Jedro

Zatrjevana procesna kršitev ni podana. V 376. členu ZKP je med drugim določeno, da izvod pritožbe vroči sodišče prve stopnje nasprotni stranki, ki sme nato v osmih dneh po njenem prejemu podati sodišču odgovor na pritožbo. Četudi nasprotna stranka odgovori na pritožbo po poteku zakonskega roka, ga predsednik senata ne zavrže, temveč ga, če o pritožbi še ni bilo odločeno, pošlje sodišču druge stopnje, kateremu lahko, vsaj posredno koristi pri odločanju o utemeljenosti pritožbe. Kot že pravilno navaja vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, je iz navedenega zakonskega določila in njegove razlage ugotoviti, da lahko sodišče druge stopnje tudi neposredno upošteva oziroma obravnava prepozno vložen odgovor na pritožbo vse do svoje odločitve o pritožbi. Tretji odstavek 378. člena ZKP med drugim določa, da če je stranka, ki je vložila pritožbo, na seji navzoča, predstavi glavne poudarke vložene pritožbe, nasprotna stranka pa lahko poda odgovor na pritožbo. S tem ko je v obravnavani zadevi senat Višjega sodišča v Ljubljani zagovorniku "ukazal" naj se omeji na osnovne poudarke svoje pritožbe in ko je državna tožilka podala (prebrala) odgovor na pritožbo zagovornika na sami seji senata drugostopenjskega sodišča, le to ni kršilo določb kazenskega postopka, temveč je ravnalo v skladu s citiranim 376. členom ZKP in tretjim odstavkom 378. člena ZKP.

Sodišče druge stopnje tudi ni kršilo določbe 349. člena ZKP, kot zatrjuje zagovornik, ki se nanaša na pravico obtoženca do zadnje besede v postopku pred sodiščem prve stopnje. Iz določb ZKP, ki se nanašajo na postopek s pritožbo, kadar sodišče druge stopnje odloča na seji senata, sicer ne izhaja, da bi tudi na seji senata sodišča druge stopnje obtoženi imel zadnjo besedo. Takšno pravico ima obtoženi v postopku s pritožbo le v primeru, kadar sodišče druge stopnje odloča o utemeljenosti pritožbe na obravnavi, kot to izhaja iz določbe tretjega odstavka 381. člena ZKP, v obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje odločalo na seji senata. Iz zapisnika o pritožbeni seji s 14. 4. 2016 (list. št. 658) izhaja drugače kot navaja zagovornik v zahtevi, saj sta tudi v tem primeru, ko je senat o pritožbi odločal na seji, imela obsojenec in njegov zagovornik zadnjo besedo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 900,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 44625/2014 z 21. 12. 2015 obsojenega F. B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 14. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in obsojencu za to kaznivo dejanje izreklo kazen pet let zapora, pri čemer je odločilo, da se v izrečeno zaporno kazen šteje čas hišnega pripora, v katerem je obsojeni bil od 22. 10. 2014 dalje. Obsojencu je na podlagi 43. člena KZ-1 odvzelo nož na preklop, na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 44625/2014 s 14. 4. 2016 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Obsojencu je kot strošek pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v znesku 750,00 EUR.

3. Obsojenčev zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov prvega odstavka 420. člena ZKP. Navaja, da so razlogi o odločilnih dejstvih glede kaznivega dejanja uboja, poskusa ter obstoja naklepa v obeh izpodbijanih sodbah nejasni, saj obstaja precejšnje nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in samimi temi listinami oziroma zapisniki (kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP). V nadaljevanju uveljavlja še kršitev 375. člena in 376. člena ZKP, tretjega odstavka 378. člena ter četrtega odstavka 349. člena ZKP, saj je senat drugostopenjskega sodišča višji državni tožilki dopustil prebrati prepozno vložen odgovor na obsojenčevo pritožbo, obramba je lahko predstavila zgolj glavne poudarke vložene pritožbe, obsojenec pa ni imel zadnje besede, kar vse je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodne odločbe. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi obe izpodbijani sodbi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter odloči, da se izvrševanje kazni zapora po pravnomočni sodbi prekine.

4. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V zvezi z zatrjevano kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, da iz obeh sodb izhaja, da so razlogi o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na kaznivo dejanje uboja, na poskus kaznivega dejanja in na obstoj naklepa popolnoma nejasni ter da je glede istih pomembnih pravnih dejstev podano precejšnje nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in samimi temi listinami in zapisniki poudarja, da zagovornik ne konkretizira zatrjevanih nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in sami temi listinami oziroma zapisniki, zaradi česar se o tem ni mogoče in tudi ni treba izreči. V nadaljevanju zahteve zagovornik, sklicujoč se na izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke dr. Mravljeta in druga dejstva (obsojenec ni vajen alkohola, na obsojenčev strah in ogroženost itd.), po oceni vrhovnega državnega tožilca, podaja lastno dokazno oceno o naklepu in "bistveno zmanjšani prištevnosti" obsojenca v času storitve obravnavanega poskusa kaznivega dejanja, kar po vsebini predstavlja nestrinjanje z dokazno oceno, ki sta jo glede naklepa in "bistveno zmanjšane prištevnosti" obsojenca pri obravnavanem poskusu kaznivega dejanja v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejeli sodišči prve in druge stopnje. To pomeni, da zagovornik ne uveljavlja kršitev procesnih določb, temveč zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pri čemer gre za razlog, iz katerega ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zagovornik je navedene kršitve že uveljavljal v pritožbenem postopku, pri čemer je drugostopenjsko sodišče ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva in v obrazložitvi sodbe navedlo prepričljive razloge za svojo odločitev o krivdi obsojenega za poskus uboja na škodo S. H., tudi v delu, ki se nanaša na prištevnost. V zahtevi zagovornik tudi navaja, da ne v obtožnici in ne v sodbah ni opisano na podlagi česa se sklepa, da je obsojenec izvršitev naklepnega kaznivega dejanja uboja začel, pa ga ni dokončal. To ne drži. Sodišče prve stopnje se je namreč do obravnavanega poskusa kaznivega dejanja opredelilo v 19. točki (neposredno) in v 22. točki (posredno) obrazložitve sodbe. Tako iz 19. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je oškodovanec zgolj zaradi takojšnjega nudenja prve pomoči ter zdravniške oskrbe ostal pri življenju, zato je dejanje ostalo pri poskusu, medtem ko iz 22. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je obsojeni, potem ko je oškodovanca z nožem zabodel v vrat, želel oškodovanca ležečega na tleh še enkrat zabosti, kar pa mu je zaradi posredovanja prič D. H. in S. B. bilo onemogočeno, tako da je zaradi navedenega posredovanja prej navedenih prič in nudenja prve pomoči ter zdravniške oskrbe oškodovanec ostal pri življenju, s tem pa je dejanje obsojenega ostalo pri poskusu. Prav tako je drugostopenjsko sodišče v 5. točki obrazložitve sodbe pravilno navedlo, da je predmetno dejanje obsojenega ostalo pri poskusu, saj je bil oškodovanec neposredno po dejanju takoj operiran in je tako preživel. Zato v zahtevi zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

V zvezi s kršitvami določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP kot posledice kršitve 375. člena, 376. člena, tretjega odstavka 378. člena ZKP in četrtega odstavka 349. člena ZKP, ker je senat drugostopenjskega sodišča dopustil višji državni tožilki, da v celoti prebere prepozno vložen odgovor na pritožbo obsojenca, za katerega slednji ni vedel in da je zagovorniku bilo ukazano naj se omeji na osnovne poudarke svoje pritožbe ter da obsojenec po besedi višje državne tožilke ni dobil več besede, kar naj bi vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe sodišča druge stopnje, vrhovni državni tožilec ugotavlja, da zagovornik ni navajal, kako naj bi uveljavljana kršitev vplivala (razloga, da bi mogla vplivati v tem postopku ni dopustno uveljavljati) na zakonitost sodbe (utemeljitev vzročne zveze med kršitvijo procesnega zakona in zakonitostjo pravnomočne sodne odločbe. Že zaradi tega zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ne morejo biti upoštevane. S tem, ko je v obravnavani zadevi senat višjega sodišča zagovorniku "ukazal" naj se omeji na osnovne poudarke svoje pritožbe, in ko je državna tožilka podala (prebrala) odgovor na pritožbo zagovornika na sami seji senata drugostopenjskega sodišča, le to ni kršilo določb kazenskega postopka, temveč je ravnalo v skladu s 376. členom ZKP ter tretjim odstavkom 378. člena ZKP. Iz določb ZKP, ki se nanašajo na postopek s pritožbo, kadar sodišče druge stopnje odloča na seji senata, ne izhaja, da bi tudi na seji senata obtoženi imel zadnjo besedo. Takšno pravico ima obtoženi v postopku s pritožbo le v primeru, da sodišče druge stopnje o pritožbi odloča na obravnavi, kot to izhaja iz tretjega odstavka 381. člena ZKP. Zato procesni zakon tudi v tem delu ni bil kršen. Zato predlaga Vrhovnemu sodišču, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

5. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se je izjavil obsojenčev zagovornik, ki vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

6. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uvodoma uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da so razlogi o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na kaznivo dejanje uboja, poskus tega kaznivega dejanja ter na obstoj naklepa popolnoma nejasni ter da je glede teh dejstev podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Zatrjevano procesno kršitev utemeljuje s sklicevanjem na mnenje izvedenca psihiatra dr. Mravljeta in v postopku ugotovljena dejstva (spodnja meja srednje vinjenosti obsojenca, obsojenec ni bil vajen alkohola, obsojenčev strah in njegova ogroženost in utrpljen napad) ter izraža dvom v pravilnost zaključkov nižjih sodišč glede krivde obsojenca za poskus kaznivega dejanja uboja S. H., glede "bistveno zmanjšane prištevnosti" obsojenca ter glede zaključka, da je dejanje ostalo pri poskusu, ker je bil oškodovanec neposredno po dejanju takoj operiran in je zato ostal pri življenju. S tem pa zagovornik pravzaprav podaja lastno dokazno oceno tako o direktnem naklepu, bistveno zmanjšani prištevnosti obsojenca ter poskusu kaznivega dejanja, kar po vsebini predstavlja nestrinjanje z dokazno oceno, ki sta jo glede teh dejstev sprejeli nižji sodišči, ki sta v postopku ugotovili vsa odločilna dejstva in v obrazložitvi navedli preprečljive razloge za svojo odločitev tako o krivdi obsojenega za poskus uboja, kot tudi v delu, ki se nanaša na prištevnost (5. in 12. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe). Prav tako sta se sodišči opredelili do obravnavanega poskusa kaznivega dejanja (19. in 22. točka prvostopenjske sodbe ter 5. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe). Zatrjevana procesna kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana. Vložnik pod videzom zatrjevane procesne kršitve dejansko uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče pa je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev.

7. V nadaljevanju obsojenčev zagovornik uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP kot posledico kršitve 375. člena ZKP, 376. člena ZKP, tretjega odstavka 378. člena ZKP in četrtega odstavka 349. člena ZKP. Zatrjevano procesno kršitev utemeljuje z navajanji, da je senat drugostopenjskega sodišča dopustil višji državni tožilki, da v celoti prebere prepozno vložen odgovor na pritožbo, da je zagovorniku ukazal naj se omeji na osnovne poudarke svoje pritožbe ter da obsojenec po besedi višje državne tožilke ni dobil več besede, kar vse naj bi vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe sodišča druge stopnje.

8. Zatrjevana procesna kršitev ni podana. V 376. členu ZKP je med drugim določeno, da izvod pritožbe vroči sodišče prve stopnje nasprotni stranki, ki sme nato v osmih dneh po njenem prejemu podati sodišču odgovor na pritožbo. Četudi nasprotna stranka odgovori na pritožbo po poteku zakonskega roka, ga predsednik senata ne zavrže, temveč ga, če o pritožbi še ni bilo odločeno, pošlje sodišču druge stopnje, kateremu lahko, vsaj posredno koristi pri odločanju o utemeljenosti pritožbe.1 Kot že pravilno navaja vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, je iz navedenega zakonskega določila in njegove razlage ugotoviti, da lahko sodišče druge stopnje tudi neposredno upošteva oziroma obravnava prepozno vložen odgovor na pritožbo vse do svoje odločitve o pritožbi. Tretji odstavek 378. člena ZKP med drugim določa, da če je stranka, ki je vložila pritožbo, na seji navzoča, predstavi glavne poudarke vložene pritožbe, nasprotna stranka pa lahko poda odgovor na pritožbo. S tem ko je v obravnavani zadevi senat Višjega sodišča v Ljubljani zagovorniku "ukazal" naj se omeji na osnovne poudarke svoje pritožbe in ko je državna tožilka podala (prebrala) odgovor na pritožbo zagovornika na sami seji senata drugostopenjskega sodišča, le to ni kršilo določb kazenskega postopka, temveč je ravnalo v skladu s citiranim 376. členom ZKP in tretjim odstavkom 378. člena ZKP.

9. Sodišče druge stopnje tudi ni kršilo določbe 349. člena ZKP, kot zatrjuje zagovornik, ki se nanaša na pravico obtoženca do zadnje besede v postopku pred sodiščem prve stopnje. Iz določb ZKP, ki se nanašajo na postopek s pritožbo, kadar sodišče druge stopnje odloča na seji senata, sicer ne izhaja, da bi tudi na seji senata sodišča druge stopnje obtoženi imel zadnjo besedo. Takšno pravico ima obtoženi v postopku s pritožbo le v primeru, kadar sodišče druge stopnje odloča o utemeljenosti pritožbe na obravnavi, kot to izhaja iz določbe tretjega odstavka 381. člena ZKP, v obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje odločalo na seji senata. Iz zapisnika o pritožbeni seji s 14. 4. 2016 (list. št. 658) izhaja drugače kot navaja zagovornik v zahtevi, saj sta tudi v tem primeru, ko je senat o pritožbi odločal na seji, imela obsojenec in njegov zagovornik zadnjo besedo.

C.

10. Zatrjevane kršitve zakona po presoji Vrhovnega sodišča niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Odločitev o plačilu sodne takse temelji na določbah 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP ter tarifnima številkama 7115 in 7152 Taksen tarife Zakona o sodnih taksah.

1 mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba Ljubljana, 2004, str. 814.