Jedro

V primeru opustitvenega ravnanja, fizikalne vzročnosti ni, zato je treba v takšnem primeru vselej najti pravno pravilo, ki domnevno odgovorni osebi nalaga določeno ravnanje, katerega namen je preprečiti nastanek takšnega tipa škodnega dogodka, kot se je v tem primeru tudi pripetil.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu, to je v točki I in III spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi glede plačila odškodnine 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2012 (točka I) in tako, da je sedaj tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 340,25 EUR njenih pravdnih stroškov (točka III).

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške 421,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 2.100,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je utrpel v stanovanjski hiši njenega zavarovanca, ko je padel na mokrih ploščicah. V presežku, do vtoževanih 2.800,00 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženi stranki naložilo, da mora tožniku povrniti 738,15 EUR njegovih pravdnih stroškov.

2. Takšno sodbo v njenem obsodilnem delu izpodbija tožena stranka. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, spremembe izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno njene razveljavitve in vrnitve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno izključilo objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke, ugotovilo pa je njegovo krivdno odgovornost za škodo, ki jo je utrpel tožnik.

6. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da izhaja odgovornost tožene stranke iz zavarovalne pogodbe z dne 29. 1. 2008 in splošnih pogojev k tej pogodbi. Po določilu 14. člena Splošnih pogojev tožena stranka prevzame v primeru osebne škode tretje osebe odgovornost zavarovanca. Za odgovornost tožene stranke je torej potrebno, da je za škodo odgovoren zavarovanec.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja za odločitev v tej pravdni zadevi pomembna dejstva: - zavarovanec tožene stranke je zaradi obiska tožnika prenehal s pranjem avtomobila; - zavarovanec in tožnik sta se skozi kurilnico in garažo napotila v hišo; - v tem času se je v kurilnici s pipe snela cev, zaradi česar se je nekaj vode izlilo po tleh; - na tleh kurilnice so bile položene keramične ploščice; - zavarovanec tožene stranke je opazil sneto cev in hitro zaprl pipo; - zavarovanec tožene stranke zaradi škatel v prostoru, ni opazil, da je bilo po tleh mokro: - zavarovanec je cev pustil na tleh in je ni popravil; - tožnik je bil v času, ko je zavarovanec zaprl pipo še na dvorišču. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je zavarovanec tožene stranke odgovoren za škodo ki jo je utrpel tožnik, ko je v kurilnici padel in se poškodoval. 8. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti izpolnjene naslednje predpostavke: - protipravnost ravnanja: - odgovornost; - pravno priznana škoda in - vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in pravno priznano škodo.

9. Na podlagi določila prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) mora, kdor povzroči škodo drugemu, to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Dokazno breme za dokazovanje protipravnosti vzročne zveze in pravno priznane škode je na strani tožeče stranke, medtem ko je dokazno breme za dokazovanje odgovornosti obrnjeno in je na strani tožene stranke, ki mora dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde.

10. Tožnik ni uspel dokazati protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke, čeprav je dokazno breme na njegovi strani. Tožnik zavarovancu tožene stranke očita opustitveno ravnanje - da ga ni opozoril na mokra tla v kurilnici. V primeru opustitvenega ravnanja, fizikalne vzročnosti ni, zato je treba v takšnem primeru vselej najti pravno pravilo, ki domnevno odgovorni osebi nalaga določeno ravnanje, katerega namen je preprečiti nastanek takšnega tipa škodnega dogodka, kot se je v tem primeru tudi pripetil. V tej smeri tožnik ni zatrjeval ničesar, razen povsem pavšalnih očitkov, da zavarovanec tožene stranke ni ravnal s potrebno skrbnostjo. To pa za zaključek o nedopustnem oziroma protipravnem ravnanju zavarovanca tožene stranke ne zadostuje. Prav nobene podlage, ne trditvene ne dokazne ni za zaključek kot ga je opravilo sodišče prve stopnje, da zavarovanec tožene stranke ni opozoril na izliv vode za katerega še sam ni vedel. 11. Tožnik ni niti trdil, da keramika položena na mestu padca ne bi bila ustrezna, noben predpis pa zavarovancu tožene stranke ne nalaga, da bi morala biti tla v kurilnici vsak trenutek suha.

12. Sodišče prve stopnje utemeljuje krivdo zavarovanca tožene stranke na dejstvu, da o mokrih tleh tožnika ni opozoril. 13. Zavarovanec tožene stranke je res zaprl pipo, vendar je menil, da voda ni stekla po tleh, ker so bile pod pipo naložene škatle. Zavarovanec tožene strank je šel po isti poti, kakor za njim tožnik, pa vode na tleh ni videl, zato mu ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti, ker tožnika ni opozoril na mokra tla. V kurilnico sta sicer vstopala drug za drugim, tožnik je prišel k zavarovancu tožene stranke na obisk in je bilo utemeljeno pričakovati, da bo šel v hišo takoj za njim. Od povprečno skrbnega človeka ni mogoče pričakovati, da bo tistega, s katerim je nameraval vstopiti v hišo opozarjal na mokra tla, čeprav ni videl, da so mokra in je mislil, da je voda stekla le po škatlah, da so torej škatle vodo zadržale.

14. Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

15. Spremenjena odločitev o glavni stvari ima za posledico tudi spremembo odločitev o stroških. Tožena stranka je sedaj v pravdi v celoti uspela, zato ji mora tožeča stranka povrniti njene potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 154. in 155. člen ZPP), in sicer 136,50 EUR nagrade za postopek, 126,00 EUR za narok in 22 % DDV na priznane odvetniške stroške.

16. Tožena stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji mora tožeča stranka povrniti njene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP), in sicer 168,00 EUR za pritožbo, 22 % DDV, 20,00 EUR pavšalnih stroškov in 180,00 EUR takse za pritožbo.