Jedro

Tožnica ni dosegla pričakovanih rezultatov dela, svojega dela ni opravljala strokovno, pravočasno in kvalitetno, kar je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 27. 7. 2012, ki jo je tožena stranka vročila tožeči stranki, nezakonita, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na delovno mesto „tehnolog – komercialist“, skladno z obstoječo pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 7. 2011, ter je dolžna tožečo stranko za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v socialno zavarovanje, ji za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po odpovedi z dne 27. 7. 2012, do vrnitve tožeče stranke nazaj na delo obračunati bruto mesečna nadomestila plače, plačati davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati mesečna neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega mesečnega neto zneska plače od 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje stroške sodnega postopka (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov tožnice v roku 8 dni od dneva izdaje sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila pod izvršbo. Navaja, da je v svojih vlogah zatrjevala, da realizacija, kot jo je štelo sodišče prve stopnje za določeno v višini 235.000,00 EUR, ni bila med strankama nikoli dogovorjena. Dogovorjena je bila le letna realizacija. Tožeča stranka je tudi trdila, da polovične realizacije ni mogla doseči iz razloga slabih gospodarskih razmer na trgu. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožena stranka dokazala, da tožnica ni dosegla polletne realizacije za obdobje od januarja do junija 2012, čeprav je bila ta realizacija dogovorjena in je to izhajalo iz samega zagovora tožnice v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 7. 2012. Stranki sta se o pričakovani realizaciji dogovorili z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 3. 2012 (Aneks 1 ... in bonus za leto 2012), enako pa dogovor o realizaciji izhaja tudi iz listine „Obravnava učinkovitosti pri delu in osebnostnem razvoju“ z dne 19. 1. 2012. Iz citiranih listin izhaja, da je bila med strankama dogovorjena pričakovana realizacije oziroma prodaja za leto 2012 v višini 470.000,00 EUR. Nobena od teh listin ne vsebuje določb o kakršnikoli polletni realizaciji tožnice. Pri trženju izdelkov tožene stranke gre na trgu za nihanje povpraševanja med letom, zato krajše obdobje ni primerno. Glede na pisnost pogodbe o zaposlitvi bi moralo sodišče upoštevati samo takšne morebitne dogovore, ki so v sami pogodbi o zaposlitvi oziroma v njenih dopolnitvah. V zagovoru dne 26. 7. 2012 je tožnica zadostno, jasno in razumljivo pojasnila, da ji je znana zahtevana in pričakovana realizacija oziroma pričakovana prodaja, ki se je od nje zahtevala in sicer v višini 470.000,00 EUR. Tožnica ni izpovedala, da je bila od nje zahtevana in pričakovana tudi realizacija v višini 235.000,00 EUR, ki je polletna realizacija, temveč je to le matematična polovica letne realizacije. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnica laik na področju prava, da je postopek zagovora vodila odvetnica tožene stranke ter da je tožnica to povedala zato, ker je znesek 470.000,00 EUR sama predlagala. Iz nobene njene izjave pa jasno in razumljivo ne izhaja, da bi bila dogovorjena tudi polletna realizacija. Tožnica je tudi zatrjevala, da zneska 235.000,00 EUR ni mogoče doseči zaradi slabe gospodarske klime na trgu, ne pa iz subjektivnih razlogov. Sodišče prve stopnje se s to trditvijo ni strinjalo, pri tem pa se je sklicevalo na podatke AJPES-a za stranke, ki so bile dodeljene tožeči stranki ter na podatke o prodaji pri neposrednih konkurentih glede na prejšnja leta, iz katerih izhaja, da se prodaja pri njih povečuje (16. točka obrazložitve sodbe). Sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje oziroma opravilo dokazni zaključek. Podatki AJPES-a se nanašajo le na obdobje od 2007 do 2011 ter ne zajemajo kritičnega obdobja, za katerega se nedoseganje rezultatov očita tožnici, torej od januarja do junija 2012. Na podlagi teh podatkov ni mogoče sklepati o kupni moči kupcev v letu 2012. Tožena stranka je predložila tudi tabelo „pregled prodaje med planiranim in doseženim rezultatom v obdobju januar – junij 2012“, iz katere izhaja, da je celotna skupina A. beležila v spornem obdobju padec prodaje za 24%, torej je iz teh podatkov razvidno, da je nedoseganje planiranih rezultatov orodja A. v obdobju od januarja do junija 2012 značilno za vse družbe, ki prodajalo ta orodja in nedoseganje rezultatov ni podano samo pri tožnici. Kot dokaz je tožena stranka predložila tudi tabelo z ročnim dopisom „tabela: prodaja B.“, s katero je dokazovala promet konkurenčne družbe C. v spornem obdobju pri posameznih strankah. Iz tabele je razvidno, da je tudi konkurenčna družba C. v obdobju od januarja do junija 2012 beležila pri vseh strankah, razen pri dveh, nedoseganje planiranih letnih rezultatov, temveč tudi padec glede na isto obdobje prejšnjega leta. Zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da recesija na trgu v letu 2012 ni imela vpliva na prodajne rezultate tožnice.

Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni dosegala rezultatov, ker ni tehnično svetovala strankam, saj je stvar doseganja dodatnih rezultatov odvisna od različnih strategij. Ker se tožnici niti ni dala možnost, da bi lahko planirano realizacijo poskušala doseči, tudi ni mogoče trditi, da je njena nestrokovnost bila odločilnega pomena za prodajne rezultate. Kot je pojasnila priča D.D., mu je uspelo prodajo povečati zaradi projektov, ki jih je načrtoval, priča E.E. in F.F. pa zato, ker sta po svoji oceni tehnično svetovala strankam. Odpoved pogodbe o zaposlitvi vsebuje glede očitka nepravilnega, nepravočasnega in nestrokovnega dela le splošne trditve o nepoznavanju potencialov strank, potreb po orodju konkurence in A. programa, konkretneje pa se v odpovedi očita tožnici, da pri večini pregledanih strank niso bili pravilno izpolnjeni zahtevani podatki o potencialu, strojih in posameznih deležih aplikacij strojne obdelave, saj s strani tožnice sploh niso bili ažurirani. Tožena stranka med postopkom ni pojasnila, za katere podatke oziroma katerih podatkov tožeča stranka naj ne bi ažurirala in vnašala ter pri kateri stranki. Tožnica je izpovedala, da je sproti ažurirala vse podatke v A.linku, tako imenovani „potenciali“, za katere se ji očita, da jih ni spreminjala, pa so dejansko že bili vneseni. Izpovedala je, da ne obstaja nobena formula, napotek, kako priti do nekega potenciala stranke. Ob priliki obiska pri stranki G., katerega sta se udeležila skupaj z direktorjem, je bila ugotavljana sprememba potenciala na 80.000,00 EUR, direktor pa ji je naročil, da naj ta potencial vnese v A.link. Tožnica je pojasnila, da tega ni storila zato, ker ni bila prepričana, da je ta številka verodostojna, saj ta potencial za njih ni bil dosegljiv zato, ker niso imeli orodja. Pritožba meni, da glede tega očitka ni mogoče govoriti o nesposobnosti tožnice. Tudi priča E.E. je izpovedala, da se potencial ugotavlja s pogovorom s strankami in le-te povedo, koliko približno porabijo letno orodja in potem kalkulirajo. Glede G. pa je E.E. pojasnil, da potenciale ni ugotovil, temveč je tega le fizično vnesel v A.link, ugotovil pa ga je direktor. Pri ugotavljanju potenciala gre tako le za osebno oceno komercialista, koliko orodja bi kakšen kupec lahko potreboval, formul in navodil pa ni. Zato je vprašljivo, ali bi lahko odstopanja ocene tožnice glede potenciala stranke od ocene direktorja šteli za nesposobnost, saj je taka ocena v obeh pogledih le subjektivna. Če tožnica ni ažurirala teh podatkov v A.linku, to ne pomeni, da tega ni storila zato, ker je nesposobna, ampak ker je ocenila, da še ni razlogov za spremembo vnesenih podatkov. Konkretni očitek tožnici, da za družbo G. ni popravila potenciala po navodilu direktorja, ne predstavlja razloga o nesposobnosti, temveč bi lahko šlo le za krivdni razlog, zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Meni tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da je tožnica za ažuriranje dobila podrobna navodila. Zmotno je tudi ugotovljeno dejansko stanje, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče H.H., ki bi lahko pojasnil, da je tožnica z njim kvalitetno sodelovala. Edini konkretizirani očitek tožnici je, da ni vnesla podatka za G., čeprav je direktor to zahteval, to pa ni razlog za nesposobnosti. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Prerekala je navedbe iz pritožbe ter predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) v 2. alineji prvega odstavka 88. člena kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca določa nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (v nadaljnjem besedilu: razlog nesposobnosti). Tožena stranka je dne 27. 7. 