Jedro

Tožnik s svojimi izjavami ni izkazal splošne verodostojnosti, zaradi česar posledično ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobene od oblik mednarodne zaščite. Sodišče je tožniku na zaslišanju predočilo nekatera bistvena razhajanja med njegovimi izjavami, vendar jih ni znal ustrezno pojasniti. Namesto da bi razlike ustrezno pojasnil, je svoje izjave tudi na sami obravnavi še dodatno spreminjal. Na smiselno ista vsebinska vprašanja svoje pooblaščenke je odgovarjal bistveno drugače kot na vprašanja sodišča. Tožnikovih izjav zato ni mogoče šteti za prepričljive, ne glede na to, da gre sicer res za že nekoliko časovno odmaknjene dogodke.

Tožnik se ne more uspešno sklicevati na to, da so bile njegove pretekle izjave napačno razumljene zaradi napačnega prevajanja, saj je prevajanje v predhodnem postopku (upravnem in sodnem) potekalo v tožnikovem materinem jeziku, to je v wolof jeziku. Tožnik je imel možnost podati svoje izjave dovolj jasno, natančno in konsistentno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v rednem postopku zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik izvorno državo-Gambijo zapustil, ker trdi, da je bil preganjan zaradi političnih razlogov. Zatrjeval je, da je član politične stranke UDP in da je bil kot pripadnik te stranke večkrat tudi zaprt, v zaporu je bil tudi mučen in pretepen. Tožena stranka je presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj je ocenila, da so njegove izjave v zvezi z razlogi, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, neprepričljive. Tožena stranka je tudi presodila, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

2. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da mu je bilo v postopku onemogočeno, da bi postopek učinkovito spremljal v jeziku, ki ga razume. Pojasnjuje, zakaj po njegovem mnenju ni šlo za različne nekonsistentnosti, kot je npr. nekonsistentnost pri navajanju kraja bivanja, zakaj se je sprva predstavil z drugačnim imenom, nadalje pojasnjuje, da je član stranke UDP od leta 1996, vidnejšo vlogo pa je dobil šele na prehodu tisočletja. Napačen je tudi očitek tožene stranke, da so neprepričljive njegove navedbe glede vloge in funkcije, ki jo je imel v stranki, prav tako ne drži trditev, da naj bi tožnik redno pošiljal kritične komentarje o stanju v Gambiji na internetne strani. Ker je nepismen, svojih komentarjev ne piše in ne pošilja, svoj prispevek je dal na tak način, da je oblikoval vsebino in jo povedal naprej, članke pa so pisali in objavljali drugi. Zavrača, da bi podajal nasprotujoče si izjave v zvezi s časom potovanja. Na podlagi informacij v Gambiji pa je tožena stranka sama ugotovila, da so tam najresnejši problemi glede človekovih pravic, nadlegovanja in zlorabe kritikov vlade, kar je povzročilo zatiranje novinarjev, smrt, mučenje, pripore in včasih nasilno izginotje državljanov. Tožnik je fizično izpostavljen in osebno znan politični nasprotnik Jammehove vlade in bi glede na informacije o Gambiji ter dogodke, o katerih je pripovedoval, tožena stranka morala ugotoviti, da je preganjan zaradi politične pripadnosti. Tožnik predlaga, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in prošnji za mednarodno zaščito ugodi, podrejeno pa, naj odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek.

3. Prvostopenjsko sodišče je po prejemu odgovora na tožbo najprej tožbo zavrnilo. Po pritožbi tožeče stranke je Vrhovno sodišče RS s sklepom št. I Up 122/2014 z dne 10. 4. 2014 razveljavilo prvostopenjsko sodbo I U 962/2013-8 z dne 6. 1. 2014 in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovni postopek.

4. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tožba utemeljena in je izpodbijano odločbo odpravilo. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka, Vrhovno sodišče RS je pritožbi ugodilo in s sklepom št. I Up 251/2014 z dne 21. 8. 2014 sodbo prvostopenjskega sodišča I U 672/2014-14 z dne 4. 6. 2014 razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

5. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem postopku po dne 26. 11. 2014 opravljeni glavni obravnavi izdalo sodbo I U 1369/2014-67 z dne 26. 11. 2014, s katero je v sporu polne jurisdikcije odpravilo odločbo tožene stranke, tožniku priznalo mednarodno zaščito v obliki statusa begunca in odločilo, da ta sodba z dnem pravnomočnosti velja kot dovoljenje za njegovo stalno prebivanje v Sloveniji.

6. Po pritožbi tožene stranke je Vrhovno sodišče RS s sklepom I Up 6/2015 z dne 8. 6. 2015 sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču, da opravi nov postopek pred spremenjenim senatom.

7. Prvostopenjsko sodišče v spremenjenem senatu v ponovljenem postopku po (ponovno) opravljeni glavni obravnavi dne 11. 12. 2015 ugotavlja, da tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem upravnem sporu gre za mednarodno zaščito. Sporno je, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca oziroma za priznanje subsidiarne oblike mednarodne zaščite.

9. Po določbi 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) mednarodna zaščita pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje; resno ali individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. ZMZ v 28. členu vključuje tudi načelo nevračanja v državo, v kateri obstaja resna nevarnost, da bo ogroženo življenje takšne osebe oziroma bo oseba izpostavljena nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, kazni ali mučenju.

10. Glede na to, da tožnik v postopku ni predložil nobenega osebnega dokumenta, s katerim bi izkazal svojo identiteto, je za odločitev v zadevi odločilno vprašanje, ali so tožnikove navedbe o razlogih, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, pri čemer kot razloge navaja politično prepričanje in članstvo v opozicijski stranki UDP, dovolj jasne, natančne in konsistentne.

11. Po prejemu sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 6/15 z dne 8. 6. 2015 je sodišče v obravnavani sporni zadevi ponovno razpisalo glavno obravnavo.

12. Po razpisu glavne obravnave je tožnik sodišču poslal dve pripravljalni vlogi. V prvi je poudaril, da je v nadaljevanju tožbe izrecno razjasnil vse očitane mu nekonsistentnosti. Glede za status begunca bistvenih dejstev je bil vseskozi verodostojen in konsistenten, saj je vseskozi navajal, da je bil aktiven v organu, ki ga omenja listina UDP – v mladinskem krilu. Poudaril je tudi, da njegova psihična sposobnost ni takšna, da bi v zadovoljivi meri omogočala, da o preteklih dogodkih pripoveduje na pravilen/realen način, zaradi česar je predlagal tudi postavitev izvedenca medicinske stroke (psihiatra oz. kliničnega psihologa), ki bo lahko preveril, kakšna je sedaj njegova sposobnost spominjanja preteklih dogodkov in pripovedovanja o njih ter kakšna je njegova splošna sposobnost za zaslišanje. Kot dokaz je predlagal tudi poročilo UNCHR pri ocenjevanju verodostojnosti z maja 2013, dostopno na (navedeni) spletni strani, v katerem je pojasnjeno, da je spomin glede travmatičnih dogodkov, glede datumov, trajanja in pogostosti le redko točen. Predlagal je tudi zaslišanje direktorja Inštituta za afriške študije, mag. Eyachew Tefera, zasklišanje njegove pooblaščenke, zaslišanje Mihe Nabergoja iz PIC in zaslišanje Binte Gabrielle Jerala, kot tudi svoje zaslišanje. V drugi pripravljalni vlogi je navedel nekaj relevantnih poročil o razmerah v Gambiji, ki se nanašajo na preganjanje, kakršnega uveljavlja tožnik.

13. Na glavni obravnavi je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine spisa, ki se nanašajo na obravnavano sporno zadevo in tožnika zaslišalo, medtem ko je ostale dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne.

