Jedro

Pri opredeljevanju predpostavk odškodninske odgovornosti se običajno poudarja, da mora biti ravnanje nedopustno, pri čemer zadošča, da je ravnanje (storitev ali opustitev) na splošno nedopustno, in ni treba, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano ali zapovedano.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 280,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku prisodilo 2.100,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v hiši toženkinega zavarovanca (v nadaljevanju zavarovanec), ko je padel na mokrih keramičnih ploščicah, sicer je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

3. Tožnik je vložil revizijo in predlagal, da ji sodišče ugodi in spremeni sodbo sodišča druge stopnje ter pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podredno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje temu sodišču. 4. Protispisna je ugotovitev pritožbenega sodišča, da tožnik ni trdil, da je ravnanje zavarovanca nedopustno, saj je že na prvem naroku trdil, da se nedopustno ravnanje kaže v tem, da tožniku ni zagotovil varne hoje, ker ga ni opozoril na mokra tla in jih tudi ni pobrisal. Škodna posledica je bila predvidljiva, zato bi jo z zadostno skrbnostjo tožnik lahko preprečil. 5. Sodišče druge stopnje je kršilo drugi odstavek 347. člena in 4. člen v zvezi s prvim odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je spremenilo dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne da bi opravilo pritožbeno obravnavo. Nosilni argument pritožbenega sodišča je, da je zavarovanec zaprl pipo, vendar je menil, da voda ni stekla po tleh, ker so bile pod pipo naložene škatle. Zavarovanec je šel po isti poti kakor za njim tožnik, pa vode na tleh ni videl, zato mu ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti, ker mokrih tal ni opazil. Od povprečno skrbnega človeka ni mogoče pričakovati, da bo tistega, s katerim je nameraval vstopiti v hišo, opozarjal na mokra tla, čeprav ni vedel, da so mokra, in je mislil, da je voda stekla le po škatlah.

6. Tožnik graja dokazno oceno pritožbenega sodišča, ker je zavarovanec povedal, da zaradi škatel ni videl mokrih tal in je sodišče na podlagi tega sklepalo o obstoju drugih dejstev, in sicer, da je zavarovanec menil, da voda ni stekla po tleh, ker so bile pod pipo naložene škatle in da je mislil, da je voda stekla le po škatlah (da so škatle vodo zadržale). Sodišče druge stopnje je izpovedbo toženca drugače ocenilo kot sodišče prve stopnje, saj je na podlagi tega zaključilo, da zavarovancu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Ker v obravnavanem primeru sodišče druge stopnje dejanskega stanja ni drugače ugotovilo le na podlagi posredno izvedenih dokazov ali z indičnim sklepanjem, je z drugačno oceno neposredno izvedenih dokazov kršilo načelo neposrednosti in drugi odstavek 347. člena ZPP.

7. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati protipravnosti zavarovančevega ravnanja. Obrazložilo je, da pri opustitvenih ravnanjih ni fizikalne vzročnosti, zato je treba vselej najti pravno pravilo, ki odgovorni osebi nalaga določeno ravnanje, ki ima namen preprečiti škodni dogodek. Takšno materialnopravno stališče je zmotno in v nasprotju s sodno prakso in teorijo, ki pri ocenjevanju nedopustnosti ravnanja izhaja iz splošnega pravila o prepovedi povzročanja škode iz 10. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnik je uspel dokazati protipravno ravnanje zavarovanca, saj iz dokaznega postopka izhaja, da je zavarovanec dopustil možnost, da se je cev snela, ker jo je premalo pritrdil. Ko je cev videl na tleh, je hitro skočil in zaprl vodo, a cev pustil na tleh in šel v kuhinjo. Vode ni videl zaradi škatel, tožnika pa ni opozoril na mokra tla.

8. Zavarovancu je mogoče očitati lahko malomarnost. Od skrbnega in pazljivega človeka se pričakuje, da bi se glede na ugotovljeno dejansko stanje lahko zavedal, da so tla mokra, a se o tem ni prepričal. Tožnika ni opozoril na mokra tla in je s tem opustil potrebno ravnanje.

