Jedro

Prvostopenjski organ je ugotovil, da je namestnica nosilca kmetijskega gospodarstva B.B. prodajala na tržnici v Kopru pridelke, pridelane na kmetiji, da je tožnik 100 % lastnik pravne osebe A. d.o.o., B.B. pa je istočasno prokuristka v tej pravni osebi. Ta pravna oseba je med drugim registrirana tudi za trgovino na debelo in drobno s svežim sadjem in zelenjavo. V konkretnem primeru so tako nastopile vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo.

Namen določbe 61.a člena ZKme-1 je v tem, da se na stojnicah kmetov ne bi poleg pridelkov iz kmetij pojavljalo še istovrstno trgovsko blago drugega porekla. Navedeno določilo ni brez pomena, saj je namenjeno zaščiti potrošnika. Iz navedenega razloga ne gre za nasprotje med 61.a členom ZKme-1 in 74. členom ustave, saj je tudi pravico do svobodne gospodarske pobude možno omejiti, kadar to zahteva javna korist, to pa je nedvomno zaščita potrošnikov.

V konkretnem primeru ne gre za neenako obravnavanje, če ZKme-1 določa posebna pravila za kmete, ki so nekoliko drugačna kot tista, ki veljajo za druge poklice. Bistveno pri stvari je, da za vsa kmetijska gospodarstva velja prepoved iz 61.a člena, torej so vsi subjekti, ki imajo tak status, obravnavani enako in zato ne gre za kršitev enakosti pred zakonom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku kot nosilcu kmetijskega gospodarstva na naslovu ... prepovedal neposredno prodajo istovrstnih skupin kmetijskih pridelkov, pridelanih na kmetiji, končnemu potrošniku, ker je tožnik istočasno tudi zakoniti zastopnik pravne osebe A. d.o.o., registrirani za trgovino na debelo in drobno s svežim sadjem in zelenjavo, in ima v tej pravni osebi večinski delež. Z isto odločbo je bilo odrejeno, da mora tožnik zagotoviti, da prepoved neposredne prodaje istovrstnih skupin kmetijskih pridelkov, pridelanih na kmetiji, spoštujejo vsi člani kmetijskega gospodarstva ter da je rok izvršitve odločbe takoj po njeni vročitvi.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ pojasnjuje, da je kmetijska inšpekcija 31. 5. 2014 opravila inšpekcijski pregled na tržnici Koper, kjer je na stojnici prodajala kmetijske pridelke, pridelane na tožnikovi kmetiji, B.B., ki je namestnica nosilca kmetijskega gospodarstva. Nosilec kmetijskega gospodarstva je tožnik, njegova namestnica pa je B.B. Dne 3. 6. 2014 je bila opravljena kontrola pridelave sadja in zelenjave na kmetijskem gospodarstvu in je bilo ugotovljeno, da vse pridelke, ki so se tržili dne 31. 5. 2014 na tržnici Koper, pridelujejo na kmetijskem gospodarstvu. Ugotovljeno pa je bilo tudi, da je tožnik istočasno tudi lastnik družbe A. d.o.o. s 100% deležem. Iz sodnega registra je razvidno, da dejavnost družbe obsega tudi pridelovanje vrtnin, posredništvo pri prodaji kmetijskih pridelkov, trgovino na debelo s sadjem in zelenjavo in trgovino na drobno s svežim sadjem in zelenjavo ipd. B.B. pa je istočasno prokuristka v družbi A. d.o.o. 3. Prvostopenjski organ se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo 61.a člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), ki v 1. točki določa, da kmetijske pridelke, pridelane na kmetiji, lahko neposredno prodajajo končnemu potrošniku nosilec kmetije, člani in zaposleni na kmetiji, vendar pa 2. točka 61. a člena navedenega zakona določa, da pa osebe iz prejšnjega odstavka ne smejo neposredno prodajati istovrstnih kmetijskih pridelkov končnemu potrošniku, med drugim tudi če je nosilec ali član kmetije zakoniti zastopnik pravne osebe ali ima večinski delež v pravni osebi, registrirani za prodajo kmetijskih pridelkov in je vpisan v register obratov iz 152. a člena tega zakona za istovrstne skupine kmetijskih pridelkov. Na podlagi 3. točke 61. a člena ZKme-1 pa je določeno, da zaposleni na kmetiji ne smejo za kmetijo prodajati istovrstnih skupin kmetijskih pridelkov končnemu potrošniku, če je zaposleni na kmetiji hkrati tudi oseba iz 1. in 3. alineje 2. točke 61. a člena ZKme-1. Tožnik, ki je nosilec kmetijskega gospodarstva, je torej istočasno tudi lastnik družbe A. d.o.o. V tej družbi ima 100 % delež in dejavnost obsega tudi pridelovanje vrtnin, posredništvo pri prodaji kmetijskih pridelkov, trgovino na debelo s sadjem in zelenjavo, trgovino na drobno s svežim sadjem in zelenjavo, namestnica nosilca kmetijskega gospodarstva B.B. pa je istočasno zakonita zastopnica družbe A. d.o.o. 4. Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 5. Tožnik v tožbi navaja, da se skladno z določbo drugega odstavka 61. a člena ZKme-1 lahko prepove prodaja kmetijskih pridelkov le, če je nosilec ali član kmetije zakoniti zastopnik oziroma ima večinski delež v pravni osebi, ki je ne samo registrirana za prodajo kmetijskih pridelkov, ampak mora biti tudi vpisana v register obratov iz 152. a člena ZKme-1 za istovrstne skupine kmetijskih pridelkov. Da bi se to ugotovilo, je potrebno predhodno izvesti primeren ugotovitveni postopek, iz izpodbijane odločbe pa ne izhaja, da je bil tak postopek izveden in da je bilo ugotovljeno, da je A. hkrati vpisan v register obratov iz 152. a člena ZKme-1. Razen tega mora inšpektor v skladu s 7. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru pri izbiri ukrepov izreči ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če s tem doseže namen predpisa. Z odločitvijo, da odločba prične učinkovati takoj po vročitvi, je nedvomno kršeno načelo sorazmernosti, saj bi bil lahko določen tudi razumnejši rok za izvršitev odločbe. Po mnenju tožnika pa je 61.a člen ZKme-1 tudi v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Med drugim je v nasprotju z 74. členom URS, ki določa svobodno gospodarsko pobudo. Določba 61. a člena ZKme-1 predstavlja neutemeljen in nesorazmeren poseg v ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude, saj kmetom neutemeljeno omejuje izbiro oblike in načina udejstvovanja na trgu prodaje kmetijskih pridelkov. Prepovedi ne botruje noben utemeljen racio. Ne varuje se nobena pomembna dobrina ali zasleduje upravičen cilj in je tako določba očitno sama sebi namen. Poleg tega je taka ureditev tudi v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom, saj je izraz neutemeljene različne obravnave kmetov v primerjavi z ostalimi posamezniki, ki opravljajo poklice v Republiki Sloveniji, ker jih omejuje v izbiri načina, kot tudi oblike poslovanja. Tožnik predlaga, naj sodišče pred ustavnim sodiščem vloži zahtevo za oceno ustavnosti 61.a člena ZKme-1. Primarno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, podredno pa, naj odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek, v obeh primerih pa predlaga tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. ZKme-1 v 61.a členu določa, da kmetijske pridelke, pridelane na kmetiji, lahko neposredno prodajajo končnemu potrošniku nosilec, člani kmetije in zaposleni na kmetiji, ki so vpisani v register kmetijskih gospodarstev. Skladno z drugim odstavkom 61.a člena ZKme-1 osebe iz prejšnjega odstavka ne smejo neposredno prodajati istovrstnih skupin kmetijskih pridelkov končnemu potrošniku med drugim tudi, če je nosilec ali član kmetije zakoniti zastopnik pravne osebe ali ima večinski delež v pravni osebi, registrirani za prodajo kmetijskih pridelkov in vpisani v register obratov iz 152.a člena tega zakona za istovrstne skupine kmetijskih pridelkov (3. alineja drugega odstavka 61.a člena ZKme-1). Tretji odstavek 61.a člena ZKme-1 pa določa, da ne glede na prvi odstavek tega člena zaposleni na kmetiji ne sme za kmetijo prodajati istovrstnih skupin kmetijskih pridelkov končnemu potrošniku, če je zaposleni na kmetiji hkrati tudi oseba iz 1. ali 3. alineje prejšnjega odstavka.

9. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je namestnica nosilca kmetijskega gospodarstva B.B. prodajala na tržnici v Kopru pridelke, pridelane na kmetiji, da je tožnik 100 % lastnik pravne osebe A. d.o.o., B.B. pa je istočasno prokuristka v tej pravni osebi. Ta pravna oseba je med drugim registrirana tudi za trgovino na debelo in drobno s svežim sadjem in zelenjavo. V konkretnem primeru so tako nastopile vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo.

