Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da ima delodajalec, ki organizira delovni proces, pravico spremeniti organizacijo dela in ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta. Gre za poslovno odločitev, katere smotrnosti sodišče ni pristojno presojati. Vrhovno sodišče RS pa je v sklepu opr. št. VIII Ips 251/2015 z dne 5. 4. 2016 poudarilo, da je sodišče dolžno preveriti, ali s sicer formalno izkazanim poslovnim razlogom ni morda prišlo do zlorabe instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da na presojo ustreznosti zaposlitve vpliva tudi okoliščina, da mu je bila v novi pogodbi o zaposlitvi ponujena bistveno nižja plača, kot jo je prejemal do tedaj. Te navedbe je kot neutemeljene pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, saj iz določbe tretjega odstavka 90. člena ZDR ne izhaja, da bi bila višina plače pomembna za presojo ustreznosti ponujene zaposlitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove z dne 18. 3. 2013, ki jo je tožena stranka podala tožniku, in zahtevek za plačilo denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v bruto znesku 84.000,00 EUR (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi kršitve ustavne pravice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.), zaradi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je prekoračilo napotke iz razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča, saj bi lahko v novem sojenju ugotavljalo le, ali je bila reorganizacija objektivna ali navidezna. S tem je poseglo v njegovo pravico do enakega varstva pravic, zagotovljeno v 22. členu URS. Izpostavlja ugotovitev iz prve (razveljavljene) sodbe sodišča prve stopnje, da je bila reorganizacija pri toženi stranki objektivna in da bi mu tožena stranka odpoved lahko podala iz poslovnih razlogov, vendar jo je v resnici podala iz razloga nesposobnosti in zaradi osebnih zamer. Nasprotuje stališču pritožbenega sodišča, da je v primeru, če je bila reorganizacija objektivna, izpodbijana odpoved zakonita, saj to še ne pomeni, da je bila v resnici podana iz poslovnega razloga. Po njegovem mnenju bi moralo sodišče prve stopnje tudi v novem sojenju ugotavljati pravo voljo tožene stranke v zvezi s podajo izpodbijane odpovedi. Sodišče prve stopnje je prelahkotno spremenilo ključno ugotovitev iz razveljavljene sodbe, da je bila odpoved podana iz subjektivnih razlogov. Obrazložitev spremembe dokazne ocene je pomanjkljiva, saj ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje glede odločilnih dejstev sprejelo diametralno nasprotne zaključke. V takšnem primeru je zahteva po obrazloženosti sodne odločbe še višja kot sicer. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da ni izkazano, da bi bila nesoglasja med tožnikom in A.A. razlog za podajo izpodbijane odpovedi. Sodišče prve stopnje bi moralo v izpodbijani sodbi pojasniti, zakaj odpoved ni bila posledica osebne zamere direktorja tožene stranke, v kar je bilo v prvem sojenju prepričano. S floskulo, da je A.A. to odločno zanikal, ni zadostilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, s tem pa je kršilo tožnikovo pravico do obrazložene sodne odločbe (22. člen URS).

Sodišče prve stopnje v novem sojenju ni upoštevalo okoliščine, kdaj je bila sprejeta ocena, da je tožnik nesposoben in da je njegovo delo nepotrebno. V zvezi s tem opozarja na izpoved A.A., da se je za podajo izpodbijane odpovedi odločil že med prebiranjem uvodnega dela naloge, ki jo je tožnik izdelal do julija 2013. Sodišče prve stopnje je ignoriralo ključne dele izpovedi A.A. iz prvega sojenja, takšna dokazna ocena pa je pomanjkljiva. Dopolnitev dejanskega stanja v skladu z napotki iz razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča ni omogočala spremembe odločitve. Poleg tega bi sodišče prve stopnje dejansko stanje v novem sojenju lahko spremenilo le v primeru, če bi pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo zaradi zmotnih ugotovitev glede resnične volje tožene stranke za podajo izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča je napačen, saj je bilo odločilno dejstvo, zaradi katerega je bila prva sodba sodišča prve stopnje razveljavljena, že ugotovljeno. Pravno stališče, ki ga je problematiziralo Vrhovno sodišče RS, je zavzelo le pritožbeno sodišče. Dejanska ugotovitev, da je ocena direktorja glede tožnikove nesposobnosti vplivala (le) na to, za katero delovno mesto mu bo ponujena nova pogodba o zaposlitvi, je v nasprotju z ugotovitvijo, da mu je bilo še pred reorganizacijo onemogočeno opravljanje dela svetovalca poslovodstva. V zvezi s tem povzema izpoved A.A., da je tožena stranka zaposlitev na novo oblikovanih delovnih mestih svetovalcev ponudila B.B. in C.C. in da v tistem trenutku po dodatnih svetovalcih ni bilo potrebe. Ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje v novem sojenju sledilo izpovedi A.A., ki jo je v prvem sojenju označilo za neprepričljivo in neverodostojno. Glede na ugotovitev, da so med tožnikom in A.A. obstajala nesoglasja, je prepričljivejši zaključek, da je bila odpoved dana iz subjektivnih razlogov. Meni, da bi bilo treba dokazno oceno iz izpodbijane sodbe primerjati z dokazno oceno iz prve (razveljavljene) sodbe.

