Jedro

Trditveno in dokazno breme z materialnim procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč zgolj omiljeno. Namen tega instituta se izčrpa v preprečevanju sodbe presenečenja, zato se ne aktivira vselej, ko ena od strank svojemu bremenu (trditvenemu ali dokaznemu) ne zadosti, temveč predvsem tedaj, ko ta stranka glede na konkretne okoliščine primera ob zadostni skrbnosti opravičeno meni, da mu je zadostila. Nedopustno bi bilo, da bi sodišče stranki sugeriralo, naj postavi dokazni predlog, s katerim bo ovrgla uspeh pri dokazovanju druge stranke.

Dogovor o pogodbeni kazni se v dvomu nanaša le na zamudo z izpolnitvijo, ne pa tudi na zamudo z izpolnitvijo brez napak.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. tč. izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu (za znesek 694,71 EUR oziroma prej 166.480,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2005 dalje do plačila) zavrne, v 3. tč. izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 763,20 EUR njenih pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje.

2. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (2. tč. izreka) potrdi.

3. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 498,91 EUR EUR njenih stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženo stranko zavezalo, da tožnikoma plača 694,71 EUR (prej: 166.480,30 SIT) z zamudno posledico (1. tč. izreka). Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. tč. Izreka), tožeči stranki pa je naložilo plačilo 426,82 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (3. tč. izreka).

(2) Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnika izpodbijata njen zavrnilni in stroškovni del (2. in 3. tč. izreka) ter pritožbenemu sodišču predlagata, naj izpodbijani del spremeni in tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in razpiše obravnavo oziroma zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata tudi pritožbene stroške. Obširno grajata zaključek sodišča, da je zamuda tožene stranke od predvidene do dejanske izročitve stanovanja (od 15. 3. 2005 do 25. 4. 2005) nastala zaradi sprememb, ki sta jih naročila in za katere od tožene stranke nista pridobila soglasja. V zvezi s tem bi moralo sodišče zaslišati tožnika, čeprav slednja takšnega dokaznega predloga nista podala, saj bi ju moralo sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva opozoriti (predvsem glede na to, da sta bila na prvem naroku za glavno obravnavo zastopana po odvetniški pripravnici), da je to ključen dokaz za vprašanje zamude pri izročitvi. Takšen dokazni predlog bi gotovo podala, če bi vedela, da bo sodišče to vprašanje presojalo zgolj na podlagi zaprosila za soglasje z dne 25. 4. 2005 (B 2). Sodišče je postopek vodilo povsem v drugi smeri, kot sta tožnika glede na pisne vloge strank pričakovala (kršitev 285. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP, v zvezi s 1. odst. 339. čl. ZPP ter 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Sodišče nadalje ni zaslišalo predlagane priče P. Z., česar niti ni obrazložilo (kršitev pravice do enakega varstva pravic v pravdnem postopku oziroma načela kontradiktornosti, 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Prav tako se ni ustrezno izjasnilo o dopisu tožene stranke z dne 10. 3. 2005 (A 6), čeprav iz njegove vsebine jasno izhaja, da je bilo soglasje k spremembam na željo kupcev dano. Tudi ne glede na navedeno pogodba med strankama (A 3) ne določa, da bi moral kupec (tožnika) takšno soglasje pridobiti, temveč le, da mora pred prevzemom stanovanja prodajalcu (toženi stranki) izročiti potrdilo o plačilu izvedenih sprememb (5. čl. pogodbe). To sta tožnika storila, poleg tega pa je šlo le za manjše in ne za obsežne spremembe, kot napačno ugotavlja sodišče prve stopnje. Iz vseh listinskih dokazov in izpovedb prič izhaja, da je tožena stranka za spremembe na stanovanju vedela. Nasprotna dokazna ocena, ki temelji na zaprosilu za soglasje (B 2), je po njunem mnenju napačna. Dodajata, da je omenjeno zaprosilo, ki jima je bilo predloženo šele ob sami primopredaji, podpisal le prvi tožnik ter da tam vsebovana izjava volje (soglasje k podaljšanju roka izročitve stanovanja do 25. 4. 2005) ni ne resna ne zavezujoča (pogodbeno določeni rok bi se lahko spremenil le z ustreznim aneksom k pogodbi, in sicer v obliki notarskega zapisa). Sodišče ni pojasnilo pravne podlage za omenjeno privolitev, niti drugih razlogov za tak zaključek (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Ker je tožena stranka za spremembe na stanovanju vedela in jih dopustila, pritožnika sklepata, da je z njimi vsaj konkludentno soglašala. Sklicujeta se še na napačno uporabo materialnega prava, saj izpodbijana odločitev ne temelji na določbah Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (Ur. l. RS, št. 18/2004; od tu ZVKSES) ter Zakona o varstvu potrošnikov (Ur. l. RS, št. 20/1998, s spremembami; od tu ZVPot). Prodajalec v razmerju do kupcev namreč ne more izključiti svoje odgovornosti za zamudo z izročitvijo nepremičnine zaradi razlogov, ki se nanašajo na potek gradnje nepremičnine, in sicer ne glede na to ali sam izvaja gradnjo ali gradnjo izvajajo druge osebe po pogodbi s prodajalcem, ali zaradi drugih razlogov, ki izvirajo iz prodajalčeve sfere oziroma iz sfere drugih oseb, ki za prodajalca opravljajo posamezne storitve v zvezi z gradnjo nepremičnine oziroma druge storitve, potrebne za izpolnitev prodajalčeve obveznosti v razmerju do kupcev (2. odst. 16. čl. ZVKSES). Zamuda, za katero odgovarja investitor ali izvajalec, sodi v notranjo sfero vmesnega kupca (tožene stranke).

