Jedro

Napačno je revidentovo stališče, da morajo trditve strank zajeti vse podrobnosti dejanskega stanja. V tem smislu je treba odgovoriti pritrdilno na vprašanje: Ali je pravilno postopanje pritožbenega sodišča, ki je kot del trditvene podlage tožene stranke upoštevalo listine, ki prikazujejo opis napak, njihov obseg oziroma preciziranje, lokacijo in vrednost.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala plačilo za po njenem mnenju še neplačana keramičarska dela, zavrnilo. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke glede glavnice in zamudnih obresti zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Delno ji je ugodilo le glede stroškov postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 44/2011-7 z dne 19. 6. 2012 dopustilo revizijo glede naslednjih vprašanj: - ali je pritožbeno sodišče odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so za odločitev o zadevi odločilnega pomena; - ali je pravilno postopanje pritožbenega sodišča, ki je kot del trditvene podlage tožene stranke upoštevalo listine, ki prikazujejo opis napak, njihov obseg oziroma preciziranje, lokacijo in vrednost; - ali si je tožena stranka z odklonitvijo začasnih situacij pridržala pravico do uveljavljanja pogodbene kazni.

4. Na podlagi navedenega sklepa je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

5. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

Relevantno dejansko stanje

6. Pravdni stranki sta 30. 3. 2004 podpisali podizvajalsko pogodbo, s katero se je tožeča stranka kot izvajalec zavezala opraviti keramičarska dela, opredeljena v ponudbi, tožena stranka kot naročnik pa plačati skupaj z DDV tedanjih 40.500.000,00 SIT, pri čemer je bil upoštevan 5% rabat za keramične ploščice, 3% „sconto“ in 5% popust. V prvem odstavku 8. člena pogodbe je določeno, „da bo izvajalec sukcesivno dobavljal keramiko v skladu s terminskim planom objekta in opravljal pogodbena dela skladno z napredovanjem drugih del na gradbišču.“ Za primer zamude je v 10. členu določena pogodbena kazen v višini 1% od končne vrednosti pogodbenih del za vsak dan zamude, a ne več kot 10%.

7. Tožeča stranka ni opravila vseh pogodbenih del, je pa opravila nekatera dodatna naročena dela, ki jih je tožena stranka priznala v znesku 4.032.409,82 tedanjih SIT. Tožena stranka je plačala tožeči stranki skupaj 42.428.143,00 tedanjih SIT.

Revizijske navedbe

8. V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

9. Revident uveljavlja, da niti sodišče prve stopnje niti pritožbeno sodišče nista odgovorili na vprašanje, kakšen je bil rok za izvedbo del, kar je še posebej uveljavljal v pritožbi, a ni dobil odgovora. Brez tega pa ni mogoč zaključek o zamudi, o čemer sta sodišči nižjih stopenj sklepali zgolj na podlagi navedb tožene stranke. V izpodbijani drugostopenjski sodbi tudi ni dobil odgovora na pritožbeno vprašanje, zakaj je tožena stranka upravičena do pogodbene kazni v višini 5% pogodbene vrednosti (zakaj ne 2 ali 3% ali kako drugače). Sodišči nižjih stopenj se naj ne bi ukvarjali s konkretnimi navedbami revidenta o stroških čiščenja. Drugostopenjsko sodišče tudi naj ne bi odgovorilo na pritožbene navedbe glede napak, ki jih naj bi zagrešila tožeča stranka pri izvajanju pogodbe. O tem, za kakšne napake, v kakšnem obsegu in v kakšni vrednosti naj bi šlo, naj ne bi bilo mogoče razbrati niti iz prvostopenjske sodbe. Enako naj bi veljalo za jamčevalne zahtevke. Glede neizvršenih del drugostopenjska sodba naj ne bi odgovorila na pritožbene navedbe, ki so „zelo konkretizirane.“ Glede obračuna, kaj je bilo zaračunano, kaj in kdaj je bilo plačano, naj bi izpodbijana sodba samo prepisala argumente prvostopenjske sodbe.