14. Tožnik je na glavni obravnavi najprej odgovarjal na vprašanja sodišča. Uvodoma je povedal, da pri sebi nima nobenega osebnega dokumenta in da se je v postopku s policisti predstavil z drugim imenom (Jammah Mamina) zato, ker se je policistov bal, ker niso bili v uniformi.

15. Ker je tožnik ves čas zatrjeval, da je bil v Gambiji preganjan zaradi svojega političnega prepričanja in članstva v opozicijski stranki UDP, zaradi česar je bil večkrat tudi aretiran in zaprt, je bilo treba na obravnavi razčistiti predvsem vse ključne okoliščine v zvezi s tem vprašanjem. Tožnik je na obravnavi povedal, da je Gambijo zapustil zaradi političnih težav in zato, ker je bil večkrat odpeljan v zapor. V stranko UDP se je včlanil leta 2003, ko je imel 16 let. Tedaj je bil simpatizer stranke. Kot simpatizer je za stranko samo pospravljal in ni počel nič drugega. Uradno se je včlanil v stranko, ko je bil star 25 let in tedaj je za stranko pričel širiti vesti in privabljati ljudi na zborovanja. Poleg tega je za stranko tudi prevajal, ker govori še druge ganske jezike. Pri pripravi člankov za internetne novice in sodelovanju na radiu je sodeloval na ta način, da je samo sledil kolegom, ki so to opravljali in je bil zraven. Zaradi članstva v stranki UDP je bil tudi več kot trikrat zaprt, v obdobju od leta 2003 do 2006. Prej je bil sedež stranke v mestu Bakau, ne ve povedati, ali je sedež še vedno tam. Še vedno je član stranke UDP. Ne spomni se, kdaj je bila UDP ustanovljena. Člansko izkaznico UDP je med potovanjem izgubil. Če bi bil vrnjen v Gambijo, bi se znašel v zaporu ali bi ga ubili.

16. Čeprav je sodišče tožniku na obravnavi postavljalo vprašanja, usmerjena v razjasnjevanje ključnih okoliščin v zvezi z njegovim političnim prepričanjem in članstvu v UDP, ki jih je tožnik navedel na obravnavi in v predhodnem postopku (upravnem in sodnem), tožnik razlik v svojih izjavah ni znal ustrezno pojasniti. Tudi potem, ko mu je bilo izrecno predočeno, da iz listine UDP z dne 23. 8. 2011, ki jo je sam tekom postopka predložil, izhaja, da je imel v stranki še druge pomembne naloge in sicer, da je bil v stranki zaposlen z organiziranjem in novačenjem mladih članov in da je bil koordinator mladine v pokrajini Kiang East, tožnik pa je navedel, da je za stranko (zgolj) prevajal, je tožnik pojasnil, da drugih nalog, razen nalog prevajanja, ni imel in da je ta listina napačno prevedena. Tudi navedb v listini v zvezi z njegovim delovanjem za internetne novice in rednih razprav o Gambiji na radiu, tožnik na obravnavi ni potrdil, saj je izrecno povedal, da nič od navedenega ni opravljal, temveč je le sledil kolegom, ki so to opravljali. Tožnik tudi ni znal prepričljivo pojasniti razlik v svojih izjavah glede števila in obdobja aretacij oziroma odvzemov osebne svobode (dve, tri ali pet in v katerem obdobju, pri čemer je v predhodnem postopku navajal, da je bil nazadnje zaprt leta 2009, na obravnavi pa je povedal, da je že leta 2006 pobegnil iz Gambije), ki naj bi se mu zaradi njegovega političnega udejstvovanja dogajali v Gambiji. Po navedenem sodišče ugotavlja, da tožnikovih izjav v zvezi z njegovim političnim prepričanjem in članstvu v UDP ne more šteti kot jasnih, skladnih in konsistentnih.

17. Prav tako tožnik na obravnavi ni znal pojasniti razlik v izjavah glede neposrednega razloga za zapustitev Gambije, niti potem, ko so mu bile razlike v izjavah izrecno predočene (da je v prošnji zatrjeval, da je član UDP, da je bil vodja mladinskega krila, da je deloval na območju Banjula (glavno mesto Gambije), na osebnem razgovoru dne 11. 10. 2012 pa je izjavil, da je bil član stranke UDP 11 let, da je deloval na območju Banjula, da pa je leta 2010 odšel iz te stranke).

