Jedro

Ker iz ugotovitev drugostopnega davčnega organa izhaja, da se v seznamu navedeni izvršilni naslovi nanašajo na davčni dolg, ki je zapadel v plačilo po letu 2006, ne držijo revidentkine navedbe, da gre za obveznosti, ki se nanašajo na leto 1999. Ugovor absolutnega zastaranja pravice do izterjave davka je tako neutemeljen.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino (v nadaljevanju revidentka) tožbo zoper sklep in odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 29. 12. 2011, in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. S sklepom je bilo odločeno, da se zahtevek revidentke z dne 21. 6. 2011 za odpis oziroma odlog plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po sklepu o davčni izvršbi z dne 11. 5. 2011, zavrže. Z odločbo pa je bilo odločeno, da se zahtevek revidentke z dne 21. 6. 2011 za odpis oziroma odlog plačila akontacije dohodnine in prispevkov za zaposlovanje ter prispevkov za starševsko varstvo po sklepu o davčni izvršbi z dne 11. 5. 2011, zavrne ter da stranka sama trpi svoje stroške, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali. Ministrstvo za finance je revidentkino pritožbo zoper prvostopenjski akt zavrnilo kot neutemeljeno z določbo z dne 15. 5. 2012. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi in razlogom upravnih organov prve in druge stopnje ter se je nanje, skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1, tudi sklicevalo. Tožbene ugovore je zavrnilo kot neutemeljene. Sklicevalo se je na peti odstavek 126. člena in na 93. člen ZDavP-2. 3. Zoper prvostopenjsko sodbo je revidentka vložila revizijo. Dovoljenost revizije utemeljuje z vrednostjo izpodbijanega dela upravnega akta. Zatrjuje kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava, kršitev določil Ustave Republike Slovenije in kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, tako da izpodbijano sodbo spremeni na način, da tožbi ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo stroškov, ki so ji nastali v postopku z revizijo.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev iz razlogov, navedenih v upravnih odločbah.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Revidentka se sklicuje na navedeni razlog za dovoljenost revizije. Iz dejanskega stanja, kot ga je v sodbi navedlo sodišče prve stopnje, pa izhaja, da višina davčnega dolga, za katerega odpis je bila revidentkina zahteva zavrnjena (257.742,83 EUR), presega omenjeni mejni znesek, zato je revizija dovoljena iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je v reviziji med strankama sporno, ali upravičeno ni bilo ugodeno revidentkini vlogi za odpis davčnega dolga v višini 257.742,83 EUR oziroma, ali so bila pravilno uporabljena pravila o zastaranju.

9. Zakon o davčnem postopku – ZDavP-2, ki se uporabi v obravnavanem primeru, v 101. členu določa odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje davka za fizične osebe, v 102. členu pa odlog in obročno plačevanje davka v primerih hujše gospodarske škode in se nanaša na gospodarske subjekte. V 106. členu ZDavP-2 je določen odpis davka pri stečajih in prisilnih poravnavah, v 107. členu pa je določen odpis davka v drugih primerih, kot pa so navedeni v 101., 105. in 106. členu ZDavP-2. Iz 3. točke prvega odstavka 107. člena ZDavP-2 izhaja, da se davek oziroma del davka odpiše, tudi če je pravica do izterjave davka zastarala, razen v primeru iz prvega odstavka 126.a člena tega zakona, ki določa poplačilo davčnega dolga, zavarovanega s hipoteko. V 125. členu ZDavP-2 je urejeno zastaranje, v prvem odstavku zastaranje pravice do odmere davka in v tretjem odstavku zastaranje pravice do izterjave davka. Slednji določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. V primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru teče relativni rok zastaranja pravice do izterjave davka od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Peti odstavek 126. člena ZDavP-2 ureja absolutno zastaranje, in sicer določa, da ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči. 10. Odločilen tožbeni in tudi revizijski revidentkin ugovor je, da je pravica do izterjave davka absolutno zastarala, zato bi moral prvostopni upravni organ njen davčni dolg odpisati. Revidentka tudi v reviziji vztraja, da se sporne davčne obveznosti, ki izhajajo iz Seznama izvršilnih naslovov z dne 11. 5. 2011, nanašajo na leto 1999, da je pretekla doba za zastaranje davčnega dolga, zato izterjava teh obveznosti ni več dovoljena. Poleg tega navaja, da davčni organ kasnejših davčnih obveznosti ni več ugotavljal, da ji odločba o teh obveznostih ni bila vročena. Ponovno natančno povzema odmerni odločbi prve stopnje z dne 8. 9. 2004 in z dne 25. 3. 2005, ki sta bili izdani v postopku inšpiciranja davčnih obveznosti za leto 1999 in sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do teh njenih navedb ter je tako kršilo določila postopka v upravnem sporu, saj se njegove sodbe ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) in da sodba v odločilnih dejstvih nasprotuje listinam, ki se nahajajo v spisu (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ugovor zmotne uporabe materialnega prava, namreč, da so podani pogoji za zastaranje po 107. členu ZDavP-2, revidentka prav tako utemeljuje na dejanski podstati, da gre za obveznosti iz leta 1999. Zaradi te kršitve materialnega prava revidentka sodišču prve stopnje očita tudi kršitev ustavnih pravic in pravic po Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