V pritožbi navaja, da je bil zaradi šikaniranja tožnika in drugih delavcev zoper A.A. uveden kazenski postopek, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Žalcu. Sodišče prve stopnje bi moralo pri oceni verodostojnosti njegove izpovedi upoštevati pisni zagovor, ki ga je ta podal v omenjenem kazenskem postopku. Vsebina tega zagovora je v direktnem nasprotju z izpovedjo v obravnavanem sporu. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da se je na ta zagovor skliceval prepozno, saj ne gre za trditev ali dokaz, temveč za vprašanje verodostojnosti priče. Po njegovem mnenju ni mogoče, da bi A.A. v nekaj dneh po nastopu funkcije direktorja lahko ocenil, da je razlog za slabo poslovanje tožene stranke neustrezna organizacija dela. Poleg tega je reorganizacija strateška odločitev, ki jo navadno sprejmejo direktorji s polnim mandatom.

Tožnik nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da mu je bila ponujena sklenitev pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da mu je bila v novi pogodbi o zaposlitvi ponujena bistveno nižja plača, kot jo je prejemal do tedaj. Glede na to, da se delo ne sme bistveno spremeniti, je nevzdržno stališče, da se lahko višina plače bistveno spremeni. Takšno stališče pomeni tudi kršitev načela enakosti iz 14. člena URS. Navaja, da je pojem ustreznosti zaposlitve pravni standard, vsebino katerega napolni sodišče ob okoliščinah konkretnega primera. Opredelilni kriteriji, ki jih za ustrezno zaposlitev določa zakon, so našteti le primeroma in jih lahko sodna praksa ustrezno dopolnjuje, kot je to storila že v preteklosti (npr. glede oddaljenosti kraja dela po novi pogodbi o zaposlitvi, čeprav za to ni bilo podlage v zakonskem besedilu). Pritožbi prilaga pisni zagovor A.A. v kazenskem postopku, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Žalcu. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka njegove pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Navaja, da je bila izpodbijana odpoved podana iz zakonitega razloga, saj so reorganizacijo narekovali poslovno - organizacijski in ne osebni razlogi, kot je zatrjeval tožnik. Pritožbena trditev tožnika, da dopolnitev dejanskega stanja v skladu z razveljavitvenim sklepom ni omogočala spremembe odločitve, je nelogična, saj bi v tem primeru pritožbeno sodišče o zadevi odločilo sámo. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 251/2015 ugotovilo, da se sodišče prve stopnje ni jasno opredelilo do bistvenega vprašanja, ali je bila reorganizacija dela svetovalcev poslovodstva izvedena zaradi resničnih, objektivnih razlogov. Pritožbeno sodišče je zato zadevo pravilno vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je odločitev o zakonitosti izpodbijane odpovedi oprlo na številne druge dokaze, ne le na izpoved priče A.A.. Vztraja pri navedbah, da se je tožnik na pisni zagovor A.A. v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Žalcu skliceval prepozno. Tri leta staro listino, s katero je bil tožnik nedvomno seznanjen, bi lahko predložil pravočasno, pa tega ni storil. Poleg tega izpoved A.A. v kazenskem postopku ni v nasprotju z njegovo izpovedjo v tem individualnem delovnem sporu. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da glede na določbo tretjega odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) višina plače ni pomembna pri presoji, ali je bila tožniku ob odpovedi ponujena ustrezna zaposlitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo tožnikove pravice do enakega varstva pravic, zagotovljene v 22. členu URS. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 8. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, niti absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločalo dvakrat, pritožbeno sodišče pa odloča tretjič. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Pd 215/2013 z dne 19. 3. 