10. Revident navaja, da je drugostopenjsko sodišče v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zavzelo stališče, da ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki je „iz listin ugotavljalo pogodbeni odnos med pravdnima strankama, vsebino dogovorov med pravdnima strankama, opravljeno delo ter rezultate tega dela“, ne predstavlja nobene (postopkovne) kršitve. Navaja odločbe Vrhovnega sodišča, iz katerih naj bi med drugim izhajalo, „da dokazno pomembnih dejstev sodišče ne sme samoiniciativno sprejeti v podlago sodbe.“

11. Drugostopenjsko sodišče naj bi zaključek o pridržanju pravice do uveljavljanja pogodbene kazni napačno oprlo na zavrnitev plačila začasnih situacij. Iz sodne prakse naj bi namreč sledilo, da bi bil tak zaključek pravilen le ob zavrnitvi plačila končne situacije.

Razlogi za ugoditev reviziji

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (predzadnji odstavek na 14. strani prvostopenjske sodbe), da je med strankama tega postopka „sporen 3% sconto, ki je določen v pogodbi in pa odbitek tožene stranke za nekvalitetno izvedena dela, pogodbena kazen kot odbitek tožene stranke, stroški končnega čiščenja, neizvršena dodatna dela ter plačilo zamudnih obresti, ki jih je vtoževala tožeča stranka.“ Nato je za vsako sporno postavko navedlo razloge v prid svoji odločitvi.

13. Sodišče prve stopnje je zamudo tožeče stranke pri izpolnitvi pogodbenih obveznosti ugotovilo na podlagi korespondence med pravdnima strankama, ki jo je navedlo na 18. strani svoje sodbe. Natančna opredelitev zamude za odločanje o pogodbeni kazni ni bila potrebna, saj je bila s pogodbo določena pogodbena kazen v višini 1% od končne vrednosti pogodbenih del za vsak dan zamude, a ne več kot 10%. Za upoštevanje 5% pogodbene kazni, kolikor je uveljavljala tožena stranka, je zadostovala že petdnevna zamuda. O najmanj taki zamudi pa na podlagi izvedenih dokazov ni bilo razumnega dvoma. Sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba še posebej pojasnjevati, zakaj ne 2 ali 3% pogodbene vrednosti ali kako drugače, kot terja revident. 14. Po določbi petega odstavka 251. člena OZ upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če nemudoma po sprejemu izpolnitve obveznosti ne izjavi dolžniku, da si pridržuje pravico do nje. Enako določbo je vseboval peti odstavek 273. člena ZOR. Določba je v sodni praksi razumljena tako, da je izjava lahko pod določenimi pogoji podana tudi pred sprejemom izpolnitve.

15. V pravnem mnenju Vrhovnega sodišča SRS, sprejetem na občni seji 20. 12. 1978 (Poročilo o sodni praksi II/1978, str. 43 in 44), je bilo zavzeto naslednje stališče glede določbe drugega odstavka 248. uzance Splošnih uzanc za blagovni promet:„Upnik ohrani pravico uveljavljati pogodbeno kazen ne samo takrat, če je do zamude že prišlo, ampak tudi takrat, ko ni več nobenega dvoma, da bo do zamude prišlo, če vnaprej izjavi, da bo zamudno izpolnitev sprejel, da pa bo po izpolnitvi zahteval plačilo pogodbene kazni.“

16. Pravno mnenje pove, da si upnik lahko pridrži uveljavljanje pogodbene kazni tudi tako, da že v času, ko zamude še ni, a ni dvoma, da bo do nje prišlo, izjavi, da bo izpolnitev sprejel, da pa bo po izpolnitvi zahteval plačilo pogodbene kazni. To velja toliko bolj za primer, ko je zamuda že nastopila. Tudi v takem primeru upniku ni treba čakati na dolžnikovo izpolnitev, ampak že dana izjava, da bo uveljavljal pogodbeno kazen zadostuje, da si pridrži pravico, da jo uveljavlja do dolžnika.

