastopom pravnomočnosti sodbe je prenehal tožnikov pravni interes za izdajo začasne odredbe, saj bi glede na navedeno določbo 2. odstavka 32. člena ZUS-1 z njo lahko dosegel odložitev izvršitve izpodbijanega akta le do izdaje pravnomočne odločbe.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano drugostopenjsko odločbo odpravila odločbo gradbene inšpektorice št. ... z dne 25. 5. 2009 v 1., 3., 4. in 5. točki izreka in jih nadomestila z novimi. Tako je v 1. točki naložila tožniku, da na zemljiščih parc. št. ..., obe k.o. ..., ustavi gradnjo prizidka ob južni meji z zemljiščem s parc. št. ... k.o. ..., dokler ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja. V 3. točki je izreklo prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), v 5. točki pa, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep. V preostalem delu je drugostopenjski upravni organ zavrnil tožnikovo pritožbo zoper odločbo gradbene inšpektorice, tako da je ta ostala v veljavi v 2. točki izreka, v katerem mu je bilo naloženo, da mora zaprositi za spremembo gradbenega dovoljenja v tam postavljenem roku, v 6. točki izreka (da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve) in v 7. točki (da je odločba izdana po uradni dolžnosti in prosta takse).

Iz obrazložitev upravnih aktov obeh stopenj je razvidno, da je bil inšpekcijski ukrep izrečen na podlagi 153. člena ZGO-1 zaradi gradnje, neskladne s pogoji, določenimi v gradbenem dovoljenju z dne 4. 4. 2006. To je bilo tožniku med drugim izdano za legalizacijo prizidave in v njem naloženo, da poruši del prizidka ob južni meji tako, da zagotovi zahtevani 4-metrski odmik od zemljišča parc. št. ... k.o. ... . Ker je upravni organ prve stopnje zaradi tega naložil ustavitev gradnje, dozidavo in nadzidavo obstoječega stanovanjskega objekta, upravni organ druge stopnje pa je presodil, da ni mogoče razbrati, na kaj (kateri del objekta) se nanaša inšpekcijski ukrep, je konkretiziral nedovoljeni poseg tako, da je odredil ustavitev gradnje prizidka ob južni meji z zemljiščem parc. št. ... k.o. ... . Pri tem je namreč ugotovil, da način gradnje omogoča, da se odredi ustavitev gradnje le na delu objekta, ki ga je mogoče ločiti od ostalega objekta. Pritožbeni organ še poudarja, da je bilo na podlagi inšpekcijskega ogleda z dne 11. 11. 2008 in zaslišanja tožnika z dne 11. 2. 2009 ugotovljeno, da je sporni objekt v uporabi in da tožnik ni izvedel sanacije – rušitve južnega prizidka in posledično s tem ni izpolnil določil gradbenega dovoljenja. Ker je gradnja izvedena v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, je bilo treba tožniku izreči obravnavani inšpekcijski ukrep.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se sporni objekt – prizidek ob južni meji z zemljiščem parc. št. ... k.o. ... ne uporablja, prizidek še ni dokončan, niti zanj ni pridobljeno uporabno dovoljenje. Izpolnil je vse točke gradbenega dovoljenja razen v delu, ki se nanaša na rušitev. Tudi ta dela bo izvedel, le izvedbo rušitve je zaradi pomanjkanja finančnih sredstev preložil za krajši čas, na kar je opozoril tudi na zaslišanju 11. 2. 2009. Ker pa v gradbenem dovoljenju ni določeno, do kdaj mora biti gradnja zaključena, je nasprotna trditev ministrstva neresnična. Edini rok, ki ga glede gradnje predvideva ZGO-1, je rok za začetek gradnje. V 71. členu je tako določeno, da gradbeno dovoljenje preneha veljati, če investitor ne začne z gradnjo manj zahtevnega objekta v dveh letih po njegovi pravnomočnosti. Te določbe se je tožnik v celoti držal. Ker niti v ZGO-1 niti v gradbenem dovoljenju ni določila, ki bi tožnika zavezovalo, kdaj mora zaključiti z gradnjo, ministrstvo nima nobene podlage za trditev, da bi morala biti gradnja zaključena, še manj pa za to, da je zaradi tega, ker ni zaključena, v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem. Dejstvo, da ni izvedel sanacije, pomeni nedokončanost objekta, ki pa ne more predstavljati neskladne gradnje. Poleg tega mu v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe. S tem ko je na zaslišanju povedal, da je objekt v uporabi, ni imel v mislih uporabe dozidanega dela. Če je gradbena inšpektorica to izjavo napačno razumela, bi moral imeti možnost, da jo natančneje pojasni. Prav tako kot prava neuka stranka ni oporekal, ko ga je gradbena inšpektorica na zapisnik seznanila s prekrškom, čeprav se s tem ni strinjal, na zaslišanju pa mu ni obrazložila, v čem so izvedena dela neskladna z izdanim gradbenim dovoljenjem. V zaključku tožnik zahteva odložitev izvršitve izpodbijanega akta, saj bi mu v nasprotnem primeru nastala težko popravljiva škoda, in predlaga, da sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

K 1. točki izreka V skladu z določbo 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Osnovni pogoj za odložitev izvršitve izpodbijanega akta je glede na navedeno izkazanost težko popravljive škode.