18. Tožnik je v nadaljevanju glavne obravnave odgovarjal tudi na posebna vprašanja njegove pooblaščenke in vprašanja pooblaščenke tožene stranke. V zvezi s postavljenimi vprašanji svoje pooblaščenke je povedal, da listine UDP v angleščini z dne 23. 8. 2011 ne zna prebrati; meni pa, da listina ni napačno prevedena. Povedal je, da drži to, kar v listini piše, med drugim, da je koordiniral delo z mladimi v Kiang East volilni enoti, kot tudi, da je prispeval k vsebini spletne strani News (novic). Pojasnil je, da je k vsebini spletne strani News prispeval na ta način, da je v Sloveniji dal svoj nasvet, v Gambiji pa je sodeloval na sestankih, na katerih je podal svoje mnenje, in sicer je to mnenje dal Ibrahima Fati, ki je potem to mnenje dal na radio. Sedež stranke je v mestu Bakau, ostala glavna mesta imajo podružnice. Povedal je tudi, da je bil edini vodja mladinskega krila v treh regijah, in sicer Kiang East, Banjul, Bakau. Kot vodja mladinskega krila je tudi pripravljal prostor za mitinge. V stranko je tudi privabljal ljudi, na način, da se je z njimi pogovarjal. Govoril je, da morajo ljudje priti skupaj, da spremenijo državo. Na vprašanje sodišča, naj pojasni to, da je prej povedal, da je bil samo prevajalec, potem pa je povedal, da je bil tudi vodja, je tožnik odgovoril, da je prevajalec tudi vodja. Na vprašanje sodišča, v kateri pokrajini se nahaja Kiang East, v katerem je koordiniral delo z mladimi, je odgovoril, da se Kiang East nahaja v pokrajini Soma.

19. Iz navedenih tožnikovih izjav izhaja, da je tožnik na smiselno ista vsebinska vprašanja svoje pooblaščenke v zvezi s svojim političnim udejstvovanjem in nalogami v stranki UDO odgovarjal drugače kot na vprašanja sodišča. Na vprašanja pooblaščenke je tako odgovoril, da listina z dne 23. 8. 2011 ni napačno prevedena in da tisto, kar v listini piše, tudi drži. Tudi na vprašanje svoje pooblaščenke pa je povedal, da je sedež UDP v mestu Bakau. Povedal je, da je bil vodja mladinskega krila v treh (navedenih) regijah, medtem ko je v predhodnem postopku (v prošnji in na osebnem razgovoru) zatrjeval samo, da je deloval na območju Banjula. Ker iz predložene listine UDP z dne 23. 8. 2011, ki jo je predložil, izhaja, da je bil tožnik zaposlen z organiziranjem in novačenjem mladih članov iz pokrajine West Coast Region in volilnega okraja Kiang East, sodišče ugotavlja, da teh njegovih izjav ne more sprejeti kot kredibilnih, ker ni razumno in tudi ne logično, da bi tožnik iz navedene pokrajine (West Coast Region), torej iz zahodnega dela, privabljal člane iz vzhodnega okraja, pri čemer se Kiang East ne nahaja v pokrajini West Coast Region, niti ne v pokrajini Soma, kot je to trdil tožnik, temveč se po podatkih na spletu (Wikipedia) Kiang East nahaja v pokrajini Lower River. Sodišče na tem mestu tudi izpostavlja, da se podatek o številki faksa stranke UDP, naveden v listini, ne sklada s številko faksa, dostopno na spletu, ki je (220) 422 4601. 20. V nadaljevanju je nato tožnik odgovarjal tudi na postavljena vprašanja s strani pooblaščenke tožene stranke. Na njena vprašanja je izrecno potrdil, da je bil simpatizer stranke s 16 leti, ko je stranka že delovala in da je dobil člansko izkaznico pri 25. letih, ko se je včlanil v stranko. Prvič je bil zaprt leta 2003, ko je bil že član stranke. Povedal je tudi, da v predhodnih državah, Španiji, Italiji, ni zaprosil za azil, ker ni vedel, da bi to lahko storil. Njegovo ime potem, ko je prijateljem povedal svoje mnenje, ni bilo nikoli objavljeno v spletnih poročilih.

