Jedro

Sodišče druge stopnje je izpraznitvenemu zahtevku ugodilo iz dveh razlogov, in sicer tako zaradi zastaranja toženkinega zahtevka za sklenitev najemne pogodbe kot tudi zaradi presoje, da so bili razlogi za nesklenitev najemne pogodbe v obravnavani zadevi na strani tožene stranke. Ker tožena stranka v predlogu ne načenja obeh razlogov, obravnavanje v predlogu zastavljenih vprašanj v revizijskem postopku ne bi moglo vplivati na odločitev v njeno korist.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je kot lastnica stanovanja na podlagi 111. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1, Ur. l. RS, št. 69/2003) zahtevala od toženke izpraznitev in izročitev stanovanja. Toženka naj bi stanovanje zasedala nezakonito, saj s tožnico ni sklenila najemne pogodbe. Toženka meni, da do sklenitve najemne pogodbe ni prišlo zaradi razlogov na strani lastnika. Ker je toženka prejšnja imetnica stanovanjske pravice, je potrebno po njeni presoji zahtevek tožnice na podlagi tretjega odstavka 111. člena SZ-1 zavrniti. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna izprazniti dvosobno stanovanje in ga izročiti tožeči stranki. Presodilo je, da so razlogi za nesklenitev najemne pogodbe na strani tožnice, saj tožnica toženki ni ponudila sklenitve najemne pogodbe pod ugodnostmi (za nedoločen čas in za neprofitno najemnino), do katerih je bila toženka stranka kot imetnica stanovanjske pravice upravičena.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je zahtevkom v celoti ugodilo. Presodilo je, da se toženka ne more upreti izpraznitvenemu zahtevku na podlagi tretjega odstavka 111. člena SZ-1 („da so razlogi za nesklenitev pogodbe na strani tožeče stranke“), saj je njen zahtevek za sklenitev najemne pogodbe že zastaral. Nadalje je še presodilo, da je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da je razlog za nesklenitev pogodbe na strani tožnice. Po oceni sodišča druge stopnje bi morala tožena stranka po poteku šestmesečnega roka iz 147. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91, v nadaljevanju SZ) zahtevati sklenitev najemne pogodbe, tožnica kot lastnica pa takšne zahteve, če bi bila podana, ne bi smela odkloniti iz neutemeljenih razlogov. Iz trditev tožene stranke pa ne izhaja, da bi toženka tožnici kadarkoli predlagala sklenitev pogodbe in da bi tožnica takšno zahtevo zavrnila. Toženka bi lahko zahtevala sklenitev najemne pogodbe tudi po sodni poti. Iz procesnega gradiva prav tako izhaja, da je bila toženka s strani tožnice že večkrat pozvana k skupnemu srečanju z namenom ureditve pravnega statusa njenega bivanja. Po oceni sodišča druge stopnje je bila torej toženka pasivna, saj ni pokazala nikakršnega interesa, da bi se njeno bivanje pravno uredilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka predlog za dopustitev revizije. Trdi, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da mora kot imetnica stanovanjske pravice zahtevati sklenitev pogodbe, čeprav lastnik krši dolžnost in v roku 6 mesecev od uveljavitve SZ ne ponudi stanovanja v najem imetniku stanovanjske pravice. Po njenem mnenju SZ ne omogoča zaključka, po katerem bi imetnik stanovanjske pravice zgolj zaradi tega, ker ni zahteval ureditve stanovanjskega razmerja z upravičenim stanodajalcem, ostal brez pravic, danih s tem zakonom. To stališče tudi odstopa od ustaljene sodne prakse VS RS. Navaja zadevi II Ips 498/93 in II Ips 262/2008, iz katerih izhaja, da tožena stranka te dolžnosti ni imela. Zmotno je tudi stališče, da mora imetnik stanovanjske pravice zahtevati ureditev najemnega razmerja s tožbo, sicer se šteje, da so razlogi za nesklenitev pogodbe na njegovi strani. Sodišče druge stopnje je tako zmotno uporabilo določbo 147. člena SZ in tretji odstavek 111. člena SZ-1. 4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče poudarja, da je sodišče druge stopnje izpraznitvenemu zahtevku ugodilo iz dveh razlogov, in sicer tako zaradi zastaranja toženkinega zahtevka za sklenitev najemne pogodbe kot tudi zaradi presoje, da so bili razlogi za nesklenitev najemne pogodbe v obravnavani zadevi na strani tožene stranke. Ker tožena stranka v predlogu ne načenja obeh razlogov, na temelju katerih je sodišče druge stopnje ugodilo izpraznitvenemu zahtevku, obravnavanje v predlogu zastavljenih vprašanj v revizijskem postopku – tudi če bi tožena stranka uspela zatrjevani očitek zmotne uporabe materialnega prava utemeljeno izkazati – ne bi moglo vplivati na odločitev v njeno korist. Revizijsko sodišče lahko namreč po drugem odstavku 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo glede tistih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena, pri čemer je revizija lahko dopuščena samo glede vprašanj, ki jih stranka izpostavlja v predlogu.

6. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, zato je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).