(3) Tožena stranka v odgovoru na pritožbo slednji obširno nasprotuje in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša tudi stroške.

(4) Tožena stranka v svoji pritožbi izpodbija obsodilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje (1. in 3. tč. izreka). Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijani del spremeni in tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne, sicer pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem priglaša pritožbene stroške. Opozarja, da je sodišče po nepotrebnem ugotavljalo, kdaj po izročitvi je bila elektrika priključena oziroma kdaj je bila ta stvarna napaka odpravljena, saj pogodbena kazen ni bila dogovorjena za primer izpolnitve z napakami (zamuda v širšem smislu), temveč le za primer zamude z izpolnitvijo v ožjem smislu. Če bi stranki pogodbeno kazen dogovorili za primer zamude v širšem smislu, ki zajema tudi primer izpolnitve z napakami, bi morali takšno določilo jasno in izrecno zapisati, česar pa nista storili (takšnega dogovora tožnika nista niti zatrjevala). Za dosojeno pogodbeno kazen od prevzema stanovanja do priključitve elektrike tako ni podlage. Tudi sicer je bilo stanovanje ob prevzemu že začasno priključeno na električno omrežje, za dokončni priklop pa mora poskrbeti kupec. Pri tem se pritožnica sklicuje na uporabno dovoljenje, ki dokazuje, da je bil objekt izveden v skladu z obveznimi predpisi, normativi in standardi, kar velja tudi za priklop elektrike. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je bilo strankam ob prevzemu znano, da stanovanje ni priključeno na električno omrežje, saj nasprotuje primopredajnemu zapisniku.

(5) Na pritožbo tožene stranke tožnika nista odgovorila.

(6) Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena.

O pritožbi tožeče stranke

(7) Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da sta stranki v pogodbi o prodaji stanovanja z dne 24. 3. 2004 določili, da bo tožena stranka (prodajalec) nepremičnino izročila tožnikoma (kupcema) najkasneje 15. 3. 2005, za vsak dan zamude pa sta dogovorili pogodbeno kazen v višini 1 ‰ vrednosti stanovanja, vendar ne več kot 5 % cene stanovanja. Stanovanje je bilo tožnikoma izročeno šele 25. 4. 2005, vendar pogodbene kazni v tem obdobju sodišče ni prisodilo, saj do nje ni prišlo zaradi razlogov na strani tožene stranke, pač pa zato, ker sta tožnika naročila spremembe stanovanja, za katere nista dobila soglasja tožene stranke, čeprav bi to morala storiti. Dokazno oceno in pravno presojo v tem delu sprejema tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, ki jih je v zvezi s tem navedlo že sodišče prve stopnje, k njim pa dodaja še dodatne razloge, ki so razvidni v nadaljevanju (glej spodaj, tč. 8-13).

