Jedro

Sodišče prve stopnje v drugem sojenju ni ugotovilo drugačnih dejstev kot v prvem (čeprav je ugotovilo nekatera nova), napravilo pa je drugačno dokazno oceno. Dejstvo, da se je po dopolnitvi dokaznega postopka prvotna presoja sodišča prve stopnje o nezakonitosti izpodbijane odpovedi izkazala kot napačna, ne pomeni kršitve tožnikove ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločalo drugič. V prvem sojenju je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, ki jo je tožena stranka dne 18. 3. 2013 podala tožniku, nezakonita, zaradi česar mu mora plačati denarno povračilo v znesku 54.630,17 EUR bruto, zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek za 29.369,83 EUR bruto ter zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja v višini 4.500,00 EUR za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin in 900,00 EUR za strah. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Vrhovno sodišče je na podlagi revizije tožnika sodbo sodišča druge stopnje s sklepom VIII Ips 251/2015 z dne 5. 4. 2016 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo na podlagi zmotne uporabe materialnega prava in se posledično ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb tožene stranke in do pritožbenih navedb tožnika (ta se je pritožil na višino prisojenega denarnega povračila). Obrazložilo je, da pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga ne zadošča zgolj ugotovitev, da je bil akt o sistemizaciji v resnici sprejet in tožnikovo delovno mesto ukinjeno, ampak je treba odgovoriti še na vprašanje, ali je tožena stranka reorganizirala delo svetovalcev zaradi resničnih, objektivnih, poslovno utemeljenih potreb, ali pa zgolj zato, da bi ustvarila navidezen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki bi prikrival nek drug razlog. Izpeljava formalnega postopka reorganizacije, katere vzrok niso objektivne poslovne potrebe, temveč izključitev osebe iz drugih, subjektivnih razlogov, namreč predstavlja zlorabo zakonskega odpovednega razloga, zato mora sodišče pri presoji razloga za odpoved z vidika njegove utemeljenosti presojati pravi, resnični razlog za odpoved in ne morebiten navidezen razlog.

V novem sojenju je sodišče druge stopnje s sklepom Pdp 394/2016 z dne 27. 10. 2016 pritožbi tožnika delno, pritožbi tožene stranke pa v celoti ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje delno (razen glede odločitve o odškodninskem zahtevku iz naslova trpinčenja na delovnem mestu) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede odločilnih dejstev nepravilno in nepopolno ugotovilo, saj iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, zakaj je bila ukinitev delovnega mesta svetovalec poslovodstva potrebna, prav tako tudi ne, kako so se porazdelile posamezne naloge ukinjenega delovnega mesta svetovalec poslovodstva, ali sta na novo oblikovani delovni mesti svetovalec za tehniko in vzdrževanje in svetovalec za obratovanje vsebovali enake naloge kot ukinjeno delovno mesto (kot je to zatrjeval tožnik) oziroma ali sta novi delovni mesti poleg nalog ukinjenega delovnega mesta svetovalec poslovodstva vsebovali še kakšne druge naloge. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje naj tudi ne bi bilo razvidno, kam v organizacijsko strukturo se v primerjavi z ukinjenim delovnim mestom po vsebini in nivoju uvrščata novi delovni mesti svetovalec za tehniko in vzdrževanje in svetovalec za obratovanje, zaradi česar je ostalo neraziskano vprašanje, ali je bila organizacijska sprememba pri toženi stranki le navidezna, ali pa je šlo za utemeljenost reorganizacije in s tem za utemeljen poslovni razlog.