Kot ugotavlja sodišče, tožnik v svojem predlogu zgolj pavšalno zatrjuje, da bi mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe taka škoda nastala. Navedena trditev ni obrazložena, niti zanjo niso predloženi dokazi. Že zaradi navedenega pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe ni bil izpolnjen.

Poleg tega je s sprejemom te sodbe izpodbijana odločitev postala pravnomočna. Kot bo razvidno iz razlogov v nadaljevanju, sodišče v tej zadevi ni samo ugotovilo drugačnega dejanskega stanja in na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, kar je pogoj za dopustnost pritožbe zoper sodbo upravnega sodišča (1. odstavek 73. člena ZUS-1). V obravnavanem primeru zato zoper sodbo ni pritožbe. Z nastopom njene pravnomočnosti pa je prenehal tožnikov pravni interes za izdajo začasne odredbe, saj bi glede na navedeno določbo 2. odstavka 32. člena ZUS-1 z njo lahko dosegel odložitev izvršitve izpodbijanega akta le do izdaje pravnomočne odločbe.

Glede na navedeno je sodišče tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

K 2. točki izreka Tožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 12.2. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) neskladna gradnja pomeni, da je za gradnjo, za katero je predpisano gradbeno dovoljenje, to sicer izdano, vendar se gradnja izvaja oz. je izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem. V takem primeru je gradbeni inšpektor dolžan izreči inšpekcijske ukrepe, kot jih pri neskladni gradnji predvideva 153. člen ZGO-1, med drugim, da mora investitor v določenem roku zaprositi za spremembo gradbenega dovoljenja (2. odstavek 153. člena ZGO-1).

Kot je razvidno iz obrazložitve prvostopenjske odločbe, je tožnik pridobil gradbeno dovoljenje št. ... z dne 4. 4. 2006 za legalizacijo dozidav in prizidav obstoječega starega objekta, pri čemer je zahtevani odmik prizidka od sosednjega zemljišča parc. št. ... k.o. ... 4 m, zaradi česar je že v gradbenem dovoljenju določeno, da je treba zgrajeni prizidek ob južni meji porušiti in na ta način doseči uskladitev dejanskega stanja s projektiranim.

Iz navedenega izhaja, da je bilo gradbeno dovoljenje za že zgrajeni prizidek izdano le za prizidek s 4-metrskim odmikom od meje s parc. št. ... k.o. .... Ker v zadevi ni sporno, da prizidek k tožnikovi stanovanjski hiši tega odmika nima - tudi sam v tožbi navaja, da prizidka v presežnem delu še ni porušil -, to pomeni, da je ta del objekta zgrajen v nasprotju z navedenim pogojem iz gradbenega dovoljenja. Za odločitev v zadevi je zato bistveno, da v naravi obstaja objekt, ki ni usklajen z zahtevami izdanega gradbenega dovoljenja, ne pa dejstvo, da do uskladitve (z rušenjem) še ni prišlo. Ob tem sodišče dodaja, da gradnja brez gradbenega dovoljenja v času, ki preteče do njegove t.i. legalizacije, pomeni za investitorja tveganje, da bo tak objekt obravnavan kot nelegalna gradnja, v primeru naknadne pridobitve gradbenega dovoljenja pa kot neskladna gradnja, če obstoječi objekt ne ustreza pogojem izdanega upravnega dovoljenja. Prav slednji primer je podan v obravnavani zadevi.

Napačno je tudi tožnikovo stališče, da mu gradbeno dovoljenje v delu, ki se nanaša na prizidek, dovoljuje graditev, saj ne upošteva, da je ta prizidek že zgrajen in to v nasprotju s pogoji iz predloženega projekta ter izdanega gradbenega dovoljenja glede odmika od sosednjega zemljišča. Del gradbenega dovoljenja, ki se nanaša na odstranitev dela objekta, je zato treba obravnavati le kot dovoljenje za tovrstni poseg v prostor, ne pa kot eno od faz gradnje objekta v nastajanju. V tem primeru so za ta postopek pravno nepomembni tožbeni ugovori o veljavnosti gradbenega dovoljenja, o roku za izpolnitev in o roku za izvršitev rušitve spornega dela prizidka.

Glede na navedene razloge za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi neskladne gradnje ni pomembno niti to, ali se sporni del objekta uporablja ali ne, posledično pa tudi ne zatrjevana kršitev, da se tožnik ni mogel izjaviti o tem dejstvu.

Ker je prekrškovni postopek samostojni postopek, sodišče v tej smeri ni bilo dolžno preizkusiti tožnikovih trditev o možnosti izjavljanja in se do njih opredeliti.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.