Jedro

Ker zaradi nasprotujočih izjav na več bistvenih mestih svoje izpovedbe glede članstva v stranki UDP in preganjanja zaradi političnega prepričanja ni uspel izkazati, je bila ugotovljena njegova splošna neverodostojnost. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da se je ugotovila le splošna neverodostojnost pritožnika, ampak je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi neskladnost konkretnih izjav, ki jih ni ustrezno pojasnil. Kljub časovni oddaljenosti je utemeljeno pričakovati, da bo prosilec o bistvenih in najpomembnejših okoliščinah, zaradi katerih je zapustil izvorno državo in s katerimi utemeljuje prošnjo, izpovedal bistveno enako (npr. glede aktivnosti v stranki UDP, obdobja aretacij, časa zapustitve izvorne države). Različna izpovedovanja o bistvenih okoliščinah, ki jih je navedel pritožnik kot razlog za pridobitev mednarodne zaščite, vzpostavljajo dvom, da so se dogodki res zgodili, s tem pa se izmika podlaga za ugotovitev, da je njegova potreba po zaščiti dejanska in resnična.

Nesposobnosti za zaslišanje ni zatrjeval do konca glavne obravnave, zato tega ne more izpodbiti s pritožbenimi navedbami, njegovo slabo zdravstveno stanje pa ni bilo ugotovljeno niti na zadnji glavni obravnavi. Sklicevanje na psihično stanje prosilca mora biti izkazano na prepričljiv način in podkrepljeno z ustreznimi dokazi, prav tako pa za dvom v psihično sposobnost pritožnika ne zadošča zgolj pooblaščenkina laična ocena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi v ponovljenem postopku v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS I Up 6/2015 z dne 8. 6. 2015 na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-68/2011/31 (1312-12) z dne 16. 4. 2013. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi druge alineje 52. člena v povezavi s prvo alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da tožnik na glavni obravnavi ni znal ustrezno pojasniti razlik v njegovih izjavah glede svojega političnega prepričanja in članstva v opozicijski stranki UDP, predvsem glede časovnega vstopa v stranko, o svoji funkciji v stranki, kdaj je bila stranka ustanovljena, koliko krat je bil zaradi članstva zaprt, kako je sodeloval na radiu, kje je sedež stranke. Njegovih izjav ni mogoče šteti za prepričljive, kljub temu da gre za že nekoliko oddaljene dogodke, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo, saj ni podal jasne, natančne in konsistentne izpovedbe. Ob predočitvi njegovih navedb iz predhodnega postopka pa je na glavni obravnavi odgovarjal bistveno drugače in je svoje izjave še dodatno spreminjal, na smiselno ista vsebinska vprašanja svoje pooblaščenke pa je odgovarjal drugače kot na vprašanja sodišča. S svojimi izjavami tako ni izkazal splošne verodostojnosti, zaradi česar ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Zato ni dopolnjevalo dokaznega postopka z zaslišanjem predlaganih prič in z izvedbo drugih dokazov, ampak je dokaze kot nepotrebne zavrnilo, med drugim tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da so njegove izjave vedno bolj nejasne, veliko stvari se ne more spomniti, kar je značilno za depresivne in anksiozne motnje. Zato je predlagal tudi zaslišanje izvedenca medicinske stroke, ki bi preveril, kakšna je njegova sposobnost spominjanja preteklih dogodkov. Navaja, da njegove izjave niso bile pravilno prevedene, saj je bilo prevajanje prepuščeno osebam s pomanjkljivim znanjem relevantnega jezika. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločitev oprlo izključno na oceno tožnikove verodostojnosti. Ta je le dodatna okoliščina, ki se upošteva pri presoji prošnje, in morebitna ugotovljena prosilčeva neverodostojnost še ne pomeni, da ne izpolnjuje pogojev. Prav tako njegove izjave ni primerjalo s splošnimi in specifičnimi informacijami o izvorni državi. Njegove izjave na glavni obravnavi 11. 12. 2015 niso neverodostojne, saj so posledica njegovih psihičnih in fizičnih težav, zaradi česar so njegova koncentracija, spominjanje in pripovedovanje okrnjeni. Nekonsistentne pa niso niti njegove izjave glede letnic dogodkov, saj iz njih jasno izhaja, da ne zna šteti in računati let, do česar se sodišče prve stopnje niti ni opredelilo.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Odločitve sodišča prve stopnje v zadevi dodeljevanja mednarodne zaščite tožniku so predmet presoje na Vrhovnem sodišču že petič. Tožena stranka je o tožnikovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite, ki jo je vložil 16. 2. 2011, odločala prvič v pospešenem postopku in jo zavrnila. To odločbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo s sodbo I U 804/2011-5 z dne 11. 5. 2011 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Pritožbo zoper to sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo s svojo sodbo I Up 314/2011 z dne 30. 6. 2011. Tožena stranka je v zadevi ponovno odločila z odločbo, št. 2142-68/2011/31 (1312-12) z dne 16. 4. 2013, in tožniku v rednem postopku ponovno zavrnila prošnjo za mednarodno zaščito. Tožbo zoper to odločbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo s sodbo I U 962/2013-8 z dne 6. 1. 2014, Vrhovno sodišče pa je na podlagi 77. člena ZUS-1 s sklepom I Up 122/2014 z dne 10. 4. 2014 tožnikovi pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Z novo sodbo I U 672/2014-14 z dne 4. 6. 2014 je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. To sodbo je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 251/2014 z dne 21. 8. 2014 razveljavilo na podlagi 77. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. To je po opravljeni glavni obravnavi izdalo sodbo in z njo v sporu polne jurisdikcije odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke in tožniku priznalo mednarodno zaščito v obliki statusa begunca. Tožena stranka je zoper sodbo vložila pritožbo, ki ji je Vrhovno sodišče ugodilo s sklepom I Up 6/2015 z dne 8. 6. 2015, razveljavilo sodbo prvostopenjskega sodišča in mu zadevo vrnilo v nov postopek. Sodišče prve stopnje je pred spremenjenim senatom ponovno opravilo glavno obravnavo in izdalo sodbo, ki je obravnavana v tem pritožbenem postopku.

7. Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je pritožnik državljan Gambije, ki se je v Sloveniji predstavljal z dvema imenoma (sprva kot A. A. in kasneje kot I. (tudi Is.) B.). Policija ga je prijela na avtobusu, s katerim je bil namenjen v Celje, kjer je po prihodu v Slovenijo delal v avtopralnici. Iz izvorne države je legalno (z osebno izkaznico) odšel v Senegal in nato pot nadaljeval preko Gvineje, Malija in Maroka, od koder je nelegalno odšel v Španijo in nato preko Italije v Slovenijo (dokumente je izgubil na poti iz Maroka v Španijo). Kot razlog za zapustitev izvorne države je navajal, da je bil 11 let član politične stranke United Democratic Party (v nadaljevanju UDP), katere člane je s pomočjo policije preganjal predsednik Gambije. Pristali so v zaporu, kjer so bili mučeni in prisiljeni, da povedo o načrtih in aktivnosti stranke.

8. Tožena stranka je pritožniku, katerega identiteta ni bila ugotovljena, zavrnila prošnjo za priznanje statusa begunca, ker je ugotovila, da so bile njegove izjave neskladne, neprepričljive in malo verjetne. Izjave je primerjala z dostopnimi informacijami o izvorni državi ter ugotovila, da jih ne more oceniti kot verodostojnih in zaključila, da ni mogoče ugotoviti njegove splošne verodostojnosti. Prav tako ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel možnost, saj je na ozemlju Republike Slovenije bival osem mesecev, za mednarodno zaščito pa tudi ni zaprosil v zanj prvi varni državi. Na podlagi informacij o pritožnikovi izvorni državi je tožena stranka tudi zaključila, da niso izpolnjeni pogoji za ugoditev prošnji za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite.