2014 (v nadaljevanju: prva sodba) ugotovilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove nezakonita in tožniku prisodilo denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v znesku 54.630,17 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek iz naslova denarnega povračila in v celoti zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova trpinčenja zavrnilo. Zoper to odločitev sta se pritožili obe stranki. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 801/2014 z dne 21. 5. 2014 pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove in za plačilo denarnega povračila v znesku 54.630,17 EUR zavrnilo. Pritožbo tožnika je zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo denarnega povračila v znesku 29.369,83 EUR in o zavrnitvi odškodninskega zahtevka iz naslova trpinčenja. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo. Vrhovno sodišče RS ji je s sklepom opr. št. VIII Ips 251/2015 z dne 5. 4. 2016 ugodilo, izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča (razen v delu, v katerem je pritožbeno sodišče potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova trpinčenja - ta odločitev ni bila predmet revizijske presoje) razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. V novem sojenju je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 394/2016 z dne 27. 10. 2016 (v nadaljevanju: razveljavitveni sklep) pritožbi tožnika delno, pritožbi tožene stranke pa v celoti ugodilo ter prvo sodbo sodišča prve stopnje delno (razen glede odločitve o odškodninskem zahtevku iz naslova trpinčenja na delovnem mestu) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zato v novem sojenju presojalo (le še) utemeljenost tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove in plačilo denarnega povračila v višini 84.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v skladu z napotki iz razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča dopolnilo dokazni postopek, nato pa izdalo sodbo, razvidno iz I. točke izreka te sodbe.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik 11. 11. 2010 imenovan za direktorja tožene stranke, 17. 1. 2013 pa je s te funkcije odstopil. Dne 18. 1. 2013 je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto svetovalec poslovodstva. Tožena stranka je 18. 2. 2013 sprejela Akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je ukinila delovno mesto svetovalec poslovodstva (v nadaljevanju: ukinjeno delovno mesto), zato je tožniku 18. 3. 2013 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 1. 2013 iz poslovnih razlogov in mu istočasno ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto inženir investicijskega projekta. Tožnik ponujene pogodbe o zaposlitvi ni sprejel, zato mu je delovno razmerje pri toženi stranki po poteku 120-dnevnega odpovednega roka prenehalo (to je bilo 17. 7. 2013). Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka s spremembo sistemizacije ukinila delovno mesto svetovalec poslovodstva, na katerem so bili do tedaj zaposleni tožnik, B.B. in C.C., kot tudi ne, da je v postopku reorganizacije ustanovila novi delovni mesti svetovalec za tehniko in vzdrževanje in svetovalec za obratovanje (v nadaljevanju: novo oblikovani delovni mesti svetovalcev).

8. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo na pravilno pravno podlago, in sicer na določbo 88. člena ZDR, ki v drugem odstavku določa, da lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Poslovni razlog pomeni prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (1. alineja prvega odstavka 88. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da ima delodajalec, ki organizira delovni proces, pravico spremeniti organizacijo dela in ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta. Gre za poslovno odločitev, katere smotrnosti sodišče ni pristojno presojati. Vrhovno sodišče RS pa je v sklepu opr. št. VIII Ips 251/2015 z dne 5. 4. 2016 poudarilo, da je sodišče dolžno preveriti, ali s sicer formalno izkazanim poslovnim razlogom ni morda prišlo do zlorabe instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