(8) Tožnika neutemeljeno menita, da bi ju moralo sodišče pozvati, naj predlagata dokaz s svojim zaslišanjem. Trditveno in dokazno breme z materialnim procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč zgolj omiljeno. Namen tega instituta se izčrpa v preprečevanju sodbe presenečenja, zato se ne aktivira vselej, ko ena od strank svojemu bremenu (trditvenemu ali dokaznemu) ne zadosti, temveč predvsem tedaj, ko ta stranka glede na konkretne okoliščine primera ob zadostni skrbnosti opravičeno meni, da mu je zadostila. Takšnih okoliščin v konkretnem primeru ni bilo. Nasprotno: priče, ki so bile neposredno udeležene pri izvajanju s strani tožnikov naročenih sprememb na stanovanju (direktor podizvajalca P., vodja projekta pri toženi stranki B. M. in operativni vodja gradbišča V. S.), so skladno izpovedale, da so zamudo povzročile prav naročene spremembe, kar potrjuje tudi sporočilo za javnost z dne 16. 3. 2005 (A 6) ter zaprosilo za soglasje z dne 25. 4. 2005 (B 2). Ob takšnih okoliščinah, na katere je svojo dokazno oceno pravilno oprlo tudi sodišče prve stopnje, se tožeča stranka ob ustrezni skrbnosti (standard skrbnosti dobrega strokovnjaka, ki se zahteva od odvetnika oziroma od njega pooblaščenega odvetniškega pripravnika) ne bi smela zanašati, da bo ugotovljeno drugačno dejansko stanje. Tožena stranka je torej zadostila dokaznemu bremenu v zvezi s svojimi trditvami, da je do kasnejše izročitve stanovanja (25. 4. 2005) prišlo zaradi ravnanja tožnikov. Nedopustno bi bilo, da bi sodišče (tožeči) stranki sugeriralo, naj postavi dokazni predlog, s katerim bo ovrgla uspeh pri dokazovanju druge stranke (1). Nenazadnje pritožnika ne pojasnita, čemu naj bi njuno zaslišanje predstavljalo ključni dokaz v zvezi z obravnavanim zaključkom.

(9) Očitkov v zvezi z neizvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče P. Z. (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP) pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Kot izhaja iz zapisnika z zadnjega naroka za glavno obravnavo z dne 6. 3. 2009 (list. št. 39-40), stranki nista imeli drugih dokaznih predlogov razen že izvedenih, zato je sodišče dokazovanje zaključilo. Tožnika na naroku takšnega postopanja sodišča nista grajala. Ker v pritožbi ne navajata, čemu tega brez svoje krivde ne bi mogla storiti, se obravnavani očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ne more upoštevati (286.b čl. ZPP).

(10) Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnika pred izvedbo sprememb na stanovanju zanje morala pridobiti soglasje tožene stranke. Za takšno sklepanje ni treba iskati podlage v izrecnih določilih pogodbe, saj ga utemeljujejo že splošne določbe pogodbenega prava. Tožena stranka se je s sklenjeno pogodbo pod grožnjo pogodbene kazni zavezala do dne 15. 3. 2005 izročiti le stanovanje, kot je le-to določeno v pogodbi (15. čl. in 1. odst. 239. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; od tu OZ) in ne morda stanovanja, na katerem bodo (do tedaj) dodatno izvedene spremembe po naročilu kupcev. Tudi sicer pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da obveznost pridobitve soglasja izhaja tudi iz pogodbe (2. odst. 5. čl. pogodbe določa: „V primeru, da je kupec naročil, investitor pa v soglasju s prodajalcem izvedel v pogodbeni nepremičnini določene spremembe na željo kupca, mora kupec … prodajalcu izročiti potrdilo investitorja o plačilu izvedenih sprememb.“). Tožnika napačno menita, da je v zvezi s spremembami na stanovanju njuna edina obveznost izročitev potrdila o plačilu sprememb. Gre zgolj za dodatno obveznost, ki predpostavlja že prej pridobljeno soglasje za spremembe (jasno pogodbeno določilo, 1. odst. 82. čl. OZ). Navedeno potrjuje tudi dopis tožene stranke, na katerega se sklicujeta pritožnika („Investitor … vam v soglasju z nami omogoča tudi nekatere spremembe“). Iz omenjene listine tudi ni mogoče sklepati, da je tožena stranka soglasje k spremembam dala, saj je bila izdana že pred sklenitvijo pogodbe (10. 3. 2004 in ne 2005, kot napačno navajata pritožnika). Ob povedanem je obrazložitev sodišča prve stopnje, ki se v tem delu (med drugim) sklicuje na citirani dopis tožene stranke, povsem zadostna. Do zaključka o odsotnosti soglasja vodijo tudi drugi dokazi, na katere je opozorilo že sodišče prve stopnje. Predvsem gre omeniti zaprosilo za soglasje, ki ga je prvi tožnik podpisal (šele) 25. 4. 2005 (B 2). Tega namreč gotovo ne bi storil, če bi tožnika soglasje že pridobila. Okoliščine, da omenjeno zaprosilo ni sestavljeno v obliki notarskega zapisa ter da ga je poleg prvega tožnika podpisal izvajalec in ne tožena stranka, njegove dokazne vrednosti ne zmanjšujejo.

