Jedro

Temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke je v 262. členu ZOR, torej v kršitvi same menjalne pogodbe, ker je kljub izrecno zagotovljeni lastnosti o zazidljivosti zamenjane parcele tožnikom izročila tako parcelo, ki je to lastnost izgubila. Zato so pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti pošteno v vsem, kot se je glasila. Parcela je bila že ob izročitvi obremenjena z napako, saj je bila zajeta v odloku o zazidanem načrtu, ki ga je zaradi nepravilnosti Ustavno sodišče SRS razveljavilo. Teh nepravilnosti nikakor ni mogoče naprtiti tožnikom, ampak kvečjemu toženi stranki, ki je sprejela in izdala nepravilni odlok. Zato je materialnopravno zmotno sklicevanje tožene stranke na četrti odstavek 262. člena ZOR, češ da je zaradi zamude tožnikov nevarnost prešla nanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da mora plačati tožnikom 24,398.013,31 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.11.1997 dalje in jim povrniti pravdne stroške, kar pa so tožniki zahtevali več in drugače, je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje ter zavrnitev tožbenega zahtevka. Za odločitev sodišča prve stopnje je bila bistvena ugotovitev, da naj bi se tožena stranka zavedala, da menjalne pogodbe ni izpolnila na dogovorjeni način. Na to naj bi kazalo njeno ravnanje pred in med pravdo, ko se je skušala pogoditi za nadomestno zemljišče. Pogajanja naj bi torej kazala na dejanski obstoj obveznosti tožene strane. Iz takega razumevanja razlogov sodišča prve stopnje revizija izpelje in tudi ponovi svoje pritožbene navedbe o pomenu pogajanj, o odškodninski odgovornosti v zvezi z njimi, kdaj je taka odgovornost podana itd.. V obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o pravnih posledicah zaradi neuspelih pogajanj. Revizija očita sodiščema, da nista ugotavljali pogodbene volje pri pogajanjih, saj je bil namen tožene stranke rešiti dolgotrajni spor, ne pa priznati svoje obveznosti iz menjalne pogodbe. Tožena stranka vztraja tudi ugovoru zastaranja in se ne strinja z razlogi prve revizijske odločbe v tej pravdni zadevi. Poravnalna ponudba ne more predstavljati pripoznave obveznosti. Tožena stranka opozarja, kaj bi tako stališče pomenilo za poravnavanje strank. V nadaljevanju tožena stranka vztraja pri svojih pritožbenih trditvah, da je z izročitvijo zamenjane parcele izpolnila svojo obveznost, ostale njene obveznosti pa so bile vezane na predhodna dejanja tožnikov, ki so: 1. plačilo razlike v vrednosti zemljišč, kar so tožniki plačali šele čez devet let, 2. neizročitev dela parcelne številke 475/2, in sicer 220 m2, 3. odstranitev stare delavnice v roku enega leta in 4. pridobitev ustreznih soglasij upravnih organov za gradnjo na zamenjani parceli in preselitev v novo delavnico v roku enega leta. Ker tožniki niso izpolnili teh obveznosti, so bili v zamudi in je zato po četrtem odstavku 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) odgovornost za nemožnost izpolnitve prešla nanje. Če bi ravnali v okviru pogodbeno dogovorjenih rokov, bi lahko zgradili novo delavnico na zamenjani parceli in jim odločba ustavnega sodišča ne bi preprečila gradnje. Tožena stranka še očita tožnikom, da sploh niso vložili zahteve za izdajo lokacijskega dovoljenja. Vztraja pri pritožbenem očitku o zmotni oceni listine z dne 6.3.1981. Na novo pa uveljavlja dejstvo, da sta sodišči pri višini odškodnine spregledali okoliščino, da so tožniki zemljiškoknjižni lastniki zamenjane parcele in da njena, čeprav zaradi nezazidljivosti manjša vrednost, ni bila odšteta od odškodnine.