17. Pravno mnenje je bilo sicer izoblikovano na podlagi Splošnih uzanc za blagovni promet, a mu zaradi (v bistvenem) enake določbe petega odstavka 273. člena ZOR in določbe sedanjega petega odstavka 251. člena OZ sledi tudi novejša sodna praksa (glej sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 109/2001 z dne 6. 6. 2002), ki se pri tem sklicuje prav na navedeno pravno mnenje.

18. Tožeča stranka je v pritožbi grajala zaključek prvostopenjskega sodišča o pravočasnosti uveljavljanja pogodbene kazni. O tem bi se moralo pritožbeno sodišče izreči. Razlogi prvostopnega sodišča so glede tega vprašanja nejasni. Po eni strani se sklicuje na Posebne gradbene uzance in na vsebino, ki naj bi jo imela končna situacija in dokončni obračun, po drugi strani pa omenja zavrnitev 3. in 4. končne situacije ter zavrnitev 5. in 6. situacije in nato dodaja, „da je v zapisniku o končnem obračunu bilo povzeto oz. si je investitor pridržal pravico do uveljavljanja reklamacije in pogodbene kazni, na kar je opozorila tožena stranka tožečo stranko tudi že z dopisom, kot je razvidno v prilogi (list št. B19 in A28).“ Tožena stranka ni bila investitor, pač pa investitorjev pogodbeni partner. Investitorjeva izjava zato ni mogla učinkovati do tožeče stranke, saj do nje investitor ni imel pogodbeno dogovorjene pravice do pogodbene kazni, pa tudi zamuda glavnega izvajalca del ni nujno tudi zamuda njegovega podizvajalca. Pogoj za uveljavljanje pogodbene kazni v tej zadevi je zato izjava tožene stranke tožeči stranki, s katero si naj bi v času njene zamude, pa čeprav morda ne ob prevzemu del pridržala pravico, da jo uveljavlja. Jasnega odgovora v zvezi s tem tožeča stranka še ni dobila niti od prvostopenjskega niti od drugostopenjskega sodišča. 19. Tožeča stranka je v pritožbi grajala odločitev prvostopenjskega sodišča glede stroškov končnega (ponovnega) čiščenja objekta, kar je tožena stranka odbila od vrednosti opravljenih del. Med drugim je uveljavljala, da tožena stranka sploh ni predložila računa, s katerim ji je bilo zaračunano sporno čiščenje in da ji je bila vrednost opravljenih del že znižana na račun neopravljenih del. Pritožbeno sodišče bi na te pritožbene navedbe tožeče stranke moralo odgovoriti, saj gre za navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Revidentu pa ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče sklepalo o odločilnih dejstvih neposredno na podlagi dokazov, ne da bi za to imelo oporo v trditvah tožene stranke. Da bi lahko računal na uspeh s temi trditvami, bi morala biti njegova revizija konkretnejša. Povedati bi morala, katero odločilno dejstvo ni bilo zatrjevano, a ga je prvostopenjsko sodišče vseeno ugotovilo. Napačno pa je revidentovo stališče, da morajo trditve strank zajeti vse podrobnosti dejanskega stanja. V tem smislu je treba odgovoriti pritrdilno na vprašanje: „Ali je pravilno postopanje pritožbenega sodišča, ki je kot del trditvene podlage tožene stranke upoštevalo listine, ki prikazujejo opis napak, njihov obseg oziroma preciziranje, lokacijo in vrednost.“

21. Po obrazloženem se je pokazalo, da je drugostopenjsko sodišče prekršilo določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, ker ni presodilo vseh navedb iz pritožbe tožeče stranke, ki so odločilnega pomena. Ker je to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), je bilo treba reviziji ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

O stroških postopka

22. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.