(11) Do kasnejše izročitve stanovanja (25. 4. 2005) je torej prišlo zaradi naročenih sprememb stanovanja, za katere tožnika nista dobila potrebnega soglasja tožene stranke. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da takšen vzrok zamude sodi v sfero tožnikov, zato tožena stranka zanj ne odgovarja (250. čl. OZ). Pritožnikoma ne koristijo očitki, češ da je tožena stranka za spremembe vedela in jih dopustila, saj bi obravnavani vzrok zamude ne glede na to ostal v njuni sferi. Pritožnika končno neutemeljeno sklepata, da pasivnost tožene stranke pomeni njeno (konkludentno) izraženo soglasje k obravnavanim spremembam. Pasivnost stranke že po naravi stvari ne izraža soglasja volj; to je mogoče le v izjemnih primerih (30. čl. OZ), ki jih tožnika ne zatrjujeta. Poleg tega zgolj samovoljno naročenih sprememb na stanovanju, do katerih je prišlo po sklenitvi pogodbe, ni mogoče šteti kot ponudbo, na katero bi bilo mogoče pristati (22. in 27. čl. OZ).

(12) Določbe ZVKSES, na katere merita tožnika, se v obravnavani pravdi ne uporabljajo. Ker je bila zadevna prodajna pogodba sklenjena 24. 3. 2004, torej pred uveljavitvijo ZVKSES, se določbe tega zakona zanjo smiselno uporabljajo le glede obveznosti prodajalca v zvezi z zaščito kupcev glede tistega dela kupnine, ki je kupec do uveljavitve tega zakona še ni plačal in jo je po prodajni pogodbi dolžan plačati pred izpolnitvijo prodajalčeve obveznosti (98. čl. ZVKSES). Za konkretni spor ravno tako niso uporabljive določbe ZVPot. Tožena stranka namreč ni podjetje v smislu 3. odst. 1. čl. ZVPot, saj kot javni sklad ne opravlja pridobitne dejavnosti.

(13) Že vse doslej povedano utemeljuje zavrnitev zahtevka za plačilo pogodbene kazni od 15. 3. 2005 do 25. 4. 2005. Ker torej za odločitev v tem delu ni odločilna presoja, ali sta tožnika poleg vsega še pravno veljavno podaljšala rok izročitve stanovanja, s tem povezani pritožbeni očitki ne terjajo odgovora. Drugih očitkov ni bilo, zato je pritožbeno sodišče zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Ker ocenjuje, da je tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, ga je potrdilo, pritožbo tožnikov pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

O pritožbi tožene stranke

(14) Tožena stranka utemeljeno izpodbija obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na plačilo pogodbene kazni od izročitve stanovanja do njegove priključitve na omrežje za distribucijo elektrike (od 25. 4. 2005 do 5. 5. 2005). Ugotovljena pomanjkljivost predstavlja stvarno napako, za tovrstno nepravilnost izpolnitve pa pogodbena kazen ni bila dogovorjena. Dogovor o pogodbeni kazni, ki ga v svoji obrazložitvi povzema tudi sodišče prve stopnje, zajema le primer zamude z izročitvijo „bremen prostega“ stanovanja, „skupaj z uporabnim dovoljenjem“ (7. čl. pogodbe; A 3), te obveznosti pa je tožena stranka izpolnila. Ker se dogovor o pogodbeni kazni na druge napake izrecno ne nanaša, se nanje tudi ne more raztezati (2. odst. 247. čl. OZ), zato tožnika nista upravičena do pogodbene kazni za čas od izročitve stvari do odprave takšnih napak. Ob pravilni uporabi materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo (5. alineja 358. čl. ZPP).

O stroških

(15) Odločitev o stroških, nastalih pred sodiščem prve stopnje, in pritožbenih stroških, temelji na 1. in 2. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker sta tožnika s svojim zahtevkom v celoti propadla, morata toženi stranki v celoti povrniti njene pravdne stroške. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo na podlagi stroškovnikov, Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah. Za postopek pred sodiščem prve stopnje pripada toženi stranki 763,20 EUR (podrobnejša specifikacija teh stroškov izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ki ji v tem delu nobena od strank opredeljeno ne oporeka). Od teh stroškov je tožena stranka zahtevala tudi zakonske zamudne obresti, ki ji gredo od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka (15 dni).

(16) Ker sta tožnika s svojo pritožbo v celoti propadla, tožena stranka pa je s svojo pritožbo uspela, gredo slednji tudi stroški, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo tožnikov in s pritožbo. Stroški odgovora na pritožbo znašajo 243,52 EUR (375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, povečano za 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV ter 32,84 EUR sodne takse), stroški pritožbe pa 255,39 EUR (glede na vrednost izpodbijanega dela ji gre za sestavo pritožbe, ki vključuje tudi prejem sodbe in poročilo stranki, le 250 točk, povečano za 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV ter 114,94 EUR sodne takse). Skupni stroški pritožbenega postopka, ki jih morata tožnika povrniti toženi stranki, znašajo torej 498,91 EUR.

(1) Betetto v: Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 589.