Revizija je bila vročena tožnikom, ki nanjo niso odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - Ul. RS, št. 26/99, ki ga je v tej pravdni zadevi treba uporabiti glede na prehodne določbe in datum izdaje sodbe prve stopnje; v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Dejanska podlaga za odločanje v tem sporu so odločilna dejstva, ki in kot sta jih ugotovili sodišči druge in prve stopnje, in ki jih zaradi izrečne prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati. Tako sta sodišči ugotovili, da so tožniki s pravnim prednikom tožene stranke 15.5.1979 sklenili menjalno pogodbo, s katero so toženi stranki prepustili svoji parcelni št. 475/2 in 1237/14, obe k.o..., za parcelno št. 679/2 iste k.o., na kateri naj bi zgradili obrtno delavnico in stanovanjsko hišo, vrednostno razliko pa so se zavezali plačati. Pogodba je bila v pretežni meri realizirana in tudi izvedena v zemljiški knjigi. Tožniki so razliko plačali čez nekaj let. Dne 24.9.1979 so pogodbeniki in SGP ...

sklenili še pogodbo o plačilu odškodnine in delnih stroških komunalnega urejanja, na podlagi katere je SGP ... del odškodnine plačal neposredno tožnikom, del pa toženi stranki na račun bodočih stroškov komunalnega urejanja na zamenjani parceli. S to pogodbo se je tožena stranka zavezala opraviti komunalne naprave, začasni vodovodni priključek in dostop na cesto do zamenjane parcele že v letu 1979 s tem, da bodo tožniki prej predložili dovoljenje za gradnjo delavnice. Vendar je kmalu po sklenitvi pogodb postalo jasno, da bo zaradi nasprotovanja krajanov sprožen ustavni spor, kar je bilo tudi storjeno in Ustavno sodišče SR Slovenije je z odločbo z dne 31.3.1981 razveljavilo odlok o zazidalnem načrtu, v katerem je bila predvidena obrtna cona in v katerem je bila zajeta tudi zamenjana parcela. Zato na njej ni bilo več mogoče zgraditi obrtne delavnice. Sodišči sta ugotovili, da so tožniki kmalu po nastalem zapletu skušali zadevo rešiti in so aktivno delovali ter med drugim tudi pisali toženi stranki, kako bi bilo rešiti nastali zaplet. Zato so dobili potrdilo z dne 6.3.1981, da bo v roku 8 dni izdano lokacijsko dovoljenje za gradnjo na zamenjani parceli, vendar je še istega meseca ustavno sodišče razveljavilo odlok o zazidalnem načrtu. Glede na to je tožena stranka več let ustno in na številnih sestankih obljubljala tožnikom nadomestno parcelo, vendar je do prve konkretne ponudbe z osnutkom nove pogodbe prišlo šele v letu 1988 ali 1989. Ob takem dejanskem stanju sta sodišči ugotovili, da tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti pošteno in v vsem, kot se je glasila, zaradi česar so tožniki upravičeni do odškodnine. Zavrnili sta tudi ugovor tožene stranke, da so sami in izključno krivi za nastalo situacijo, ker niso izpolnili vseh svojih obveznosti. Pri tem sta poudarili, da so obveznosti iz pogodbe z dne 24.9.1979 drugačne kot obveznosti iz prve pogodbe, saj se ne nanašajo na sam predmet menjalne pogodbe, to je na zamenjano parcelo, ki je postala nezazidljiva in zato ni več ustrezala namenu pogodbe. Višino odškodnine je sodišče prve stopnje izračunalo na podlagi izvedeniškega mnenja, pri tem pa ugotovitve izvedenca sprejelo kot dejansko podlago sodbe. Izvedenec je odgovoril na vse pripombe in ugovore pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da tožena stranka določene zneske neutemeljeno uveljavlja v pobot, obe sodišči pa sta zavrnili njen ponovljeni ugovor zastaranja.