11. Iz dejanskih ugotovitev zadeve, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je revidentka dne 21. 6. 2011 na prvostopni davčni organ vložila vlogo za odpis davčnega dolga, kot je razviden iz seznama izvršilnih naslovov z dne 11. 5. 2011, v višini 257.742,83 EUR. Iz druge strani odločbe organa druge stopnje, kar je povzelo tudi sodišče prve stopnje v svoji sodbi, izhaja, da je organ druge stopnje v okviru odločanja o revidentkini pritožbi preveril njene navedbe, da se obveznosti iz seznama izvršilnih naslovov nanašajo le na leto 1999. Ugotovil je, da iz sklepa o davčni izvršbi Davčne uprave RS Davčnega urada Ljubljana z dne 11. 5. 2011, katerega sestavni del je seznam izvršilnih naslovov, izhaja, da se ta nanaša na davke na različnih kontih, poleg tega ugotavlja, kdaj zapade obveznost po posameznih kontih v plačilo. Iz ugotovitev drugostopnega davčnega organa izhaja, da se v seznamu navedeni posamezni izvršilni naslovi nanašajo na davčni dolg, ki je zapadel v plačilo po letu 2006 in tako ne držijo revidentkine navedbe, da gre za obveznosti, ki se nanašajo na leto 1999. Iz navedenega tako izhaja, da je bilo ugotovljeno drugačno dejansko stanje, kot ga zatrjuje revidentka, in sicer da se davčni dolg nanaša na obveznosti, ki niso zapadle v plačilo pred letom 2006. 12. Po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljen revizijski ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz razloga po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi temi listinami.

13. Revidentka je že v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje uveljavljala smiselno enake navedbe in dokazila kot v tožbi, do teh ugovorov se je upravni organ druge stopnje obrazloženo opredelil na 2. strani obrazložitve svoje odločbe. Sodišče prve stopnje pa se je v svoji obrazložitvi strinjalo z razlogi, s katerimi je enake pritožbene ugovore zavrnil upravni organ druge stopnje, in se nanje tudi sklicevalo, za kar je imelo podlago v drugem odstavku 71. člena ZUS-1. Poleg tega se je sodišče prve stopnje sklicevalo na ugotovljeno dejansko stanje, kot je izhajalo iz upravnih odločb, saj revidentka drugih navedb in dokazov v tožbi ni podala. Ne zatrjuje, da bi obveznosti, ki so ugotovljene v seznamu izvršilnih naslovov, poravnala. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da zatrjevana kršitev pravil postopka v upravnem sporu ni podana. Glede revidentkinih navedb, da prvostopni organ ni poravnal tistih neporavnanih obveznosti, ki jih je označila na plačilnih nalogih, pa je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da se glede na določilo 93. člena ZDavP-2 obveznosti poravna po vrstnem redu prej dospele obveznosti (izbrane) vrste davka.

14. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi ne drži revidentkin ugovor o zmotni uporabi materialnega prava, saj zastaranje izterjave davčnega dolga, ki se nanaša na obveznosti, ki niso zapadle v plačilo pred letom 2006, v obravnavanem primeru, še ni nastopilo. Revidentkino sklicevanje na to, da so podane kršitve načela enakosti pred zakonom po 15. (pravilno 14.) členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), načela enakega varstva pravic iz 22. člena URS ter pravice do učinkovitega pravnega sredstva po 13. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, so tako nerelevantne, niti teh kršitev Vrhovno sodišče ni ugotovilo.

15. Z do sedaj navedenim je po presoji revizijskega sodišča odgovorjeno na vse navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavni zadevi, zato se do ostalih posebej ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

16. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

17. Odločitev o stroških temelji na 165. in 154. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.