V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove zavrnilo skupaj z zahtevkom za plačilo denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v bruto znesku 84.000,00 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje v prvem sojenju razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v za tožnika ugodilnem delu. Vrhovno sodišče je razveljavilo zgolj sodbo sodišča druge stopnje z napotkom, da se opredeli do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke in pritožbenih navedb tožnika, kar naj bi pomenilo, da je sodišče prve stopnje svojo nalogo opravilo popolno. V nasprotnem primeru bi sodbo sodišča prve stopnje moralo razveljaviti že Vrhovno sodišče. Ugotavljanje novih dejstev naj ne bi bilo potrebno. Pritožba tožene stranke naj bi bila tudi v celoti izčrpana, ker v njej ni bil izrecno uveljavljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede zaključka, da je tožena stranka tožniku odpoved podala iz subjektivnih razlogov. Sodišče prve stopnje naj bi prekoračilo napotek sodišča druge stopnje, sodišče druge stopnje pa te kršitve ni odpravilo. Okvir novega sojenja naj bi bil začrtan z vsebino razveljavitvenega sklepa, kar pomeni, da bi lahko sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotavljalo le to, ali je bila reorganizacija pri toženi stranki objektivna ali navidezna. S tem naj bi bilo poseženo v tožnikovo pravico do enakega varstva pravic, zagotovljeno v 22. členu Ustave RS. Sodišče prve stopnje je na podlagi nove dokazne ocene že danih in novih izpovedb prič F. R. in P. D. spremenilo zaključek glede dejstev, ki jih je v prvem sojenju štelo za odločilna. Že v prvem sojenju je ugotovilo, da je bila reorganizacija objektivna, da pa je bila resnična volja za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, odpoved iz subjektivnih razlogov. Sodišči prve in druge stopnje naj bi popolno spremembo dokazne ocene glede pravno odločilnih dejstev in posledično za tožnika neugodno odločitev pomanjkljivo obrazložili. Sodišče prve stopnje bi moralo v izpodbijani sodbi pojasniti, zakaj odpoved ni bila posledica osebne zamere direktorja tožene stranke, v kar je bilo v prvem sojenju prepričano. Zahteva po obrazloženosti dokazne ocene bi morala biti v takem primeru bistveno višja. V novem sojenju naj bi sodišče okoliščino, kdaj je bila sprejeta odločitev o nepotrebnosti tožnikovega dela in njegovi nesposobnosti ignoriralo in je ni upoštevalo pri dokazni oceni, zaradi česar je ta pomanjkljiva in ne zadosti pravici do obrazložene sodne odločbe ter metodološkemu napotku iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP). Zaradi šikaniranja tožnika naj bi bil proti F. R. uveden kazenski postopek. Sodišče prve stopnje bi moralo pri oceni verodostojnosti njegove izpovedi upoštevati pisni zagovor, ki ga je ta podal v kazenskem postopku, katerega vsebina naj bi bila v nasprotju z izpovedjo v obravnavanem sporu. Sodišče naj bi zmotno presodilo, da se je na ta zagovor skliceval prepozno, saj ne gre za trditev ali dokaz, temveč za vprašanje verodostojnosti priče. Nasprotuje presoji, da mu je bila ponujena sklenitev pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo. Sodišče ni upoštevalo, da mu je bila v novi pogodbi o zaposlitvi ponujena bistveno nižja plača, kot jo je prejemal do tedaj. Glede na to, da se delo ne sme bistveno spremeniti, naj bi bilo nevzdržno stališče, da se višina plače lahko bistveno spremeni. Takšno stališče naj bi predstavljalo tudi kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave RS.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrženje oziroma zavrnitev.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožnik neutemeljeno navaja, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v za tožnika ugodilnem delu in da je prekoračilo napotke iz razveljavitvenega sklepa revizijskega sodišča. Kot izhaja iz zgoraj povzetega poteka sodnega postopka v tej zadevi, je revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo zato, ker je ta temeljila (izključno) na zmotnem materialnopravnem izhodišču, da bi bila odpoved iz poslovnega razloga zakonita tudi v primeru, če bi bilo neuspešno delo tožnika razlog za spremembo organizacije dela in sprejem akta o sistemizaciji oziroma, če bi tožena stranka ta akt sprejela prav z namenom, da odslovi tožnika. V razveljavitvenem sklepu revizijskega sodišča je jasno navedeno, da zgolj obstoj formalne podlage za odpoved v obliki spremenjenega akta o sistemizaciji, s katerim je delovno mesto ukinjeno, ne zadošča za ugotovitev obstoja utemeljenega poslovnega razloga, ob hkratnem zatrjevanju fiktivnosti tega razloga. V konkretnem primeru je bilo treba raziskati, ali je tožena stranka reorganizirala delo svetovalcev poslovodstva zgolj zato, da bi ustvarila navidezen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, kot je trdil tožnik ali pa je (kot je trdila sama) delo svetovalcev reorganizirala zaradi resničnih, objektivnih in poslovno utemeljenih potreb. Revizijsko sodišče je v svojem razveljavitvenem sklepu opozorilo, da se sodišče prve stopnje do tega vprašanja tudi samo ni jasno opredelilo, čeprav se je oprlo na drugačno materialnopravno izhodišče kot sodišče druge stopnje.

8. Tožnik v reviziji zmotno enači pojem objektivne reorganizacije z dejstvom, da je bila ta tudi izvedena. Za objektivnost reorganizacije mora hkrati obstajati tudi resničen, objektiven in poslovno utemeljen razlog za njeno izvedbo.

9. Revizijsko sodišče je, kljub ugotovitvi, da se tudi sodišče prve stopnje do odločilnega vprašanja ni jasno opredelilo, razveljavilo zgolj sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. To je storilo zato, ker je bila sodba sodišča prve stopnje v relevantnem delu za tožnika ugodilna (ugotovljena je bila nezakonitost odpovedi), zaradi česar bi njena neposredna razveljavitev s strani revizijskega sodišča, brez podlage v pritožbenih navedbah tožene stranke, pomenila odločitev v škodo (edinega) vlagatelja revizije. Nenazadnje je bil tak tudi predlog tožnika v reviziji zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, kjer je revizijskemu sodišču predlagal zgolj razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje.