Ob taki dejanski podlagi revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje s pretežno ugoditvijo odškodninskemu zahtevku materialnopravno pravilno odločili. Na revizijske trditve o neobstoju odškodninske odgovornosti tožene stranke za neuspela pogajanja revizijsko sodišče odgovarja, da tožena stranka napačno razume razloge izpodbijanih sodb. Temelj njene odškodninske odgovornosti ni v drugem ali tretjem odstavku 30. člena ZOR, torej v neutemeljenem odstopu od (kasnejših) pogajanj, pač pa v prvem odstavku 262. člena ZOR, torej v kršitvi same menjalne pogodbe z dne 15.5.1979, ker je kljub izrečno zagotovljeni lastnosti o zazidljivosti zamenjane parcele tožnikom izročila tako parcelo, ki je to lastnost izgubila. Zato so pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti pošteno v vsem, kot se je glasila. Parcela je bila že ob izročitvi obremenjena z napako (pa čeprav se je ta realizirala šele kasneje), saj je bila zajeta v odloku o zazidalnem načrtu, ki ga je zaradi nepravilnosti Ustavno sodišče SRS razveljavilo. Teh nepravilnosti nikakor ni mogoče naprtiti tožnikom, ampak kvečjemu toženi stranki, ki je sprejela in izdala nepravilen odlok. Zato je materialnopravno zmotno sklicevanje tožene stranke na četrti odstavek 262. člena ZOR, češ da je zaradi zamude tožnikov nevarnost prešla nanje. Tožniki so se v menjalni pogodbi z dne 15.5.1979 res zavezali v enem letu odstraniti staro delavnico, vendar na to njihovo obveznost ni bila vezana nobena obveznost tožene stranke. Zato so pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da bi ta okoliščina eventualno lahko vplivala le na zmanjšanje odškodnine, tožena stranka pa vsebinsko takega ugovora ni uveljavljala. V menjalni pogodbi z dne 15.5.1979 (priloga B1, točka VII. pogodbe) pa v nasprotju z revizijskimi trditvami ni izrečno določena obveznost tožnikov, da morajo na zamenjani parceli zgraditi novo obrtno delavnico v roku enega leta. Zato so pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da začetek te gradnje pogodbeno ni bil vezan z rokom. Tudi sicer bi tožniki lahko pričeli z gradnjo na zamenjani parceli le, če bi ta bila ustrezna, pa se je kmalu po podpisu pogodbe izkazalo, da je ta okoliščina zelo vprašljiva, kot bo obrazloženo še v nadaljevanju. Pravilni so tudi razlogi sodišča prve stopnje o pomenu kasnejšega plačila vrednostne razlike med zamenjanimi parcelami. Ta okoliščina ni vplivala na predhodno kršitev tožene stranke pri izpolnitvi njene pogodbene obveznosti. Končno je v tem delu neutemeljeno tudi sklicevanje tožene stranke na okoliščino, da naj tožniki ne bi v celoti (za 220 m2) izpolnili svoje obveznosti glede izročitve parcelne št. 475/2 k.o... Že pritožbeno sodišče je pravilno opozorilo na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila izročitev te parcele v celoti realizirana. Te dejanske okoliščine tožena stranka na revizijski stopnji ne more več izpodbijati. Zato revizijsko sodišče samo pripominja, da je tožena stranka tudi sama v svojem pripravljalnem spisu z dne 18.6.1989 pod točko 18/1 navedla, da je zamenjava te parcele v celoti realizirana.

