Jedro

Tožnica sicer pravilno navaja, da po določbi petega odstavka 126. člena ZDavP-2 davčna obveznost preneha, ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči (absolutno zastaranje). Vendar je drugostopenjski organ ob reševanju pritožbe ugotovil, da se seznam izvršilnih naslovov, ki je del sklepa o izvršbi, nanaša na davčne obveznosti iz obdobja od leta 2006 dalje. Tako ne gre za davčni dolg za leto 1999, kar pomeni, da do absolutnega zastaranja po omenjeni zakonski določbi ni prišlo.

Če zavezanec plačuje več vrst davkov ter plačani znesek ne zadostuje za poplačilo vseh vrst davkov, se s plačilom poravna davek, ki ga zavezanec navede na plačilnem instrumentu. Vendar zakon pri tem določa, da se davek poravna po vrstnem redu prej dospele obveznosti te (izbrane) vrste davka, nato pa se poravnajo drugi davki, po vrstnem redu dospelosti posamezne vrste davka. Pri posamezni vrsti davka se tako vedno poravnajo prej dospele (starejše) obveznosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčna uprava RS, Davčni urad Ljubljana je s sklepom in odločbo št. DT 4292-10178/2011 5 08-410-03 z dne 29. 12. 2011 zahtevek tožnice za odlog oziroma odpis plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zavrgel (sklep), zahtevek tožnice za odpis oziroma odlog plačila akontacije dohodnine in prispevkov za zaposlovanje ter prispevkov za starševsko varstvo, oboje po sklepu o davčni izvršbi št. DT 42911-05826/2011-1 0821 33 F102 z dne 11. 5. 2011 pa zavrnil (odločba).

Kot sledi iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožnica 21. 6. 2011 vložila vlogo za odpis oziroma odlog plačila davčnega dolga po sklepu o davčni izvršbi z dne 11. 5. 2011, v kateri navaja, da je brez premoženja in prihrankov, da živi sama in da njena mesečna pokojnina znaša 779,77 EUR, ter da je davčni dolg po navedenem sklepu zastaral. Ker je slabšega zdravstvenega stanja, bi plačilo davčnega dolga ogrozilo njeno preživljanje. Prvostopenjski organ se nato sklicuje na določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), in sicer na 102. in 110. člen. Poudarja, da se glede na 110. člen ZDavP-2 določbe 102. člena tega zakona ne uporablja za prispevke za zdravstveno zavarovanje, za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in bo zahteva za odpis in odlog plačila prispevkov iz naslova zdravstvenega zavarovanja odstopljena Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je stvarno pristojen za odločanje o tem delu vloge. Glede zavrženja dela zahtevka tožnice navaja 228. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), po katerem davčna uprava dovoljuje odlog plačila prispevkov za obvezno zavarovanje, in odločbo Ustavnega sodišča št. U-l-281/09-14, s katero je bil razveljavljen 228. člen ZPIZ-1 v tem smislu, da davčna uprava ne more odločati o odlogu plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kolikor se nanaša na zavarovance iz 13. in 14. člena ZPIZ-1. Nadalje pojasni, da tožnica kljub pozivu in seznanitvijo z določbami Pravilnika o izvajanju ZDavP-2 (v nadaljevanju Pravilnik), ni predložila nobenih dokazil, s katerimi bi izkazala okoliščine za nastanek hujše gospodarske škode in se na njegove določbe tudi sklicuje. Plačilo davčnega dolga nedvomno predstavlja za tožnico finančno breme, vendar pri zavezancih, ki imajo registrirano samostojno dejavnost, njihovih socialnih razmer in zdravstvenega stanja glede na 102. člen ZDavP-2 v povezavi s 101. členom ZDavP-2, ki določa kriterije za odpis, delni odpis, odlog in obročno plačilo za fizične osebe, ni mogoče upoštevati kot vzrok za nastanek trajnejše nelikvidnosti in s tem posledično hujše gospodarske škode.

Tožnica je zoper prvostopenjski akt vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT 499-31-70/2012-2 z dne 15. 5. 2012 zavrnilo. Tudi drugostopenjski organ se sklicuje na določbe 102. člena ZDavP-2 in Pravilnika. Glede ugovorov v zvezi z zastaranjem dolga navaja, da je vpogledal v sklep in spise o izvršbi DURS, DU Ljubljana z dne 11. 5. 2011, iz katerega izhaja, da se davčni dolg ne nanaša na leto 1999, ampak na obdobje od leta 2006 dalje. To pa pomeni, da ni mogoče slediti navedbam, da je dolg že zastaral. Glede pritožbene navedbe, da gre za starejši dolg, ker davčni organ ni poravnaval tistih neporavnanih in zapadlih obveznosti, ki jih je tožnica označila v plačilnih nalogih, pojasni, da je na podlagi 93. člena ZDavP-2 mogoče v plačilnem instrumentu navesti le, kateri davek naj se poravna, ni pa mogoče določiti vrstnega reda. Obveznosti se namreč poravnavajo po vrstnem redu tako, da se najprej poravnajo prej dospele obveznosti te vrste davka, nato pa drugi davki, po vrstnem redu dospelosti posamezne vrste davka.