9. Tožnik je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da je tožena stranka z aktom o sistemizaciji ukinila delovno mesto svetovalec poslovodstva zgolj zato, da bi ustvarila navidezen poslovni razlog za podajo izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa, da obstoječa sistemizacija ni omogočala optimalne organizacije delovnega procesa ter da je želela organizirati delovni proces na bolj racionalen in stroškovno učinkovit način. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju ugotovilo, da je bila reorganizacija pri toženi stranki v letu 2013 res izvedena, vendar pa izpodbijana odpoved ni bila posledica reorganizacije, temveč dejstva, da je novi direktor tožene stranke A.A. že pred izvedbo reorganizacije ocenil, da tožnik nima sposobnosti, da bi še naprej opravljal delo svetovalca. Ob upoštevanju zgoraj povzetih trditev strank, je Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 251/2015 kot bistveno za odločitev izpostavilo vprašanje, ali je bila ocena direktorja tožene stranke glede (ne)kvalitete tožnikovega dela razlog za izpeljavo formalne reorganizacije dela, do česar se tudi sodišče prve stopnje še ni jasno opredelilo. Pritožbeno sodišče je zato v razveljavitvenem sklepu (opr. št. Pdp 394/2016) sodišču prve stopnje naložilo, da mora razčistiti okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev, ali je tožena stranka delo svetovalcev poslovodstva reorganizirala zaradi resničnih, objektivnih in poslovno utemeljenih potreb, ali pa zgolj zato, da bi ustvarila navidezen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki bi prikrival nek drug razlog. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno na več mestih navaja, da je bilo dejstvo, zaradi katerega je pritožbeno sodišče razveljavilo prvo sodbo, v postopku na prvi stopnji že ugotovljeno.

10. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je s tem, ko je v novem sojenju glede utemeljenosti tožbenega zahtevka sprejelo drugačno odločitev kot v prvem sojenju, kršilo njegovo pravico do poštenega sojenja iz 22. člena URS. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča RS je odločitev v obravnavani zadevi odvisna od vprašanja, ki v prvi sodbi ni bilo zadostno raziskano, zato je bilo sodišče prve stopnje po dopolnitvi dokaznega postopka dolžno ponovno presojati zakonitost izpodbijane odpovedi. Ker je bila prva sodba razveljavljena zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je zmotno tudi pritožbeno stališče, da sprememba odločitve v novem sojenju sploh ni bila mogoča in da je zato sodišče prve stopnje prekoračilo napotke iz razveljavitvenega sklepa. Dejstvo, da se je po dopolnitvi dokaznega postopka prvotna presoja sodišča prve stopnje o nezakonitosti izpodbijane odpovedi izkazala kot napačna, ne pomeni kršitve tožnikove ustavne pravice iz 22. člena URS. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

11. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi bilo treba dokazno oceno iz izpodbijane sodbe primerjati z dokazno oceno iz razveljavljene sodbe. Pravilnost in zakonitost prve sodbe namreč ni predmet presoje v tem pritožbenem postopku. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni bilo dolžno pojasniti, zakaj je sprejelo drugačno odločitev kot v prvi sodbi, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. V skladu z določbo prvega odstavka 362. člena ZPP je bilo dolžno opraviti vsa pravna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je pritožbeno sodišče (zlasti glede na stališča Vrhovnega sodišča RS v razveljavitvenem sklepu opr. št. VIII Ips 251/2015) opozorilo v svojem sklepu. To je sodišče prve stopnje upoštevalo, po dopolnitvi dokaznega postopka pa sprejelo pravilen zaključek, da so izvedbo reorganizacije narekovali poslovno - organizacijski in ne osebni razlogi.

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja odločilna dejstva: - Reorganizacija tožene stranke v letu 2013 je bila potrebna zato, ker nezaključena reorganizacija iz leta 2012 v praksi ni nikoli zaživela in zato ni prinesla pričakovanih rezultatov.

- Novo izvoljeni direktor tožene stranke A.A. je pred izvedbo reorganizacije ocenil, da svetovalcev (poslovodstva) ne potrebuje in da lahko njihovo delo organizira strokovno bolj usmerjeno in stroškovno sprejemljivejše. - Na novo oblikovanih delovnih mestih svetovalcev ne gre za opravljanje istih del, ki so se opravljala na ukinjenem delovnem mestu. Naloge na ukinjenem delovnem mestu so bile splošnejše in področje dela širše, pri novo sistemiziranih delovnih mestih pa gre za opravljanje nalog na specifičnem, strokovnem področju, zaradi česar se pogoji za zasedbo novo ustanovljenih delovnih mest svetovalcev razlikujejo od pogojev, ki so se zahtevali za delovno mesto svetovalec poslovodstva.

- Svetovalec poslovodstva je zastopal direktorja v njegovi odsotnosti in razpolagal tudi s številnimi drugimi pooblastili, povezanimi z nalogami direktorja, delavca na novo oblikovanih delovnih mestih pa sta podrejena vodjam sektorja in opravljata delo vsak na svojem (specializiranem) področju. Gre za hierarhično nižji delovni mesti, na katerih je določena tudi nižja osnovna plača kot na ukinjenem delovnem mestu.