9. Sodišču prve stopnje je bilo s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 6/2015 z dne 8. 6. 2015 naloženo, da mora razjasniti vsa za odločitev pomembna nasprotja med njegovimi izjavami v upravnem in sodnem postopku ter nasprotja med njegovimi izjavami v celotnem postopku in podatki, ki izhajajo iz listine z dne 23. 8. 2011, ki jo je izdala stranka UDP (v nadaljevanju listina).

10. V postopku za priznanje mednarodne zaščite temelji ugotavljanje dejanskega stanja v posameznem primeru na navedbah prosilca in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti njegovih navedb. V času izdaje odločbe je veljavni ZMZ v tretjem odstavku 21. člena določal, da mora pristojni organ, kadar prosilec ne more predložiti dokazov, upoštevati tam navedene pogoje, med katerimi je bil v tretji alineji pogoj, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi s primerom, v zadnji alineji pa je bila kot pogoj določena tudi prosilčeva splošna verodostojnost. Če torej prosilec za utemeljitev svoje prošnje poda le svojo izjavo, mora izkazati tako skladnost izjav, ki se nanašajo na zatrjevano preganjanje, kot tudi splošno verodostojnost, ki pa se ugotavlja na podlagi njegovih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. Ugotovitev prosilčeve splošne neverodostojnosti in neskladnost v izjavah glede preganjanja zaradi političnega prepričanja je v obravnavani zadevi podlaga za zavrnitev prošnje.

11. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sledilo napotkom Vrhovnega sodišča in ugotovilo bistvena razhajanja med tožnikovimi izjavami, ki jih je podal v predhodnem postopku in na glavni obravnavi dne 11. 12. 2015, ter nasprotja med njegovimi izjavami in podatki, ki izhajajo iz listine. Ob primerjavi pritožnikovih izjav glede odločilnih okoliščin v zvezi s članstvom in aktivnostjo v stranki UDP je sodišče prve stopnje ocenilo, da njegove izjave niso skladne in jasne. Pritožnik je namreč naloge, ki jih je imel v stranki UDP, večkrat opisal drugače. Sprva je navajal, da je v stranko privabljal nove ljudi, organiziral zborovanja in prevajal, ob predočitvi listine in funkcij, ki iz nje izhajajo (da je bila njegova naloga tudi organiziranje in novačenje članov ter da je bil koordinator mladine v pokrajini Kiang East), pa je pritožnik na glavni obravnavi odgovoril, da je samo prevajal, da drugih nalog ni imel in da je listina napačno prevedena. Med tem ko je na vprašanje svoje pooblaščenke odgovoril, da je bil vodja mladinskega krila v treh regijah (Kiang East, Banjul, Bakau), pa je na osebnem razgovoru navedel, da je deloval samo v Banjulu. Tudi glede priprav člankov za internetne novice in glede sodelovanja v razpravah na radiu (kar je kot eno izmed funkcij navajal v predhodnem postopku),1 je na glavni obravnavi izpovedal, da navedenih del ni opravljal in je samo sledil kolegom. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo tudi nasprotja glede obdobja in števila aretacij. Ob podaji prošnje je navedel, da je bil v obdobju od leta 2003 do 2009 večkrat zaprt, nazadnje leta 2009. Na osebnem razgovoru je izjavil, da je bil v navedenem obdobju v zaporu petkrat, med tem ko je na prvi glavni obravnavi navedel, da je bil aretiran dvakrat, na drugi glavni obravnavi pa je dejal, da je bil aretiran trikrat. Ob predočitvi njegovih izjav glede aretacije je navedel, da je bil zaprt večkrat ampak ne petkrat, nekonsistentnosti pa je ugotoviti tudi glede navedbe obdobja aretacij. V predhodnem postopku je navajal, da je nazadnje bil zaprt leta 2009, na glavni obravnavi pa je povedal, da je bil zaprt v obdobju od leta 2003 do 2006 in da je leta 2006 že pobegnil iz Gambije.2 Ob seznanitvi z bistvenimi razhajanji med njegovimi izjavami v postopku teh ni ustrezno pojasnil in je izjave na obravnavi še dodatno spreminjal ter na ista vsebinska vprašanja pooblaščenke odgovarjal bistveno drugače,3 zato njegovih izjav ni mogoče šteti za prepričljive. Ker zaradi nasprotujočih izjav na več bistvenih mestih svoje izpovedbe glede članstva v stranki UDP in preganjanja zaradi političnega prepričanja ni uspel izkazati, je bila ugotovljena njegova splošna neverodostojnost.4

12. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku odpravilo očitane kršitve in se v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredelilo do ključnih razhajanj, na katere je bilo opozorjeno v sklepu I Up 6/2015, nanje obrazloženo odgovorilo, iz obrazložitve pa je razvidno, da se je sodišče prve stopnje z vsemi argumenti stranke seznanilo in jih obravnavalo.5 S tem v zvezi Vrhovno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da pritožnik ni poznal vsebine listine, saj iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 11. 12. 2015 izhaja, da mu je navedena listina bila predočena, prav tako pa je vprašanje bilo postavljeno v smeri seznanitve s konkretnimi nalogami. Na podlagi navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje so zato po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljene pritožbene trditve glede kršitve materialnega prava v zvezi z uporabo zakonskega pojma splošne verodostojnosti prosilcev (peta alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ). Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje primerjalo izjave pritožnika glede aktivnosti v stranki UDP ter obrazložilo, kje prihaja do razlik oziroma celo nasprotij. V zvezi s temi je sodišče prve stopnje pritožniku postavljalo vprašanja na glavni obravnavi, mu dalo možnost, da se do njih opredeli oziroma razhajanja obrazloži. Niso torej utemeljene pritožbene navedbe, da se je ugotovila le splošna neverodostojnost pritožnika, ampak je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi neskladnost konkretnih izjav, ki jih ni ustrezno pojasnil. Neskladnosti pa pritožnik zgolj s sklicevanjem na nepismenost in časovno oddaljenost ne more opravičiti. Kljub časovni oddaljenosti je utemeljeno pričakovati, da bo prosilec o bistvenih in najpomembnejših okoliščinah, zaradi katerih je zapustil izvorno državo in s katerimi utemeljuje prošnjo, izpovedal bistveno enako (npr. glede aktivnosti v stranki UDP, obdobja aretacij, časa zapustitve izvorne države). Različna izpovedovanja o bistvenih okoliščinah, ki jih je navedel pritožnik kot razlog za pridobitev mednarodne zaščite, vzpostavljajo dvom, da so se dogodki res zgodili, s tem pa se izmika podlaga za ugotovitev, da je njegova potreba po zaščiti dejanska in resnična.

13. Pritožnik v pritožbi sicer navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri svoji oceni o splošni neverodostojnosti njegove izjave primerjati s splošnimi in specifičnimi informacijami o izvorni državi, vendar pa zgolj ta zatrjevanja pritožnika ne izkazujejo kršitve materialnega prava s strani sodišča prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi navedb pritožnika zaključilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Tožena stranka pa je preučila informacije o pritožnikovi izvorni državi skladno z 22. členom in osmo ter deveto alinejo 23. člena ZMZ. Vrhovno sodišče zgolj pripominja, da v konkretnem primeru, ko pritožnik ni izkazal okoliščin, ki bi utemeljevale njegovo prošnjo, ker njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti, ker niso skladne, kot je v izpodbijani sodbi utemeljilo sodišče prve stopnje, pa slednjemu ni treba preverjati informacije o izvorni državi (npr. glede preganjanja članov UDP), saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.6

