Jedro

Na glavni obravnavi dana izjava tožene stranke, da je pripravljena plačati iztoževano odškodnino, ko bo cenilec ugotovil njeno višino, pomeni priznanje dolga, ki zastaranje pretrga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka mora tožnikom povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 258.790,00 SIT, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka tožnikom plačati 24,398.013,31 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.11.1997 dalje kot odškodnino zaradi nemožnosti izpolnitve menjalne pogodbe iz leta 1978 z izročitvijo nadomestne zazidljive parcele. Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka s predlogom, da se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Na podlagi obširne analize ugotovljenih dejstev o med strankama neuspelih pogajanjih za izpolnitev menjalne pogodbe, namreč vztraja pri ugovoru, da je "vloženi zahtevek zastaran". Ob tem opozarja tudi na stavek, zapisan v obrazložitvi razveljavitvene odločbe revizijskega sodišča, da "ponudbo tožene stranke ni mogoče šteti za brezpogojno pripoznavo zahtevka". Poleg tega pritožba poudarja, da je toženka z izročitvijo parcele št. 679/2 k.o. Podgorje tožnikom izpolnila vse svoje obveznosti, ostale obveznosti pa so bile vezane na predhodna dejanja tožnikov oz. izpolnitev njihovih obveznosti: plačila razlike med nominalno in realno vrednostjo zneska 64.920,00 din (ki je bilo izvršeno šele čez 9 let, namesto v 30 dneh), nadalje izročitve parcel št. 475/2 in 1237/14 k.o. P., odstranitve objekta in pridobitve soglasij za nadomestno gradnjo na parc. št. 679/2 s preselitvijo vanjo v enem letu po veljavnosti pogodbe. Prvo sodišče je tudi napačno ocenilo dopis SKG K. z dne 6.3.1981, saj izjava, ki jo ta vsebuje, za toženko ni obvezujoča, ker ni pravna naslednica SKG. Tožniki v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev. Toženka v njej le ponavlja v teku dolgoletne pravde večkrat navedena dejstva, ne upošteva pa bistva zadeve, ki je v tem, da je predmet izpolnitve sklenjene pogodbe, parcela št. 679/2 k.o. Podgorje, izgubila bistveno dogovorjeno lastnost, zazidljivost. Ker tudi druge parcele, ki jih je toženka sicer tožnikom ponudila, niso bile primerne za zgraditev hiše in delavnice, so do povračila škode upravičeni. Pritožba ni utemeljena. Pritožbena izvajanja v zvezi z vsebino v tej zadevi izdane revizijske odločbe II Ips 514/92 z dne 28.10.1992 niso točna. Iz nje citirani stavek, na katerega se pritožba sklicuje, ko vztraja na ugovoru zastaranja iztoževane terjatve, je namreč le delni povzetek tam vsebovanega stavka, ki se v celoti glasi: "Sodišči (prve in druge stopnje) sta ocenili, da ponudb tožene stranke ni mogoče šteti za brezpogojno pripoznavo obveznosti." Prav s tako oceno nižjih sodišč pa se, kot sledi iz nadaljnje obrazložitve, revizijsko sodišče ne strinja in zato posledično ugotovitev nižjih sodišč o zastaranju terjatve šteje za materialnopravno zmotno. Ne glede na to, da je torej že po stališču vrhovnega kot revizijskega sodišča v obravnavani zadevi prišlo do pretrganja zastaranja, pa je taka situacija brez vsakega dvoma nastopila še kasneje v teku te pravde. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 18.3.1997 (list. št. 107) namreč povsem nedvoumno izhaja, da je takrat toženi Sklad stavbnih zemljišč Občine Kamnik (kot nesporni pravni prednik sedanje toženke) izjavil, da "zemlje ne morejo dati, ker je nimajo, da pa so pripravljeni plačati odškodnino." Glede višine so nato predlagali, naj sodišče postavi cenilca, ki bo ocenil vrednost zemljišča. Nikakršnega dvoma tako ni o tem, da je z navedeno izjavo tožena stranka dolg priznala in se torej zato v pritožbi ne more uspešno sklicevati na zastaranje. Ostale, v pritožbi naštete trditve, po katerih naj bi toženka svojo pogodbeno obveznost nasproti tožnikom v celoti izpolnila z izročitvijo parcele št. 679/2 k.o. P., medtem ko so druge toženkine obveznosti vezane na predhodna dejanja oz. izpolnitve tožeče stranke, so bile vse že podane v postopku na prvi stopnji. V razlogih izpodbijane sodbe so nanje že podani tehtni in prepričljivi ter materialnopravno pravilni odgovori, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. To velja tako glede plačila razlike med nominalno in realno vrednostjo pogodbeno dogovorjenega zneska 64.920,00 din, kot tudi glede parcele 1237/4 k.o. P., katere vrednost je že upoštevana (odšteta od ocenjene odškodnine) v cenitvi, h kateri tožena stranka po pravilni ugotovitvi prvega sodišča ni imela pripomb. Glede parcele št. 475/2 je bila menjalna pogodba že realizirana (sodba str. 3, odst. 3), medtem ko je bil ugovor toženke v zvezi s stroški odstranitve objekta že pred izdajo sodbe umaknjen (pripr. vloga list. št. 202, sodba str. 3). Več kot dovolj je v izpodbijani sodbi končno pojasnjenega o tožnikovem aktivnem delovanju za pridobitev ustreznih upravnih dovoljenj za gradnjo na nadomestnem zemljišču parc. št. 679/2 k.o. Podgorje in tem razlogom ni treba ničesar dodajati, pritožbena trditev v tej smeri nima podlage v skrbno izvedenih in ustrezno ocenjenih zadevnih dokazih. Zmotno je v tej zvezi tudi pritožbeno stališče o napačni presoji dopisa z dne 6.3.1981 (B4), v katerem Samoupravna stanovanjska skupnost občine K. potrjuje, da bo prvemu tožniku v 7 dneh izdala lokacijsko dokumentacijo za gradnjo na navedeni parceli. Tudi če morda ta Skupnost res ne bi bila pravni prednik sedanje toženke, (kakor je sicer navedeno v sodbi) pa je takrat vsekakor bila pristojna za izdajo dokumentacije. Ker prvo sodišče z omenjenim potrdilom le argumentira svoje ugotovitve o tožnikovi aktivnosti za začetek legalne gradnje na nadomestni parceli, je torej odveč pritožbena trditev, da v dopisu izražena izjava toženka ne veže, ker ni pravna naslednica SSS K. Po povedanem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (čl. 368 ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 166. člena ZPP, odmerjeni pa so na podlagi predloženega specificiranega stroškovnika v skladu z veljavno odvetniško tarifo (Ur.l. RS št. 7/95) in Zakonom o sodnih taksah.