- Ocena tedanjega direktorja tožene stranke A.A. glede (ne)kvalitete tožnikovega dela ni vplivala na odločitev o podaji izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, temveč zgolj na odločitev v zvezi s tem, za katero delovno mesto bo tožniku ponujena nova pogodba o zaposlitvi.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh ugotovitev presodilo, da je tožena stranka delo svetovalcev poslovodstva reorganizirala iz resničnih, objektivnih in poslovno utemeljenih potreb, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s tem sprejema kot prepričljivo, celovito in ustrezno obrazloženo, zato pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju "prelahkotno" spremenilo ključno ugotovitev iz prvega sojenja (da je bila odpoved podana iz subjektivnih razlogov). Sodišče prve stopnje je pri izdelavi dokazne ocene spoštovalo določbo 8. člena ZPP, da mora o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Ker je dokazna ocena ustrezna in prepričljivo obrazložena, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo tožnikovo pravico do poštenega sojenja, zagotovljeno v 22. členu URS.

14. V prvem sojenju je prvostopenjsko sodišče sicer res ocenilo izpoved priče A.A. kot neprepričljivo in neverodostojno, vendar z drugačno dokazno oceno v novem sojenju ni kršilo določb 8. člena ZPP in 22. člena URS, kot to zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je namreč v novem sojenju A.A. v zvezi z okoliščinami, ki jih je v razveljavitvenem sklepu kot bistvene izpostavilo pritožbeno sodišče, ponovno zaslišalo (prepis zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 17. 5. 2017), nato pa sprejelo dokazno oceno ob upoštevanju obeh njegovih izpovedi in tudi drugih izvedenih dokazov (predvsem izpovedi tožnika, D.D., E.E. in F.F.). Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je tokrat verjelo A.A., da tožniku odpovedi ni podal zaradi želje po maščevanju ali zaradi preteklih zamer. Iz tretjega odstavka 15. točke obrazložitve sodbe je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje ta dokazni zaključek sprejelo v kontekstu zgoraj navedenih ugotovitev, da je bila reorganizacija izvedena zaradi resničnih, objektivnih potreb tožene stranke. Pravilnost presoje, da tožena stranka reorganizacije v letu 2013 ni izvedla zato, da bi se znebila tožnika, potrjujejo tudi dejanske ugotovitve, da je tožena stranka tožniku ob odpovedi ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto ter da tožnik ni bil edini delavec, ki je v posledici reorganizacije prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove (prejelo jo je med 70 % in 80 % vseh zaposlenih pri toženi stranki).

15. Pritožba s sklicevanjem na izpoved priče A.A., da je od tožnika glede naloge "Tehnološka in organizacijska prenova vzdrževanja" pričakoval "hudičevo boljši izdelek" in da je mislil, da ima (tožnik) več znanja, kot ga je vložil v izdelavo te naloge, neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je bila izpodbijana odpoved podana iz razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni spregledalo izpovedi omenjene priče, da tožnik po njegovem mnenju nima sposobnosti za opravljanje dela svetovalca poslovodstva in da takšnega svetovalca kot direktor ni potreboval. Do tega dokaza se je opredelilo v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je pravilno zaključilo, da (negativna) ocena tožnikovega dela ni vplivala na odločitev tožene stranke glede podaje izpodbijane odpovedi tožniku. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je vplivala le na odločitev, za katero delovno mesto bo tožniku ponujena nova pogodba o zaposlitvi, kar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne vpliva na zakonitost izpodbijane odpovedi. Delodajalec, ki je zadolžen za organizacijo delovnega procesa in uspešnost poslovanja, ima namreč pravico samostojno odločati, katero od ustreznih zaposlitev bo v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponudil delavcu.

16. Pritožba neutemeljeno kot bistveni izpostavlja okoliščini, da naj bi A.A. tožnikovo delo kot slabo ocenil že pred izvedbo reorganizacije in da mu je bilo zato delo svetovalca poslovodstva že pred reorganizacijo onemogočeno. V podobnem individualnem delovnem sporu (v zadevi opr. št. Pdp 457/2014 z dne 30. 3. 2015), v katerem je bilo dejansko stanje v bistvenem podobno obravnavanemu in ki se je nanašala na isto toženo stranko, je pritožbeno sodišče pojasnilo, da ima novi direktor družbe pred formalno spremembo aktov o organizaciji pravico razmišljati o oblikovanju najožje vodstvene ekipe in se o tem posvetovati. Ocena, kako oblikovati vodstveno ekipo, da bo poslovanje gospodarske družbe uspešno, je v njegovi pristojnosti, razumljivo pa je, da o drugačnem organiziranju dela ni mogoče razmišljati šele potem, ko je nova sistemizacija že sprejeta.

