Jedro

Odgovor na vprašanje je mogoč že z branjem tretje alineje drugega odstavka 61.a člena ZKme-1, zato vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navedba, da je revidentu zaradi prepovedi prodaje nastala premoženjska škoda, zelo hudih posledic izpodbijanega akta ne izkazuje.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Inšpektorata RS za kmetijstvo in okolje, Območne enote Celje, Izpostava Mozirje, št. 0611-1865/2014 z dne 10. 6. 2014, s katero je bilo tožniku kot nosilcu kmetijskega gospodarstva na tam navedenem naslovu prepovedana neposredna prodaja istovrstnih skupin kmetijskih pridelkov, pridelanih na kmetiji, končnemu potrošniku, ker je tožnik istočasno tudi zakoniti zastopnik pravne osebe A., d. o. o., registrirane za trgovino na debelo in drobno s svežim sadjem in zelenjavo, in ima v tej pravni osebi večinski delež. Tožnikovo pritožbo je pritožbeni organ zavrnil z odločbo, št. 0611-2196/2014/2 z dne 18. 11. 2014. 2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje tožnik (v nadaljevanju revident) vlaga revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na vse tri točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da izpodbijano odločbo odpravi, podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Navedeno pomeni, da je ta pogoj izpolnjen le, če je v izpodbijanem aktu oziroma sodbi obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ta pa mora presegati z zakonom določeno vrednost. 6. V obravnavani zadevi se izpodbijani akt ne glasi na denarno vrednost, saj v tem aktu obveznost stranke ni izražena na ta način. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). Zato pogoj za dovoljenost revizije po citirani določbi ZUS-1 ni izpolnjen.(1)

7. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010). Revident teh zahtev ni izpolnil. Odgovor na njegovo vprašanje, „ali je za izpolnjevanje pogojev iz tretje alineje drugega odstavka 61. a člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) dovolj, da je pravna oseba registrirana za prodajo kmetijskih pridelkov in vpisana v register obratov iz 152. a člena ZKme-1, ali pa je za izpolnjevanje pogojev po navedeni določbi potrebno preveriti in ugotoviti, ali pravna oseba to registrirano dejavnost tudi dejansko opravlja“, je namreč mogoč že z branjem tretje alineje drugega odstavka 61. a člena ZKme-1. Ta jasno določa, da nosilec, člani kmetije in zaposleni na kmetiji, ki je vpisana v RKG, ne smejo neposredno prodajati istovrstnih skupin kmetijskih pridelkov (to je pridelkov kmetije) končnemu potrošniku, če je nosilec ali član kmetije tudi zakoniti zastopnik pravne osebe ali ima večinski delež v pravni osebi, registrirani za prodajo kmetijskih pridelkov in vpisani v register obratov iz 152. a člena tega zakona za istovrstne skupine kmetijskih pridelkov. Na podlagi citirane določbe je jasno, da člani oziroma zaposleni na kmetiji končnemu potrošniku ne smejo prodajati tistih pridelkov kmetije, za katere je v register obratov vpisana in za prodajo kmetijskih pridelkov tudi registrirana pravna oseba, katere zakoniti zastopnik oziroma večinski lastnik je nosilec ali član te kmetije. Za prepoved prodaje istovrstne skupine kmetijskih pridelkov tako zadošča zakonsko določen položaj nosilca oziroma člana kmetije v pravni osebi, ki je registrirana za prodajo kmetijskih pridelkov in vpisana v register obratov za istovrstno skupino kmetijskih pridelkov. Gleda na zakonsko besedilo pa zadošča že dejstvo registracije za prodajo kmetijskih pridelkov in vpis v register obratov za istovrstno skupino teh pridelkov. Vpis v register obratov se namreč izvrši na podlagi registracije oziroma odobritve v skladu s 6. členom Uredbe 852/2004/ES, kar je obveznost vseh fizičnih in pravnih oseb, ki dajejo v promet tako kmetijske pridelke kot tudi živila (prvi odstavek 61. člena ZKme-1). Te osebe pa so dolžne v roku 15 dni sporočiti vse spremembe pri opravljanju dejavnosti, tako tudi informacije o trajnem ali začasnem prenehanju dejavnosti.(2)

9. Revident tudi ni izkazal, da je v tej zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

10. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 687/2007 z dne 17. 6. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010, X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010, X Ips 355/2011 z dne 23. 11. 2011, X Ips 455/2012 z dne 24. 4. 2013, X Ips 258/2014 z dne 28. 8. 2014, X Ips 227/2015 z dne 26. 8. 2015) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

11. Revident je v zvezi s tem navedel le, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice, ker mu je zaradi prepovedi prodaje nastala premoženjska škoda. Ta gola navedba pa za dovoljenost revizije ne zadošča, saj Vrhovnemu sodišču ne omogočajo presoje, ali ima izpodbijani akt res zelo hude posledice za revidenta.

12. Ker pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

13. Vrhovno sodišče v zvezi z revidentovim predlogom za prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti 61. a člena ZKme-1, ker naj bi bil ta v nasprotju s 74. členom Ustave RS in krši 14. člen Ustave RS, še pojasnjuje, da glede na to, da je revizijo zavrglo kot nedovoljeno, in ob upoštevanju svoje ustaljene sodne prakse(3), revizijskih ugovorov o neskladnosti 61. a člena ZKme-1 z Ustavo RS po vsebini ni presojalo in se do njih tudi ne opredeljuje.

K II. točki izreka:

14. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Enako npr. sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 115/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 494/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011 in X Ips 301/2011. (2) Dolžnost obveščanja določa prvi odstavek 5. člena Pravilnika o registraciji in odobritvi obratov na področju živil. Enako dolžnost nosilcem živilske dejavnosti nalaga tudi drugi odstavek člena 6 Uredbe ES št. 852/2004 z dne 29. aprila 2004, o higieni živil. (3) Enako sklepi VS RS kot npr. X Ips 130/2012 z dne 30. 8. 2012, X Ips 453/2012 z dne 6. 2. 2013, X Ips 450/2012 z dne 10. 4. 2013 in drugi.