21. Po tako izvedenem dokaznem postopku, v katerem je sodišče tožnika torej tudi zaslišalo in mu predočilo tudi razlike v njegovih izjavah, danih v predhodnem postopku, ki jih tožnik ni znal ustrezno pojasniti, se sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da tožnik s svojimi izjavami ni izkazal splošne verodostojnosti, zaradi česar posledično ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobene od oblik mednarodne zaščite. Sodišče je tožniku na zaslišanju predočilo samo nekatera bistvena razhajanja med njegovimi izjavami, danimi na sami obravnavi in njegovimi izjavami, danimi v predhodnem postopku, vendar tožnik razhajanj v izjavah ni znal ustrezno pojasniti. Namesto da bi razlike v svojih izjavah glede ključnih okoliščin v zvezi s svojim političnim prepričanjem in udejstvovanjem v UDP ustrezno pojasnil, je svoje izjave tudi na sami obravnavi še dodatno spreminjal. Na smiselno ista vsebinska vprašanja svoje pooblaščenke je odgovarjal bistveno drugače kot na vprašanja sodišča. Ker je tožnik glede bistvenih okoliščin v konkretnem primeru, to je o njegovem aktivnem članstvu v UDP in njegovem zatrjevanem preganjanju zaradi članstva v tej stranki tudi potem, ko so mu bile predočene njegove navedbe iz predhodnega postopka, odgovarjal bistveno drugače in svoje izjave še dodatno spreminjal, tudi po mnenju sodišča tožnikovih izjav ni mogoče šteti za prepričljive, ne glede na to, da gre sicer res za že nekoliko časovno odmaknjene dogodke. Tožnik je sicer res ves čas zatrjeval, da je bil preganjan zaradi svojega političnega prepričanja in aktivnega članstva v UDP, vendar pa razlik v svojih izjavah glede odločilnih okoliščin v zvezi s članstvom in svojo aktivnostjo v UDP, to je o časovnem vstopu v stranko; svoji vlogi in funkciji v stranki, o tem, kdaj je bila stranka ustanovljena, kolikokrat je bil zaradi svojega članstva v stranki zaprt, kako je sodeloval na radiu (pri čemer je šele na obravnavi dne 11. 12. 2015 prvič navedel, da je svoje mnenje za radio dal Ibrahima Fati), tudi na sami obravnavi ni znal pojasniti oziroma je svoje izjave še dodatno spreminjal. Razlik v svojih izjavah ni znal ustrezno pojasniti niti potem, ko so mu bile njegove izjave iz predhodnega postopka izrecno predočene.

22. Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da gre v obravnavani zadevi za že nekoliko odmaknjene dogodke, vendar pa sodišče hkrati meni, da tisti, ki je bil v svoji izvorni državi preganjan zaradi svojega političnega prepričanja in članstva v opozicijski stranki, zna z gotovostjo in prepričljivostjo povedati vsaj ključne okoliščine v zvezi s tem, torej o tem, kdaj se je včlanil v stranko, kakšne so bile njegove naloge v stranki, kdaj je bila stranka ustanovljena, kje je njen sedež (navajal je, da je sedež v Bakau, medtem ko je sedež vseskozi v glavnem mestu, to je v mestu Banjul), kolikokrat je bil zaradi pripadnosti stranki zaprt. Teh okoliščin pa tožnik ni znal povedati jasno, natančno in konsistentno. Njegova pooblaščenka pa se je s tem v zvezi sklicevala na to, da tožnik ne zna dobro računati datumov. Ker torej tožnik o odločilnih dejstvih za odločitev v obravnavani zadevi, ni podal jasne in prepričljive izpovedbe, saj je izjave o razlogih, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, tekom postopka bistveno spreminjal, tudi po presoji sodišča tožnikovi izpovedbi kot celoti manjka verodostojnosti.