14. Pritožnik pod vprašaj postavlja svojo psihično stabilnost v postopku in se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 269/2008.7 Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da pritožnik ob podaji prošnje niti kasneje v upravnem postopku glede svojega psihičnega stanja ni navajal ničesar, zato postavitev izvedenca v tem pogledu ni bila potrebna.8 V nobeni od listin namreč tovrsten vpliv pritožnikovega zdravstvenega stanja na njegovo izpovedovanje v času vložitve prošnje (16. 2. 2011) in osebnega razgovora (11. 10. 2012) ni bil ugotovljen. Na svoje psihično zdravstveno stanje je prvič opozoril šele v pripravljalni vlogi z dne 25. 8. 2015, ko je pavšalno navedel, da zaradi preteklih dogodkov njegova psihična sposobnost ni takšna, da bi o dogodkih pripovedoval pravilno, in predlagal postavitev izvedenca. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da nesposobnost za zaslišanje ni zatrjeval do konca glavne obravnave, zato tega ne more izpodbiti s pritožbenimi navedbami,9 njegovo slabo zdravstveno stanje pa ni bilo ugotovljeno niti na zadnji glavni obravnavi, kjer je sicer navajal, da ima občasno glavobole, težave pa mu povzroča računanje datumov. Sklicevanje na psihično stanje prosilca mora biti izkazano na prepričljiv način in podkrepljeno z ustreznimi dokazi, prav tako pa za dvom v psihično sposobnost pritožnika ne zadošča zgolj pooblaščenkina laična ocena.10 Vrhovno sodišče zgolj dodaja, da se zgoraj citirana sodba nanaša na drugačno dejansko stanje in se od obravnavane zadeve razlikuje v tem, da je tožnica predložila zdravniške izvide in predlagala postavitev izvedenca že v upravnem postopku. Zato so za odločitev v tej zadevi nepomembna pritožbena navajanja, da bi pred ocenjevanjem verodostojnosti sodišče prve stopnje moralo ugotoviti njegovo psihično zdravstveno stanje.

15. Pritožnik v pritožbi očita tudi, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, saj njegove izjave niso bile pravilno prevedene (nepravilnost zapisnika o osebnem razgovoru in zapisnika o prošnji za mednarodno zaščito). V zvezi s tem Vrhovno sodišče pojasnjuje, da pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v obravnavanem primeru ni dopusten, saj se v pritožbenem postopku presoja Vrhovnega sodišča omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 75. člena ZUS-1 se tako v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodba sodišča prve stopnje, ki je posledično tudi predmet pritožbene presoje. Upravni akt je kot predmet presoje sodišča prve stopnje v presojo Vrhovnega sodišča vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu. Tako je lahko predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta. Presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja s strani Vrhovnega sodišča bi zato pomenila ponovno presojo dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku tožene stranke, ki jo je kot pristojno že opravilo sodišče prve stopnje. Vrhovno sodišče zgolj dodaja, da iz prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da je pritožnik prevajanje preko tolmača v celoti razumel in da ni imel pripomb. Tudi na zapisnik o osebnem razgovoru z dne 11. 10. 2012, potem ko je bil s strani uradne osebe opozorjen, da naj poda pripombe, le teh ni imel, med samim razgovorom pa je tudi dejal, da prevajalko razume. Glede na ugotovljeno, ob predpostavki, da mu je bila zagotovljena pravica do tolmača in da je ves čas postopka imel pooblaščenca, pritožbeno sodišče meni, da je lahko pritožnik učinkovito zastopal svoje interese.