10. Tožnik v tožbi navaja, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da je prvostopenjski organ preverjal, ali je družba A. d.o.o. vpisana v register obratov iz 152. a člena ZKme-1. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je iz upravnega spisa razvidno, da je inšpekcijski organ to preverjal in sicer isti dan, kot je izdal izpodbijano odločbo, in ugotovil, da je družba v ta register vpisana. Res je sicer, da v izpodbijani odločbi ni navedeno, da je prvostopenjski organ to preverjal, vendar pa to ni taka pomanjkljivost, da bi bilo zaradi tega potrebno odločbo odpraviti, saj iz spisa izhaja, da se je to preverjalo. Sicer pa je to pomanjkljivost v obrazložitvi svoje odločbe dopolnil organ druge stopnje.

11. V zvezi s tožbenimi navedbami, da ni bilo upoštevano načelo sorazmernosti pri določanju roka izvršitve inšpekcijske odločbe, ker je odrejeno, da mora tožnik odločbo izvršiti takoj po vročitvi ter da bi moral prvostopenjski organ v odločbi pojasniti razloge za določitev tako kratkega roka, pa sodišče meni, da je to pomanjkljivost odpravil drugostopenjski organ, ko je v obrazložitvi natančno pojasnil, da je zadevni rok primeren in da ni nesorazmerno kratek, saj gre za ugotovljene nepravilnosti take vrste, ki se lahko odpravijo takoj.

12. Neutemeljene pa so tudi tožbene navedbe o tem, da naj bi bila določba 61.a člena ZKme-1 neustavna, ker naj bi bila v nasprotju z 74. in 14. členom URS. 74. člen URS določa, da je gospodarska pobuda svobodna. Zakon določa pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij. Gospodarska dejavnost se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. S tem v zvezi tožnik navaja, da je prepoved iz 61.a člena ZKme-1 brez racionalnega razloga in da je sama sebi namen. Sodišče se ne strinja s tem stališčem, saj je v Poročevalcu Državnega zbora RS z dne 6. 1. 2014, kjer je objavljena novela Zakona o kmetijstvu, ki je določala ta člen, navedeno, da se s to prepovedjo preprečuje zavajanje potrošnikov in možnosti izkoriščanja prodaje kmetijskih pridelkov, ki nimajo slovenskega porekla, kot slovenske. Namen te določbe je torej v tem, da se na stojnicah kmetov ne bi poleg pridelkov iz kmetij pojavljalo še istovrstno trgovsko blago drugega porekla. Torej določilo 61.a člena ZKme-1 ni brez pomena, saj je namenjeno zaščiti potrošnika. Iz navedenega razloga ne gre za nasprotje med 61.a členom ZKme-1 in 74. členom URS, saj je tudi pravico do svobodne gospodarske pobude možno omejiti, kadar to zahteva javna korist, to pa je nedvomno zaščita potrošnikov.

13. Prav tako pa 61. a člen ZKme-1 ni v nasprotju z 14. členom URS, ki določa načelo enakosti pred zakonom. To načelo pomeni, da je enake situacije potrebno obravnavati na enak način. V konkretnem primeru torej ne gre za neenako obravnavanje, če ZKme-1 določa posebna pravila za kmete, ki so nekoliko drugačna kot tista, ki veljajo za druge poklice. Bistveno pri tej stvari je, da za vsa kmetijska gospodarstva velja prepoved iz 61.a člena, torej so vsi subjekti, ki imajo tak status, obravnavani enako in zato ne gre za kršitev enakosti pred zakonom.

14. Ker je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, tožba ni utemeljena in je zato sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo.

15. Sodišče v tej zadevi ni opravilo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik s predlogom za svoje zaslišanje, saj je ocenilo, da predlagani dokaz ni pomemben za odločitev, ker zaslišanje tožnika ne more spremeniti dejstva, da so se prodajali pridelki iz njegovega kmetijskega gospodarstva ter da je hkrati sam 100 % lastnik pravne osebo A., ki je registrirana za trgovino na debelo in drobno s svežim sadjem in zelenjavo in je vpisana v register obratov iz 152.a člena ZKme-1. K točki II izreka:

16. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tožniku skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 ni prisodilo stroškov upravnega spora, saj v tem primeru vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.