23. Zato sodišče tudi ni videlo potrebe po kakršnem koli dopolnjevanju dokaznega postopka z zaslišanjem s strani tožnika predlaganih prič, niti ne z izvedbo drugih dokazov, zaradi česar je s strani tožnika predlagane dokazne predloge, z izjemo zaslišanja tožnika in dokaza z vpogledom v predmetni upravni spis, zavrnilo kot nepotrebne. Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu, da postavi izvedenca medicinske stroke, ki naj bi izpovedal o tem, kakšna je sedaj njegova sposobnost pripovedovanja o preteklih dogodkih stanje in ali je sposoben zaslišanja, saj je tožnik v isti pripravljalni vlogi, v kateri je podal predlog za postavitev izvedenca, hkrati predlagal tudi svoje zaslišanje, kar je oboje eno z drugim v nasprotju in tudi do konca glavne obravnave ni zatrjeval, da ni sposoben za zaslišanje. Razen tega je tožnik na obravnavi povedal, da se počuti slabše (šele) po prejemu zadnjega sklepa Vrhovnega sodišča iz avgusta 2015 (s katerim je to sodišče po pritožbi tožene stranke razveljavilo sodbo prvostopenjskega sodišča, s katero je le- to tožniku priznalo status begunca). Sodišče je namreč moralo pri svoji dokazni oceni upoštevati ne samo to, kar je tožnik povedal na obravnavi dne 11. 12. 2015, temveč tudi vse to, kar je povedal že v predhodnem postopku. Prej pa tožnik ni zatrjeval, da bi bilo treba njegovo psihično stanje in sposobnost zaslišanja ugotavljati z izvedencem. Tožnik se tudi ne more uspešno sklicevati na to, da so bile njegove pretekle izjave napačno razumljene zaradi napačnega prevajanja, saj je prevajanje v predhodnem postopku (upravnem in sodnem) potekalo v tožnikovem materinem jeziku, to je v wolof jeziku, čeprav na glavni obravnavi dne 26. 11. 2014 sicer (tudi) ob dvojnem prevajanju, najprej iz wolofa v angleščino, nato pa iz angleščine v slovenščino in obratno. Ker je torej prevajanje potekalo v tožnikovem materinem jeziku, je tožnik imel možnost podati svoje izjave dovolj jasno, natančno in konsistentno. Vendar svojih izjav ni podal na navedeni način in razlik v svojih izjavah ni ustrezno pojasnil niti na zadnji glavni obravnavi, na kateri sicer ni imel nobenih pripomb v zvezi s prevajanjem. Posledično je sodišče dokazni predlog za zaslišanje njegove pooblaščenke, zaslišanje Mihe Nabergoja, zaslišanje Binte Gabriele Jerala in zaslišanje direktorja Inštituta za afriške študije, zavrnilo. Zavrnilo je tudi na sami glavni obravnavi dne 11. 12. 2015 dan predlog za dodelitev roka za predložitev rojstnega lista oziroma članske izkaznice UDP, glede na to, da je tožnik v Sloveniji že dobra 4 leta in je torej v tem času imel možnost in tudi dovolj časa, da bi si pridobil kakšen osebni dokument ali člansko izkaznico, pa do sedaj tega ni storil, saj je na izrecno vprašanje sodišča, ali si je poskušal pridobiti kakšno dokazilo o identifikaciji, odgovoril, da ne.

24. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka sodišče, po opravljeni glavni obravnavi dne 11. 12. 2015, zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ker izvedeni dokazi, vsak zase in vsi skupaj, ne izpričujejo pogojev za to, da bi se tožniku priznalo status begunca, niti ne subsidiarna oblika zaščite.

25. Po vsem navedenem je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.