16. Zgoraj navedene presoje in ugotovitve sodišča prve stopnje pa pritožnik tudi ne more uspešno izpodbiti s predložitvijo skenirane članske izkaznice, katere pristnost niti ni nedvoumno izkazana. Pritožnikovo stališče, da je v postopkih zaradi priznanja mednarodne zaščite potrebna popolna in ex nunc presoja, pa je za obravnavano zadevo nebistveno, saj je (po navedbah pritožnika) (morebitna) članska izkaznica (čeprav je na njej letnica 2016) obstajala že v času izdaje odločbe tožene stranke. Pritožnik je namreč že tekom upravnega in sodnega postopka zatrjeval, da bo člansko izkaznico pridobil, vendar jo je predložil šele dva meseca po preteku pritožbenega roka (pritožbene novote, 74. člen ZUS-1). Pritožnik pa ni niti za verjetno izkazal, da članske izkaznice brez svoje krivde ni mogel predložiti do konca glavne obravnave. Glede tega je sicer navajal, da ni hotel v nevarnost spravljati svojih bližnjih sorodnikov, čemur pa Vrhovno sodišče ni sledilo, saj je že tekom postopka zatrjeval, da bo člansko izkaznico pridobil, in je v tem času imel dovolj časa, glede na to, da je v Sloveniji že 5 let. 17. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Na osebnem razgovoru je navedel, da je o srečanju stranke obvestil ljudi po radiu (3. stran zapisnika), glede pripravljanja člankov za internetno stran News pa je trdil, da je oblikoval vsebino pogovora, prijatelj pa je pisal in članek poslal preko interneta (4. stran zapisnika). Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito teh nalog ni omenjal. 2 V predhodnem postopku je trdil, da je izvorno državo zapustil med leti 2009 in 2010. 3 Na vprašanje pooblaščenke je odgovoril, da listina z dne 23. 8. 2011 ni napačno prevedena in da tisto, kar v listini piše, drži (9. stran zapisnika o glavni obravnavi in 19. točka obrazložitve). Nasprotno je navajal tudi, da je prispeval k vsebini spletne strani News, in sicer tako, da so v Gambiji imeli sestanke, kjer je vsak podal svoje mnenje, ki je nato šlo na internet. Podal pa je tudi mnenja, ki so šla na radio. 4 Neskladja pa so bila ugotovljena tudi glede vstopa v stranko (da je bil član stranke 11 let, da je stranko zapustil leta 2010, ne spomni pa se časa vključitve; da je v stranki začel delovati leta 1996), glede časa trajanja poti iz Gambije (sprva je navedel, da je v Španiji bil le 5 dni, na glavni obravnavi pa je navedel, da je tam bil približno 1 leto in pol). 5 Glej 16. do 22. točko obrazložitve. 6 Glej tudi sodbo VSRS I Up 312/2014 z dne 16. 10. 2015 in sklep VSRS 145/2014 z dne 8. 5. 2014. Splošne in specifične informacije o izvorni državi analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ, torej kadar je podan subjektivni element. Glede sklicevanja na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-292/09-9, Up-1427/09-16 z dne 20. 10. 2011, ki je razveljavilo tretji odstavek 22. člena ZMZ, sodišče dodaja, da je v tem primeru bila prošnja zavrnjena izključno zaradi neverodostojnosti prosilčevih izjav. 7 Iz citirane sodbe VSRS izhaja, da je za odločanje v zadevi, ko odločitev temelji na ugotovitvi, da je tožnica na zaslišanjih in ob podaji prošnje podala izrazito kontradiktorne izjave, pomembno z gotovostjo ugotoviti njeno psihično zdravstveno stanje. 8 Navajal je zgolj, da ima zaradi pretepov glavobole in da se zaradi doživetega gorja veliko ne spomni, ni pa zatrjeval psihičnih težav. 9 Postavitev izvedenca je predlagal šele dne 25. 8. 2015, kar je po prvi opravljeni glavni obravnavi dne 26. 11. 2014 in po prejemu zadnjega sklepa VSRS I Up 6/2015, s katerim je bila razveljavljena sodba sodišča prve stopnje, ki je tožniku priznala status begunca. V pripravljalni vlogi je zgolj pavšalno navajal, da je travmatičen. 10 V pripravljalni vlogi z dne 25. 8. 2015 je navajal, da njegova pooblaščenka opaža, da postaja depresiven, komunikacija z njim pa vedno bolj otežena, na glavni obravnavi dne 11. 12. 2015 pa je slednja navajala, da meni, da je sposoben odgovarjati samo na določena vprašanja, na določena pa ne.