Tožniki svoje odškodninske terjatve ne utemeljujejo z zamudo tožene stranke pri izdaji lokacijskega in gradbenega dovoljenja za novo obrtno delavnico, temveč s kršitvijo menjalne pogodbe z dne 15.5.1979. Zato tožena stranka neutemeljeno očita tožniku, da sploh niso vložili zahteve za lokacijsko dovoljenje. Tožena stranka s to trditvijo vztraja pri svojem ugovoru o zamudi in tudi krivdi tožnikov, češ da bi tožniki, če bi takoj zgradili novo obrtno delavnico, to uspeli narediti pred izdajo odločbe Ustavnega sodišča SR Slovenije. Ne glede na že povzeto vsebino obveznosti tožnikov iz pogodbe z dne 15.5.1979 revizijsko sodišče ugotavlja, da gre pri tako uveljavljanjem ugovoru za precej nenavadno in seveda nepravilno logiko. Tožena stranka vidi krivdo tožnikov v okoliščini, da kljub vednosti za zaplet o ustavni spornosti odloka o zazidalnem načrtu niso pohiteli z gradnjo nove delavnice. Z drugimi besedami tako stališče od tožnikov zahteva protipravno ravnanje, s katerim pa bi lahko prišlo do še večje škode in tudi vsaj delne odgovornosti tožnikov. Zato tožnikom tudi po presoji revizijskega sodišča ni mogoče očitati takega nepravilnega ravnanja, ki bi ga bilo mogoče opredeliti za krivdno ravnanje. Po ugotovitvah obeh sodišč so tožniki po sklenitvi obeh pogodb in seznanitvi z nastalim zapletom aktivno ravnali, saj so se skušali s toženo stranko ustno dogovoriti, ji 30.12.1980 poslali pismo in nato dosegli izdajo potrdila z dne 16.3.1981 (priloga pod B4). Na pritožbeno grajo ocene tega potrdila je odgovorilo že sodišče druge stopnje, zaradi revizijskega vztrajanja pa revizijsko sodišče k njegovim razlogom še dodaja, da iz izpovedi M. G. na obravnavi 18.11.1993 izhaja, da je SKG ... deloval kot strokovna služba pravne prednice tožene stranke. Po vsem obrazloženem tožnikom ni mogoče utemeljeno očitati niti zamude, niti (so)krivde za nastalo škodo.

Tožena stranka je zaradi kršitve zakonske obveznosti iz prvega odstavka 262. člena ZOR, da mora svojo pogodbeno obveznost izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi, tožnikom odškodninsko odgovorna za nastalo škodo. Prisojeni znesek temelji na ugotovitvah izvedenca o višini škode. Izvedenec je svoje izračune in izvedensko mnenje oblikoval ob upoštevanju trditev in ugovorov obeh pravdnih strank. Ker je tožena stranka imela določene pripombe, je nanje odgovoril na obravnavi 16.4.1998. Kasneje nobena od pravdnih strank ni zahtevala dodatne dopolnitve izvedeniškega mnenja ali novega izvedenca. Tožena stranka šele v reviziji prvič ugovarja, da je izračun napačen, ker bi se moral zmanjšati za vrednost zamenjane parcele, ki je sicer zaradi nezazidljivosti manj vredna, je pa ostala v lasti tožnikov. S takim ugovorom tožena stranka nedovoljeno posega v dejansko ugotovitev sodišč o višini premoženjske škode, zaradi česar ga revizijsko sodišče ne more obravnavati.

Neutemeljeno je revizijsko vztrajanje tožene stranke pri ugovoru zastaranja. Že v sklepu z dne 28.10.1992 pod opr. št. II Ips 514/92 je revizijsko sodišče ugotovilo, da je ta ugovor tožene stranke neutemeljen, ker se je tožena stranka glede na vsebino točke 9 v osnutku menjalne pogodbe z dne 23.5.1989 odpovedala zastaranju, saj je v tej točki pismeno pripoznala že zastarano obveznost. Okoliščina, da je šlo samo za osnutek menjalne pogodbe, s katerim bi tožniki namesto neustrezne parcele dobili drugo nadomestno parcelo, ni odločilna. Presoja revizijskega sodišča je tudi sedaj enaka. Če tožena stranka ni hotela priznati svoje sicer zastarane obveznosti, potem ji točke 9 ne bi bilo treba vnesti v osnutek menjalne pogodbe. Za pismeno pripoznavo zastaranega dolga tudi ni potreben podpis upnika. Poleg tega revizija prezre dodatne razloge sodišča druge stopnje za zavrnitev ugovora zastaranja. Pritožbeno sodišče je utemeljeno opozorilo tudi na izjavo, ki jo je dal na zapisnik 18.3.1997 takratni zakoniti zastopnik pravnega prednika tožene stranke, da zemlje ne morejo dati, ker je nimajo, so pa pripravljeni dati odškodnino, katere višino naj izračuna izvedenec.

Po vsem obrazloženem revizijsko uveljavljani razlogi niso utemeljeni. Ker je bilo z izpodbijanima sodbama obeh sodišč tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo tožene stranke zavrnilo, z njo pa tudi njene priglašene revizijske stroške.