10. Sodišče druge stopnje je v novem sojenju ravnalo v skladu z napotki iz razveljavitvenega sklepa revizijskega sodišča in se opredelilo še do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke, ki jih v prvem sojenju zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni presojalo. Eden od pritožbenih razlogov tožene stranke je bila tudi zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Tožnik v reviziji neutemeljeno navaja, da tožena stranka sodbe sodišča prve stopnje ni izpodbijala v zvezi z ugotovitvijo, da je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz subjektivnih razlogov. Tožena stranka je v pritožbi izpodbijala prav to, saj je navedla, da ne drži, da se je takratni direktor F. R. že pred spremembo akta o sistemizaciji odločil, da dela s tožnikom ne bo nadaljeval. Trdila je, da je bila pogodba o zaposlitvi tožniku odpovedana iz razloga poslovne oziroma organizacijske in ne osebne narave. Tožnikov očitek, da je sodišče druge stopnje prekoračilo napotke iz razveljavitvenega sklepa revizijskega sodišča, je zato neutemeljen.

11. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje (v skladu z napotki sodišča druge stopnje) ugotovilo, da je bila reorganizacija tožene stranke v letu 2013 potrebna zato, ker nezaključena reorganizacija iz leta 2012 v praksi ni nikoli zaživela in zato ni prinesla pričakovanih rezultatov ter da je novoizvoljeni direktor tožene stranke F. R. pred izvedbo reorganizacije ocenil, da svetovalcev (poslovodstva) ne potrebuje in da lahko njihovo delo organizira strokovno bolj usmerjeno in stroškovno sprejemljivejše. Drugače kot v prvem sojenju je zaključilo, da je tožena stranka delo svetovalcev poslovodstva reorganizirala iz resničnih, objektivnih in poslovno utemeljenih potreb.

12. Sodišče prve stopnje v drugem sojenju ni ugotovilo drugačnih dejstev kot v prvem (čeprav je ugotovilo nekatera nova), napravilo pa je drugačno dokazno oceno. Tako je na primer v drugem sojenju ocenilo, da je dejstvo, da F. R. tožnika že pred reorganizacijo ni štel za sposobnega in ga ni želel v svoji ekipi, vplivalo na to, da tožniku ni bilo ponujeno vodilno delovno mesto, v prvem sojenju pa, da je vplivalo na sam razlog odpovedi. V skladu z napotki sodišča druge stopnje je ugotovilo tudi nekatera nova dejstva, med drugim, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove zaradi reorganizacije prejelo 70% do 80% zaposlenih pri toženi stranki in da naloge na delovnih mestih svetovalec tehnike in vzdrževanja ter svetovalec obratovanja v primerjavi z delovnim mestom svetovalec uprave niso bile enake, šlo pa je tudi za hierarhično nižji delovni mesti. Tožnik je namreč v postopku zatrjeval, da se je delovno mesto svetovalca uprave spremenilo v ti dve delovni mesti, z enakimi nalogami. Ob tem je bilo že v prvem sojenju ugotovljeno, da sta bila na delovnem mestu svetovalec uprave poleg tožnika zaposlena še dva delavca, ki jima je bila prav tako odpovedana pogodba o zaposlitvi za to delovno mesto in ponujeni navedeni delovni mesti. Glede na ugotovljena dejstva, je tudi po presoji revizijskega sodišča dokazna ocena sodišča prve stopnje prepričljiva in logična, hkrati pa je vestna in skrbna ter analitično sintetična in torej skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Kot je na enak pritožben očitek odgovorilo tudi sodišče druge stopnje, dejstvo, da se je po dopolnitvi dokaznega postopka prvotna presoja sodišča prve stopnje o nezakonitosti izpodbijane odpovedi izkazala kot napačna, ne pomeni kršitve tožnikove ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS. Dokazna ocena je tudi izčrpno obrazložena, zaradi česar so nasprotni revizijski očitki neutemeljeni.

13. V zvezi z očitkom, da sodišče ni upoštevalo pisnega zagovora F. R., ki ga je ta podal v kazenskem postopku, tožnik ne pojasni, zakaj naj bi neupoštevanje te listine vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. V povzetku iz opombe 33 revizije pa revizijsko sodišče ne vidi „direktnega nasprotja“ med pisnim zagovorom in izpovedjo F. R. Izjava iz pisnega zagovora, da se je v funkciji direktorja znašel sam in brez izkušenj z vodenjem tako velike organizacije ni v direktnem nasprotju izpovedjo, da se je čutil dovolj kompetentnega za vodenje družbe.

14. Tožnik neutemeljeno navaja, da mu tožena stranka ni ponudila ustrezne zaposlitve, ker bi na ponujenem delovnem mestu inženir investicijskega projekta prejel bistveno manjšo plačo. Na tem delovnem mestu se je zahtevala enaka vrsta in stopnja izobrazbe kot na prejšnjem delovnem mestu, zato je bilo ponujeno delovno mesto ustrezno (tretji odstavek 90. člena Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Višina plače na ustreznost ponujenega delovnega mesta ne vpliva. Tako stališče je bilo zavzeto tudi v številnih odločbah Vrhovnega sodišča.2

15. Preostale revizijske navedbe tožnika predstavljajo nedovoljen revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jih revizijsko sodišče ni presojalo.

16. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji. 2 Kot npr. odločbi VSRS VIII Ips 336/2009 z dne 24. 5. 2011 in VIII Ips 173/2014 z dne 3. 3. 2015.