2012 tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (priloga A 4). V njej je ugotovila, da na podlagi spremljanja mesečne realizacije v prvih mesecih leta 2012 (od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012) in tudi za mesec julij 2012 tožnica ni dosegala pričakovanih in zahtevanih rezultatov dela in sicer polletne realizacije v višini 235.000,00 EUR, ter da tožničina realizacija negativno odstopa od pričakovane realizacije prodaje. Zaradi tega je tožena stranka ugotovila, da tožnica ni dosegla pričakovanih rezultatov dela, kar je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nadalje izhaja, da je tožnica v obravnavanem obdobju dosegla realizacijo v višini 210.311,00 EUR. Prav tako je tožena stranka v odpovedi ugotovila, da tožnica svojega dela ni opravljala strokovno, pravočasno in kvalitetno, saj pri večini pregledanih strank, ki so ji bile dodeljene, niso bili pravilno izpolnjeni zahtevani podatki o potencialu, strojih, posameznih deležih aplikacij strojne obdelave, saj s strani tožnice sploh niso bili ažurirani. To je tožnica na (ustnem) zagovoru sama povedala, prav tako pa tudi niso bili pravilno izpolnjeni zahtevani podatki v programu A.link, ki so potrebni za dobro in učinkovito prodajo. Tožena stranka je pri tem upoštevala, da se je tožnica 6 mesecev usposabljala za delo, da je bila na številnih izobraževanjih ter da je prejela navodila za izpolnjevanje zahtevanih podatkov v programu A.link.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je znašala letna predvidena realizacija za tožnico 470.000,00 EUR oziroma da je znašala polletna realizacija 235.000,00 EUR. Tožnica v obširni pritožbi izpodbija to ugotovitev, saj zatrjuje, da je veljala le letna norma oziroma da se je realizacija lahko nanašala le na celoletno obdobje, pri čemer je tudi opozarjala na to, da prihaja do oscilacij v prodaji v posameznih mesecih ter s tem zagovarjala stališče, da je možno ugotavljati delovno obveznost oziroma uspešnost le za celoletno obdobje. Takšne navedbe so protispisne, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica na ustnem zagovoru v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti sama pojasnila, da ji je znana zahtevana in pričakovana realizacija v višini 470.000,00 EUR in da polletna realizacija znaša 235.000,00 EUR. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi lahko sodišče prve stopnje upoštevalo le tako (polletno) realizacijo, ki bi bila pisno dogovorjena. Zapisnik ustnega zagovora z dne 27. 7. 2012 (priloga B2) torej daje zadostno podlago za sklepanje, da je bila določena polletna realizacija in da je tožena stranka lahko že po preteku polovice leta 2012 oziroma z upoštevanjem prodaje tudi v mesecu juliju 2012 ugotavljala tožničino doseganje pričakovanih rezultatov dela. Ker med strankama niti ni bilo sporno, da je tožnica v obravnavanem obdobju dosegla realizacijo v višini 210.311,00 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica zahtevane realizacije ni dosegla. Upoštevalo je tudi dokument „Obravnava učinkovitosti pri delu in osebnostnem razvoju“ z dne 19. 1. 2012 (priloga B5), v kateri sta po ugotovitvi sodišča prve stopnje stranki sporazumno določili prednostne osebne cilje tožnice za leto 2012, iz lastne ocene učinkovitosti pri delu pa je sodišče prve stopnje povzelo, da je tožnica sama priznavala, da določenih nalog ni izpolnila, pri čemer je sama zase kot nezadovoljivo ocenila dosego plana prodaje ter število odprtih priložnosti, nezadostno pa je ocenila tudi svojo uspešnost pri pridobivanju pomembnih informacij o kupcih in priznavala, da ni evidenc o pomembnih strankah. Tudi skupna ocena njenega dela, ki sta jo podala skupaj z vodjem, je bila nezadovoljiva.

Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Pri tem je glede drugega očitka iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej da tožnica svojega dela ni opravljala strokovno, pravočasno in kvalitetno, upoštevalo, da se je tožnica pol leta pripravljala za opravljanje dela ter bila tudi na izobraževanjih glede programa A. na Švedskem. Upoštevalo je, da je tožnica v zagovoru pojasnila, da ni imela ažuriranih in vnesenih podatkov, čeprav je to izhajalo iz navodil tožene stranke in opisa njenih del in nalog delovnega mesta „tehnolog-komercialist“, ter da je sicer program A.link poznala in bila s tem v zvezi tudi na šolanju, da po potrebni podatki niso bili z njene strani vneseni, ker bi za to potrebovala več časa. Ker torej iz izvedenih dokazov izhaja, da tožnica ni imela ažuriranih podatkov o strankah, ki jih tudi ni vnašala v program A.link, so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka ni konkretizirala očitkov glede vnašanja in zbiranja podatkov, saj jih tožnica sploh ni vnašala in konkretizacija sploh v tem smislu ni bil možna. V sodnem postopku pa je tožena stranka očitek, da tožnica ni imela ažuriranih podatkov in ni vnašala podatkov v program A.link, tudi dokazala.