9. Revizija je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in obrazloženo predlagala njeno zavrnitev.

10. Revizija ni utemeljena.

11. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili: - zavarovanec kot lastnik hiše, kjer je prišlo do škodnega dogodka, je imel civilno odgovornost zavarovano pri toženki; - zavarovanec je zaradi obiska tožnika prenehal s pranjem avtomobila; - zavarovanec in tožnik sta se skozi kurilnico in garažo napotila v hišo; - v tem času se je v kurilnici s pipe snela cev, zaradi česar se je nekaj vode izlilo po tleh, na kar zavarovanec tožnika ni opozoril; - zavarovanec je opazil sneto cel in hitro zaprl pipo; - zavarovanec je cev spustil na tla in je ni pospravil; - zavarovanec zaradi naloženih škatel v prostoru ni opazil, da je bilo po tleh mokro; - tožnik je bil v času, ko je zavarovanec zaprl pipo, še na dvorišču; - na tleh kurilnice so bile položene keramične ploščice; - tožnik je (na mokrih tleh) v kurilnici padel in si pri tem poškodoval gleženj.

12. Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo le v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). S sklepom II DoR 449/2014 z dne 12. 2. 2015 je bila revizija dopuščena v smeri preizkusa zakonitosti postopanja sodišča druge stopnje v zvezi z vprašanjem morebitne spremembe v postopku na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti stališča sodišča druge stopnje, da je v primeru opustitvenega ravnanja vselej treba najti pravno pravilo, ki domnevno odgovorni osebi nalaga določeno ravnanje, katerega namen je preprečiti nastanek takšnega tipa škodnega dogodka, kot se je v tem primeru tudi pripetil. 13. Sodišče druge stopnje je sprejelo dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da zavarovanec zaradi škatel ni videl mokrih tal. Revident meni, da je sodišče druge stopnje na podlagi tega sklepalo o obstoju drugih dejstev, in sicer, da je zavarovanec menil, da voda ni stekla po tleh, ker so bile pod pipo naložene škatle, in da je mislil, da je voda stekla le po škatlah (da so škatle vodo zadržale). Vendar ne gre za dejstva, ki bi jih sodišče druge stopnje ugotavljalo na novo ali sklepalo o njihovem obstoju, ampak gre za dejstva, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, ki je sledilo izpovedbi zavarovanca, da je zaprl dotok vode, da voda ne bi tekla, vendar zaradi škatel v prostoru ni opazil, da je bilo po tleh mokro.(1) Ker pritožbeno sodišče ni podvomilo v ugotovljeno dejansko stanje in ga ni spreminjalo ali ugotavljalo novih dejstev, ampak je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zavzelo drugačno materialnopravno stališče, ni bilo dolžno razpisati obravnave v skladu z 347. členom ZPP, zato očitana kršitev te določbe pravdnega postopka v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ni podana.

14. Pravilen je materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje, da ni podana protipravnost oziroma nedopustnost zavarovančevega ravnanja, vendar ne iz razloga, ki ga je navedlo. Svojo odločitev je namreč oprlo na zmotno stališče, da je za obstoj protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti v primeru opustitve (dolžnosti opraviti določeno ravnanje zaradi preprečitve ali zmanjšanja škode) vselej treba najti pravni temelj v pozitivnem predpisu.

15. Po splošnem pravilu o prepovedi povzročanja škode se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (10. člen OZ). Ne glede na to, da iz tega pravila izhaja dolžnost vzdržati se aktivnega ravnanja, škoda lahko nastane tudi s pasivnim ravnanjem, z opustitvijo. Pri opredeljevanju predpostavk odškodninske odgovornosti se običajno poudarja, da mora biti ravnanje nedopustno, pri čemer zadošča, da je ravnanje (storitev ali opustitev) na splošno nedopustno, in ni treba, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano(2) ali zapovedano. Izraz protipravno ravnanje (ravnanje v nasprotju s pravno normo) je zato ožji od pojma nedopustno ravnanje, ki pomeni ravnanje v nasprotju s splošno sprejetimi pravili (običaji, moralnimi načeli) dolžnega ravnanja v določenih razmerjih in situacijah. Zato je sodna praksa(3) že presegla preozka stališča, iz katerih izhaja, da morajo imeti opustitve (torej dolžnosti opraviti določena dejanja zaradi preprečitve ali zmanjšanja škode) pravni temelj v zakonu, pogodbi ali drugem pravnem aktu.