17. Tožnik svoje stališče, da je bila reorganizacija izvedena iz subjektivnih razlogov, utemeljuje tudi z navedbami, da ni mogoče, da bi A.A. tako hitro po nastopu funkcije direktorja lahko ocenil, da reorganizacija v letu 2012 ni prinesla pričakovanih rezultatov. Ta pritožbeni očitek je neutemeljen, saj iz dejanskih ugotovitev, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, izhaja, da se je A.A. za izvedbo reorganizacije odločil po pridobitvi vseh poročil o stanju v družbi. Tudi iz izpovedi tedanjega predsednika sveta delavcev pri toženi stranki F.F. izhaja, da je bila reorganizacija izvedena korektno in da je bila nedvomno boljša od prejšnje (iz leta 2012). Pritožba nadalje navaja, da je reorganizacija poslovanja gospodarske družbe strateška odločitev, ki je navadno pridržana direktorjem s polnim mandatom, vendar to ne vpliva na pravilnost zaključka, da je bila reorganizacija v resnici izvedena in to iz objektivnih razlogov.

18. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri oceni verodostojnosti izpovedi A.A. upoštevati tudi vsebino pisnega zagovora, ki ga je podal v kazenskem postopku opr. št. I Kpd 15185/2014 pred Okrajnim sodiščem v Žalcu. Tožnik je namreč ta zagovor sodišču predložil šele s pritožbo, ob tem pa ni navedel, zakaj ga brez svoje krivde ni mogel predložiti že v postopku na prvi stopnji. Ta dokaz zato predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto in ga pritožbeno sodišče pri odločitvi ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnik sicer meni, da glede pisnega zagovora iz kazenskega postopka ne velja pravilo o prekluziji, ker ne gre za dokaz, temveč za vprašanje verodostojnosti priče, vendar za takšno stališče v določbah ZPP ni pravne podlage.

19. Pritožba izpostavlja, da je bil zaradi šikaniranja tožnika in drugih delavcev tožene stranke zoper A.A. pred Okrajnim sodiščem v Žalcu uveden kazenski postopek. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova trpinčenja na delovnem mestu je pravnomočna in ni predmet presoje v tem pritožbenem postopku. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

20. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 801/2014 pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da je bila tožniku glede na določbo tretjega odstavka 90. člena ZDR z novo pogodbo o zaposlitvi ponujena ustrezna zaposlitev in da je tožena stranka s tem izpolnila svojo obveznost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR. Za ponujeno delovno mesto inženir investicijskega projekta se je namreč zahtevala enaka vrsta in stopnja izobrazbe kot na prejšnjem delovnem mestu (VI/2. ali VII. stopnja strokovne izobrazbe). Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da na presojo ustreznosti zaposlitve vpliva tudi okoliščina, da mu je bila v novi pogodbi o zaposlitvi ponujena bistveno nižja plača, kot jo je prejemal do tedaj. Te navedbe je kot neutemeljene pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, saj iz določbe tretjega odstavka 90. člena ZDR ne izhaja, da bi bila višina plače pomembna za presojo ustreznosti ponujene zaposlitve. Pritožba tudi napačno navaja, da so opredelilni kriteriji pojma ustrezne zaposlitve v tretjem odstavku 90. člena ZDR našteti zgolj primeroma ter da je pojem ustreznosti zaposlitve pravni standard, katerega vsebino napolni sodišče ob okoliščinah konkretnega primera. To ne drži, saj je definicija ustrezne zaposlitve v navedeni določbi jasna, kar izhaja tudi iz odločb Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 336/2009 z dne 24. 5. 2011 in opr. št. VIII Ips 173/2014 z dne 3. 3. 2015. 21. Tožena stranka je torej dokazala obstoj organizacijskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Organizacijski razlog ni bil le navidezen, kar pomeni, da ni šlo za zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe, tožniku pa je bila skladno s tretjim odstavkom 88. člena ZDR ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Posledično pa je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

22. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, kot tudi ne pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.