Tožena stranka je tudi dokazala, da je tožničina manjša realizacija posledica dejstva, ker tožnica strankam ni kvalitetno tehnično svetovala in ni opravljala potrebnih testov. Tehnološko svetovanje pa je bistvenega pomena. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo tožničinih navedb, da je bila za tehnično svetovanje zadolžena posebna ekipa. Direktor tožene stranke ter priče D.D., F.F. in E.E. so to zanikali, saj je bila to dolžnost komercialista- tehnologa, tehnična ekipa pa je bila zadolžena le za sodelovanje pri večjih projektih. Pri tem sta priči F.F. in E.E. tudi prepričljivo pojasnili, da sta prevzela stranke, ki so bile pred tem dodeljene tožnici ter sta v drugi polovici leta 2012 dosegla večjo realizacijo, predvsem s tehničnim svetovanjem, opravljenimi testi ter na podlagi ažuriranih podatkov o strankah. S tem v zvezi tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati direktorja družbe G. H.H., ki naj bi povedal, da je bil zadovoljen s tožničinim delom. Prav iz elektronskega sporočila H.H. toženi stranki z dne 26. 8. 2012 (priloga B14) namreč izhaja, da je tožnica pri obiskih v podjetju opravljala samo komercialni del posla, to je pobiranje naročilnic za rezilno orodje A., z vidika tehničnega svetovanja in predlogov o spremembi uporabe že obstoječega orodja in pri uvajanju novega orodja, ki bi bilo za družbo G. uporabno, pa od nje niso prejeli nobene informacije oziroma predloga, čeprav v podjetju s strani tožene stranke potrebujejo tehnično strokovno podporo, ki bi pomagala pri optimizaciji dela in zmanjševanju proizvodnih časov in s tem povezanih stroškov. Iz sporočila tudi izhaja, da tehnični razgovori zaradi pomanjkanja tehničnega znanja o uporabi rezilnega orodja s tožnico niso bili mogoči. Zato sodišču prve stopnje utemeljeno ni bilo treba zaslišati s strani tožnice predlagano pričo H.H., ki zaradi navedenega ne bi mogla v ničemer vplivati na pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnica svojega dela ni opravljala strokovno, kvalitetno in pravočasno.

Glede na zgoraj ugotovljeno, da je tožnica sama pojasnila, da je ob začetku sodelovanja na šolanju prejela navodila o izpolnjevanju zahtevanih podatkov v program A.link, niso utemeljeni pritožbeni očitki, da ni bilo jasnih navodil oziroma napotkov za izračun tega potenciala oziroma ustrezne formule. Zato tudi ni utemeljeno njeno stališče, da gre lahko v tem delu za kršitev pogodbenih obveznosti oziroma kvečjemu za krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne pa za razlog nesposobnosti. S tem v zvezi je tudi neutemeljeno stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje glede tožničinega zagovora upoštevati, da je tožnica pravni laik. Tovrstne navedbe niso utemeljene, saj tožnica ni zatrjevala, da bi bila vsebina zapisnika ustnega zagovora nepravilna oziroma da bi bil njen zagovor, dan na zapisnik, obremenjen z napakami volje. V zvezi s pritožbenimi očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se podatki AJPES o povečani prodaji kupcev tožene stranke ne nanašajo na sporno obdobje od januarja do junija 2012, temveč na obdobje od leta 2007 do 2011, ter da je prišlo v celoti skupini A. ter tudi pri drugih konkurenčnih podjetjih do upada prodaje zaradi gospodarske krize, pa pritožbeno sodišče poudarja, da samo zaradi objektivnih okoliščin tožnici pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ne bi bila odpovedana, tudi če ne bi dosegla polletnega plana realizacije. Vendar pa je za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi odločilno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ni dosegla realizacije zaradi subjektivnih razlogov, torej ker ni ravnala dovolj aktivno, ni vodila evidenc in ni tehnično svetovala strankam. Zato podatki AJPES-a ter ostali podatki o prodaji pri toženi stranki in konkurenčnih družbah niso bistveni in ne vplivajo na drugačno dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.

Ker odgovor na pritožbo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve, tožnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 155. členom ZPP.