Zavrne tudi pritožbeni ugovor, da je bil 228. člen ZPIZ-1 razveljavljen le, kolikor se nanaša na zavarovance iz 13. in 14. člena ZPIZ-1. Pred tem je drugostopenjski organ preveril, ali davčni dolg iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje predstavlja obveznost, ki se nanaša na zavarovance iz 13. ali 14. člena ZPIZ-1. Ugotovil je, da se 228. člen ZPIZ-1 ne uporablja, če gre za zavarovance, ki so zavarovani na podlagi zaposlitve. Iz seznama izvršilnih naslovov pa v tem primeru izhaja, da ima tožnica dolg iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaposlenih pri zasebnikih. To pa pomeni, da gre za obveznosti, ki se nanašajo na zavarovance na podlagi 13. člena ZPIZ-1, in je zato pravilna odločitev, da se vloga v tem delu zavrže. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in sklep in odločbo izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da se njena obveznost nanaša na obračunavanje in plačevanje davka iz dejavnosti za leto 1999 in ne na prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje. Dodaja, da je tožeča stranka sedaj upokojena, ima pa tudi s.p., kjer je zaposlen en delavec. Tožnica tudi redno plačuje davčne obveznosti, vendar pa davčni organ (nepravilno) ne pokriva iz prejemkov tistih neporavnanih in zapadlih obveznosti, ki jih je tožeča stranka označila na plačilnih nalogih. Tožeči stranki tako nastaja vedno večji dolg, kar onemogoča nadaljnje poslovanje. Ponovno poudarja, da gre za obveznost po odločbah izpred desetih let in je zato pravica do izterjave teh zneskov zastarala. Dodaja, da je davčni organ o obveznostih tožnice izdal le odločbe, ki se nanašajo na obveznosti iz leta 1999. Sklicuje se na ZDavP-2, in sicer na 126. člen, ki v petem odstavku določa, da ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči. Navaja tudi ZPIZ-l, po katerem glede zastaranja smiselno za prispevke po ZPIZ-l velja rok, kot ga določa 126. člen ZDavP-2. Navaja tudi sodno prakso, in sicer sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 2946/2009 z dne 27. 1. 2010. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani akt in priglaša stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V zadevi med strankami ni spora o tem, da je tožnica dne 21. junija 2011 na prvostopenjski organ vložila vlogo za odpis davčnega dolga, kot je razviden iz seznama izvršilnih naslovov z dne 11. 5. 2011 v višini 257.742,83 EUR. Na poziv prvostopenjskega organa je nato vlogo dopolnila, saj lahko, glede na 102. člen ZDavP-2 kot samostojna podjetnica vložil le vlogo za odlog in obročno plačevanje davka.

Ne glede na navedeno pa tožnica, kot izhaja iz vsebine tožbe, kot sporno v zadevi izpostavlja zgolj zastaranje pravice do izterjave davčnih obveznosti. Sodišče v zvezi s tem pripominja, da ima sicer tožnica prav, ko navaja, da je v petem odstavku 126. člena ZDavP-2 določeno, da davčna obveznost preneha, ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči (absolutno zastaranje). Vendar je v zadevi drugostopenjski organ ob reševanju pritožbe ugotovil, da se seznam izvršilnih naslovov, ki je del sklepa o izvršbi z dne 11. 5. 2011, nanaša na davčne obveznosti iz obdobje od leta 2006 dalje, ki jih tudi navaja. Tako ne gre za davčni dolg, ki se nanaša na leto 1999, ampak za obveznosti iz obdobja od leta 2006 dalje. Na pritožbeni ugovor, ki ga tožnica ponovi tudi v tožbi, da gre za starejši dolg, ker prvostopenjski organ ni poravnaval tistih neporavnanih in zapadlih obveznosti, ki jih je tožnica označila v plačilnih nalogih, je tožnici v smislu določbe 93. člena ZDavP-2, ki ureja vrstni red plačila davka, pravilno odgovoril že drugostopenjski organ. Sodišče pa v zvezi s tem še dodaja, da iz prvega odstavka 93. člena ZDavP-2 res izhaja, da se s plačilom, če zavezanec plačuje več vrst davkov ter plačani znesek ne zadostuje za poplačilo vseh vrst davkov, poravna davek, ki ga zavezanec navede na plačilnem instrumentu. Vendar je v tem členu tudi določeno, da se davek poravna po vrstnem redu prej dospele obveznosti te (izbrane) vrste davka, nato pa drugi davki, po vrstnem redu dospelosti posamezne vrste davka. Pri posamezni vrsti davka se tako vedno poravnajo prej dospele (starejše) obveznosti.

V ostalem sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je za odločitev navedel prvostopenjski organ in tudi razlogom, ki jih je v zvezi s pritožbenimi ugovori navajal drugostopenjski organ ter se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, tudi sklicuje, na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.