16. Če torej ni predpisa, ki bi zavarovancu kot lastniku nepremičnine, kjer se je škodni dogodek zgodil, nalagal neko dolžno ravnanje, je treba njegovo ravnanje (opustitev opozoriti tožnika, da so tla mokra) presojati po splošnem merilu protipravnosti.(4) Presoditi je treba, ali je za to dolžno ravnanje značilno oziroma je objektivno predvidljivo, da bi zaradi njegove opustitve lahko nastala negativna posledica - škodni dogodek. Vrednostno merilo je torej predvidljivost negativne posledice ravnanja,(5) pri presoji pa je treba vselej izhajati iz konkretnih okoliščin. Glede na ugotovljena dejstva, da je zavarovanec ob prihodu tožnika prenehal s pranjem avtomobila in, takoj ko je opazil sneto cev, hitro zaprl pipo, pri čemer je mislil, da voda zaradi škatel ni prišla do tal, ter da je sam hodil po delu kurilnice, kjer je tožnik padel, od povprečno skrbnega človeka ni pričakovati, da bo predvidel padec tožnika, ki je vstopil za njim. Ob dejstvu, da so bile na tleh kurilnice položene keramične ploščice in da je zavarovanec ob tožnikovem prihodu pral avto, je zavarovanec tudi od tožnika kot „uporabnika“ prehoda preko kurilnice lahko pričakoval povprečno skrbnost, da gleda kod hodi. Upoštevaje navedeno zavarovancu toženke ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti. Od njega je bilo pričakovati, da bo ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarja (prvi odstavek 6. člena OZ). Eno od meril, ki konkretizirajo ta tip skrbnosti, je ravnanje kot v lastnih zadevah (diligentia quam in suis), kar je tudi storil. 17. Po splošnih življenjskih izkušnjah sicer ni dvoma, da je voda na tleh kurilnice, ki je bila posledica snete vodne cevi, povečala njihovo zdrsljivost. Vendar pa je v konkretnem primeru bistveno, da je zavarovanec pipo zaprl takoj, ko je to zaznal, pri čemer mokrote na tleh ni opazil. Ob tako ugotovljenih okoliščinah od povprečno skrbnega človeka ni pričakovati, da bi izrecno opozarjal na možnost vodnega madeža, ki ga sam ni videl (ker je menil, da so škatle vodo zadržale). Pravilno je zato pritožbeno sodišče presodilo, da zavarovancu ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti.

18. Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena (378. člen ZPP).

19. V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožnik toženki povrniti stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 280,60

EUR, ki jih mora tožnik plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP). Ti obsegajo seštevek nagrade za sestavo odgovora na revizijo (210,00 EUR) in 20,00 EUR materialnih stroškov, povečano za DDV.

(1) Gl. 9. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe. Ugotovitev, da zavarovanec vode po tleh ni opazil, je sodišče prve stopnje ponovilo še v 10. točki svoje obrazložitve.

(2) B. Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Obligacijska razmerja II, ČZ Uradni list RS, 1990, stran 23. (3) Gl. sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 451/2010 z dne 25. 10. 2012, II Ips 224/2013 z dne 26. 11. 2015 in sodba II Ips 9/2014 z dne 26. 11. 2015. (4) Vprašanje protipravnosti zavarovančeve opustitve se v konkretni zadevi sicer prepleta z vprašanjem krivde (malomarnosti), saj je treba presoditi, ali bi se zavarovanec ob dejstvu, da se je cev snela in je zaprl pipo, cev pa pustil ležati na tleh, moral zavedati, da obstaja možnost, da so tla mokra (tudi če tega ni opazil) tudi na delu, kjer je kasneje hodil tožnik, in ga ob potrebni skrbnosti opozoriti na možnost padca. Ker se za obstoj odškodninske odgovornosti zahteva kumulativna izpolnitev vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, pri čemer se krivda domneva, za protipravnost ravnanja, škodo in vzročno zvezo med njima pa je dokazno breme na tožniku, je sodišče najprej presojalo obstoj prve predpostavke – nedopustnosti oziroma protipravnosti ravnanja.

(5) Prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 287/2006 z dne 30. 10. 2008.